Vodotesni razdelki ali kritika vrtičkarstva

Pisatelj Zorko Simčič je nekoč zapisal, da se mu je ob branju knjižice Španija brez hrbtenice (España invertebrada) filozofa Joséja Ortege y Gasseta, zazdelo, kot da bere opise slovenske družbene stvarnosti.

Knjigo je španski filozof objavil l. 1921 in v njej analiziral nekatere  »bolezni« tedanje španske družbe, ki se je v obdobju po prvi svetovni vojni znašla v globoki politični in gospodarski krizi – krizi, ki se je 15 let kasneje iztekla v krvavo državljansko vojno, ki ji je sledila 40-letna diktatura.

Če danes beremo nekatera poglavja, se še vedno zdi, da izjemno plastično in prodorno diagnosticirajo težave in pojave, s katerimi se srečujemo na Slovenskem. Zato bomo v prihodnje objavljali krajše odlomke iz tega dela, ki se nam zdijo aktualni za sedanje slovenske razmere. Upamo, da bodo pri marsikaterem bralcu spodbudili k razmišljanju.

Začenjamo s kratkim poglavjem prvega dela knjige, naslovljenim »Vodotesni razdelki« (Compartimentos estancos) – beremo ga lahko tudi kot psihološko-sociološko diagnozo pojava, ki ga na Slovenskem poznamo pod imenom »vrtičkarstvo«.

Branje, ob katerem bo marsikdo, podobno kot pred desetletji Zorko Simčič, prepoznal vzporednice s sodobno Slovenijo!

José Ortega y Gasset

José Ortega y Gasset

Vodotesni razdelki

Proces ustvarjanja vélikega ljudstva je v prvi vrsti integracija različnih etničnih in političnih skupin v artikulirano celoto. A ne gre le za to: bolj, ko neka narodna skupnost raste, in zapletenejše, ko postajajo njene zahteve, večja je diferenciacija družbenih funkcij znotraj nje in, posledično, organov, ki te funkcije opravljajo. Znotraj unitarne družbe se začenjajo pojavljati in izločevati majhni zaprti svetovi, vsak s svojo posebno atmosfero, svojimi principi, interesi in različnimi čustvenimi in ideološkimi navadami. To so npr. vojaški svet, politični svet, industrijski in podjetniški svet, umetniški in znanstveni svet, svet delavstva itd. Na kratko: združevalni proces, prek katerega se organizira vélika družba, poteka vzporedno s razločevalnim procesom, ki to družbo deli na razrede, profesionalne skupine, poklice, cehe, nazorske frakcije.

Posamezne etnične skupine in dežele, vključene v novo celoto, so pred svojo integracijo v skupno nacijo obstajale kot neodvisne celote. Razredi in profesionalne skupine pa se že rodijo kot deli neke širše celote. Prve lahko, bolje ali slabše, znova zaživijo lastno, ločeno življenje; druge pa ne morejo preživeti ena brez druge. Zanje je neizogibno, da živijo in delujejo kot deli in zgolj kot deli strukture, ki jih obkroža in vzdržuje. Industrialec potrebuje proizvajalca surovin, kupca svojih proizvodov, oblastnika, ki vzdržuje nek red v prometu dobrin, vojaka, ki brani ta red. Vojaški svet – »svet braniteljev«, kot mu je pravil Juan Manuel – potrebuje industrialca, kmetovalca, tehnika …

Narod bo ostal zdrav le, v kolikor se bo v vsakem od teh razredov in družbenih skupin ohranjala zavest, da so zgolj nedeljivi deli, udje političnega telesa. Vsak poklic in dolgotrajno zanimanje s seboj prinaša princip inercije, ki profesionalca sili, da se vedno bolj zapira v omejena obzorja in probleme svojega ceha. Zgodi se, da skupina, ki se preveč prepušča svojim nagnjenjem, izgubi vsakršno občutljivost do družbene soodvisnosti, vsakršen občutek glede svojih omejitev in tisto disciplino, v katero družbene skupine silijo ena drugo s tem, ko izvajajo medsebojne pritiske, dokler se čutijo kot delci skupnega življenja.

Zato je potrebno, da se v vsakem razredu in poklicu ohrani zavest, da okoli njega obstaja še mnogo drugih razredov in poklicev, s katerimi morajo sodelovati in ki so prav tako vredni spoštovanja kot oni sami in imajo navade, morda tudi strasti in obsedenosti, ki jih je treba tolerirati ali pa vsaj poznati.

Kako ohranjamo pri življenju to globoko podstat solidarnosti?

Tu se vračam k temi, ki je rdeča nit mojega razmišljanja: nacionalno sobivanje je dejavna in dinamična stvarnost, ne pa pasivni in statični soobstoj, kot kup kamenja ob robu ceste. Nacija se ustvarja okoli velikih skupnih projektov, ki od vseh zahtevajo maksimalni napor in, posledično, samodisciplino in občutek medsebojne koristi. Ko je človek soočen s težavnimi ali nevarnimi okoliščinami, je prva posledica nekakšna koncentracija njegovega celotnega organizma, mobilizacija vseh njegovih vitalnih moči, ki se postavijo v pripravljenost, da bi se zagnale proti neugodnim razmeram.  Nekaj podobnega se zgodi v ljudstvu, ko mora ali hoče nekaj storiti. V primeru vojne, na primer, se zdi, kot da bi vsak državljan predrl hermetično ogrado svojih posebnih skrbi in izostril svojo občutljivost za družbeno celoto; sčasoma začne z nemajhnim duševnim naporom motriti, kaj lahko pričakuje od ostalih razredov in cehov. Tedaj dramatično občuti omejenost svoje družbene skupine, omejenost svojih možnosti ter radikalno odvisnost od ostalih skupin, med katere je potopljen, ne da bi se tega zavedal. S tesnobnim pričakovanjem zbira novice o materialnem in moralnem stanju ostalih skupin in poklicev, predvsem o pomembnih in vplivnih posameznikih v njih, na sposobnost katerih lahko računa. Lahko bi rekli, da v takih težavnih okoliščinah vsaka skupina živi in občuti življenje vseh ostalih. V nobeni izmed skupin se ne zgodi nič pomembnega, o čemer ne bi zvedele ostale skupine in ne bi v njih zapustilo sledu. Družba postane bolj kompaktna in zavibrira v integralni povezanosti od enega skrajnega roba do drugega.

Tej lastnosti, ki se najbolj očitno izkaže v vojnih razmerah, a je značilnost vsakega zdravega ljudstva, pravim »družbena elastičnost«. Gre za kolektivno psihološko značilnost, primerljivo s fizikalno lastnostjo, ki biljardni krogli omogoča, da z minimalno izgubo energije spravi v gibanje vse ostale krogle njene okolice. Ta družbena elastičnost posamezniku omogoča, da je njegovo življenje na nek način pomnoženo z življenjem vseh ostalih; nobena energija ne gre v nič; posledice vsakega napora se širijo v širokih krogih psihološkega posredovanja in se na ta način se oplodi in okrepi. Samo narod s takšno elastično usodo se bo lahko ob pravem trenutku napolnil s historično energijo, ki omogoča velike zmage in zagotavlja odločilno in rešilno odzivnost.

Sploh ni potrebno niti pomembno, da deli družbene celote sovpadajo v svojih željah in idejah; pomembno in nujno pa je, da se medsebojno poznajo in da so se, vsaj do neke mere, sposobni vživeti eden v drugega. Ko ta sposobnost empatije umanjka družbene skupine in razredi izgubijo, kakor se zgodi v določenih boleznih živčnega sistema, svojo sposobnost tipa: ne čuti več stika in pritiska drugih razredov in skupin, s katerimi je v kontaktu; posledično začenja verjeti, da obstaja samo ona, da je ona vse – da je celota. Temu se reče razredni, poklicni ali politični partikularizem, ki je mnogo hujši simptom družbenega razkroja kot gibanja etničnega ali ozemeljskega secesionizma. To pa zato, ker so, kot sem že rekel, razredi in cehi deli neke višje celote v mnogo bolj radikalnem pomenu, kot to velja za etnične skupnosti ali ozemeljske enote.

Družbeno življenje sodobne Španije predstavlja grozljiv primer takšnega partikularizma. Danes Španija bolj kot na nacijo spominja na konglomerat vodotesnih razdelkov.

Slišimo izjave, da se politiki ne brigajo za nikogar drugega, razen zase. To je sicer res, toda očitek je krivičen, ker takšno nezanimanje pripisuje le politikom. Če je res, da se politika ne zanima za ostalo družbo, v enaki meri velja, da ostalo družbo še mnogo manj zanima politika. In kaj se dogaja v ostalem, nepolitičnem delu nacije? Se morda vojaštvo zanima za svet industrije, intelektualnih dosežkov, problemov kmetijstva ali delavstva? Enako velja za aristokracijo, za industrialce ali za delavce v odnosu do ostalih družbenih razredov. Vsaka družbena skupina živi hermetično zaprta v svojem svetu. Ne čuti niti najmanjše radovednosti za to, kar se dogaja znotraj ograd, ki omejujejo ostale skupine. Krožijo ena mimo druge kot orbite zvezd, ki ne vedo ničesar ena o drugi.

Vsaka od družbenih skupin je osredotočena okoli svojih prepričanj in, razen predsodkov, nima najmanjšega pojma o resničnih vrednotah, ki navdihujejo ostale skupine. Ideje, zamisli, čustva, vrednote, ki se porodijo znotraj določene poklicne, razredne ali politične skupnosti se niti v najmanjši meri ne posredujejo v ostale skupine. Titanski napor, ki se izvaja na eni točki družbenega prostora ne dobi nobenega odziva, se ne prenese en sam meter dlje – in umre, kjer se je rodil. Težko bi si zamislili manj elastično družbo od naše. Ali drugače: težko bi si zamislili človeški konglomerat, ki bi bil manj podoben družbi. Danes bi o celotni Španiji lahko rekli to, kar je Calderón zapisal o Madridu v eni od svojih komedij: »Tu so zidovi hiš bolj oddaljeni eden od drugega kot Kastilja od Nizozemske«.

prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Advertisements

One thought on “Vodotesni razdelki ali kritika vrtičkarstva

  1. Pingback: kritikakonservativna: Vodotesni razdelki ali kritika vrtičkarstva - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s