Franc Zagožen in njegova vizija

Franc Zagožen l. 1990. Foto: Tone Stojko

Franc Zagožen l. 1990. Foto: Tone Stojko

Nedavno slovo Franca Zagožna je ponudilo priložnost za pogled nazaj na zgodovino desnosredinskega pragmatizma v času slovenske tranzicije.

Dogodki zadnjih petih, šestih let – kriza »slovenskega modela«, tj. naveze neokorporativizma v gospodarstvu in konsenzualizma v politiki – so dodobra delegitimirali Zagožnovo vizijo: veliko konservativno stranko, ki bi svojo moč črpala predvsem iz volilnega bazena katoliškega podeželja, bi bila ekonomsko trdno zasidrana v slovenskem neokorporativnem modelu in bi znotraj velike nadideološke koalicije »nacionalnega interesa« predstavljala tradicionalne vrednote.

Vizija, ki jo je zagovarjal Zagožen, je bila dolgo žrtev lastne nerodnosti in politične naivnosti; pa tudi nekonsistentnosti, saj je bila razpeta med nejasnimi prizadevanji po »žlahtnem konservativizmu« in poskusi politične mobilizacije s pomočjo populizma, bodisi na ekonomski, stanovsko-podeželski, pravičniški (»poštenjakarstvo«), regionalni, nacionalistični ali celo šovinistični podlagi. Karizmatičnega voditelja, sposobnega, da združi njeni duši, zmerno in populistično, in jo s pomočjo brutalnega pragmatizma pripelje do uveljavitve, je dobila skoraj desetletje prepozno v osebi Bojana Šrota. Stampedo dogodkov, ki so med letoma 2007 in 2009 globoko predrugačili Slovenijo, je pokopala tudi ta projekt. Verjetno, in k sreči, dokončno.

Konsociativni model

Ta projekt je bil tesno povezan s konsociativizmom, političnim modelom, ki zavrača pojmovanje politike kot tekmovalnega spopada različnih, v ključnih vidikih nasprotnih vizij, in se zavzema za sporazumno delitev moči in vpliva med posameznimi družbenimi skupinami, reprezentiranimi v političnih strankah. Ta model »dogovorne politike« se je skoraj naravno prilegal modelu »dogovornega gospodarstva«, povzetega v sintagmi »nacionalnega interesa«.

Poskus vzpostavitve takšnega političnega sistema je bil tesno povezan s prevlado politične kulture, zaznamovane z logiko kulturnega boja. V pogojih, ko se politiko dojema kot spopad med kulturno pogojenimi in zgodovinsko določenimi identitetami, se konsociativni model tako rekoč naravno ponuja kot okvir za »preseganje« teh delitev. Od tod uspeh krilatice o »gradnji mostov«. Šele znotraj razumevanja, ki družbo vidi kot nepoboljšljivo razdeljeno med posamezne, precej ostro razmejene kulturno-identitetne skupine, se pojavi nuja po ustroju, ki teži k njihovemu preseganju v sporazumnem modelu odločanja; po eni od definicij je konsociativizem navsezadnje »teorija upravljanja s konflikti v razdeljenih družbah« (Stefan Wolff, A Consociational Theory of Conflict Management). Takšno razumevanje praviloma temelji na določeni zgodovinski izkušnji, ki je pogosto – od Libanona do Avstrije – izkušnja popolnega kolapsa civilne vezi v državljanski vojni. Včasih pa je dovolj že grožnja takšnega scenarija: taka primera sta Belgija in Nizozemska (slednja je, s svojim »sistemom družbenih stebrov«, včasih veljala za najbolj čisti primer konsociativnega ustroja).

Fantazma državljanske vojne tako služi kot legitimacija sistema sporazumne delitve oblasti. Zato je v interesu zagovornikov tega modela, da se ta fantazma ohranja pri življenju: bodisi kot zgodovinski nauk bodisi kot grožnja prihodnosti bodisi oboje.

Mostogradnja

Nikakor ni nenavadno, da so devetdeseta leta na Slovenskem bila obdobje prevlade »slogaštva« v politiki in istočasno leta izjemno ostrega kulturnega boja. In to na dveh frontah: na liniji država–Cerkev (pravilneje bi bilo reči, da je šlo za spor med militantnim laicizmom na eni strani in ohlapnim zavezništvom med katolicizmom in post-sekularnim liberalizmom na drugi strani), ki je v zibeli zaznamoval politično kulturo naše mlade demokracije do te mere, da si od njega do danes nismo opomogli; ter na liniji spora glede zgodovinskih interpretacij druge svetovne vojne, od katerega pa smo si dejansko precej opomogli, čeprav še zmeraj obremenjuje naše politično življenje, ker se vedno znova pojavlja kot neustrezni interpretativni model za sedanje spore.

»Gradnja mostov« je bila, kot ideja in kot praksa, tesno povezana z obojnim: to je bila taktika, ki je ponujala desno roko za preseganje kulturno-identitetnih in zgodovinskih delitev, ki jih je z levo sama pomagala vzdrževati. Ta taktika je bila neločljivo povezana z daljnosežnejšo politično strategijo slovenskega konservativizma, kakor jo je poosebljal Franc Zagožen. Njen cilj je bila vzpostavitev velike katoliške stranke po avstrijskem, bavarskem in južnotirolskem vzoru, ki bi bila osvobojena tako vpliva cerkvene hierarhije kot pretirane navezanosti na specifično ideologijo političnega katolicizma, a bi istočasno črpala svojo moč iz svoje ukoreninjenosti v  društveno in organizacijsko mrežo katoliškega občestva. To bi bila stranka, ki bi jo volivci, zrasli iz tega občestva, volili tako rekoč po defaultu, s podobno naravnostjo, s katero se udejstvujejo velikih verskih praznikov.

To bi seveda pomenilo, da bi taka stranka, podobno kot njena bavarska ali južnotirolska vzornica, temeljila na reprezentaciji določene identitete in bi njen uspeh bil torej precej neodvisen od programskih sprememb, političnih ukrepov in odločitev ipd. Politika, utemeljena na identiteti, bi torej na široko odprla vrata pragmatizmu, ki bi imel še dodatno legitimacijo v poudarjeni potrebi po »preseganju delitev« in »gradnji mostov« čez prepade, ki ločujejo posamezne sekte v razdrobljeni družbi. Vizija mostu nujno predpostavlja prepad, ki ga je treba premeščati.

Problematičnost konsociativnega modela

Iz te perspektive se nam konsociativni model pokaže v svoji najbolj problematični luči. To je namreč model, ki sankcionira prevlado zaprtih elit, ki črpajo svojo legitimnost iz tega, da »predstavljajo« svoje skupine v razdeljeni družbi. To pa usodno šibi možnosti državljanskega nadzora nad temi elitami, v smislu anglosaškega koncepta accountability. Zlasti v deželah s šibkejšo demokratično tradicijo so kritike političnih elit v takšnem sistemu hitro izpostavljene očitkom o »pljuvanju v lastno skledo« in ideološko-moralnemu izsiljevanju, češ da »je treba držati s svojimi«.

Predstava političnih opcij kot predstavnic specifičnih, zaprtih skupin predpostavlja elito, ki se v njihovem imenu pogaja s predstavniki ostalih frakcij večno razklane družbe o delitvi moči. Vsak geto potrebuje ključarje. V državah, kjer je konsociativni model cepljen na pomanjkanje parlamentarne tradicije, se politično predstavništvo praviloma izrodi v nekakšen konsenzualni zbor ključarjev.

Ko pa model zaide v krizo – npr. če umanjkajo resursi ekonomske redistribucije, ki so nujni za vzdrževanje klientel, kakršne skoraj nujno implicira tak sistem – se naoljeni ustroj neprestanih usklajevanj hitro izrodi v vreščeče prerivanje med veleposlaniki sovražnih interesov. Ker tak sistem lahko deluje le ob visoki stopnji konsenza in nima ugrajenih jasnih mehanizmov odločanja in nadzora – odločanje je v konsociativnem modelu namreč vedno le so-odločanje, nadzorni mehanizmi pa so praviloma namenjeni le preprečevanju monopolizacije oblasti – vsako povečanje konfliktnosti predstavlja usodno nevarnost za njegovo normalno delovanje.

Žlahtna konservativna stranka

Uspeh Zagožnove strategije bi predpostavljal ponovno izgradnjo kohezivne in kapilarne katoliške družbene organizacije, nemara po vzoru predvojne SLS. Ta projekt se nikoli ni uresničil, če ne drugega zaradi pluralnosti krščanskodemokratskih konceptov v slovenski postkomunistični stvarnosti. Na politični ravni so osebna rivalstva dolgo preprečevala združitev konservativnih katoliških sil – in v trenutku, ko je do nje prišlo in ko se je zazdelo, da bo projekt vendarle zaživel, je dokončno propadel. Glavni krivec tega propada je bil prav tisti politik, ki si je uspeha tega projekta – poleg njegovega političnega mentorja Ivana Omana – najbolj iskreno želel: Franc Zagožen.

To se je zgodilo tudi zato, ker je bila vzpostavitev nove, združene Slovenske ljudske stranke leta 2000 (ki je nekaj časa delovala pod najbolj dolgoveznim imenom slovenske parlamentarne zgodovine, SLS+SKD – Slovenska ljudska stranka) skupni taktični projekt dveh povsem raznorodnih in celo diametralno nasprotujočih si strategij: konsociativne, katere duhovni oče je bil Zagožen, in agonistično-bipolarne, ki jo je vse od sredine devetdesetih vodil Janez Janša in ki ji je v združeni stranki bil naklonjen Andrej Bajuk.

Pri tem ne gre pozabiti, da se je želja po uveljavitvi konsociativizma skladala s strategijo postkomunistične levice, ki je v njem prepoznala model vladanja, ki bi ji omogočil ohranitev politične prevlade in bi ji tudi v najslabšem scenariju, ob morebitnem padcu volilne podpore, omogočil, da bi ohranila pomemben delež vpliva v političnem soodločanju – kar bi ji, ob primernem ekonomskem ozadju in ob podpori medijske in intelektualne sfere, vselej omogočalo precejšnjo prednost glede na ostale sile, predvsem tiste, ki so izšle iz tradicije slovenske pomladi. Od tod znamenita – ali zloglasna, kakor kdo hoče – Kučanova krilatica o potrebi po »žlahtni konservativni stranki« na Slovenskem. Če skušamo to besedno zvezo prevesti v bolj analitične kategorije, bi lahko rekli, da je pomenila strateško podporo postkomunistične levice konservativni konsociativni viziji znotraj strank, ki so izšle iz slovenske pomladi. Zato je, od konca devetdesetih dalje, med radikalnejšimi nasprotniki postkomunistične levice pojem »Žlahtne konservativne stranke« (ŽKS) postal sinonim za trojanskega konja.

Spor na pomladni strani in zaton Zagožnove vizije

Med leti 1996 in 2000 se je spor med obema vizijama znotraj slovenske pomladi – konsociativno in agonistično-bipolarno – vse bolj osredotočal okoli vprašanja volilnega sistema. Nasprotniki konsociativnega modela, zbrani okoli Socialdemokratske stranke pod vodstvom Janeza Janše, so skušali z uvedbo dvokrožnega večinskega sistema izsiliti strukturno transformacijo slovenske politike. Večinski sistem zahteva, da se volilne koalicije uskladijo že pred volitvami in pred volivci nastopijo z jasnim programom. Rezultat volitev prinese zmago ali poraz. To je torej sistem, ki predvideva rotacijo elit v pogojih visoke tekmovalnosti: oboje pa je v nasprotju z vizijo dogovorne demokracije, kjer so volitve pravzaprav bolj način vsakokratne legitimacije elit in delne prerazporeditve moči med njimi, ne pa spopad med izdelanimi in konkurenčnimi programskimi platformami, ki tekmujejo za prevzem vladanja v naslednjem mandatu.

Franc Zagožen je bil eden najbolj konsistentnih in nepopustljivih nasprotnikov večinskega sistema na slovenski desnici. Nazadnje je s spretnim manevrom dosegel vpis proporcionalnega sistema v ustavo. V enem od zadnjih intervjujev pred smrtjo, leta 2012, je tudi sam priznal, da je bilo ustavno sankcioniranje proporcionalnega sistema leta 2000 njegova zamisel. S tem so bili pokopani upi po uvedbi večinskega sistema, a šlo je tudi za izjemno grob enostranski poseg proti odločbi Ustavnega sodišča, ki je na podlagi referendumskih rezultatov iz l. 1996 zahtevalo sprejetje večinskega sistema. Zagožnov manever je sicer presekal ustavno krizo, ki je sledila obstrukciji odločitve Ustavnega sodišča s strani tedanje parlamentarne večine. A cena za to je bila izjemno visoka.

Sredi javne histerije, usmerjene proti Bajukovi vladi, je padla Zagožnova odločitev, da poslance svoje stranke proti volji predsednika vlade iz taiste stranke in v nasprotju s poprejšnjim dogovorom s koalicijskim partnerjem povede v sporazum z levosredinsko opozicijo glede vpisa proporcionalnega volilnega sistema v ustavo. Za to dejanje si je prislužil hvalo političnih nasprotnikov in tiska: eden od vplivnejših časopisov je v veliki sobotni križanki objavil njegov portret in pod njim glavno geslo, ki se je glasilo – »zgodovinska odločitev«. Da, mladi bralci: tudi to so bila slovenska devetdeseta, ki so dosegla svoj vrhunec pozno poleti leta 2000.

Toda volilno telo ni bilo enako navdušeno. Na volitvah oktobra 2000 je Zagožnova SLS+SKD v najbolj kolosalnem volilnem porazu v slovenski politični zgodovini izgubila več kot dve tretjini glasov in telebnila iz prvega na četrto mesto med strankami, tvorec »zgodovinske odločitve« pa se je znašel pred pragom parlamenta. Sanj o Žlahtni konservativni stranki kot enem od podpornih stebrov slovenske politike je bilo dokončno konec. Toda Zagožnova strategija je kljub temu preživela in je nazadnje politično silo, ki je hotela postati stranka relativne večine, potisnila v životarjenje v nevarni bližini praga za vstop v parlament. Kot alternativna opcija je tlela ves čas Janševe hegemonije na desnici, dokler ni izkoristila njegovega trenutka šibkosti in se skušala znova obuditi pod ambicioznim vodstvom Bojana Šrota. Ob volilnem fiasku leta 2008 je doživela svojo drugo in bržkone dokončno smrt.

Advertisements

3 thoughts on “Franc Zagožen in njegova vizija

  1. Pingback: PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje » Arhiv Bloga » Kritika Konzervativna: o političnem delu dr. Jožeta Zagožna

  2. Pingback: Kritika konſervativna: Franc Zagožen in njegova vizija - Časnik

  3. Pingback: Kritika konſervativna: Zmernost in dolga senca žlahtnega konservativizma - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s