Komintator in katolik, zedinjena

Preberimo dve izjavi o Putinovi Rusiji. Prvo je napisal Janko Lorenci, ugledni Mladinin kolumnist, siva, morda celo bela eminenca slovenskega novinarstva. Drugo je podal katoliški filozof mlajše generacije, dr. Ivo Kerže, pobudnik obnove Katoliške akcije.

Lorenci pravi:

Za Zahod je bila idealna Rusija Jelcinova Rusija – kaotična, šibka, odprta za zahodni kapital. Putinova Rusija je v vseh teh pogledih postala bistveno odpornejša. Take Rusije ni mogoče kar počez deregulirati, privatizirati, liberalizirati in potem držati na kratko, kot se je to naredilo z nekoč sovjetsko vzhodno Evropo. (Janko Lorenci, “Ukrajina. Več licemerja, manj varnosti, manj demokracije”)

Kerže piše:

[Konsenkvence Putinovih izjav] se kažejo v izrazito pro-life, pro-družinski in pro-cerkveni ruski zakonodaji, pa tudi v geopolitičnih smernicah ruske zunanje politike, ki sledijo shemi boja post-komunitsične, znova-krščanske Rusije zoper proti-krščanski Zahod. V tem boju prav posebej izstopa boj za naravno pojmovano družino in zoper t.i. homoseksualne pravice, poroke, družine. Znana in povedna je kremeljska oznaka za Evropo kot Gay-ropo, glede na LGBT-usmerjeno politiko Bruslja. (Ivo Kerže, “Na čigavi strani je sedaj Bog?”)

Kako lahko moža s tako oddaljenimi stališči tekmujeta v isti zaljubljenosti? Zakaj dve skrajni gubi slovenske politične harmonike pojeta isto pesem?

Tvegajmo odgovor. Radikalna levica in skrajna desnica vidita v Putinovi Rusiji odgovor na isto zagato zahodne liberalne demokracije. Putinovo zvrst etatizma, ki temelji na državno vodenem, izvozno naravnanem gospodarstvu, združenim z agresivno zunanjo politiko, levica razume kot obrambo pred “neoliberalno deregulacijo” skupnostnega življenja. Putin je heroj socialne države.

Na drugem bregu najdemo desne intelektualce, ki v Putinovi družinski politiki prepoznavajo branik pred Gejropo, uničevalko, deregulatorko družine. Njegovo nastopaštvo, vožnjo z motorji, bojevanje z medvedi in kičasto religioznost slavijo kot primer tradicionalne seksualne identitete. Putin je junak družinskega življenja.

Image

Politična ekstrema soglašata, da je Putinova politika zaščitila nek bistveni element človeškega življenja, ki ga je zahodna liberalna demokracija ogrozila z dvema sočasnima trendoma, z “neoliberalizacijo” socialne države na eni strani in liberalizacijo seksualnosti na drugi. Ta element je življenje v gospodinjstvu — samoumevna, pogosto spregledana razsežnost našega bivanja, vendar odločilna kategorija sodobnega political reasoning. V gospodinjstvu sta neločljivo prepletena dva tipa organizacije, ekonomski in spolni, vzdrževalni in prokreacijski. Zato sta vsakemu članu gospodinjstva hkrati pripisani dve vlogi: po eni strani ga določa njegovo mesto v hierarhiji priskrbovalcev in vzdrževancev, po drugi strani je opredeljen kot družinski član, kot oče, brat, sin ali mož.

Za mnogo mainstream oblik sodobnih političnega ekstremizma — to paradoksno oznako moramo vzeti resno — je osnovni greh zahodnega liberalizma prav v tem, da se odreče skrbi za ti osnovni načeli organizacije gospodinjskega življenja, tj. za ekonomsko in spolno hierarhijo. Natanko temu dvojnemu trendu naj bi se uprl Putin, ki je po eni strani preprečil “neoliberalni napad na socialno državo”, tj. na ekonomsko življenje ruskih gospodinjstev, ter na drugi strani onemogočil razpustitev ruske družine v tekočih identitetah “gejevske Evrope”. Ko je Putin zagotovil model politične skrbi za gospodinjstvo, je v isti sapi pregnal nočne more skrajne levice in desnice, prikazen “zahodnega neoliberalizma” in fantazmo “evropske seksualnosti”. 

Na Putinovi strani ni zgolj Bog, temveč tudi Keynes.

Zato ni čudno, da se, kot pravi dr. Tomaž Mastnak, “njegov avtoritarizem ne prilega blodnjavam o svobodi, ki so razpasene po Zahodu.”

Kritika konservativna je eden izmed prostorov teh zablod.

Advertisements

7 thoughts on “Komintator in katolik, zedinjena

  1. Po mojem je premisa zgrešena in posledično tudi izpeljave iz nje. Rusija je sovražnik RKC št. 1 (pa ne zgolj v svoji sovjetski inkarnaciji 20. stoletja) in po komentarjih na spletu lahko vidimo katoliško-aktivno straho-sovraštvo do Rusije in Rusov kot v zlatih 30-ih in 40-ih letih 20. stoletja.
    Tako da; medtem ko na levici gotovo prevladuje konotacija Rusije kot zmožne in voljne kontriranja ”osi zla (ZDA, EU, Izrael, Vatikan)”, poleg panslovanske dimenzije kot tradicionalnega spremeljevalca slovenskega anti-katolicizma; z vsemi žavbami namazana RKC verjetno hlini rusofilijo s poudarjanjem anti-dekadenčnih tendenc Putinove Rusije z namenom odvrniti večinsko levičarski slovenski narod od prevladujoče javno-mnenjske podpore Rusiji. To je poskušala že z igranjem na ”titoistični refleks” slovenskih levičarjev in komparacijo Putina s Hitlerjem (kar je še bolj smešno, ko mu katoliki besno nasprotujejo, a ga hratki primerjajo z ”blaženim mučenikom” Hitlerjem). Ne upošteva pa RKC pri tem ”slovansko” anti-dekadenčno naravo (vsaj pristnega) slovenskega levičarstva.

    Tako, da ni verjetno, da ima kdorkoli v RKC pozitivno mnenje o Rusiji, ampak se na vse pretege poskuša izničiti stanje, ko ima slednja v Sloveniji trenutno večjo podporo kot prva.

    Like

  2. Prodoren članek! Mislim, da poanta članka v splošnem drži, ampak mislim, da so v konkretnem primeru zadeve nekoliko bolj niansirane. Lorencijevega članka nisem prebral, za Keržetovega pa mislim, da ni eksplicitno pro-putinovski. Zdi se mi, da hoče predvsem predstaviti ta vidik diskusije, tj. opozoriti na “konservativno” politiko Kremlja in na dejstvo, da v mnogih desnih krogih na Zahodu Putinova politika uživa simpatije ali celo navdušenje. Sam avtor ostaja do te pozicije precej skeptičen, predvsem zaradi komunističnega pedigreja ruskega avtokrata in njegovega režima. Je pa članek vsekakor zanimiv in vreden polemike, ker je, kolikor mi je znano, prvi tekst v Sloveniji, ki bi se Putinovi politiki pozitivno približeval z “desnice”.

    Like

    • Ja, avtor je skeptičen. Ampak, kot si rekel, zadržan je samo do Putinove komunistične preteklosti. Njegovo družinsko politiko je pripravljen sprejeti; še več, avtor jo podpira do te mere, da vidi v njej gibalo ruskih čezmejnih podvigov:

      “Ni torej brez tehtne teološke osnove misel, da bi Putinova Rusija bila ta spreobračajoča se Rusija in da je ta Rusija obenem tisti geopolitični dejavnik, ki bo pripeljal krščanske vrednote do planetarne zmage. Kot bomo takoj videli, je možno tudi zaskrbljujočo situacijo v Ukrajini brati v tem ključu.”

      Torej je problem le še v vprašanju, če lahko — v imenu višjega dobrega — Putinu spregledamo njegov domnevni boljševizem. Ista dilema se zastavlja levici, vendar z inverzne perspektive: ali lahko zaradi “odločnega odpora” proti ameriškemu neoliberalizmu Putinu odpustimo religioznost in strogo družinsko politiko?

      Odnos do Putina je zato, če ne drugega, zanimiv indikator. Pokaže nam, v kolikšni meri smo pripravljeni popustiti pri principih (in v luči tega vprašanja razumem tudi zadnji tekst Aleša Mavra, ki poda zelo jasen odgovor). Slovenska levica je v tem oziru popolnoma kolapsirala: z največjim entuziazmom je pri Putinu ne samo spregledala in tolerirala, ampak tudi aktivno podprla poteze, ki jih vsak teden znova denunciira pri Janši. Ta kolaps se je najbolje pokazal v trenutku, ko so novinarji Mladine, Dela in drugi intelektualci majdanske protestnike napadli z istimi obtožbami kot Janša naše vstajnike (1. plačane lutke neke tuje politične sile; 2. pučisti, ki hočejo spodkopati izvoljeno vlado; 3. politični ekstremisti).

      Ampak glavni point je ravno v tem — in v tem smislu s takšnimi članki ne smemo samo polemizirat, ampak jih moramo tudi razlagati — da tako ekstremna levica kot ekstremna desnica pri Putinu malikujeta isto stvar. V Putinovi politiki sta našli odgovor na skupno vprašanje: kako zagotoviti politično skrb za organizacijo vsakdanjega življenja, ki ga je zahodna liberalna demokracija (sestavljena iz “neoliberalizma” in “liberalne seksualnosti”) aktivno ogrozila. Po mojem je edina težava — in dejansko tudi plodno vprašanje za nadaljnji premislek — ali in v kolikšni meri se politična skrb za spolno moralo in politična skrb za ekonomsko življenje gospodinjstev dopolnjujeta. Jaz bi rekel, da sta dva obraza istega problema: absolutne socialne države ne moreš zagovarjat brez strožje spolne morale, ki vzdržuje obstoj družin, tj. ultimativnega predmeta socialnih politik. In nasprotno, politična skrb za seksualno moralo je smiselna le tedaj, ko pristanemo na dejansko vlogo države v organizaciji gospodinjstev.

      Zato najbrž pri odnosu do Putina v zadnji instanci niti ne gre za vprašanje principov, temveč za razkritje sovpadanja dveh ekstremnih politik.

      Like

      • “Torej je problem le še v vprašanju, če lahko — v imenu višjega dobrega — Putinu spregledamo njegov domnevni boljševizem. Ista dilema se zastavlja levici, vendar z inverzne perspektive: ali lahko zaradi “odločnega odpora” proti ameriškemu neoliberalizmu Putinu odpustimo religioznost in strogo družinsko politiko?”

        Zelo dobra poanta. Na taki zrcalni logiki avtoritarni, totalitarni idr. protidemokratični režimi držijo v šahu.

        Like

  3. V Sloveniji gre za to, da je en človek z desne (morda le za provokacijo) napisal en članek, ki se postavi na stran Putina – in zraven še izbrskal, da Putina podpirajo skrajneži v ZDA.

    To, da je pa levica popolnoma iracionalna in ji je skupno le to, da so proti ZDA in za njene nasprotnike, je pa jasno že od prej.

    Like

    • Če poznamo dr. Keržeta, je jasno, da on ne piše (več) stvari iz provokacije, temveč konsistentno zagovarja, kar piše. Sicer pa ne drži, da v ZDA Putina podpirajo skrajneži. Pata Buchanana, na katerega se sklicuje Kerže, ne bi imel za skrajneža (čeprav ga kot takega prikazujejo mainstream mediji). Precej pro-putinovska stališča smo lahko brali v številnih konservativnejših zahodnih medijih, od The American Conservative v ZDA, Linkiesta, Il Giornale, Libero in Il Corriere della Sera v Italiji. Prav tako so benevelonetno skepso do njega dolgo vzdrževali v progresivinejših medijih, kot npr. The Nation, Der Spiegel, pa celo Guardian (kot precejšnja izjema v sicer izrazito protirusko usmerjenem britanskem tisku).

      Like

  4. Pingback: kritika konſervativna: Komintator in katolik, zedinjena - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s