Glavna tokova ameriškega katolicizma

st-patricks-cathedral-catholic-church

Pred meseci je Patrick J. Deneen v reviji The American Conservative objavil zanimiv pregled sodobnih trendov v ameriški katoliški politični misli.

Deneen izhaja iz ugotovitve, da je delitev na liberalni in konservativni katolicizem preveč shematična in ne ustreza stvarnosti. To pa zato, ker »liberalni katolicizem«, poosebljen v katoliški politični eliti Demokratske stranke (od podpredsednika Joea Bidena, prek državnega sekretarja Kerryja do prve linije predstavnikov velikih metropol vzhodne obale), ne obstaja kot koherentno politično gibanje in nima nobene vloge v razpravah, ki se odvijajo v množici raznolikih katoliških občestev širom ZDA.

The real action does not involve liberal “Catholics” at all. Liberal Catholicism, while well-represented in elite circles of the Democratic Party, qua Catholicism is finished. Liberal Catholicism has no future—like liberal Protestantism, it is fated to become liberalism simpliciter within a generation. The children of liberal Catholics will either want their liberalism unvarnished by incense and holy water, or they will rebel and ask if there’s something more challenging, disobeying their parents by “reverting” to Catholicism. While “liberal” Catholicism will appear to be a force because it will continue to have political representation, as a “project” and a theology, like liberal Protestantism it is doomed to oblivion.

Kot je znano, je bila Demokratska stranka vse od 19. stoletja dalje tradicionalna politična predstavnica katoliških množic, ki so se v ZDA zlivale iz južne in srednje Evrope ter Irske. Še danes statistike kažejo, da znatna večina katoličanov v ZDA še vedno voli Demokrate (predvsem zaradi velikanske prednosti Demokratske stranke med volivci latinskoameriškega izvora). Že vsaj od Reaganovega obdobja, ki ga je zaznamoval začetek procesa diferenciacije volilnega telesa na podlagi kulturno-identitetnih preferenc, pa je Republikanska stranka uspela privabiti širok krog konservativnejših katoliških volivcev.

Toda če Deneen opozarja, da »liberalni katolicizem« izven ozke sfere strankarske oziroma predstavniške politike dejansko ne obstaja, s tem nikakor noče reči, da je njegov imaginarni nasprotnik, »konservativni katolicizem«, edini pristni politični odraz sodobnega ameriškega katoliškega občestva. Njegova teza je, da je delitev na »liberalce« in »konservativce«, ki preči katoliške volivce v enaki meri in na podoben način kot vse ostale, omejena zgolj na ozko sfero predstavniške politik, zato bi bilo napačno to delitev ekstrapolirati na polje teoloških in teoretskih, pa tudi političnih razprav znotraj katoliških skupnosti. Tu poteka razlikovanje na čisto drugi liniji – in Deneen pokaže, da je ta mnogo bolj zanimiva, razprave, ki se odpirajo vzdolž nje, pa veliko bolj sofisticirane.

Katoliški konservativni liberalizem

V zadnjih desetletjih, piše Deneen, je v ameriškem katolicizmu prisoten močan trend katolištva, ki je trdno zavezano vrednotam ameriške ustanovitvene ideje v njeni konservativni interpretaciji. Povedano enostavneje, gre za gibanje, osredotočeno na vzpostavljanje vezi med katoliško tradicijo in tem, čemur bi lahko rekli »klasični liberalizem«. Duhovni oče tega trenda je filozof Micheal Novak, ki je imel izjemno pomembno vlogo pri valorizaciji klasične liberalne misli s katoliške perspektive, kot enega najbolj vplivnih sedanjih predstavnikov pa Deneen izpostavi Georga Weigla.

Avtorji in institucije (predvsem think tanki), ki promovirajo ta pogled, slovenskemu bralcu niso neznani, saj smo v zadnjih letih tudi na Slovenskem priča poskusu vzpostavljanja konvergence med katoliško mislijo in konservativnim liberalizmom anglosaške tradicije.

V političnem pogledu je najbolj znana tovrstna platforma verjetno Acton Institute, toda Deenen se osredotoča bolj na teološko-filozofski vidik, zato izpostavi predvsem skupino avtorjev okoli revije za teologijo in religiozno misel First Things. Kot poudarja avtor, je ta ugledna publikacija nastala kot jezuitski projekt, usmerjen v preseganje razlik med katolicizmom in protestantizmom v iskanju nove platforme za religiozno diskusijo v času rastoče sekularizacije ameriške družbe. Lahko bi dodali, da gre za nekakšen projekt simetričnega približevanja: v svoji politični (in ekonomski) misli naj bi se katolicizem v ZDA osvobodil evropskih vzorov in se čimbolj približal ameriškemu »protestantskemu mainstreamu«, istočasno pa naj bi se religiozna misel ameriškega protestantizma odprla katoliškim senzibilnostim glede teologije in liturgije, še zlasti pa kulturnih vprašanj.

Na ta način naj bi se protestantizem in katolicizem medsebojno oplemenitila tam, kjer sta bila, iz stališča konservativno-liberalne intelektualne elite, »najšibkejša«: ameriški protestantje naj bi si opomogli od svoje pregovorne filozofske robatosti, teološke površnosti in kulturne provincialnosti  z napajanjem pri studencu katoliške umetnosti in misli (nekoliko paradoksalno, je to bila predvsem misel francosko-nemškega »katoliškega modernizma«, ki ga danes nekateri konservativni evropski katoliški krogi krivijo za usodno ošibitev katoliške tradicije, tako v liturgiji kot v moralni teologiji), ameriški katoličani pa naj bi se dokončno znebili skepticizma do tržnega gospodarstva in liberalne demokracije, ki jim ga je skozi 19. in dobršen del 20. stoletja vsiljevala rimska ortodoksija.

Cilj tega medsebojnega približevanja pa je bila skupna kritika progresivnega (»socialnega«) liberalizma, ki ga revija od samega začetka izvaja na visoki ravni, s hvalevredno intelektualno poštenostjo in rigoroznostjo, ki jo pri tovrstnih polemikah redko zasledimo.

Za katoliški del platforme, združene okoli First Things, je bilo torej ključno preseganje tradicionalnega nezaupanja katoličanov do ameriškega političnega sistema, utemeljenega na klasični liberalni misli:

Essentially, there is no fundamental contradiction between liberal democracy and Catholicism. Liberal democracy is, or at its best can be, a tolerant home for Catholics, one that acknowledges contributions of the Catholic tradition and is leavened by its moral commitments. While liberalism alone can be brittle and thin—its stated neutrality can leave it awash in relativism and indifferentism—it is deepened and rendered more sustainable by the Catholic presence.

Številni zagovorniki takega stališča sprejemajo določene neokonservativne premise, predvsem tezo, da je ameriški liberalizem svojo pot v pogubo začel s progresivnim gibanjem koncem 19. in začetkom 20. stoletja, ki je v politični naciji, poosebljeni v zvezni administraciji, videl glavnega promotorja napredka. Ko je država postala orodje za družbeno izboljšanje, se je razpasla osebna neodgovornost, razpad lokalnih skupnosti in vse tiste negativne značilnosti, ki pestijo sodobno množično družbo v ZDA in ki jih sodobne progresivno liberalne politike s svojimi naivnimi poskusi reševanja le še poglabljajo. Povedano drugače: sodobni »socialni liberalizem« je sprevrgel tradicionalni liberalizem v njegovo nasprotje:

The task, then, is restore the basic principles of the American founding—limited government in which the social and moral mores largely arising from the familial and social sphere orient people toward well-ordered and moral lives. This position especially stresses a commitment to the pro-life position and a defense of marriage, and is generally accepting of a more laissez-faire economic position. It supports a vigorous foreign policy and embraces a close alignment between Catholicism and Americanism. It has become closely aligned with the neoconservative wing of the Republican Party.

Amerika in katolicizem – nelagodno razmerje

Ta trend ameriškega katolištva je zaradi svojega političnega vpliva – navsezadnje lahko podobna stališča v vulgarizirani različici najdemo pri številnih komentatorjih in drugih izpostavljenih javnih osebnostih (pomislimo le na televizijskega voditelja Billa O’Reillyja, verjetno enega najbolj znanih konservativnih katoličanov na ameriških malih zaslonih) – postal tako znan, da je zasenčil dve pomembni dejstvi.

Prvič, da je sodobni »neokonservativni« katolicizem, ki poudarja organsko povezanost med katoliško mislijo, tržnim gospodarstvom in klasičnim liberalizmom, sorazmerno nov trend; in drugič, da znotraj ameriške katoliške misli ni edini niti najbolj vitalni. Čeprav je tako glasen kot duhovno in intelektualno zelo ploden, je precej manj vkoreninjen v ameriško stvarnost, kot bi se utegnilo zdeti na prvi pogled.

Sodobni evropski opazovalec, ki na ameriško javno sfero gleda izključno skozi perspektivo ideološkega spopada med konservativci in liberalci, pogosto spregleda globlje delitve v ameriški družbi, ki jih je novodobna kulturnobojna polarizacija sicer potisnila v ozadje, a jih še zdaleč ni izbrisala. »Religiozna Amerika«, na katero se sklicujejo konservativci, ne obstaja kot neka celota, saj so razlike med denominacijami in strujami znotraj njih globoke. In katolištvo je, podobno kot judaizmem, od vedno izstopalo kot nekakšen corpus separatum znotraj ameriškega religioznega mozaika.

Razmerje med katolicizmom in »amerištvom« je bilo skozi zgodovino zelo problematično. Kot poudarja mladi ameriški katoliški filozof in bloger Marc Barnes, je vedno znova slišati zaklinjanja, češ, da ni nobenega trenja med katolištvom in »ameriškostjo«. Skoraj ne mine leto, pravi, da ne bi kak ameriški škof v pastoralnem pismu poudarjal skladnost katoliške tradicije z ameriškim idealom. Toda, pronicljivo opozarja Barnes, že to obsedeno zaklinjanje sámo kaže na dejstvo, da je skladnost med katolištvom in Ameriko – nacijo, utemeljeno na puritanski tradiciji, republikanski civilni religiji in idealu individualistično razumljenega koncepta svobode – vse prej kot samoumevna.

Barnes poudarja, da dobršen del ameriške mladine, ki se danes vrača h katoliškemu izročilu, privlačijo predvsem katoliško razumevanje kulture, njena tesna povezanost s humanistično tradicijo v širokem pomenu besede in pa katoliški družbeni nauk s svojim poudarkom na pravičnosti in ravnotežju med osebo in skupnostjo. To pa so vsi vidiki, ki jih pogrešajo v ameriškem vsakdanu, zato ameriški neo-katolicizem pogosto vsebuje izrazito implicitno polemiko proti »American Way of Life«. V teh krogih Evropa – s svojo zgodovino, kulturo, estetiko, pozitivnim odnosom do dediščine, a tudi s svojo socialno državo – ohranja pozitivni predznak, ki ga je v drugih ameriških okoljih težje zaslediti. Ti krogi so precej kritični do sodobnega ameriškega protestantizma (tako liberalnega kot fundamentalističnega) in do mnogih izročil ameriške identitete: pionirskega ideala, individualizma, sekularnega demokratičnega mesianizma itd.

 

Radikalna katoliška kritika

tradicija

Barnsove opazke opozarjajo na fenomen, ki ga v članku izpostavlja tudi Deneen. Če namreč liberalno konservativni katolicizem razglaša dokončno spravo med katolištvom in amerištvom na temelju »ustanovnega momenta«, h kateremu se je treba povrniti, pa obstaja še druga struja, ki ohranja in še poglablja katoliški skepticizem do osnovnih postulatov, ki zaznamujejo ameriško družbo.

To je, kot pravi Deneen, skupina okoli teološke revije Communio, ki se je v zadnjih letih razširila s prodorno in vse bolj priljubljeno platformo Ethika Politika. Kot duhovnega očeta tega gibanja Deneen izpostavi predvsem znamenitega škotsko-ameriškega moralnega filozofa Alasdairja MacIntyra, ki se je v osemdesetih letih spreobrnil v katolištvo in izvaja temeljito kritiko liberalne normativne politične filozofije v imenu aristotelskega razumevanja etike in politike.

Deneen, ki se tudi sam umešča v to skupino, njihovo pozicijo označuje kot »radikalno« in jo opisuje takole:

The “radical” school rejects the view that Catholicism and liberal democracy are fundamentally compatible. Rather, liberalism cannot be understood to be merely neutral and ultimately tolerant toward (and even potentially benefitting from) Catholicism. Rather, liberalism is premised on a contrary view of human nature (and even a competing theology) to Catholicism. Liberalism holds that human beings are essentially separate, sovereign selves who will cooperate based upon grounds of utility. According to this view, liberalism is not a “shell” philosophy that allows a thousand flowers to bloom. Rather, liberalism is constituted by a substantive set of philosophical commitments that are deeply contrary to the basic beliefs of Catholicism, among which are the belief that we are by nature relational, social and political creatures; that social units like the family, community and Church are “natural,” not merely the result of individuals contracting temporary arrangements; that liberty is not a condition in which we experience the absence of constraint, but the exercise of self-limitation; and that both the “social” realm and the economic realm must be governed by a thick set of moral norms, above all, self-limitation and virtue.

Njihova misel se torej deloma navezuje na starejše kritike liberalizma, značilne za Katoliško cerkev 19. stoletja, ki pa jih podvrže radikalni kritični reviziji, pogosto na podlagi postmodernih referenc. Od njih ohranja predvsem kritiko individualizma in atomizirane družbe ter poudarja pomen skupnosti in kulture. Zaradi teh stališč, nadaljuje Deneen,

the “radical” position—while similarly committed to the pro-life, pro-marriage teachings of the Church—is deeply critical of contemporary arrangements of market capitalism, is deeply suspicious of America’s imperial ambitions, and wary of the basic premises of liberal government. It is comfortable with neither party, and holds that the basic political division in America merely represents two iterations of liberalism—the pursuit of individual autonomy in either the social/personal sphere (liberalism) or the economic realm (“conservatism”—better designated as market liberalism).

Za bralca, vajenega slovenskih razmer, je treba dodati, da tu v prvi vrsti ne gre za polemiko proti liberalizmu in kapitalizmu, kakor navsezadnje tudi konservativno-liberalna struja okoli First Things nikakor ni omejena na njuno apologijo iz katoliškega vidika. Vse prej kot to. V manifestacijah njune teološke misli sta si ti skupini precej blizu: Deneenu gre za to, da izpostavi globlje tokove, ki njuno politično refleksijo usmerjajo v različne smeri.

»Radikalni katolicizem«, kot mu pravi, nima anti-liberalne agende, temveč mu gre za emancipacijo katoliške misli od hegemonije klasične liberalne ortodoksije – za odpiranje refleksij, ki gredo onkraj postulatov liberalnega konsenza, predvsem v poglabljanju specifično zahodne (to pomeni predvsem evropske) tradicije politično-religiozne misli.

Sicer pa fokus njihove kritike ni toliko liberalizem kot tak; gre bolj za nekakšno antropološko kritiko »ameriške civilizacije«.

 

Benediktova opcija 

sveti-benedikt

Prav zaradi svoje kritičnosti do množične družbe in politike, utemeljene na njej – torej ne le do socialnega liberalizma, temveč tudi do neokonservativne reakcije nanj – kažejo ti avtorji na splošno mnogo več zanimanja za sodobne kulturne trende: od tod kritični in pogosto empatični angažma s postmodernizmom, različnimi sekularnimi kritičnimi teorijami družbe, filmsko teorijo ipd.. Ne gre jim namreč, tako kot neokonservativcem, za ustvarjanje tradicionalističnih alternativ »nespoštljivemu«, »protidružinskemu«, »naprednjaškemu« in »nihilističnemu« mainstreamu zahodne množične kulture, temveč za radikalni premislek o položaju kristjanov v sodobnem svetu ter možnostih in vlogi, ki jo lahko v teh svetovnozgodovinskih okoliščinah odigra katolicizem, tako kot teološka tradicija kot specifičen odnos do kulturnih vprašanj.

Ti »radikalni katoliki« zato s precejšnjo naklonjenostjo gledajo na Evropo, čeprav je pri mnogih od njih opaziti zaskrbljenost tako nad rastočim protikrščanskim sentimentom na Stari celini kakor nad njenim nekritičnem sprejemanjem površnega amerikanizma.

Gre pa za vse prej kot za homogeno skupino: bolj kot skupna politična vizija jih povezuje zanimanje do problemov sodobne množične družbe, ki gre onkraj želje po upravljanju z njo. Povezuje jih globok občutek, da bo katoliška tradicija za vedno ostala manjšinska opcija v ZDA. V teh pogojih je Katoliška cerkev soočena bodisi s tem, da sprejme svojo vlogo kot ene od mnogoštevilnih denominacij in s tem postane tako »ameriška« kot sleherna protestantska ločina bodisi da polno sprejme svojo vlogo manjšine v odnosu do protestantske prevlade. To pa seveda ne pomeni odpovedi svoje univerzalnosti, temveč ravno njeno polno afirmaciji, in sicer v obliki vzpostavljanja alternativnih oblik občestvenega življenja, simbolnih form ter nemara celo politične kulture.

Gre za »Benediktovovo opcijo«, kakor jo je pred leti orisal katoliški publicist Rod Dreher v vplivnem kratkem eseju Becoming Barbarians: se pravi, vračanje k izvirom zahodnega meništva, čigar etika in praksa naj bi se prilagodila širokim skupinam laikom.

Deneen takšna stališča povzema takole:

Because America was founded as a liberal nation, “radical” Catholicism tends to view America as a deeply flawed project, and fears that the anthropological falsehood at the heart of the American founding is leading inexorably to civilizational catastrophe. It wavers between a defensive posture, encouraging the creation of small moral communities that exist apart from society—what Rod Dreher, following Alasdair MacIntyre, has dubbed “the Benedict Option”—and, occasionally, a more proactive posture that hopes for the conversion of the nation to a fundamentally different and truer philosophy and theology.

Avtorji, ki zastopajo tovrstna stališča, so v konstantnem dialogu tako s konservativnim kot s progresivno liberalnim mainstreamom, pri čemer vse bolj odločno nastopajo proti historičnemu in civilizacijskemu optimizmu, ki je usidran v razsvetljenstvu in zaznamuje ameriško kulturo. Zato so bolj odprti do kulturno-politične paradigme, ki bi šla onkraj ideje napredka. Od tod tudi njihova občutljivost do vprašanja o omejitvah sodobne tehnološke civilizacije, začenši s problemom okolja.

 

Debata, ki jo velja spremljati

Seveda tu nikakor ne gre za dvoje ločenih, kaj šele medsebojno sovražno razpoloženih skupin. Med njima potekajo živahne razprave in številne vidne osebnosti (tudi sam Deneen in zgoraj omenjeni Dreher) dejavno sodelujejo v platformah, ki jih vzpostavljata obe strani. Deneenu gre predvsem za oris dinamike nove diferenciacije, ki se vse bolj jasno izrisuje v senci že dolgo preseženega klišeja »liberalni vs. konservativni katoličani«.

Deneenov oris se omejuje le na ameriški katolicizem, zelo zanimivo pa bi bilo razširiti perspektivo na celotno anglosaško govorno področje – zlasti plodno bi bilo njegov opis ameriškega »radikalnega katolicizma« primerjati z živahnim razmahom anglokatoliške teologije v Britaniji, kjer je se filozofsko-teološko gibanje Radical Orthodoxy v zadnjem desetletju vzpostavilo kot najbolj prodoren trend celotne anglosaške religiozne misli. Gre za skupino, ki je v veliki meri vezana na tradicijo »visoke cerkve« (High Church), tj. tiste struje znotraj Anglikanske cerkve, ki je najbližje katolištvu in se ima za legitimno dedinjo srednjeveške katoliške tradicije. Najbolj znani predstavnik te, precej široke miselne struje je teolog John Milbank (ki je mdr. sodeloval v znameniti javni razpravi s Slavojem Žižkom, objavljeni v publikaciji The Monstrosity of Christ, 2009). Politični vidik Milbankove misli bi lahko označili kot poskus navezave sodobnega komunitarizma, kakor se je artikuliral predvsem v 90-ih letih, na teološko tradicijo pravoverne zahodne teologije.

Žal je na Slovenskem sodobna anglosaška religiozna misel – če odmislimo znameniti izjemi G. K. Chestertona in C. S. Lewisa – še precej neznana, kljub nekaterim kakovostnim prevodom in širokemu znanju angleškega jezika pri nas. Velika škoda bi bilo, če bi pri njeni bodiči popularizaciji prezrli njeno bogato notranjo razčlenjenost.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s