Spomin na travniško demonstracijo – nostalgija za starimi časi malo drugače

travnik1984

Letošnji 20. maj je bil povsem običajen dan. Pa bi lahko bilo čisto drugače. Lahko bi bil poseben, praznični dan.

Dvajsetega maja je namreč minilo trideset let od veličastne demonstracije Slovencev v Italiji. Na Travniku v Gorici se je pod geslom Enotno za naše pravice zbralo več kot 15.000 ljudi – neverjetno visoka številka glede na številčnost slovenske manjšine v Furlaniji–Julijski krajini. Dan, ki se ga danes še toliko Slovencev v Italiji nostalgično spominja kot vrhunec boja za izpolnitev manjšinskih pravic v osemdesetih letih. A okrogla obletnica dogodka je bila medijsko spregledana – v Sloveniji povsem, v zamejstvu skoraj povsem. Tema bi si zaslužila tudi poglobitev in refleksijo na kakšnem simpoziju, diskusiji ali konferenci; a za enkrat nič ne kaže na to.

Ta medijski in javni molk poraja tudi drugo zanimivo vprašanje. Leta 1984 je bila demonstracija na Travniku v Gorici osrednja novica na naslovnici Dela. Lahko se vprašamo, kdaj bo spet kakšen zamejski dogodek osrednja novica v slovenskih medijih. Ali širše, koliko je zamejska tematika sploh danes prisotna v slovenski javnosti, oziroma zakaj je povsem odrinjena na rob?

Zgodovinski okvir dogajanja

 

Odstotek Slovencev po občinah v FJK

Odstotek Slovencev po občinah v FJK

Za lažje razumevanje, kaj se je pravzaprav dogajalo tega 20. maja 1984 in zakaj, se najprej ozrimo v zgodovinski okvir dogajanja. Bilo je skoraj 10 let po podpisu Osimskih sporazumov, po katerih so Slovenci v Italiji pričakovali globalni zaščitni zakon, ki pa ga od nikjer ni bilo. Blokovska delitev se je sicer postopoma ohlajala, a nihče si mi mogel misliti, da bo že čez pet let padel berlinski zid. Tudi meja med Slovenijo in Jugoslavijo se je vse bolj odpirala. Korist od tega so imeli predvsem trgovci na italijanski strani meje, kamor smo Slovenci (pa tudi drugi Jugoslovani) v občutnem pomanjkanju dobrin doma množično hodili po nakupe. To pa je ekonomsko okrepilo, zlasti v Gorici, tudi slovenske trgovce in s tem utrdilo njihovo samozavest; hkrati pa tudi povečalo nekakšno psihološko distanco so rojakov onkraj meje. Dodati je treba, da so bile ideološke napetosti med državama še vedno izrazite, manjšinsko vprašanje pa je bilo javno veliko bolj prisotno kot danes. Na obeh straneh meje je imelo narodnostni in ideološki naboj.

Lokalne politične razmere so bile Slovencem na Goriškem nekoliko bolj naklonjene; v Trstu je bila pomemben politični akter nacionalistična Lista za Trst, ki se je udrla v političen prostor konec sedemdesetih let kot izrazita nasprotnica Osimskih sporazumov. Predstavljala je prvo občinsko listo v celotni Italiji, ki je uspela zasesti županski položaj v kateremkoli večjem mestu, prerinila pa se je celo v vsedržavno politiko. Z nenavadno zmesjo liberalizma in protekcionizma, nacionalizma in municipalizma, centralizma in avtonomizma, italijanskega šovinizma in spogledovanja s srednjeevropskim idealom multikulturnosti se je za desetletje ustoličila kot hegemonska sila v Trstu – in ves ta čas  grenila življenje pripadnikom slovenske manjšine. Protislovenstvo je, pod krinko protijugoslovanskega antikomunizma, namreč postalo eno glavnih ideoloških lepil te notranje precej raznovrstne politične sile.

Istočasno pa so se po potresu leta 1976 po več kot 100 letih raznarodovanja in teptanja osnovnih pravic začeli prebujati Slovenci v Benečiji, Reziji in v Kanalski dolini. Nesrečni potres je sicer tudi meja, od katere se je asimilacija v teh dolinah zelo pospešila (otroci so cele dneve preživeli v izključno italijanskih šolah, v obnovljene hiše so prišle televizije, kjer so bili vidni le italijanski programi, številne vasi so se skoraj povsem izpraznile in mnogo ljudi se je izselilo v gospodarsko vzpenjajoče se furlanske nižine). Ne le letošnja obletnica demonstracije na Travniku, tudi 35. obletnica predstavitve Listine o pravicah Slovencev Videmske pokrajine, izjemno pogumnega dokumenta kulturnih delavcev in intelektualcev iz Benečije, Rezije in Kanalske doline, kakršnega si danes težko zamislimo, je pred dvema letoma je zbežala mimo nas povsem neopažena.

 

Priprave na dogodek

travnik1984-primorski

V teh okoliščinah se je znotraj slovenske manjšine v Italiji porodila Enotna delegacija, v kateri so bili predstavniki vseh slovenskih političnih organizacij v Italiji ter italijanskih političnih strank s slovensko prisotnostjo, ki so se redno srečevali ter od oblasti zahtevali, naj se v parlamentu končno začne razprava o globalnem zaščitnem zakonu za slovensko manjšino. Ustavna komisija je aprila 1984 to točko končno uvrstila na dnevni red. Kazalo je, da se stvari vendarle premikajo. A razprava na komisiji je bila spet preložena in med manjšino je završalo. Znova preložena razprava je bila kaplja čez rob. Enotna delegacija je sklicala Zbor javnih delavcev, ustanovila operativni štab ter pričela organizacijo velike demonstracije na Travniku v Gorici. Začela se je splošna mobilizacija, kakršni nismo bili priča že od povojnih let in nikoli več potem. Tako ali drugače je bilo vanjo vključeno vse, kar v manjšini leze in gre. Aktivne priprave na demonstracijo so potekale cela dva meseca. Rezerviranih je bilo na desetine avtobusov, ki so bili v hipu polni. Iz Trsta v Gorico je bil naročen poseben vlak, ki pa so mu morali neprestano dodajati vagone, saj prijav kar ni bilo konca. Nihče ni dobro vedel, koliko ljudi bo ta dan na Travnik resnično prišlo. A postajalo je jasno, da bo to veličastna prireditev, z množico, kot je še ni bilo. Mladina je pripravljala transparente, kulturno angažirani so brusili slogane, prisotnost so potrdile tudi vse slovenske godbe na pihala iz Italije. Športniki so dobili navodilo, naj na demonstracijo pridejo v svojih dresih. Že par dni pred dogodkom je bilo med ljudmi občutiti enkratno vzdušje. Vedelo se je, da se dogaja nekaj velikega. Dogodek, ki ga nikakor ne gre zamuditi.

Pomena dogodka so se počasi začeli zavedati tudi nasprotniki manjšinskih pravic: dan pred dogodkom je Gorico preletavalo letalo in trosilo letake, v katerih je ljudi prepričevalo, naj se ne udeležijo prireditve, za katero stoji le par slovenskih skrajnežev.

Na dan prireditve so prostovoljci z ročnim prenašanjem s Travnika umaknili vse parkirane avtomobile. Bali so se namreč terorističnih napadov in atentatov z avtomobili-bombami. Potrebno je razumeti, da je Italija tedaj imela za seboj skoraj 15-letno zgodovino krvavih terorističnih napadov tako s strani skrajne desnice kot skrajne levice. Le štiri leta pred tem je eksplozija bombe (najverjetneje podtaknjene s strani neofašističnih skupin) na bolonjski železniški postaji terjala 85 mrtvih in več kot 200 ranjenih. Odmevni teroristični napadi so se zgodili tudi v neposredni bližini. Leta 1972 je v zaselku Petovlje na cesti med Zagrajem in Sovodnjami eksplodiral avtomobil bomba in ubil tri orožnike: atentat so najprej pripisali radikalni levici, a je nato pod težo dokazov avtorstvo priznal znani neofašistični skrajnež. Tudi slovenska manjšina je bila žrtev številnih napadov, ki pa so se na srečo iztekli brez smrtnih žrtev.

To je bilo torej ozračje, ki ga je prebil veliki dogodek na Travniku. Tlečemu sumničenju, sovraštvu in nasilju so se Slovenci složno uprli s sproščenostjo in pogumom, ki je odmeval tudi v italijanski javnosti in s katerim so si priborili številne nove zaveznike med večinskim prebivalstvom.

 

Dvajseti maj 1984 – ta čudoviti dan

Povorka učencev slovenskih šol koraka proti Travniku (foto: Rafko Dolhar)

Povorka učencev slovenskih šol koraka proti Travniku (foto: Rafko Dolhar)

Že zjutraj se je v Gorico začela valiti množica ljudi. Iz Trsta se je proti Gorici vila večkilometrska kolona avtomobilov. S severa so v mesto vkorakali beneški, rezijanski in kanalski Slovenci, ki so jasno in pogumno pokazali, da se čutijo del slovenskega kulturnega prostora. V nekaj urah je bil trg napolnjen z neverjetno množico ljudi. Končne ocene pravijo, da jih je bilo čez 15.000. Na transparentih je prišla do izraza domišljija ljudi. Poleg klasičnih parol, ki so povzemale bistvo slovenskih zahtev – »Od Trbiža do Milj smo eno«, »Pravičnost večine je v pravicah manjšine«, »Dovolj nam je obljub« –  so transparenti v zrak vihteli tudi številne zanimive karikature, ki so na svež, a čisto nikjer žaljiv način, komentirala lokalno in vsedržavno politično klimo. Dolg sprevod z godbami na čelu je krenil do Stolnega trga (Trg Cavour), nato pa po Raštelu na Travnik – največji trg v mestu in živi simbol goriške zgodovine.

Na Travniku je množico najprej nagovorilo šest predstavnikov manjšinskih organizacij. Nato pa je gromko zadonela puntarska pesem »Le vkup, le vkup, uboga gmajna«, ki so jo skupaj izvedli številni pevski zbori in godbe na pihala. Ljudje se po koncu prireditve še dolgo niso razšli. Kot bi hoteli še malo podaljšati ta čudoviti trenutek. Ko pa je bil trg le izpraznjen, so skavti in taborniki do zadnjega papirčka in ogorka počistili prizorišče. Bila je to torej tudi lepa demonstracija kulture in omike. Osrednji letak prireditve – napis SLOVENCI, kjer je V zapisan s človeško roko kot simbol zmage je nato kar malo legel v pozabo, vse do slovenske pomladi, ko je bil spet prisoten na demonstracijah v Ljubljani. Neka fotografija pričuje, da je bil prav na Travniku prvič uporabljen tudi slogan »sLOVEnija«.

 

»Pravičnost večine je v pravicah manjšine«

 

Množica na Travniku (foto: Rafko Dolhar).

Množica na Travniku (foto: Rafko Dolhar).

Treba je priznati, da kakšnih velikih takojšnjih rezultatov demonstracija ni prinesla. Je pa strnila vrste in sporočilo italijanski državi je bilo jasno: zdaj ne morete več trditi, da ne obstajamo! Iz tega vidika je bil mnogo bolj od neposrednih političnih posledic pomemben simbolni odmev demonstracije. Da se je čas spreminjal, so se pričeli zavedati tudi najbolj prodorni umi v italijanski državi. Znana je anekdota iz tistih dni, ko je legendarni italijanski politik Giulio Andreotti v svojem dnevniku zapisal: »Danes sem sprejel delegacijo predstavnikov Slovencev v Italiji. Vodila jo je komunistična senatorka, v njej pa je bil tudi duhovnik iz Benečije. Trda bo!«.

»Duh Travnika« je postal parola, ki je še dolgo odmevala v manjšinski stvarnosti – v njenem imenu so se v naslednjih mesecih in letih sprožile številne akcije za manjšinske pravice in ozračje v dvojezičnih krajih se je razgibal v pozitivnem duhu. Kako globoko so ti dogodki spremenili ozračje v deželi se je pokazalo 7 let kasneje, ob osamosvojitvi Slovenije, ko so prav furlanski in tržaški politiki in javne osebnosti najrazličnejših političnih usmeritev v prvih vrstah prizadevali za priznanje nove države in pritiskali na državno politiko, naj se odreče projugoslovanski usmeritvi.

Spremembe so si utirale pot težavno in počasi, toda Travnik je ostal pomembna simbolna opora, ki je pričal tudi o tem, da si manjšina pri večinskem prebivalstvu spoštovanja ne bo prislužila le s pragmatičnim taktiziranjem za dosego malih ugodnosti, ki je zaznamovala njeno politiko od začetka šestdesetih let dalje, temveč tudi tako, da bo pogumno strnila vrste v jasni zahtevi po svojih pravicah – ki so, kot so primorski Slovenci vedno poudarjali od TIGR-a, Jakoba Ukmarja in Engelberta Besednjaka dalje, univerzalne pravice, ki ničesar ne odvzemajo večinskemu prebivalstvu, temveč ga kulturno bogatijo in ščitijo narodnostno in jezikovno raznolikost njunega skupnega ozemlja. Njihova uveljavitev pripomore k večji pravičnosti skupne družbe, znotraj katere na istem ozemlju sobivata oba naroda, vsak s svojim jezikom ter razpoznavno identiteto in kulturo.

 

Kje je duh Travnika danes?

Sama se poraja misel, le kam se je danes izgubila ta neverjetna energija tistih dni?

Danes se lahko vprašamo predvsem, kje se slovenska manjšina v Italiji nahaja 30 let kasneje. Zaščitni zakon za slovensko manjšino je bil končno sprejet leta 2001. A to ni pomenilo konca boja za izpolnitev manjšinskih pravic, ampak šele začetek boja za interepretacijo določil. Največji dosežek zakona je brez dvoma ta, da kot slovensko manjšino priznava Slovence v Tržaški pokrajini, Goriški pokrajini in Videmski pokrajini. Prav za slednje je bilo to prvo pravno priznanje kot del slovenske manjšine, vedno do tedaj je italijanska država namreč govorila o različnih skupnostih slovanskih govorov. Slovenci v Italiji se danes soočajo tudi z izzivi zadostnega financiranja, koliko italijanskim otrokom odpreti vrata slovenskih šol, kako komplementarno soočiti narodno zavest in multikulturalizem …

Petindvajsetega maja letos so bile v nekaterih italijanskih občinah poleg evropskih tudi občinske volitve, tudi v veliko občinah s slovenskim življem. Rezultati v Benečiji niso najbolj spodbudni. V vseh občinah Videmske pokrajine, z izjemo občine Bardo v Terski dolini, so zmagale protislovenske liste. Nekatere so do manjšine sovražno govorico uporabile tudi v predvolilnem boju kot sredstvo prepričevanja volivcev. Tudi liste, ki veljajo za slovenski manjšini naklonjene, tega v predvolilni kampanji niso poudarjale, ampak so o tem vprašanju bolj molčale.

V tržaških in goriških občinah, kjer slovenska populacija predstavlja večino prebivalstva, je manjšini uspelo ohraniti županska mesta in večine v občinskih svetih. A ideološka razdeljenost je relativno huda. Sodelovanje med ideološko različno opredeljenimi skupinami je težko. Tudi glede tega se z nostalgijo lahko spominjamo te enotnosti, oziroma vsaj enotnega nastopanja navzven v času priprav in demonstracije na Travniku pred 30 leti. Tudi takrat je bilo doseganje konsenza in govorjenje s skupnim jezikom težko in naporno, a je vendarle šlo. Brez te enotnosti nikoli ne bi ustvarili takšnega vzdušja in na trg pripeljali toliko ljudi.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s