Zmernost in dolga senca žlahtnega konservativizma

burke message


V prejšnjem prispevku sem objavil razmišljanje ob priliki smrti Franca Zagožna. Morda se je komu zdel zapis preveč kritičen in zato nepieteten. Če sem se v njem osredotočil na specifični vidik politične vloge, ki jo je v slovenski tranziciji odigral Franc Zagožen, je to predvsem zato, ker o teh vprašanjih ob njegovem slovesu ni bilo govora. Glasovi, ki so se oglasili ob tej priložnosti, so poleg njegovih nespornih zaslug za demokratizacijo v obdobju slovenske pomladi (1988 – 1990) poudarjali zlasti njegove osebne kvalitete.

Ko umre politik, je pogosto slišati hvale njegovih pozitivnih osebnih lastnosti, saj je poudarjanje le-teh najbolj eleganten način, kako se izogniti političnim ocenam njegovega delovanja, ki bi v občutljivem trenutku utegnile raniti občutljivost pokojnikovih svojcev, prijateljev in tesnih sopotnikov. Toda v tem primeru so tudi Zagožnovi nekdanji sopotniki poudarjali predvsem njegove značajske poteze: poštenost, razumnost, preudarnost, razsodnost – predvsem pa zmernost. V času, ko je ekonomski in politični vidik njegovih življenjskih prizadevanj izgubil na prepričljivosti, je spominjanje na te karakterne lastnosti samo po sebi imelo vlogo nekakšne rehabilitacije.

Zagožnova zmernost, ki je bila za njegovega življenja iztočnica za dovtipe, ki so se norčevali iz njegovega dolgočasnega nastopa in neizvirne retorike, se je naenkrat pokazala v nenavadno privlačni luči: sredi vsesplošne degradacije javne retorike, ko kritika obstoječega stanja vse bolj tone v živo blato histeričnega populizma, se je prikazala kot daljni spomin na neke boljše čase. Časov, ko sta zmernost in načelnost še vedno bili dve plati iste medalje.

Osebne kvalitete, ki se, upravičeno ali ne, pripisujejo pokojnemu Zagožnu – poštenje, razumnost, preudarnost, razsodnost, zmernost – vsekakor so zelo pomembne konservativne vrednote. Težko se je izogniti občutku, da jih danes – ne le v strategiji političnih strank, ki imajo svojo logiko – temveč tudi v javnem nastopanju izobražencev, razumnikov in mnenjskih voditeljev, ki se priznavajo v desnosredinskem projektu ali v pomladni tradiciji, krvavo primanjkuje. Še več: zdi se celo, da vse bolj številne javne osebnosti, predvsem iz mlajših generacij, načrtno širijo povsem nasprotne vrednote, ki se umeščajo v strategijo ustvarjanja izrednega stanja. Nomina sunt odiosa, toda pri nekaterih od njih se ni mogoče znebiti vtisa, da hočejo izkoristiti sedanje krizno stanje in se povzdigniti v ideologe nekakšne nove »konservativne revolucije«, pri čemer svoje ekspertize v širjenju megle ponujajo zdaj eni zdaj drugi politični stranki in gibanju.

Danes spet potrebujemo žlahtno konservativnost, a le, če je ne razumemo kot cenene krilatice za strankarski ali ideološki projekt, temveč kot držo javnega nastopanja, razsojanja, pristopanja do javnih zadev. Na področju civilnodružbenega delovanja pomeni žlahtna konservativnost zavračanje neprestanega siljenja v politično mobilizacijo za vsako ceno in hkratno suvereno odpiranje prostorov kritične in, če je potrebno, tudi polemične diskusije o javnih in državnih politikah, ki sledijo pravilom civilizirane in umne razprave.

Toda kdor danes na desnici zaznava nevarnost demagoškega poplitvenja in čuti, četudi iz različnih stališč, nujo po ponovnem poudarjanju zmernosti, strpnosti in razsodnosti, se mora zavedati, da nad njegovimi prizadevanji visi dolga senca »žlahtnega konservativizma« iz Zagožnovih časov. Pozivanje k dialogu z zagovorniki drugačnih nazorov postane tarča očitkov o »mostogradnji«; na zagovarjanje previdnosti se gleda kot pomanjkanje gorečnosti; zmernost postaja sinonim za »kolaboracijo« z nasprotnikom.

Tudi to je, žal, dediščina, ki nam jo je zapustil Franc Zagožen.

Velika napaka politike »mostogradnje«, ki jo je poosebljal Zagožen (izvajala pa brata Podobnik), je bila, da je probleme, ki so prvenstveno problemi politične kulture (nizka raven razprave, svetovnonazorska nestrpnost ipd.), hotela reševati z instrumenti politične strategije in parlamentarne prakse. Oziroma, če smo iskreni, jih sploh ni hotela reševati, temveč jih je zgolj izkoriščala kot priročne izgovore za svojo pragmatično politiko.

Ta oportunistična strategija je dodobra delegitimirala žlahtne konservativne vrednote zmernosti in previdnosti, na katere se je sklicevala. Razširila je lažno prepričanje, da je zmernost sinonim za medlost, previdnost pa za ohlapnost, razumnost za neodločenost. To je po drugi strani pri mnogih ukoreninilo katastrofalno zmoto, da so skrajnost, pretiravanje, vreščeča  histerija in celo omalovaževanje nasprotnika ter sumničavost do zmernih somišljenikov dokazi za iskrenost in privrženost stvari.

To seveda ne drži. Tako so razmišljali boljševiki. Liberalna konservativna misel je bila vselej zavezana modrosti, ki jo je najbolje povzel Edmund Burke: »Zmernost nikakor ni v nasprotju z gorečnostjo in zanosom. Prostora je za oboje, kajti zmernost ni nič drugega kot uravnoteženost načel in obvladanost razmišljanj« (Letter to Depont).

Advertisements

One thought on “Zmernost in dolga senca žlahtnega konservativizma

  1. Pingback: Kritika konſervativna: Zmernost in dolga senca žlahtnega konservativizma - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s