Misliti historično – ne histerično

 

osamosvojitev-plebis

Nedavno smo se spominjali obletnice prvih demokratičnih volitev v slovenski parlament, takrat še vedno trodomno skupščino. Od tedaj je minilo že 24 let. Od začetka slovenske pomladi jih je minilo 26. Od vrenja v letu 1987, ki je med drugim rodilo 57. številko Nove revije in je, gledano vzvratno, začelo proces, ki bi ga po Milanu Balažicu lahko poimenovali »slovenska demokratična revolucija«, je minilo 27 let.

Ta kaleidoskop številk ni poljuben. Izpostaviti želim neko perspektivo.

Primerjave so koristne, ker nam omogočajo razmišlajnje v analogijah in s tem izstop iz samoumevnosti. Če se primerjamo s povojno Nemčijo ali Italijo, smo danes, glede na trajanje demokratičnega parlamentarizma, nekako v letu 1970. Če se primerjamo s Španijo po padcu frankizma, bi lahko rekli, da smo v letu 2001.

Rečeno drugače – globoko smo zakorakali v parlamentarno demokracijo. Od časov spremembe režima živimo v radikalno drugem svetu.

Prišel je čas, da na slovensko demokracijo že gledamo kot na, sicer kratko, obdobje s svojo lastno zgodovino. Jože Pirjevec je pred kratkim napovedal, da bo napisal knjigo o tem obdobju slovenske zgodovine. To bi lahko razumeli tudi kot grožnjo.

A šalo na stran: takšna knjiga bi bila izjemno vplivna, saj bi po nujnosti stvari prispevala k ustvarjenju neke kanonične naracije tega obdobja.

V Sloveniji, kjer slabo poznamo lastno zgodovino, imamo sploh problem, da so mnogi pomembni vidiki naše preteklosti ukalupljeni v eno samo paradigmo, pogosto sicer z različnimi variacijami in poudarki, tako da je nazadnje sploh ne prepoznamo kot specifične paradigme. Smo kot tiste pregovorne ribe, ki še nikoli niso slišale, kaj je to »voda«.

Nismo, kot se pogosto sliši, ujetniki lastne zgodovine, temveč prepogosto ene same interpretacije le-te.

To še toliko bolj velja za zadnjega četrt stoletja. Zato je pomembno, da se lotimo historizacije. Z drugimi besedami, ozaveščanja o zgodovinski razsežnosti obdobja, ki nas loči od prvih demokratičnih volitev. Kar pomeni, da ga iztrgamo iz samoumevnosti, s katerim nam je posredovan prek spomina ter priložnostnih političnih in novinarskih povzetkov.

To predpostavlja postopno uveljavitev novih pojmovnih kategorij, ki sicer ne morejo nadomestiti teh, ki smo jih vajeni iz splošne politične in javne razprave, a jih historizirajo – jih torej razložijo kot del specifične perspektive, interpretacije ali politične strategije, značilne za to obdobje.

Čas je, skratka, da se počasi ozavestimo in začenjamo razumeti, da kategorije, s katerimi skušamo povzemati našo sedanjost in nedavno preteklost, niso niti nevtralne niti lažne ali manipulativne, temveč so preprosto del določene časovno pogojene perspektive, različnih izkušenj, projektov.

Z uvajanjem novih historičnih pojmov za pojave in procese v naši kratkotrajni demokratični zgodovini omogočamo, da o različnih projektih, ki so jo zaznamovali, začnemo gledati s kritično – ne cinično! – distanco. Nov, bolj distanciran pretres zadnjega četrt stoletja je še zlasti koristen za mlade generacije, ki danes vstopajo v javni prostor, ki ga niso odločilno sooblikovale. Te generacije so, hočeš nočeš, dedinje starejših akterjev. Prav pa je, da se postavijo na noge tudi tako, da se emancipirajo od pogledov prejšnjih generacij in se tako vzpostavijo kot suvereni akterji, ki samostojno premišljajo o tem, kaj iz naše preteklosti je vredno ohranjati in kaj je treba spremeniti.

Seveda so tu tudi dejstva, onkraj interpretacij. O njih vemo še zelo malo, saj pravzaprav nimamo nobene količkaj resne knjige o ključnih vidikih zadnjih 25. let. Zato smo toliko pogosteje žrtve poljubnih tolmačenj. Zanimivo bi bilo recimo dobiti kratko zgodovino slovenske bančne luknje (o tem je že pisal Jože P. Damijan na svojem blogu) ali kratko predzgodovino slovenskega poglavja svetovne gospodarske krize. Če bi imeli takšne, pa čeprav rudimentarne, zgodovinske priročnike, bi se lažje izognili nekaterim preveč metafizičnim, moralističnim in psevdo-psihološkim razlagam. Prav tako bi imeli orodje za uspešnejše kritično soočenje s shematičnimi interpretativnimi modeli, ki se nam ponujajo z »leve« in z »desne«.

Historizacija je pomembna, ker nam daje orodja za osvoboditev od vkleščenosti v eno ali drugo interpretacijo – če ne drugega tako, da jih razumemo kot interpretacije, torej kot modele razumevanja, ki jih je treba jemati z veliko previdnostjo in distanco. Le tako se lahko osvobodimo lažne dileme med ciničnim relativizmom (»obstaja več resnic«) na eni in nepremišljenimi, včasih že prav psihotičnim ujetostim v posplošene enostranske naracije na drugi strani.

Pomembna je tudi, ker nam omogoča bolj kritičen odnos do preteklosti, izven podrejenosti trenutnim političnim narativom.

Zato bomo v prihodnje začeli objavljati prispevke, ki bodo šli v to smer. Nekaj ste jih lahko že brali. Tudi prihodnji zapisi bodo fragmentarni, izbira tém pa precej poljubna. Nič hudega. Gre predvsem za nastavke diskusije, ki se prej ali slej mora zgoditi.

Samo historično razmišljanje lahko namreč uspešno kljubuje histeričnemu razmišljanju.

Advertisements

One thought on “Misliti historično – ne histerično

  1. Pingback: kritika konſervativna: Misliti historično – ne histerično - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s