O političnem brezdomovinstvu

brezdomovinci

Pred kratkim sem se dotaknil vprašanja „desnice“ na Slovenskem ter umestnosti rabe te oznake v umni razpravi. Pri tem sem se obregnil zlasti ob brezvsebinskost levo-desne dihotomije, kakor se je uveljavila v Sloveniji.

Na temo smiselnih opredelitev desnice (in levice) bo sledilo še več prispevkov, tokratni pa se bo normativnim vprašanjem politične semantike ter z njimi povezanih predalov, kategorij, etiket ter zmerjavk namenoma odpovedal. Spregovoril bo raje o tistem pomembnem segmentu slovenske stvarnosti, ki živi onkraj njih ter njim navkljub.

Pričujoče besedilo se tako prvenstveno nanaša na vse tiste, ki se v današnji Sloveniji uvrščamo med politične brezdomovince.

Politično brezdomovinstvo je pojav, značilen zlasti za mlajše generacije, ki v zadnjih letih narašča po vsej Evropi. Stopnje in obseg tega sicer vseevropskega fenomena se razlikujejo od države do države, pri čemer „prednjačijo“ mlajše in manj razvite demokracije, med katere nedvomno sodi tudi Slovenija. Izraža se denimo v visokem odstotku prebivalstva, ki se ne udeležuje volitev ali pa običajno odda neveljavne glasovnice.

Hkrati pa ni omejen zgolj na nevolilce in vključuje tudi vse tiste, ki svojo udeležbo na volitvah razumejo predvsem kot podporo  „manjšemu zlu“ – tiste torej ki svoj glas oddajo „proti“ nečemu, ne pa „za“ nekaj.“ O tem segmentu volilnega telesa statistika molči.

Zdi se , da je obseg političnega brezdomovinstva pogosto v obratnem sorazmerju s stopnjo “partizanstva” v preostalem delu prebivalstva – zlasti med starejšimi generacijami. S „partizanstvom“ ne merim na kakšno gverilsko gibanje temveč na pojav popolne privrženosti določeni politični stranki ali polu, ki neredko doseže stopnjo slepe vdanosti. Pri političnem odločanju tako niso odločilni niti pragmatični premisleki, niti politični nazor in z njim povezana načela, temveč pozicija, ki jo do problema zavzame Stranka oziroma njeno vodstvo ter argumentacija, ki jo priskrbi njen propagandni aparat. Pri tem se odgovor na določeno politično vprašanje lahko danes glasi „x“, jutri „y“, pojutrišnjem pa „y, torej x.“ Ustrezno takšnim premenam se skorajda neslišno, brez večjega hrupa, „novi stvarnosti“ prilagodi tudi trdo jedro volilcev. Tako se lahko brez težav pripeti, da se včerajšnji „liberalci“ prelevijo v nacionalne konservativce etatističnega kova, včerajšnji „socialdemokrati“ pa v „liberalne konservativce“ (karkoli naj bi ta oznaka že pomenila).

Na Slovenskem po moji oceni, seveda zgolj spekulativni in približni, delež takšnih „partizanov“ znaša nekje med 30 in 35 odstotki volilnega telesa, pri čemer se 20 odstotkov uvršča na „levo“ stran, preostalih 10 do 15 odstotkov pa med zveste privržence „desnice.“

„Vmesni“  segment predstavljajo volilci, ki se v veliki meri identificirajo z določeno stranko oziroma polom, a hkrati do svojih „prvakov“ zavzemajo kritično držo in jim niso brezpogojno zvesti. Gre torej za jasno opredeljene toda zahtevnejše volilce. Njihov delež v volilnem telesu je težko oceniti. Ravno tako je – zlasti v nenormalnih političnih prostorih, kot je slovenski – ločnica med njimi ter „političnimi brezdomovinci“ lahko zelo nejasna.

Kar preostane je masa političnih brezdomovincev. Gre za populacijo, ki se ne prišteva k nobeni izmed strank, niti t.i. “polov” ali “opcij” – in se torej tudi ne identificira z oznakami kot so “levica” in “desnica”. Tisti izmed nas, ki slednjima sicer priznavamo določeno vrednost, pa hkrati v slovenskem kontekstu opažamo njuno popolno brezvsebinskost.

Ker se brezdomovinci ne umeščajo v omenjeni horizont polarizacije, tudi “sredina” v slovenskem notranjem političnem kontekstu zanje ni primerna oznaka. Prej bi lahko rekli, da se vidijo onkraj takšnih delitev, ki gre mnogim izmed njih tudi močno na živce – ali pa zanje preprosto nima nikakršnega pomena. Tem mlajša generacija, tem večji je delež takšnih.

Gre skratka za tiste, ki stoje (stojimo) “onkraj levice in desnice”, torej onkraj polarizacij, paradigem in diskurzov, ki jih servirajo slovenska politika in mediji. Sem spadajo tako takšni, katerim političnemu nazoru ne ustreza nobena izmed trenutnih političnih strank, kot tudi tisti, ki jih same politično-nazorske delitve ne zanimajo.

Za politične brezdomovince je značilna distanciranost od tem in sporov dnevne politike, ki nam jih ta dnevno servira preko pogosto ne najbolj kompetentnih, nekritičnih in pristranskih medijev in okrog katerih se vsaj na površini odvija politična tekma na Slovenskem. S temi temami in spori se ne identificiramo, saj v njih ne prepoznamo resnično bistvenih problemov slovenske stvarnosti temveč prej vsiljene konflikte, ki marsikdaj služijo preusmerjanju pozornosti od resničnih problemov.

Struktura političnih brezdomovincev je seveda heterogena. Med njimi je moč najti tudi prostovoljne idiotes, ki bi se v notranjo emigracijo zatekali tudi v drugačnih političnih okoliščinah. Povsem legitimna drža, v kolikor je resnično načelna in konsistentna – kar seveda izključuje stalno pritoževanje čez “državo.”

Menim pa tudi, da večji del političnih brezdomovincev v današnji Sloveniji ne pripada tej vrsti, temveč gre prej za ljudi, ki bi – v kolikor bi v tem videli kakršenkoli smisel – prav radi zavzeli aktivnejšo državljansko držo. Nazorsko gledano je ta množica heterogena, njene predstavnike pa bi v okvirih normalne evropske politike, najbrž lahko našli tako med volilci desnih, levih, kot tudi sredinskih opcij.

Pri pretežnem delu političnih brezdomovincev gre torej za ljudi, ki jim je mar za tisto kar navadno imenujemo javni oziroma skupni interes. V izhodiščih in mnenjih glede njegove konkretne vsebine se seveda razlikujejo, a so si najbrž edini, da so ravno mnoge “velike teme” slovenske politike najbolj oddaljene od skrbi za skupno, kot bistvene osnove za vsako pravo politiko, katere smoter je dobro življenje.

Z nastopom Iniciative za demokratični socializem se je morebiti pojavila politična izbira, ki bo uspela pritegniti in aktivirati radikalno levo usmerjeni del slovenskih političnih brezdomovincev.     Toda kaj ima na izbiro glavnina, katere pripadnike njihovi nazori in vrednote politično umeščajo bodisi na desnico, bodisi na sredino, pa tudi na zmerno levico?

Komu naj glas oddamo vsi tisti, ki nas kot resnično politično relevantna zanimajo vprašanja, kot: pravna država in neodvisnost sodstva; transparentnost delovanja in zanesljivost državnih institucij ter njihovo spoštovanje do slehernega državljana; pogoji za zdravo in dinamično ekonomijo; smotrn in ekonomsko vzdržen nabor kvalitetnih javnih storitev,… v prvi vrsti pa seveda dostojno preživetje in možnosti za iskanje sreče? Občutek, da živimo v državi, ki je naša in katere državljanstvo je dostojanstvo ter privilegij, na katerega smo lahko ponosni?

In, ki dejavnikov, poglavitnih za dobro življenje, ne vidijo v Janezu Janši ali Milanu Kučanu, partizanih ali domobrancih, “vrednotah NOB,” “pomladnih vrednotah,” ali pa “nacionalnem interesu.” Mar naj takšnim še naprej preostane oddajanje praznih ali neveljavnih glasovnic? Bi takšna praksa morala postati množična, da bi bil s tem ustvarjen dovolj jasen signal?

Je po drugi strani takšna drža neodgovorna, morebiti celo „nedržavotvorna“?  Je državljan resnično zavezan izbirati med dvema juhama, ki zaudarjata podobno, le da je ena morda preslana, druga pa preveč popoprana? Je bolj državotvorno pogoltniti tisto, ki se trenutno zdi malce manj neužitna, ali je morebiti odgovorneje zavrniti obe?

Še zlasti, ko se interesi in stališča obeh političnih strani oziroma večine političnih strank nenavadno lepo ujamejo ob stvareh kot so TEŠ 6, petkrat preplačane avtoceste,  dokapitalizacija NLB ali pa nepripravljenost prodati državna podjetja.

Ko je z „leve“ venomer slišati, da je najpomembneje „ohraniti socialno državo,“ čeprav slednje nikjer ni zaznati in se vsak razumen človek vpraša, kaj – razen visokih davkov, nepravične delitve bremen ter netransparentne porabe javnih sredstev – naj bi sploh ohranjali? Z „desne“ pa po drugi strani prihajajo obljube o strukturnih reformah, ki so pozabljene takoj po volilni zmagi oziroma najkasneje tedaj, ko se na ulici pojavi prvi sindikalist. Istočasno ta „desnica“ kljub svojim obljubam nima zadržkov, ko je potrebno minirati reformne predloge „leve“ vlade (spomnimo se denimo zakona o malem delu!).

Advertisements

One thought on “O političnem brezdomovinstvu

  1. Pingback: kritika konſervativna: O političnem brezdomovinstvu - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s