Tradicija oziroma razmerje med partikularnostjo in univerzalnostjo

Pojem tradicije, pa naj bo v kritiki liberalcev in levičarjev ali v malikovanju konservativcev, je v današnjem svetu razumljen kot neka specifičnost, ki je postavljena, nekaj, kar ima svoje jasne okvirje, svoje šege in navade, svoje besedišče, svoje vrednote in zaradi tega svojo vrednost (ali svojo privatno resnico) že na sebi. V takšnem razumevanju je naš odnos do tradicije popredmeten, torej je kot odnos z določeno stvarjo. Ta odnos je lahko odklonilen, saj smatra, da je tradicija nekaj, kar je bilo formirano v določeni zgodovinski dobi in je danes, z razvojem tehnologije, znanosti, psihologije ali družboslovja postala odveč ali pa je ta odnos pritrdilen in meni, da jo moramo kot dediči neke skupnosti še naprej vzdrževati, pa če se nam zdi še tako bizarna in nepraktična, saj naj bi bila poroštvo zdravega in suverenega načina vzdrževanja naše (narodne, politične, ipd.) skupnosti.

Iz takšnega razumevanja tradicije se rojevajo sociologije kulture, antropologije, etnologije in religiologije, saj menijo, da so tradicije neke posamezne enote, ki jih je mogoče med sabo primerjati, jih analizirati in celo vrednotiti. Takšno razumevanje tradicije je napačno, saj v tradicijah vidi neke nadstavbe, neke samoreferenčne in zaključene partikularnosti, v katere lahko slehernik vstopa in jih slepo sprejema, ne da bi v njih in skozi nje lahko kot posameznik, obdarjen s svobodno voljo in zavedanjem eksistencialne vrženosti v svet, bil akter dobrega in razmišljal o poslednjih stvareh.

Problem vrednot

Da bi vsaj v obrisih razumeli, kaj je v svojem bistvu tradicija, moramo najprej razjasniti napako zgoraj opisanega razumevanja. Kritiko bomo zato naslovili najprej na tiste, ki se kitijo s svojo konservativno držo. Te bomo, za potrebe lažjega imenovanja in boljšega zaničevanja, oklicali kot neokonservativce.

Neokonservativci vidijo vzrok za krizo današnjega časa v tem, da ljudje na priznavajo več vrednot. Ker ni več vrednot, ki bi pomagale človeku prebresti skozi življenje, so ljudje izgubljeni in zato postajajo vedno bolj egoistični, brezobrzirni in razvratni. Zato je treba na vso silo, pa čeprav s sredstvi državne moči in propagande, te vrednote ponovno vzpostaviti in tako posledično vrniti družbo nazaj na pravo tirnico. Vendar – kaj so vrednote? Vrednote, bi lahko rekli, so neke vrste enote vrednosti. So neke izjave ali udejstvovanja, ki so nosilci vrednosti na sebi. Svojo legitimacijo navadno črpajo iz obstoja teh vrednot v zgodovinskem življenju neke partikularne skupnosti.

Toda poglavitna težava je ta, da dojemanje nečesa kot vrednote v principu že označuje njen manko. Ko govorimo o gojenju vrednote domoljubja, v bistvu pravimo, da domoljubja kot vsakodnevne, stalno prisotne izkušnje nimam več. Ko govorimo o vrednoti poroke, pravimo, da ne zmoremo več živo občutiti poroke kot mističnega združenja ženske in moškega.

Toda neokonservativca to ne moti, saj globoko v sebi meni, da tega, kar sedaj imenujemo vrednota, nikoli ni nihče zares občutil. Neokonservativec prevzame sekularni pogled na svet, še več, sekularistično kritiko tradicije, kjer naj bi bila tradicija zgolj način vladavine nad posameznikom, in ji doda pozitivni, dobrohotni predznak.

»Res je, tradicija je zgolj način, kako obvladovati človeka, da drug drugemu ne bosta postala volk. Ko je tradicija popustila svoj pritisk nad posameznikom, se je zgodil ta bordel, v kateremu sedaj živimo.«

Kar neokonovca vodi v njegovem razmišljanju torej ni življenjska izkušnja vrednot, vsakodnevna vseprisotnost teh skrivnosti, ki obdajajo posameznika kot ozračje, temveč navaden strah. Strah, da bodo muslimani harali po gorenjskih vaseh, strah, da bodo ženske pljuvale in klele, strah, da si bodo ljudje za zajtrk mazali fetuse na popečene kruhke.

Njegova vera v naravno stanje, v stanje, ko je človek človeku volk, mu onemogoča zaupati v razum in srčnost ljudi, da bi zmogli sami doumeti vsaj osnovne postulate etike. Zato čuti, da jim mora vsiliti neke vrednote, da bodo zmogli hoditi po cesti, ne da bi koga ubili ali posilili. Vendar v svoji želji po vzpostavitvi vrednot izgubi ravno bistvo, ki je v teh »vrednotah« prisotno in jih je sploh vzpostavilo: naperjenost na univerzalno.

Kar nekonovec počenja, je, da stanje njegove fantazme univerzalnosti (to, da je človek človeku volk) zastira s partikularnostjo idile pretekle nevednosti (fantazma o slepem sprejetju vrednot). Če karikiramo, bi lahko dejali, da neokonovec ne zagovarja verovanja v Božička zaradi metaforičnega pomena brezosebnega obdarovanja, ki ga ta lik pooseblja, temveč zato, ker je odraslo življenje žalostno, polno grozodejstev in zato potrebuje iluzorični lik »dobrega moža«.

Če sklenemo, neokonservativec zagovarja partikularnost nekega izročila zgolj kot obrambo pred grozo univerzalnosti realnega življenja.

Problem občosti

Na drugi strani imamo kritiko tradicije kot zgodovinsko zasnovanih običajev, ki v današnjem času nimajo več pravice bivanja. Takšne kritike bi lahko imenovali socialni liberalci ali, če si sposodimo terminologijo znanega neokonservativca Andersa Breivika, kulturni marksisti.

Ti menijo, da so vse partikularne tradicije že same po sebi argument proti njihovi resničnosti ali tehtnosti. Zanje so posamezne tradicije le plod nevednosti, zadrtosti, naivnosti in robatosti starejših generacij.

»Mogoče lahko opravičimo starim ljudem, da so verjeli v takšna praznoverja, da so imeli takšne navade, takšen okus in takšen odnos do določenih družbenih vprašanj. Vendar te čenče nimajo domovinske pravice v 21. stoletju.«

Kulturmarksist zato, kot dedič razsvetljenstva, veruje v čas, ki napreduje. In v tem substancialnem času se dogaja kumulacija vednosti. Bolj, ko se premikamo naprej po časovnici, več vemo, bolj smo pametni in bolj emancipirani od starih oblik bivanja, ki so v svojem bistvu le oblike oblasti nad posameznikom.

Zato so za socioliberalca vse partikularne tradicije le partikularne zablode, za katere sedaj vemo, da niso ne tehtne ne resnične. Razkrinkanje teh malih zablod nas vedno bolj približuje idealni občosti. Občost se zato ne dogaja med ljudmi, temveč kot forma emancipacije znotraj časa.

Problematika vztrajanja teh tradiciji v sedanjosti je potemtakem praktično politični projekt. Tradicije lahko vztrajajo zgolj iz dveh razlogov: bodisi iz nevednosti bodisi iz ekonomskega interesa, da stanje ostane takšno, kot je. Zato je treba na tak (prek javnega izobraževanja) ali drugačen (prek politične moči) način onemogočiti tiste, ki hočejo ustaviti napredek. Ker se razvoj dogaja časovno linearno, je seveda povsem razumljivo, da se opraviči islamiste ali Afričane – ti so namreč v časovnici razvoja nekoliko bolj zadaj. Nemogoče pa je vztrajanja na partikularnosti tradicij opravičiti Evropejce – ti so namreč na časovnici sočasni s kulturmarksisti. Ker je občost napredka objektivni fenomen, je dovoljeno, da ga tudi nekoliko pospešimo, da ga tudi s silo imponiramo, ne ozirajoč se na pripoznanje ljudi, ki v skupnosti živijo. Zato je kulturmarksizem nujno avantgarden, saj predpostavlja, da je neka skupina ljudi že naprej v času in mora ostale prostake še pripeljati na svojo raven. Zato je nujno elitističen, saj si ta skupina apropriira občost, ki jo je kot smetana ljudstva doumela pred ostalimi in ima zato vso pravico, da ljudi poučuje o njej. In zato je njen največji sovražnik ravno partikularna tradicija njenih sodobnikov.

Toda problem te občosti je ravno v tem, da je svetlobna leta od občosti. Vsaka, še tako bedna partikularna tradicija, je imela za seboj generacije in generacije žena in mož, ki so jo živele in soustvarjale, medtem ko je ta samooklicana avantgarda le navadna skupinica ljudi, ki v kontingenci časa sebe smatra za nosilca občosti. Njihov argument po občosti ne more biti nič drugega kot trend, za katerega v bistvu sami implicitno priznavajo, da je povsem časovno pogojen.

Napredek, ta velika beseda, ni v pravem pomenu nič drugega kot zgolj kaprica neke skupinice, ki razumejo občost na striktno partikularen način.

Image

Univerzalnost skozi partikularnost

Kar umanjka v razumevanju tradicije v obeh omenjenih deviacijah, je ravno njena bistvena razsežnost, ki nam sploh omogoča razumevanje, kaj tradicija v bistvu je.

Na eni strani je partikularno (vrednote) v službi obrambe pred univerzalnim.

Na drugi strani je univerzalno (občost) v službi premagovanja partikularnega.

Vendar v pravem pomenu tradicija ni vsako partikularno. Partikularno v svoji arbitrarnosti, trmi ali politični zmagi ne more prevzeti statusa tradicije. Ravno tako slučajne regionalne deformacije značaja to ne morejo biti. Zaradi tega ne moremo nikoli govoriti o slovenski tradiciji, o tradiciji ljubljanskega maratona ali o tradiciji novogoriškega kafetkanja. Te lahko imenujemo tradicija zgolj metaforično ali ironično, zaradi njenega neprekinjenega sosledja znotraj zgodovine.

Tradicija pa je več kot zgolj neka uveljavljena posebnost znotraj časa. Je pot, ki znotraj partikularnosti svoje metode stremi k doseganju univerzalnosti. Tradicija v svojem bistvu razume človekovo danost, njegovo vrženost v svet, med starše, ki jih ni izbral, v kraj, ki ga ni izbral, v jezik, za katerega se ni odločil. In hkrati so vsa ta, na videz čisto kontingentna določila, te vsiljene partikularnosti, pot posameznika do afirmacije svoje individualne osebe. V tem smislu lahko govorimo o tradiciji kot o neki partikularnosti, ki znotraj svojega udejstvovanja stremi k univerzalnosti. A s to razliko, da tradicija zahteva tudi osebni angažma, zahteva zvestobo, dejanje volje, mojstrenje, saj je, da bi doživeli univerzalnost njenega sporočila, potrebno zavestno slediti njeni poti. Zato lahko v pravem pomenu (če navržemo nekaj popolnoma raznorodnih tradicij) govorimo o tradiciji katolištva, tradiciji šotokan karateja, tradiciji vinarstva, tradiciji mizarstva, glasbeni tradiciji … Za vse omenjene primere velja, da, četudi so bili v zibelko položeni z naključjem rojstva v družino, ki jih je posredovala, nam ne morejo biti kar servirani, temveč moramo znotraj njih opraviti svojo samostojno pot. Hkrati pa, da je ta pot udejstvovanja pot osebnostne etike.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s