Iz Patrie bo vstala domovina. Not.

Foto: Slovenske novice

Foto: Slovenske novice

Za stranko SDS je /afera Patria/, srednjeročno gledano, največja in najbolj intenzivna propaganda, ki si je sama nikoli ne bi mogla izmisliti in uresničiti. Za njenega predsednika pa dosmrtno ustoličenje in soodločanje o slovenski politiki tako dolgo, dokler ga bo volja. Patria bo v s končnim učinkom strel v koleno tistim, ki so si jo izmislili, in propaganda za SDS – ne da bi si najeli piarovske hiše. Nomen est omen, očitno bo iz Patrie vstala domovina!

Tako je četrtega, ne prvega, aprila letos na spletni strani revije Reporter zapisal moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Da ne bi delali krivice njegovi argumentaciji, navedimo v celoti korake, ki so ga privedli do tega zaključka:

Da je Patria politični in ne pravni problem, mnogi že dolgo mislimo, od njenega velikega poka naprej. Vendar bi to, kar smo mnogi mislili, potrdilo tudi sodišče, ki bi se tako dokončno odreklo vsem pravnim načelom in praksam, ki obstajajo v civiliziranem zahodno evropskem in anglosaksonskem pravnem redu. Obsodba brez trdnih dokazov, da je neko dejanje bilo dejansko izvršeno, je pokop prava. Nenazadnje so na to ob prvostopenjski sodbi opozarjali pravniki iz različnih svetovnonazorskih izhodišč.

O namenih ne more soditi nobeno sodišče tega sveta, o tem lahko sodi vsak sam in Bog, če ga prizna. Kdor pa si privzema kompetenco, da lahko razsoja o namenih, se postavlja v območje totalitarnega družbenega reda. Proti takšnemu redu se je treba boriti z vsemi legitimnimi, legalnimi in miroljubnimi sredstvi. V primeru trojice obsojenih bi to pomenilo, da bo govorila ulica, saj totalitarci ne razumejo drugega jezika kot jezik ulice in državljanske nepokorščine. Ta ulica ne bo govorila z granitnimi kockami, ampak s slovenskimi zastavami in rdečimi nageljni, kajti v tem primeru gre za Slovenijo kot pravno državo.

Dr. Štuhec je seveda prizadet zaradi vprašljive sodbe v primeru Patria. Ali jo je dejansko v celoti prebral ali ne, ne vemo – kajti večina njegovih mnogoštevilnih javnih nastopov proti njej se bolj kot na dejstva opira na logične elaboracije, ki se nam zdijo zelo problematične.

Pojdimo lepo po vrsti.

»Obsodba brez trdnih dokazov, da je neko dejanje bilo dejansko izvršeno, je pokop prava.«

V ZDA, ki jih dr. Štuhec postavlja za zgled, je nevladna organizacija Innocence Project, od leta 1992, odkar obstaja, z uporabo novih tehnologij (predvsem vzorcev DNK) uspela neizpodbitno dokazati nedolžnost več kot tristotih obsojencev, od tega kar 18., obsojenih na smrt. Laik, kakršen je pisec teh besed, pač domneva, da dokazi, ki so pripeljali do obsodbe nedvoumno nedolžne osebe, pač niso morali biti zelo trdni. Seveda nočemo trditi, da se moramo zaradi dejstva, da v pravu povsod prihaja do pavšalnih obtožb in da temu zelo pogosto botrujejo predsodki, krivično usmerjeni proti obdolženim (je potrebno posebej dodati, da je bilo kar 15 od 18. po krivem obsojenih na smrt temnopoltih in da jih je večina doživela obsodbo s strani ljudskih porot v južnih državah ZDA?; ali da se je kar 17 od 25. primerov, ko je bila krivična obsodba dokazano posledica »Governtment Misconduct«, tj. zlorabe v postopku, to zgodilo v taistih južnih državah in da je bilo kar 82 % žrtev teh zlorab temnopoltih?) odpovedati ogorčenju nad storjeno krivico. Ampak – »pokop prava«?

V sosednji Italiji je bil v osemdesetih letih evropski poslanec opozicijske Radikalne stranke po krivici obsojen na nič manj kot deset let zapora in jih tam nekaj nekaj tudi preživel, kmalu zatem pa umrl za posledicami stresa. »Pokop prava«?

Tu ne gre za to, da bi se po nepotrebnem obešali na pretirane besede nekoga, ki je očitno čustveno prizadet nad sodbo, za katero ima vsekakor upravičene razloge, da jo razume kot krivično. Poleg tega vemo, da v Sloveniji vlada posebna šega, da se že ob mnogo manjših stvareh kriči »umrla je pravna država!«. Ta navada se je razpasla predvsem v času prve Janševe vlade, ko je »pravna država umirala« za vsako figo. Razumemo torej, da je take izjave potrebno jemati previdno in jih ne velja brezsrčno secirati v maniri kakšnega Borisa Vezjaka. Težava ni v izjavi: težava je, ko postane predpostavka v nekem mnogo bolj daljnosežnem argumentu.

A pojdimo dalje.

»O namenih ne more soditi nobeno sodišče tega sveta, o tem lahko sodi vsak sam in Bog, če ga prizna.«

Verjetno bodo pravniki znali bolje povedati, toda kolikor vem, se v pravu razsoja tudi o namenih. Če ne bi bilo tako, verjetno ne bi poznali kategorije rimskega prava dolus, ki pomeni ravno namensko kršitev zakona in predstavlja pomemben element pri razsojanju o hudosti kršitve. Brez kazenskega koncepta namena (ki mu je, kljub temu, da moralni teolog pravi, da ne obstaja, ker da o njem ni mogoče razsojati, posvečena precej obsežna stran v angleški wikipediji), bi najbrž, tako pač sklepam kot laik, težko imeli takšno kaznivo dejanje, kot je npr. poskus umora. Nekdo, ki bi ga zadržali, ko bi se s krepelom v roki bližal Janezu Janši, na ves glas vpijoč: »Dobil boš svoje, fašist!«, bi se v svojo obrambo lahko skliceval na besede doktorja teologije, češ da »nobeno sodišče tega sveta ne more soditi o njegovih namenih«. O njih lahko po besedah moralnega teologa »lahko sodi le sam« – in sam bi presodil, da je hotel Janezu Janši le izročiti v dar orožje, s katerim se bo uspešneje boril proti komunistični zalegi. Besedo fašist pa da je mislil ljubkovalno, kot ironično subverzijo medijskega diskurza, čigar žrtev je prav Janez Janša …

Namene je seveda treba dokazati. Kar ni vselej lahko. Pogosto pa, kot nam dokazuje zgornji primer, vse prej kot nemogoče.

Sodnica na prvi stopnji je v primeru Patria Janezu Janši sodila o namenu, kakor ga pač definira zakon. “Kdor zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti itd.” Kaj je obljuba ali ponudba, če ne ravno materializiran, izrečeni ali posredovani namen, ne vem.

Drugo vprašanje je, kako prepričljivo je utemeljila razsodbo, da se je takešn namen v danem primeru dejansko materializiral. Da pri svoji utemeljitvi ni bila zelo sofisticirana, je bilo pričakovati, saj je navsezadnje razsežnost primera daleč presegala njene sposobnosti – a to je krivda tožilstva, ki se je na podlagi problematične kalkulacije odločilo, da obtožnico vloži na okrajno sodišče, kjer se v glavnem ukvarjajo s tatiči in tožarjenji glede obrekovanja (že roparje sodijo na višji stopnji). Čisto možno, da je storila napako (že število pravopisnih napak v njeni razsodbi in odlomkov, prekopiranih in prilepljenih iz tožilčevega spisa in manualov KPK, priča o ravni njene kompetence). Upamo, da bo njene morebitne napake višje sodišče popravilo. Kaj takega se ne bi zgodilo prvič in ne vem, če se strinjam z ddr. Klemenom Jakličem, da bi moralo biti sodišče zaradi položaja obtoženca še posebej previdno. Plebejski del duše mi pravi, da če že imamo zanič sodstvo, naj bo vsaj enako zanič za vse. In naj vlada enaka ogorčenost nad sleherno zlorabo.

Tako kot Janez Janša sem prepričan, da bo sodba prej ali slej padla. Če ne drugega, vsaj na Vrhovnem ali Ustavnemu sodišču ali na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Hočem pa poudariti, da Janez Janša žal ne bo prvi, ki bo moral iskati zadoščenje tako visoko. Ali pa pomislimo na groteskne sodbe proti pisateljem zaradi “obrekovanj” v romanih – nekatere sploh niso bile razveljavljene! Ne vidim, zakaj naj bi bilo to vredno manjšega ogorčenja … Res je sicer, da je zadeva Patria usodno posegla v slovenski politični proces  – toda ne pozabimo, da se je primer l. 2008 začel na Finskem, ne pri nas. Seveda je imela levica ves interes, da je iz njega naredila takšen halo in seveda je z veseljem prispevala z (dez)informacijami finskim organom pregona. Toda ideja, da je bila pri vsem tem odločilna ali da je afero povzročila – je absurdna. Zadevo Patria je levica politizirala v svoj prid (tudi tako, da je pravočasno pridobila informacije, kaj se kuha) – zdaj jo politizira pa desnica. Vendar je ta politizacija, ki je pravzaprav razumljiva, zame minorno vprašanje.

Nastopam proti nečemu drugemu: proti ideji ali prepričanju, da zadeva Patria lahko postane ključ za spremembe, ki daleč presegajo njen domet. To je namreč, kar nam govori dr. Štuhec.

Dr. Štuhec ne piše o napaki sodišča niti ne razmišlja o načinih, kako izboljšati naše sodstvo, ki je zanič. Pravzaprav ne piše niti o tem, da je sodni sistem že onkraj izboljšave in da je situacija po petindvajsetih letih neuspešnih reform na tem področju naravnost brezupna – če bi govoril o tem, bi mu dali prav.

Pravi naslednje:

»Kdor si privzema kompetenco, da lahko razsoja o namenih, se postavlja v območje totalitarnega družbenega reda.«

Tu pa vrag vzame šalo. Kajti če nek družbeni red ali politični sistem definiramo kot totalitaren (in ne nemara kot nepopoln, disfunkcionalen, korumpiran, nezadostno demokratičen, izkrivljen ipd.), to pomeni njegovo popolno delegitimacijo. Še več: ne pomeni le delegitimacije njegovega vodilnega razreda, tj. politikov in funkcionarjev, temveč v enaki meri delegitimacijo celotne družbe oziroma vseh, ki nasprotujejo – ki nasprotujemo – trditvi, da živimo v totalitarnem družbenem redu; ali da bi živeli v totalitarnem družbenem redu v primeru nesrečnega naključja, da bo obsodba proti Janezu Janši kljub precej šibkim dokazom potrjena še na višji stopnji. Kdor podaja to izjavo, se postavlja na enostransko avantgardno pozicijo »borca proti totalitarizmu«, ki vse ostale – ne le nasprotnike, temveč prav vse ostale, ki ne pritrdijo tej sodbi ali so do nje skeptični – degradira na pozicijo zaslepljencev, »totalitarnih poškodovancev«, na raven neumne, zmanipulirane množice, katere inertnost je treba premagati v revolucionarnem zrušenju celotnega sistema. In potem? Bomo vzpostavili nov družbeni sistem? In kaj bo s »totalitarnimi poškodovanci«? Bomo imeli kakšno vlogo v njem? In če je odgovor da: ali ne bomo potem skoraj na istem, saj bo ljudstvo večinoma še vedno zaslepljeno? Ima dr. Štuhec kakšne posebne zamisli ali metode za odpiranje oči? … Dr. Štuhecu bomo seveda priskočili v bran, ko ga bo nekdo zaradi takšnih in podobnih stališč označil z “desnim boljševikom”: a pred tem bomo zahtevali, naj premisli, s čim si je tako diskvalifikacijo zaslužil.

Seveda vemo, da dr. Štuhec ne misli resno. V totalitarnem družbenem redu bi ne bil redni in stalni gost državnih televizijskih programov, dolgoletni kolumnist enega od vplivnejših dnevnikov (ki poleg tega zagovarja še drug nazor in je blizu vladajoči opciji) in sploh glavni obraz in glas liberalnega katolištva v javnosti. Ampak mogoče je prišel čas, da začnemo od naših javnih osebnosti zahtevati vsaj minimalni trud, da govorijo in pišejo stvari, za katerimi lahko stojijo. Ne pa, da blejejo, kar se jim v danem trenutku zdi najbolj udarno in kar najbolj ustreza trpkosti njihovih frustriranih ambicij. Ali pa naj prepustijo mesto drugim, mlajšim, ki znajo bolje. Tudi na katoliški strani ne manjka teologov in laičnih izobražencev, ki znajo bolje. Pa tudi med starejšimi bi se jih kar nekaj našlo. Takih, ki znajo postaviti stvari na svoje mesto brez abotnih pretiravanj in žaljenja ter v skladu z normami civiliziranega javnega nastopa, ki jih že desetletja upravičeno terjamo od naših vplivnejših in do nedavnega tudi bolj zariplih sodržavljanov na levici.

***

Glavni problem pa ni Štuhečeva gromovniška retorika, ki očitno hoče tekmovati s piskajočim glasom Janeza Stanovnika v tekmi, ki se ji pravi histerizacija javnega diskurza. Kajti bodimo resni: koga dandanašnji še zanima, kaj pravi Štuhec? V zadnjih nekaj letih je poskrbel, da so njegovi nastopi, ki jim je bilo nekdaj vredno prisluhniti, postali vir pikrega (in verjetno celo preveč krivičnega) posmeha. Vsi smo vedeli, na koga letijo besede, ki jih je v lanskoletnem odmevnem intervjuju za Pogelde izrekel filozof Gorazd Kocijančič:

Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo Cerkev. Ni le oropan poznavanja evangelijev in cerkvenih očetov, apostolov in prerokov, mistikov in svetnikov, nekdanje in sodobne krščanske misli in umetnosti, karitativne dejavnosti in duhovnosti (tako kot antisemitizem ni poznal ničesar od bogate judovske kulture in duhovnosti), ampak je predvsem brez izkušnje oseb, v katerih edino obstaja fantazmatsko zamišljena osovražena institucija: brez izkušnje tega, kako živimo, kaj verujemo, kaj molimo, kako prijateljujemo, kako smo različni in kako podobni nekristjanom. Poznajo tiste tri zagrebene zoprne kao-teologe (kao-teologe zato, ker skoraj nikoli ne govorijo o Bogu, kar je, glede na ostalo, pravzaprav sreča), ki se pokažejo na vsaki pasji procesiji, če jih le snemajo, in mlatijo svojo prazno slamo.

Sam mislim, da zna Štuhec tudi kaj drugega kot to, da mlati prazno slamo, kar je marsikdaj tudi dokazal. Toda ne smemo se čuditi, če pri vse več predstavnikov mlajših generacij njegove posege gleda s takšnim sarkazmom.

In tu tiči jedro problema.

Podobno je namreč tudi pri SDS.

Stanje slovenskega sodstva, njegova okostenelost, napihnjenost, pomanjkanje liberalnega humanizma, gluhi pozitivizem in previdno škiljenje, kam piha veter, namesto rigorozne nevtralne slepote pri razsojanju –  vse to je notorično. Jasno je tudi, da SDS za to stanje ni soodgovorna (ne bi pa mogli isto trditi za pomladno in desnosredinsko opcijo, ki je obvladovala pravosodni resor kar 15 od 24 let slovenske demokracije). Lahko pa bi se vprašali, zakaj se njena vnema prebudi vedno le takrat, ko je v igri usoda njenega predsednika? Zakaj na radikalno aktivacijo državljanov poziva le takrat, ko je to najbolj očitno vezano na njene čisto partikularne interese? Zakaj nismo slišali skoraj nobenega glasu proti nedavni eklatantno neustavni postavitvi spomenika nacional-stalinističnemu zborovanju na Okroglici pri Novi Gorici, ob mnogo manj vprašljivi spremembi arhivskega zakona pa smo naenkrat doživeli mobilizacijo? In zakaj so bile dosedaj čisto vse demonstracije desnosredinske/pomladne opcije vezane na usodo Janeza Janše? Če odmislimo JBTZ, še l. 1994 in nazadnje 2012. Še celo v obrambo odločbe ustavnega sodišča glede večinskega sistema l. 2000 ni bil sklican noben velik protest in tudi leta 2010 se pomladi le nismo “videli na ulicah”, kot je obljubljal Janša. Prav tako SDS ni bila sposobna ali voljna organizirati velike demonstracije, ko je prišlo do sramotne izvolitve Masleše in Fišerja.

Še v podporo Ukrajini nismo na ljubljanskih ulicah videli nikogar.

Pa bi prišli pripadniki različnih usmeritev? Se je SDS sposobna postaviti na čelo nekega nadstrankarskega in čezstrankarskega projekta in ga, če je treba, voditi ali pa se, če je treba, kot enakopravni član ponižno in solidarno vključiti vanj? Je sposobna artikulirati živahno in razgibano družbeno vizijo?

Je danes sploh sposobna predlagati karkoli, začeti katerikoli projekt, ne da bi s svojo enostranskostjo od sebe že v začetku odvrnila mnoge potencialne zaveznike, kaj šele da bi privabila nove in prepričala neprepričane? Kajti to je naloga stranke, ki hoče biti vodilna: sestavljanje družbenih koalicij okoli političnih platform.

Govorjenje o “totalitarni poškodovanosti slovenske družbe” in izmišljanje vedno novih in vedno istih izgovorov, zakaj kaj takega “pri nas ni mogoče”, je simptom njene nesposobnosti – in obupa nad lastno nesposobnostjo. In jeze nad njo. Oboje pa sta posledici duhovne lenobe.

In da tu niti ne omenjam njenega spogledovanja z etničnim šovinizmom (trenirkarstvo, opankarstvo, izjave mestne svetnice ljubljanske glede priimkov na -ić in še in še), ki je najbolj sramotni in nedopustni trend zadnjih let. A se vedno znova dopušča …

***

Zato »prebuje domovine« ob razsodbi Patria ne bo.

Janez Janša je žrtev marsičesa – sovražnega govora, medijskega pogroma, hiperkritičnih napadov, osebne diskreditacije, grobega obešenjaškega posmeha … A je tudi žrtev lastne mitologije, lastne življenjske zgodbe. Dovolj je, da poslušamo njegovo retoriko: pri vsakem pojavu, vsaki zagati išče vzporednice – s svojo življenjsko zgodbo in izkušnjami. Do te mere, da se zdi, da nima drugih historičnih in političnih referenc razen samega sebe. Z mislimi in spomini še vedno živi v časih, ki so minili. Nismo več leta 1988. Tudi leta 1994 nismo več. Devetdeseta so že skoraj petnajst let mimo. Tudi stoti ponatis angleškega prevoda Okopov tega dejstva ne bo spremenil.

Okoli usode Janeza Janše danes, leta 2014, ne bo nobene nacionalne prebuje. Nobene velike demokratične revolucije. Nobenega novega reformnega gibanja. Kdor verjame nasprotno, ne razume globine nezaupanja slovenskih državljanov do vseh politikov tranzicijskega obdobja. Če se g. Janši in njegovi stranki zdi modro, da po 26. letih še naprej ostaja v prvi vrsti političnega udejstvovanja, naj pač ostane in naj se po svojih močeh trudi, kakor vsi ostali, da bo to nelahko nalogo opravljal čim bolj skladno z normami demokratičnega Zahoda. Zlasti zato, ker moramo zahodno, evropsko Slovenijo danes braniti na vsakem okopu – in ne le z retoriko, temveč z obnašanjem in z dejanji.

Kdor pa poziva k novi slovenski pomladi, k ponovitvi leta 1988 ali l. 1994, ta zelo verjetno nima stika s slovensko realnostjo. Sploh pa – ali zares potrebujemo vrnitev leto 1994? Kaj je doseglo ljudsko vrenje po Depali vasi? Na površje je vrglo SDS(S) kot osrednjo politično silo antiestablišmenta. To je bilo dobro. To je bilo nujno! Danes lahko ponovitev l. 1994 tej stranki kvečjemu pomaga, da ne potone skupaj z ostalo tranzicijsko elito. Toda s tem rešuje predvsem sebe – ne domovine. Domovino rešuje le posredno, pod pogoji, da postane sila slovenske prihodnosti. Danes bi morda izvajala boljše politike kot sedanja garnitura – a sila prihodnosti ni. Za to pa je krivda izključno na njeni strani.

Naj razložim, zakaj.

***

SDS, kot vodilna stranka desnice, je ta trenutek očitno nesposobna, da okoli sebe zbere zares široko reformno družbeno koalicijo, podprto z najboljšim brain trustom, kar ga premore država. Sila prihodnosti bi morala storiti natanko to – kajti samo prek tega lahko gre alternativa, ki naj Slovenijo potegne iz drsenja v popolno perifernost.

Ni bilo vedno tako – spomnimo na leto 2004! In ni nujno, da ostane tako. Ampak če bo vztrajala na poti avtoritarnega populizma, kakršen veje iz spisov I. Štuheca, B. M. Turka in raznih neslanih domislic, ki se iz dneva v dan ponavljajo na njeni spletni strani, na družabnih omrežjih njenih visokih funkcionarjev in na nekaterih od njej najbližjih medijev, bo prej ali slej zapadla v zaprto irelevantnost. Strukturno bo postala nekakšna desničarska različica italijanskega Gibanja 5 zvezdic: premajhna, da bi se približala večini, preveč izolirana, da bi zmogla skleniti trdno in obstojno koalicijo, in preveč bizarno populistična, da bi jo resni in izobraženi ljudje, ki nemara simpatizirajo z mnogimi od njenih vrednot, jemali resno ali se ji drznili pridružiti.

Z eno razliko.

Medtem, ko je Grillova stranka predvsem stranka mladih – in ji je zato usojeno, da bo prej ali slej odrasla ali pa se razblinila – pa je SDS danes, kljub številčnemu podmladku, predvsem stranka starcev. To sicer velja za vse stranke v Sloveniji. Toda javnomnenjske raziskave že leta kažejo nedvoumni trend: SDS ima volilno bazo predvsem med starejšo populacijo (in manj izobraženo – a to je že drugi problem). Raziskave po volitvah 2011 so bile glede tega za stranko naravnost grozljive: med mladimi pod 30. letom je z velikanskim naskokom zmagal Janković, med mladimi med 30. in 40. letom je prednjačil Virant in za njim Janković, med starimi med 40. in 50. letom sta se za prevlado enakovredno spopadali PS in SDS; SDS pa je trdno prednost imela le med starejšimi od 50. leta.

Danes, tri leta kasneje, Slovenski utrip, ki ga objavlja FUDŠ (desnici ne ravno a priori sovražna institucija), ugotavlja podobno. Ugotavlja tudi, da kar četrtina mlajših od 30. let trdi, da se je udeležila “vseslovenske vstaje” proti Janši. Ekstrapolirajmo te številke in jasno nam bo, da se je formativni dogodek cele generacije zgodil v znamenju antijanšizma. So bili krivi predsodki? Manipulacija? Deloma gotovo. Pomanjkanje diskurza, ki bi nagovoril to generacijo, zlasti v urbanih središčih? Pravilneje bi bilo reči: aktivno, skorajda načrtno rušenje mostov, ki to stranko – in z njo, hočeš nočeš, vso parlamentarno desnico – vežejo na imaginarij te generacije. Nezmožnost izgradnje zavezništva z najbolj očitnim potencialnim zaveznikom.

Naj bo nekaj jasno: nihče, ki hoče vladati moderni naciji, ne more vladati proti urbani mladini. Mora jo pridobiti na svojo stran. Vsaj večino. Vsaj dobršen del. Če ne zna, naj se nauči.

Virantovo gibanje l. 2011 je to znalo. Škoda, ker ni znalo ničesar drugega.

***

Vzemimo demonstracije v podporo vladi leta 2012. Zmotno bi bilo trditi, da na njih ni bilo mladih – toda to gotovo večinoma ni bila tista propulzivna urbana mladina, ki je edina lahko up za prihodnost domovine. Če smo te demonstracije po strukturi primerjali z udeleženci t. i. »vstaj«, je slika naravnost porazna.

Pogledamo si lahko tudi posnetke iz zborovanj pred ljubljanskim sodiščem. Tisto seme torej, iz katerega naj bi se po mnenju dr. Štuheca obudila domovina.

Ne želim se norčevati iz ljudi, za katere domnevam, da so povečini dobronamerni, pošteni in se zavzemajo za pravično sojenje. Poleg nekaterih slikovitih osebnosti so kamere ujele precej protestnikov, ki so na spodoben, dostojen in artikuliran način povedali, čemu so se zbrali (česar pri udeležencih ljubljanskih vstaj ni bilo vedno mogoče izvedeti). Tu je bilo nekaj smešnih čustevnih ekscesov, a bilo je tudi mnogo dostojanstva, strpnega uveljavljanja pravice do zborovanja. Lojalnosti ideji in vrednotam, pa tudi – zakaj ne! – političnemu vodji, ki mu zaupajo. In veliko državljanskega angažmaja. Vse to je v redu.

Toda če si pogledamo starostno strukturo udeležencev, nam tudi upravičeni ugovor, da je šlo za delovni dan, ne more kaj dosti pomagati.

Poglejmo še ta video, ki ga je posnel portal Politikis in kjer se res najbolje vidi množico, vključno – drži! – s skupino mladih. Koliko jih je bilo? Štiri, pet – šest? … Jih kdo prešteje več? Junija jih je bilo vsekakor več – a ne mnogo več od polovice osnovnošolskega razreda.

Nekaj je jasno: to ni slika slovenske prihodnosti. To je slika slovenske preteklosti. To je časovni stroj, ki nas je popeljal nazaj v devetdeseta.

Slovenska prihodnost se ne zbira pred ljubljanskim sodiščem. Slovenska prihodnost, v dobrem in slabem, se danes določa na univerzah, v mrežah, ki jih vzpostavlja mladina – tudi liberalna, katoliška, konservativna in libertarna –, dogaja se na forumih inovacij, konvencijah idej. Dogaja se v start-upih, v vitalni umetniški produkciji, po kateri nas poznajo po Evropi.

Od tod bo vstala nova domovina – kakršna že bo! – ne iz razočarane gerontokracije, zbrane na Miklošičevem trgu. Koliko in kako bo ta prihodnost rasla in se razvijala tudi iz pomladne tradicije ter iz liberalne, katoliške in konservativne misli, je odvisno od marsičesa – od razpleta afere Patria zelo verjetno ne.

***

Če danes pogledamo na slovensko mladino, vidimo veliko upanje – in veliko žalost.

Velik presežek energije, inovativnost, družbena in državljanska dejavnost. Podjetnost. Odprtost v svet. In politična nepismenost, populizem, padanje na radikalne floskule. Ko danes gledam, koliko mladih talentov se izgublja v brezciljnih meandrih marksistične kritike, se počutim kot ateist ali agnostik, ko gleda lepotico, ki odhaja v samostan.

Toda – kaj je v tem času, v zadnjih petnajstih letih »desnica«, če naj tako rečem, ponudila mladim? Tu ne govorim o karierni poti ali možnostih za strankarski aktivizem, govorim o duhovni hrani, o intelektualnih forumih, o odprtih in živahnih debatah, o delu na terenu. Govorim o kanalih državljanske participacije, o pozitivno naravnanem aktivizmu, usmerjenem v pogumni reformizem. Delo na tem področju se je začelo šele nedavno in njegovi pobudniki so ravno pripadniki mlajših generacij.

Generacijski prepad na »desnici« je znaten. Zato tu ni neke pristne povezanosti z živo tradicijo slovenske pomladi, zato skorajda ni poznavanja – kot npr. na Poljskem – intelektualne in politične tradicije slovenske demokratične opozicije. In ravno zato uspevajo rastline, prinešene od drugod, predvsem iz Amerike, ki se zelo težko ukoreninjajo v pristno domačo tradicijo. Ki, žal, ostajajo tuje naši stvarnosti in naša stvarnost njim: zato tako pogosto zapadajo v tisti nezmerni radikalizem, v tisto sovraštvo do ljudstva, v nezmožnost soočenja in sprave z dejansko zgodovinsko tradicijo naroda, v hiperbolično kritiko, ki v realnosti ne vidi vzvodov za spremembe in ne zna pravilno oceniti pozitivnih premikov na bolje ter se zaradi tega zateka v voluntaristični, enostranski revolucionarni avantgardizem.

Z drugimi besedami: zaradi generacijskega prepada zapada v vse tisto, kar je diametralno nasprotno z vrednotami konservativizma.

Intelektualni potencial slovenske desnosredinske mladine obstaja in je vitalen – a je še vedno podhranjen. To pa zato, ker je generacija, ki morala delati na tem, v zadnjih desetih letih skoraj v celoti dezertirala svojo civilnodružbeno vlogo. Bežala je bodisi v strankarski aktivizem bodisi v notranjo emigracijo. In kjer se je delalo na mladini – se je to počelo s površnim strankarskim aktivizmom, ki je na mnogih segmentih lahko dragocen in uspešen in je nekaterim strankam verjetno dal pomembne sadove, a je prepogosto tako omejen in površen, da od njega mladi, ki nimajo striktno strankarskih ambicij, praviloma bežijo.

Namera, da bi predrugačili družbo z radikalizacijo razvejane, a usodno omejene strankarske strukture, bo neuspešna.To velja danes za katerokoli stranko – in za kateregakoli voditelja. In tako je tudi prav. Ker smo moderna nacija – z mnogimi problemi, seveda – kjer so stranke pomemben, a zdaleč ne edini vzvod demokratične in družbene reformne prebuje.

Boj za prihodnost, kot rečeno, se bo dogajal drugje. Se že dogaja. In trenutno ga izgubljamo.

Advertisements

4 thoughts on “Iz Patrie bo vstala domovina. Not.

  1. SDS TV je na marčevskih protestih ujel večje število mladih: http://www.youtube.com/watch?v=4qEJ2EkP0sw. Če tem prištejemo še skupino, ki jo je zbral Tomaž Štih in se je zbrala na drugi strani parka (jo vidimo na drugem posnetku v tekstu), je gotovo več kot 6 ljudi. Je pa, kot kaže, res, da ne pridemo dosti čez pol osnovnošolskega razreda.
    Potencial mobilizacije je po mojem večji kot februarja lani in manjši kot ob Depali vasi. Poleg tega smo imeli vmes VLV: katerikoli protest, ki bo prišel po tem, se bo moral primerjati z množičnostjo in zemljepisno razvejanostjo vstaj.

    Like

  2. Pingback: PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje » Arhiv Bloga » O duhovni lenobi JJ in SDS

  3. Pingback: Kritika konſervativna: Iz Patrie bo vstala domovina. Not. - Časnik

  4. Pingback: V frontnih časih so linije poravnane - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s