O političnem brezdomovinstvu – drugič

Branko Cestnik: Kako tujcu pojasniti slovenski politični imaginarij (karikatura).

Branko Cestnik: Kako tujcu pojasniti slovenski politični imaginarij (karikatura).

Namen mojega prejšnjega zapisa ni bil bodisi podpreti bodisi diskvalificirati katerekoli izmed obstoječih političnih strank, temveč spregovoriti o stvarnem stanju na slovenskem političnem prizorišču. Najprej o pojavu „političnega brezdomovinstva“ – o dejstvu, da vedno manj ljudi voli oziroma se sploh politično opredeljuje. Ter da je ta pojav še posebej značilen, tako rekoč vsesplošen za mlajše generacije, ki so spričo demografske luknje tako in tako vse bolj odrinjene na rob.

Velik del prebivalstva, še posebej mlajšega – ne glede na vrednote in politične usmeritve – očitno ne vidi izbire, ki bi bila vredna glasu na volitvah ali celo izraza aktivnejše podpore. Ne vidi bistvene razlike med „levo“ in „desno“ opcijo niti ga ne pritegnejo dnevnopolitična prerekanja o temah, kot so družinska ali pa arhivska zakonodaja.

Politična nerazgledanost, pomanjkanje državljanske kulture? Nedvomno tudi to. Vseeno pa povsem razumem vsakogar, ki ob omembi obstoječe politične izbire prhne in dvomeče vpraša ali bo politika, osredotočena na tovrstne teme, zapolnila proračunski primankljaj, spodbudila gospodarsko rast ali pa se morda poznala celo na kvaliteti njegovega lastega življenja. Poleg tega je tudi pomanjkanje državljanske kulture predvsem odraz politične prakse v Sloveniji.

V prvi vrsti se je torej prejšnji zapis želel dotakniti problema slabe politične ponudbe – kot tudi slabega povpraševanja. Slednji bo tema tretjega dela serije, medtem ko se bo pričujoči sestavek posvetil problemu slabe ponudbe.

Brez večjih pomislekov lahko zatrdimo, da je slovenska politična ponudba naravnost uboga. Med drugim ji – kljub neobičajno poudarjeni levo-desni polarizaciji – manjka tistih sestavin, ki v običajni evropski politiki določajo neko približno vsebino pojmoma “levo” in “desno.”

Pogojno bi slovensko „levico“ ali pa vsaj njen del, morebiti še smeli označiti kot „levo.“ Ne more pa tej opciji to biti ravno v ponos, saj ta „levost“ izhaja prvenstveno iz dejstva, da se glavnina slovenske „levice“ v skoraj četrt stoletja tranzicije ni uspela resnično distancirati od boljševistične zapuščine.

Nasprotno temu zaradi svojega post-komunističnega materialnega in duhovnega pedigreja še zlasti zadnjih 10 let vztrajno zaostruje in zlorablja kulturni boj ter spore o zgodovini. Kot takšna ne predstavlja normalne in dostojne levice zahodnoevropskega tipa in je zato pravzaprav nevredna nadaljnjih besed.

Hkrati pa se poraja vprašanje: če torej levica ni normalna – moramo biti potlej zadovoljni z vsakršno desnico (in obratno)? Mar okoliščina, da so eni manj slabi in morda zanje zato občasno celo volimo, že pomeni, da so zato dobri in vredni vsestranske podpore?

Na t. i. “desnici”, ki jo v resnici v dobršnem delu v najboljšem primeru lahko označimo za nekomunistično levico, namreč že lep čas dominira stranka brez idejnega karakterja, ki jo že 20 let čvrsto vodi nekdanji komsomolec. Nastala je kot “socialdemokratska”, torej levičarska stranka, a si je nato v skladu s političnimi rekonfiguracijami prisvojila položaj patentiranega predstavnika “desnice“ oziroma „desne sredine.”

Njen politični stil je bil vseskozi zaznamovan s populizmom, pa tudi prostaškimi, celo šovinističnimi izpadi nekaterih njenih predstavnikov. Predvsem pa je za njen politični slog značilna osredinjenost na voditelja, sumničavost do vsakogar, ki odstopa od “linije“ in branjenje strankarskih “okopov“ pred vsakršno kritiko – še posebej, če se ta nanaša na njenega predsednika.

Spričo dejanske neprestane gonje „levega“ medijskega establishmenta proti slednjemu, ki traja že 20 let, se ne brani uporabe najnižjih udarcev in trenutno zopet kulminira v aferi Patria, je takšna drža do neke mere sicer razumljiva. Ne bo pa prepričala večine volilnega telesa, še manj pa premagala monopol „levice“ ali celo pripeljala do „sproščene Slovenije“.

Boljševizma – ali, če želite, „levega fašizma” (izraz je za slovenske razmere dejansko v marsičem ustrezen) – pač ni mogoče pobijati z boljševističnimi metodami. Tudi, če bi se ta trenutek nahajali v vojnem stanju. Pa se k sreči ne.

Dovolj pove golo dejstvo, da je „levica“ že nekajkrat zmagala volitve na podlagi „anti-janšizma“. Posledica manipuliranja in mestoma podlih propagandnih prijemov? Da, do neke mere vsekakor. Vseeno pa bi se na „desni“ morda ne bi bilo napak malce potruditi in z načelnejšim, gentlemanskim, inteligentnejšim predvsem pa nekoliko bolj pluralističnim pristopom nasprotniku otežiti delo, ki do sedaj ni bilo ravno težko.

Pogosta trditev, da je pretežni del slovenske medijske krajine pod neposredno ali posredno kontrolo politične „levice“, povsem drži. Toda, ali naj mar to opravičuje neznosno nizko kvaliteto dobršnega dela že tako redkih „desnih“ medijev – natančneje tistih, ki so vezani na najmočnejšo stranko „desnice“?

Glavno, kar moti pisca pričujočega članka – in verjetno pri tem ni osamljen – je v slovenski politiki zakoreninjena logika „naših“ ter „vaših,“ „onih drugih,“ „ne-naših.“ Logika, ki ima – če se omejim na zadnjih 24 let in pustim ob strani globje zgodovinske korenine, ki segajo še mnogo dalj kot v drugo svetovno vojno – svoj izvor ne le v prepirih in kapricah narcisoidnih posameznikov, ampak je najbrž še mnogo bolj spodbujana preko nenehnega prerivanja med lobisti raznoraznih interesnih skupin in kampanjah z njimi povezane P. R. mašinerije.

Skupine takšnih in drugačnih „koristnih budal“ – običajnih Janezov Novakov, ki svoje bitje in žitje podrejajo svojemu „levičarstvu“ ali „desničarstvu“ – pa so seveda nujni pogoj, da se takšna logika iz ozkih hodnikov politike preko servilnega novinarstva preliva na vso slovensko družbo in zastruplja medsebojne odnose in duhovno ozračje.

Takšna nezdrava polariziranost ima za posledico, da se več razpravlja o „domobranski zastavi“ na neki nogometni tekmi kot pa denimo o v nebo vpijoči norosti, da slovenski delavec z 1250 evri neto mesečne plače z vidika dohodninske zakonodaje velja za „bogatega“ in je temu primerno obdavčen.

Ne „vsegliharstvo“ ne „žlahtna sredina“ in kar je še podobnih izrazov, temveč normalna desnica in normalna levica je tisto, kar se pogreša. Pogreša se torej nič več in nič manj kot normalnost. Predvem pa več vsebine!

Škodilo pa ne bi tudi kanček več spodobnosti. Na pomanjkanje teh lastnosti želi opozoriti to pisanje – zraven pa opozoriti, da je pomanjkanje slednje vrline med politiki tudi pomemben, morda poglavitni razlog za tako drastičen obseg političnega brezdomovinstva na Slovenskem.

 

Advertisements

One thought on “O političnem brezdomovinstvu – drugič

  1. Pingback: Kritika konservativna: O političnem brezdomovinstvu – drugič - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s