Kateri demokratični socializem?

delavska_zbornica

Demokratični socializem je na Slovenskem svoj čas imel močne korenine in razmeroma dolgo tradicijo. Med njegove najpomembnejše predstavnike nedvomno šteje tudi dr. Peter Celestin Jelenc, ki je skoraj polnih 60 let – vse od svojega pristopa k socialni demokraciji leta 1909 pa do smrti v argentinskem zdomstvu leta 1968 – deloval v socialističnem gibanju.

V spodnjih vrsticah povzemamo nekatere misli tega demokratičnega socialista iz zadnjih let njegovega življenja, ko je kot zastopnik Socialistične stranke Jugoslavije svojo politično usmeritev predstavljal v izgnanskem Narodnem odboru. Navedki so iz knjige Kaj sodim o komunizmu?, izdane l. 1965 v Buenos Airesu, ter iz njegovih spominov, kot jih je kasneje povzel časopis Slovenska država:

Če komunizma kar vnaprej ne zavračam, pa odklanjam tisti komunizem, ki ga je započel Lenin, ki ga je do zločinske popolnosti uveljavil Stalin in ki se ga je v Moskvi pri Stalinu naučil Tito in ga prenesel v Jugoslavijo. Odklanjam ga, ker je ta komunizem organizirana podlost.

Tudi Marx je bil otrok svojega časa. Če se izvzame njegova sociološka analiza kapitalizma, je življenje samo ovrglo velik del njegovih trditev. Bil je fanatik pravičnosti in demokratični socialisti s spoštovanjem izrekajo njegovo ime.

Danes že ni več nesporazuma med katoliško socialno vedo in mnenjem demokratičnega socializma. Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti slepa. Pravi socializem ni proti veri, je za svobodo.

Državljanske vojske niso začeli gen. Mihajlović. ne četniki ne legionarji ne vaške straže, temveč manjšinski komunisti.

Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: Kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.

Poleg Šentjernejske noči, Hitlerjevih grozodejstev in Katyna bodo tudi Vetrinj in kraška brezna po kočevskih gozdovih in pri Bazovici ostala v zgodovini kakor v nebo vpijoči spomeniki nečloveštva in komunistične podlosti.

Zveza komunistov je po svoji socialni sestavi organizacija funkcionarjev in uslužbencev vladnega aparata, ne pa delovnih ljudi. Danes je nasičena in povampirjena, po svojem značaju konservativna in celo reakcionarna politična sila.

Ni tako važno, kdo je na oblasti v državi, bolj važno je, da se med samimi ljudmi v državi ustvarijo človeka vredni odnosi. Taki odnosi pa so izključeni, dokler na primer komunisti kljub boljši vednosti obrekujejo naše pokojnike, ki so dali življenje v boju proti komunizmu, da so narodni izdajalci in vojni zločinci.

Svet nas danes pozna, pozna naš boj. Nismo več zaprti med gorami v domovini in jasneje vidimo bodočnost slovenskega naroda. Prišel bo čas, ko bodo novi rodovi zahtevali resnico tudi od komunistov.

***

Ne vemo sicer, ali naši današnji slovenski »demokratični socialisti« poznajo Celestina Jelenca ali zanj še niso slišali. Kar nekaj znakov pa kaže na to, da so jim tradicije demokratičnega socializma v slovenskem prostoru tuje.

Na njihovi Facebook strani tako lahko opazimo spominske zapise v čast »demokratom« takšnega kova, kakršna sta bila Edvard Kardelj in Vladimir Iljič Lenin, ter veliko naklonjene pozornosti namenjene obdobju SFRJ, torej tistemu času, ko je bila oblast v izključnih rokah Komunistične partije. Sklepati gre torej na zavestno navezavo na tradicije revolucionarnega, predvsem pa totalitarnega socializma in pa nedemokratičnega režima, ki se je na takšnem socializmu utemeljeval.

So predstavniki Iniciative za demokratični socializem zavestno ali iz nevednosti »pozabili« na to, da niso vsi socialisti v slovenski zgodovini, predvsem pa ne tisti demokratični, bili člani KP, ali pa njeni sopotniki? Glede na to, da sedaj stopajo v zavezništvo s stranko, katere predsednik je pred nekaj meseci z  boljševiškimi simboli mahal pred obrazi svojcev žrtev boljševizma, se to vprašanje zdi še toliko bolj umestno.

Mladih inteligentov iz Iniciative za demokratični socializem s tem zapisom nikakor ne želimo diskvalificirati. Četudi se ne strinjamo z rešitvami, ki jih ponujajo, se zdijo v svojih stremljenjih iskreni, njihova kritika etablirane »levice« pa je vredna pohvale.

Vsekakor pa se v luči enostranske osredotočenosti na »tekovine« revolucije njihove sicer umestne ocene o izrabljanju zgodovine za dnevnopolitične namene s strani »velikih igralcev« ter spodbudna trditev, da se sami ne mislijo iti »partizanov in domobrancev«, ne izkažejo za najbolj iskrene in verodostojne. Ravno tako je tudi dvomljiv njihov odnos do institucionaliziranih sindikatov, te – če naj se poslužimo nam sicer nelastnega izraza iz levičarskega besednjaka – najbolj reakcionarne sile v slovenski družbi.

Glede vsega navedenega bi bila zelo dobrodošla jasna beseda z njihove strani: še zlasti pa glede vprašanja, katere tradicije socializma jemljejo za svoje in katerih ne.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s