Ortega y Gasset: Partikularizem in antiparlamentarizem

Nadaljujemo s prevodi razmišljanj filozofa Ortege y Gasseta. Gre za poglavje iz knjižice Španija brez hrbtenice (España invertebrada, 1921), kjer Ortega nadaljuje razmišljanje o razdrobljenosti politične skupnosti. Zelo aktualna tema za sedanje slovenske razmere!

Ortega oriše mentaliteto, ki vodi v enostransko nasilje: povzame jo v besedni zvezi »direktna akcija«. Pojem izvira iz revolucionarnega sindikalizma, ki se je razširil v Španiji na začetku 20. stoletja pod vplivom francoskega socialističnega misleca Georgesa Sorela, čigar teorije o vlogi nasilja v politiki so navdihnile tako fašizem kot določene radikalne levičarske struje.

Ortega ta pojem, ki je bil do tedaj vezan na revolucionarno levico, razširi in ga uporabi kot metaforo za enostransko politično miselnost kot táko in jo prikaže kot posledico partikularizma in nepripravljenosti za državljansko sobivanje.

Branje, ki bo marsikoga presunilo zaradi svoje aktualnosti.

accion-directa

 

Partikularizem in direktna akcija

Psihologijo partikularizma, ki sem jo skušal orisati, bi lahko povzeli takole: partikularizem nastane, ko v določeni družbeni skupini prevlada enostranska utvara, ki pripelje do prepričanja, da druge skupine ne obstajajo kot polne družbene stvarnosti – ali pa vsaj, da ne bi smele obstajati.

Rečeno še bolj preprosto: partikularizem je tisto stanje duha, ko mislimo, da nam ni treba računati z ostalimi.

Včasih zaradi prevelike vere v same sebe ali zaradi pretiranega prezira do bližnjega izgubimo občutek za svoje omejitve in se začnemo čutiti kot neodvisne celote. Računati z drugimi predpostavlja medsebojno soodvisnost s tistimi, s katerimi delimo skupen prostor, in vsaj določeno koordinacijo naših medsebojnih aktivnosti. Narod pravzaprav ni nič drugega kot številčno občestvo skupin in posameznikov, ki računajo eden z drugim. To, da moramo računati z drugim, ne nujno predpostavlja medsebojne naklonjenosti. Mar to, da se borimo z nekom, ni ena najbolj jasnih načinov, s katerim izkazujemo, da ta oseba za nas obstaja? Nič ni bolj podobnega objemu kot spopad dveh rokoborcev.

V normalnih pogojih nacionalnega obstoja družbena skupina, ko hoče doseči določen cilj, najprej poišče dogovor z ostalimi. Namesto, da bi se takoj usmerila k zadovoljitvi svojih želja, se čuti prisiljena, da svoje namere uveljavi prek ovinka splošne volje. Svojo privatno voljo torej preusmeri na dolgotrajno pot, ki vodi prek ostalih volj, ki sestavljajo narod, in od njihovega soglasja prejme legitimacijo svojih smotrov. Ta napor, da prepričamo bližnje in od njih dosežemo, da sprejmejo ali potrdijo naše partikularno prizadevanje, tvori bistvo legalnega javnega delovanja.

To »računanje z drugimi« je pravzaprav posebna in regulirana družbena in politična funkcija, ki ima svoje specifične organe: to so javne institucije, ki so vzpostavljene med posamezniki in skupinami kot vzvodi in vzmeti, ki urejajo sistem nacionalne solidarnosti.

Toda skupina, ki boleha za partikularizmom, se počuti ponižana, ko pomisli, da mora za dosego svojih želja iti skozi te institucije in organe, ki določajo ustroj njene soodvisnosti z drugimi. Kdo so, pravzaprav, drugi za partikularista? Konec koncev – nihče. Od tod globok občutek ponižanja, ki ga pri nas čuti industrialec, delavec, podjetnik, akademik ali veleposestnik, ko mora izpolnitev svoji prizadevanj in potreb doseči prek parlamenta ali katerega drugega predstavniškega organa. Ta njegov odpor se pogosto našemi v prezir do politikov; toda vsakdo, ki se vsaj malo spozna na psihologijo, se ne bo pustil zavesti videzu.

Soglasnost, s katero so vsi razredi naše družbe sovražno razpoloženi do politikov, je preveč očitna, da ne bi zaslutili, da je pri tem nekaj hudo nenavadnega.  Človek bi rekel, da so politiki edini pri nas, ki ne izpolnjujejo svojih dolžnosti in nimajo potrebnih veščin in rigoroznosti, potrebnih za opravljanje svojega poklica. Človek bi rekel, da so naše univerze, naša aristokracija, naše podjetništvo, naša industrija, naše vojaštvo, naše inženirstvo vsi izjemno kompetentni in dovršeni cehi, katerih talenti in vrline se vedno znova izničijo zaradi slabega dela politikov. Če bi to držalo – kako naj si razložimo, da ljudstvo s tako izvrstnimi in izbranimi volivci tako trmasto zavrača, da bi zamenjalo svoje nesposobne in pokvarjene izvoljence?

Tu imamo opraviti z neko neiskrenostjo, z neko hipokrizijo. Z redkimi izjemami lahko rečemo, da nobena od naših družbenih skupin nima pravice, da bi karkoli očitala drugim. Vse v enaki meri pesti nesposobnost, pomanjkanje velikodušnosti do drugih in strogosti do sebe, nekulturnost in domišljava ambicioznost. Današnji politiki so zvesta odslikava naših narodnih pregreh in napak – po mnenju nekaterih treznih opazovalcev so celo najmanj slabi del naše družbe.

Ne zanikam, da obstajajo tudi drugi, vse prej kot neupravičeni vzroki za prezir do političnega razreda – toda odločilni razlog za odpor, ki ga ostale družbene skupine čutijo do politikov in politike nasploh se po mojem mnenju skriva v tem, da je v njej poosebljena nuja vsake družbene skupine, da računa z ostalimi. Od tod sovraštvo do politika: tako do oblastnika kot do predstavnika. Parlament je organ nacionalnega sobivanja, ki pooseblja razmerje oziroma odnos in sporazumno sprejemanje odločitev med enakimi. Prav to pa v mnogih družbenih skupinah in razredih danes na skrivnem vzbuja razdraženost, razburjenje in odpor: dejstvo, da je treba računati z ostalimi, do katerih gojimo prezir in sovraštvo. Edina oblika javnega delovanja, ki dandanes, pod videzom konvencionalne retorike, zadovoljuje nagone vsake od naših družbenih skupin, je neposredno vsiljevanje lastne gole volje; ali rečeno drugače, direktna akcija.

Pojem direktne akcije je v španski politični besednjak prišel kot poimenovanje za določeno  vstajniško taktiko delavskega razreda; toda dejansko bi morali s to besedno zvezo označiti neko delovanje, ki je značilno za javne zadeve nasploh. Intenzivnost in brezsramnost, s katero se kaže strategija direktne akcije, je odvisna skoraj izključno od gmotne moči družbene skupine, ki jo izvaja. Pri delavcih se je zamisel za tovrstno taktiko razvila kot logična posledica njihove partikularsitične drže. Trenutna družba se je do njih vedla precej nesolidarno in vrnili so ji z nesolidarnostjo; z zatrjevanjem, torej, da ostale družbene skupine nimajo pravice do obstoja, ker so parazitske, to se pravi, antisocialne. Oni sami, delavci, se nimajo več le za del družbe, temveč za pravcato družbeno celoto, pravzaprav edino, ki ima pravico do legitimnega političnega obstoja. Imajo se za gospodarje javne stvarnosti, zato jim nihče ne sme preprečevati, da bi se neposredno, direktno, polastili tega, kar jim pripada. Posredna, nedirektna akcija oziroma parlamentarizem je tako postalo sinonim za paktiranje z uzurpatorji, to se pravi, s tistimi, ki nimajo legitimnosti za svoj družbeni obstoj.

Če od te drže odmislimo konceptualni shematizem, značilen za marksistično teorijo, na kateri je osnovana, in jo prevedemo v razširjeni in nelogični jezik čustev, bomo v njej našli tisto duševno in miselno podlago, na kateri danes stojijo skoraj vsi razredi in družbene skupine našega naroda.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s