Matej Avbelj o razkrajanju institucij

Objavljamo komentar dr. Mateja Avblja, ki ga spodbudilo nedavno dogajanje okoli odstopa novoimenovanih ministrov v vladi Alenke Bratušek. Besedilo je bil prvotno objavljeno v dnevniku Večer. Avtorju in časniku se zahvaljujemo, da sta nam dovolila objavo na naši strani.

 

Foto: Aleš Černivec/Delo

Foto: Aleš Černivec/Delo

Matej Avbelj – “Slamnati ministri”

 

Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.

Tako po slovenski ustavi pred Državnim zborom zaprisežejo predsednik republike, predsednik vlade in ministri. Prisega je simbolni akt nastopa najpomembnejših javnih funkcij in iskrena institucionalna zaveza državljankam in državljanom, da bo delo opravljano zakonito, zavzeto in z izključnim namenom prispevati k skupnemu dobremu.

Trend nekajdnevnih, enomesečnih ter drugih resigniranih ministrovanj, ki smo mu priča pod to vlado, je ne le farsično zanikanje te zaprisege, prav tako ni samo v posmeh državljankam in državljanom te države niti ni le nezadržno krnjenje njenega ugleda, ampak v ustavnopravnem smislu pomeni začetek njene institucionalne razgradnje.

Kar sledi, ne bo moraliziranje ad personam. V tem kratkem zaskrbljenem odzivu ad rem želim izpostaviti ustavnopravno ogrožanje temeljev slovenske države, ki ga sprožata opisana praksa ad hoc slamnatih ministrov ter povsem neprimerno odzivanje predsednice vlade nanjo. Pri tem izhajam iz prepričanja, da je država resna institucija, ki smo jo ustanovili za nedoločen čas, za prihodnje generacije, in s katero ne more in ne sme nihče ravnati po načelu: za nami potop. Država je vrednota. Ne le moja, temveč je ustavnopravna vrednota, ki smo ji, kot piše v temeljni ustavni listini, Slovenci namenili večstoletni boj: konkretna življenja, hrepenenja in usode ljudi, ki so živeli, ustvarjali in umirali na teh tleh. Slovenska država, zasidrana v Evropski uniji, torej evropska Slovenija, je transcendentalni ukaz, ki ga je vsakokratni politiki naložil slovenski narod s plebiscitarno večino.

Vsi tisti, ki vstopajo v politiko, zlasti pa na vodilne položaje, morajo razumeti, da stopajo na polje javnega. Na polje, ki ga opredeljujejo ustavne in zakonske zahteve; na polje, kjer naj bi v skladu z najvišjimi standardi demokracij zahodnega liberalnega tipa, ki smo jih zapisali tudi v slovensko ustavo, vladala pravila in načela javnega razuma. Polje političnega je polje javnega, kjer je nadzor javnosti nujno brezkompromisen. Na tem polju ni prostora za sentimentalnost. Kdor se odloči za udejstvovanje na njem, to počne kot institucionalni akter, ki z vso svojo politično persono, ki ji mora za trajanje mandata podrediti vse ostale posvetne skrbi, jamči, da bo institucija, ki jo bo vodil, delovala prav in dobro. Zato najvišjih državnih institucij ne more in, kot kaže slovenska praksa, tudi ne sme zasedati prav vsakdo. Institucije države so v pravno-političnem smislu gradnik države. Če institucije ne delujejo, če sta jim z ravnanjem njihovih najvišjih akterjev odvzeti digniteta in integriteta, potem ne more delovati niti država.

Močna, učinkovita država, ne takšna, ki bi zatirala ljudi, temveč služila izvrševanju njihovih pravic in izpolnjevanju medsebojnih dolžnosti, potrebuje močne institucije, ki jih bodo zasedali ljudje z znanjem, izkušnjami, odgovornostjo, predvsem pa z integriteto. Država, ki jo vodijo ljudje šibkega znanja, brez mednarodno primerljivih izkušenj, kjer se odgovornost vselej prevali na koga drugega ali pa na, kako priročno, črko zakona, in kjer mrgoli nečednih ali celo kaznivih ravnanj, odkritih konfliktov interesov, pa je šibka država. Je država v krizi, kjer vladajo ozadja. Taka država je Slovenija.

Pa vendar taka Slovenija ni tista, ki smo jo zapisali v ustavo; niti ni taka, kot jo je s plebiscitarnim izidom zaukazalo slovensko ljudstvo. Čeprav ga želijo nekdanji najbolj vplivni politiki prepričati, da je slovenski narod shisteriziran, da ne ve, kaj hoče, in da je, reci in piši, naša ambicija imeti lastno normalno državo morda prevelika, zgodovinska dejstva pričajo nasprotno. Ta narod, državljanke in državljani, so krivi le toliko, kolikor so v okoliščinah izrazito izkrivljene ekonomske razporeditve moči in medijske krajine, ustvarjene na njeni podlagi, iz volitev v volitve ter skozi svoje vsakodnevno ravnanje dopustili, da je narobe postalo prav in prav narobe. Zamujenega in napačno storjenega je bilo ogromno; kar pa nas ne odvezuje, da vendarle vztrajamo na tem, kar je prav.

Ni prav, da predsednica vlade z nenavadno institucionalno sentimentalnostjo in razumevanjem sprejema odstop ministrice, ki jo je pravkar predlagala. Če je njen odstop, upoštevaje resignirani pobeg prejšnjega ministra in nekajmesečno odsotnost institucionalnega vodenja, velik udarec za integriteto institucije, ima osladna reakcija predsednice vlade vsaj enak učinek na še pomembnejšo institucijo, ki jo zaseda sama. Ad rem, torej ne glede na konkretna imena, si preprosto ne smemo dovoliti institucionalne prakse, kjer bodo ministri odstopali iz dneva v dan, iz meseca v mesec, njihov vodja, ministrski predsednik, pa bo na vse to gledal z dobrohotnim razumevanjem. Takšna praksa razkraja institucije, ki se jim to dogaja, in ustavnopravno spodjeda državo, ki jo te institucije sestavljajo. Povsem človeško, in ne zaradi javne kritike, ki je conditio sine qua non v demokratični družbi, v taki državi nihče, ki da vsaj nekaj nase, ne bo želel več kandidirati na najodgovornejša mesta. Politika bo zato, kot se že dogaja, privlačila ne najboljše, ampak najbolj naše, iznajdljive in spretne, ki funkcije, na katere so imenovani, razumejo kot odskočno desko za maksimizacijo svojih osebnih interesov in koristi svojih interesnih skupin.

Takšna politika, razumljivo, ni politika skupnega dobrega, temveč je politika fevdov. Vsakokratni predsednik vlade, in tako tudi tokratna predsednica, bi moral ob opisanih dogodkih za nastale razmere odgovornost najprej prevzeti sam. Storiti bi moral vse, kar je v njegovih močeh, da se taka praksa konča. Če pa tega ne zmore, je dolžan odgovornost prepustiti drugemu, o katerem naj, če je treba, ljudstvo tudi znova odloči na volitvah. Zatečeno stanje predstavlja pogoje za dolgoročno razgradnjo ustavnopravnih temeljev slovenske države, na kratki rok pa krepi tiste vplivne interesne skupine, ki jim opisano brezvladje nadvse ustreza, in ki so za nas, davkoplačevalce, najbolj usodne.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s