Hegemonija in odsotnost

V zelo lepem članku Branka Cestnika O roju ali česa se ne smemo učiti od čebel avtor prikaže, kako neka komunikacija poteka tako rekoč po inerciji, brez konkretnih centrov, ki bi z direktnimi pritiski uveljavljala svojo moč. Čebele mu služijo kot metafora za komunikacijo, ki deluje kot odsotnost komunikacije: roj sam funkcionira tako, da že vsaka posamezna čebela točno ve, kaj mora storiti, ne da bi zaznala, da sama ni agent lastnega delovanja. Ali z njegovimi besedami: »Proces uporablja posamezno članico bolj kot posamezna članica obvlada proces«.

Tu bi sam dodal: ravno odsotnost direktnega pritiska na posameznike je tista, ki roju omogoča optimalno delovanje; vsak neposreden pritisk bi bil namreč že smatran kot napad (npr. kot sršen, ki je udrl v panj) in bi s tem tudi izzval upor.

To, kar g. Cestnik opisuje skozi metaforo mehanizma roja, bi lahko z nekoliko bolj učeno besedo imenovali hegemonija. In v tem smislu lahko trdimo, da imamo v Sloveniji hegemonijo levice.

Toda: kaj sploh pomeni hegemonija levice? Na kateri pojav v človeški družbi, ki je neskončno bolj kompleksna od socialnih interakcij kranjskih č’belic, se nanaša ta pojem?

No, ne bi bili v 21. stoletju, če ne bi smatrali, da so komentarji pod članki in celo tviti tudi neke vrste spletni teksti, ki so kdaj pa kdaj vredni kritike; tako je nek komentator dejal, da raje verjame v konkretne akterje in konkretne centre moči, kot pa, da je za vsem le slepi mehanizem, saj nam v tem primeru ni rešitve. Podobno je, sicer neodvisno od omenjenega članka, nek tviteraš pred tedni zatrdil, da je UDBA kot realen, še vedno delujoč in aktiven center moči legitimna predpostavka, s katero lahko operiramo, dokler ni dokazano, da je ni, saj naj bi vsi indici kazali v prid njenega obstoja. V sklop tovrstnih razmišljanj lahko dodamo tudi seznam socialističnih novinarjev (na katerem so se znašli skorajda vsi novinarji, ki niso zaposleni v desnih ali katoliških medijih – no, Sebastjan Erlah bi seznam najbrž razširil še z imeni vseh novinarjev na Radiu Ognjišče), nekdaj znanim kot F571, s katerim Tomaž Štih maha naokoli kot dokazom, kako so murgelski minjoni zarejeni v vseh večjih slovenskih medijih in od tam vršijo ofenzivo na desnico. In v končni fazi, da ne pozabimo na politično besedišče, ki ga v največji meri kroji največja parlamentarna stranka in po katerem korenine vseh tegob, ki tarejo Slovenijo, segajo v politične Murgle in k njenem poglavarju, murgelskem palčku.

Da sklenem: na desnici se hegemonijo levice prepogosto razume kot aktivnost določenih posameznikov ali centrov moči, ki s svojim delovanjem, vplivom ali pozicijo vzdržujejo politično moč levice.

14119223-intelligenza-funzione-del-cervello-con-ingranaggi-e-ruote-dentate-nella-mente-come-una-antica-pergam

 

Neznosna lahkost političnega mišljenja

Seveda je res, da je hegemonija posledica določenega zavestnega in sistematičnega procesa – tega ne more nihče zanikati. Petdeset let socializma je na mnogih odgovornih in pomembnih mestih, od akademije do gospodarstva, vzredilo ljudi, ki so bili tesno navezani na ta sistem in zdaj branijo svojo pozicijo in svoj prav. Toda Slovenija ni edina država, ki je imela socializem. Če se ozremo npr. na Poljsko, bomo lahko videli, da je imela praktično enako dolgo obdobje komunističnega režima kot Slovenija, vendar te hegemonije levice ni občutiti, ravno obratno. Tam so še levičarji, kot kolegi iz Krytyke Polityczne, popolnoma protisovjetski in nedvoumno odklonilni do preteklega komunističnega sistema ter tudi globoko kritični do etatističnega socializma in njegovih pojavnih oblik. Zakaj? Prav zato, ker je poljski komunizem funkcioniral natanko po metodi, ki jo številni slovenski desničarji očitajo današnji levici: direktno, napadalno, koruptivno. In zato je bilo ob spremembi sistema precej enostavno locirati, kdo, kdaj in kako je vsa tista nesrečna leta vršil pritisk na sodržavljane. Toda ravno to, ravno to direktno gospodovanje, je dokaz, da levica na Poljskem nikoli ni uživala hegemoničnega položaja: bila je na oblasti, upravljala je z ekonomijo, akademijo in mediji, nikoli pa si ni zares priborila priznanja in podpore med večinskim prebivalstvom. Vladala je nad telesi – včasih zelo brutalno, kot pričajo številni primeri mučenikov –, nikoli pa ni zavladala nad umi in dušami.

V Sloveniji je bilo drugače. Preveč prostora bi nam vzelo, če bi se lotili opisovanja razlogov in načinov, kako je prišlo do vzpostavitve levičarske hegemonije na Slovenskem. Lahko zgolj ugotovimo, da je levici pri nas uspelo uveljaviti hegemonijo na področju političnega diskurza. In spet smo na vprašanju, kaj sploh pomeni »hegemonija levice«?

Hegemonija pomeni, da se je določen diskurz ločil od njegovih direktnih nosilcev. Ali povedano drugače: da je neki partikularni diskurz zasedel mesto občega političnega diskurza. Da je zasedel diskurzivno polje med posamezniki, ko ti govorijo in razmišljajo o politiki.

Ko govorimo o političnem diskurzu, govorimo predvsem o naboru pojmov, ki ima – kot posledica filozofskega ali družboslovnega razmisleka – določene vrednostne in pomenske konotacije. Neoliberalizem je nekaj slabega, privatna lastnina je nekaj slabega, religija je nekaj slabega, denar je nekaj slabega. To so izpeljave iz določene družbene teorije, imajo svoje argumente in seveda tudi svoje protiargumente.

Ko pa govorimo o hegemoniji, ne govorimo stricto sensu o teoriji, temveč o njeni samoumevnosti –natančneje, o samoumevnosti njenih sestavnih delov. O hegemoniji govorimo, ko pojmi, ki so neločljivi del določene teorije, nazora ali toka razmišljanja in imajo svojo utemeljenost in smiselnost zgolj znotraj njega, postanejo obči označevalci, s katerimi lahko prosto razpolagamo. Oziroma, še drugače rečeno, pojmi postanejo samoumevni, ko nam jih ni potrebno več argumentirati, temveč dajejo videz, kot da izhajajo iz realnosti same.

Zato se lahko s takšno neznosno lahkostjo tudi v mainstream medijih operira s pojmi, kot so neoliberalizem, kot da je to neka polnopomenska beseda, in se nanjo lepi pojme, kot so kapitalizem, tržno gospodarstvo, izkoriščanje človeka po človeku, revščina, Amerika, farmacevtska industrija, gensko spremenjena hrana, vojna v Iraku, desnica, Janša, ali pa z nizom konservativnost, Cerkev, pedofilija, spolna zavrtost, sovraštvo do žensk, sovraštvo do znanosti, iracionalizem, nazadnjaštvo, rasizem, šovinizem, kot da so ti pojmi sopomenke ali pa vsaj tako tesno povezani, da se nam takoj, ko izrečemo enega, čisto samoumevno, iz nekakšnega avtomatizma, pojavijo tudi vsi ostali.

Če bi v dobrih ljubljanskih urbanih združbah, npr. v Bi·ko·fe-ju, izhavili, da so misijoni v Afriki storili veliko dobrega za tamkajšnje prebivalce, bi nas v najboljšem primeru označili za trola, v najslabšem pa za eksponat iz etnološkega muzeja. Saj vendar vsi vemo, da so misijoni zahodni imperializem, rasizem, uničevanje domorodne kulture, kapitalizem,

V tej mlaki samoumevnosti lahko napišemo nadvse udaren članek za Mladino, Delo, Dnevnik, Časopis za kritiko znanosti, Tribuno, Radio Študent, Val 202, Primorske novice … o tem, kako je tržno gospodarstvo povzročilo milijone in milijone smrti v zadnjih tridesetih letih, kako je Izrael enak nacistični Nemčiji, kako je Venezuela še zadnji otok normalnosti sredi od Cie razdejane Latinske Amerike, ne da bi nam bilo potrebno napeti možgane ali odpreti ene same knjige in ne da bi nas urednik poklical k odgovornosti. Saj lahko gre tisto, kar je samoumevno, čeprav je maloumno, brez večjih težav skozi.

Zato je za nas, ki ne delimo te samoumevnosti z našimi sodržavljani, toliko težje predstaviti svoje poglede na določene problematike. Mi se moramo namreč, da bi nas razumeli, toliko bolj potruditi, da bi argumentirali svoja stališča, jih poskušati razložiti na čim boljši in čim jasnejši način. Saj je pri nas lahko govoriti, kot to počne Dušan Plut, o neoliberalizmu, ki nas razjeda, težje pa je razložiti, da neoliberalizma v Sloveniji ni. Lahko je blebetati o ločitvi Cerkve in države, težje pa je razložiti, da ločitev Cerkve od države pomeni ravno to, da ima Cerkev možnost prostega delovanja v družbi in pravico, da se izjasni o problematikah, za katere meni, da se mora izjasniti. Lažje je seveda pri nas govoriti o revoluciji, težje pa je ugotavljati zapletene stvarne probleme tu in zdaj ter iskati konkretne rešitve, ki bodo postopoma razreševale težavno stanje, v katerem smo se znašli. Saj je lažje misliti, da si kot levičar racionalen, težje pa je uporabljati razum.

Ko govorimo o hegemoniji levice, v bistvu govorimo ravno o odsotnosti miselnega napora, da bi poskušali osvetliti pojme, s katerimi operira. Vendar ima ta odsotnost dve izredno pomembni posledici. Najprej, da hegemonični diskurz avtomatično diskreditira vsak drugi diskurz, s katerim se sreča; še več, kritike, ki ga naslovi nanj, izgledajo prej ovadbe (npr. »to je neoliberalni argument«, »on je vendar klerikalec« ipd.). Druga pa je, da s svojim nereflektiranim pojmovnim aparatom sploh ne zmore pošteno podati kritike ali razmisleka o sodobnem svetu tu in zdaj, o problemih na nacionalnem in regionalnem nivoju. Ali je celotno breme trenutne krizne situacije na ramenih Vatikana in Janše, kot trdi Makarovička (kot da v 23. letih samostojne Slovenije ne bi bilo 18 let vladavine strank, ki jih je sama podpirala), ali pa je krivda vseh politikov oz. reprezentativne demokracije kot take (kot je zatrjevala velika večina t. i. vstajnikov).

 

O dveh odsotnostih

Če se ozremo na predvolilna soočenja, to kulminacijo slovenskih reality showov, kjer novinarji (oh, ubogi marljivi novinarji) ne trudijo izvedeti ničesar drugega kot odgovora na vprašanje, kdo se hoče poročiti z Janšo in kdo se noče, lahko vidimo to odsotnost v praksi. Še več, poosebljena je v osebi, ki se trenutno najresneje steguje po funkciji predsednika vlade. Ključ njegovega uspeha je ravno v odsotnosti: v odsotnosti programa, v odsotnosti polnopomenskih stavkov, v odsotnosti stališč, celo v odsotnosti lastne osebnosti. Vse, kar ima, so besede, ki se trenutno nekako skladajo z žurnalističnim univerzumom. Če kdo, je ravno Cerar dokaz, kako prazna in nepremišljena so floskule o novih obrazih, o več strokovnosti v politiki, o etični drži v politiki, ki lahko, ob pomoči ščepca tradicionalnega antiparlamentarizma in mesijanstva (pač jezik, ki ga večina novinarjev razume), iz vsake javne osebnosti ustvari zmagovalca volitev.

Vendar na soočenjih bije v oči še ena odsotnost. Gre seveda za izpraznjeni prostor, ki ga SDS namensko pušča v svoji novi borbi proti levičarskim medijem. Ti mediji, ki so seveda pod vplivom t. i. političnih Murgel, so praktično postali lost cause, saj bodo predstavniki SDS-a deležni napada in diskreditacije, karkoli in kakorkoli bodo na the soočenjih predstavili. Zato je SDS svoje sile namesto v program (ta je po novem osredotočen okoli udarne zahteve po android tablicah za šole in žepnini za tiste, ki prejemajo manj od 1000€ bruto plače) že leta usmerila v ustvarjanje svoje lastne nove samoumevnosti, svoje nove nepolnopomenske verige asociacij, ki gre nekako tako: levica, komunizem, zločinskost, Kučan, Murgle, NOB, UDBA, strici iz ozadja, socializem, vstajniki, neuspela tranzicija, komiji, režim, montirani proces itd.

Še več, SDS želi na ta način vzpostaviti tudi svojo hegemonijo na celotni desnici, v smislu, da je vsakdo, ki ne sprejme njenega pojmovnega aparata, že pod vplivom Murgel. Ta mentaliteta se vse bolj širi tudi v krogih podpornikov oz. simpatizerjev te stranke in je zajela marsikatero javno osebnost, ki smo jo še pred časom poznali po bolj premišljenih stališčih. Tako je urednik in publicist Uroš Urbanija v enem svojih tvitov pred kratkim cinično zapisal: »Nisem gledal soočenja. A sta Černaču sledila tudi NSi in SLS?« Zakaj pa bi mu morali? Če sta se trudili pri oblikovanju programa, imata vso sveto pravico in tudi dolžnost, da ga predstavita potencialnim volivcev. Naj bo RTV še tako slaba, še vedno je nacionalna televizija.

Kaj pa se bo zgodilo v primeru volilne zmage SDS-a in oblikovanja desne vlade? Ali se premier ne bo pojavljal na nacionalki? Ali se bo kar naenkrat Hanzi TV spreobrnila? (Za neposvečene naj pojasnim, da je Hanzi TV diskreditacijsko poimenovanje za nacionalko – izhaja iz psevdonima slovenskega udbovca, ki se je znašel pod obtožbami, da je v sedemdesetih izvajal politične umore jugoslovanskih disidentov in ustaških emigrantov po Nemčiji in Avstriji, nacionalna TV pa je opravila intervju z njim, v katerem je izpovedal svojo plat zgodbe). Ali se bo mentaliteta novinarjev spremenila, če bo Uroš Urbanija zasedel mesto odgovornega urednika RTV? Ali ti bodo kar preskočili iz ene samoumevnosti v drugo? Ne, zaradi pritiskov bodo še bolj strnili vrste in se še hitreje spuntali.

 

Kaj nam je delati?

Ekonomske hegemonije levice ne bomo razbili z menjavo direktorjev, temveč z davčnim in upravnim spodbujanjem malega gospodarstva.

Akademske hegemonije levice ne bomo razbili s kaznovalnim odtegovanjem sredstev visokošolskim zavodom in raziskovalnim (predvsem družboslovnim in humanističnim) inštitutom ali temveč s postopnim uvajanjem transparentnih in meritokratskih kriterijev pri zaposlovanju, habilitacijah, napredovanjih, razdeljevanju raziskovalnih sredstev itd.

Intelektualne hegemonije levice ne bomo razbili s prostaško antiintelektualno retoriko, populistično demagogijo ali infantilno popadljivostjo in užaljenostjo, temveč z resno kritiko teoretskih predpostavk levičarskega diskurza, poglabljanjem svobodne javne polemike ter vztrajnim, a potrpežljivim uveljavljanjem bolj resnicoljubne in niansirane podobe preteklosti.

In medijske hegemonije levice ne bomo razrešili s pritiski in nasilnim, užaljenim forsiranjem paralelnega diskurza, temveč z vztrajnim argumentiranjem svojih stališč, s kvalitetno P. R. predstavitvijo zakonskih predlogov, predvsem pa z osredotočanjem na gospodarske teme in velikim poudarkom, da so te usmerjene tudi k razreševanju zagat tiste množice novinarjev, ki jim prav trenutna zakonodaja preprečuje ustrezno ureditev delovnih razmerij.

Predvsem pa s sledenjem tistemu lepemu in žal že pozabljenemu geslu o sproščeni Sloveniji.

Advertisements

One thought on “Hegemonija in odsotnost

  1. Pingback: Kritika konservativna: Hegemonija in odsotnost - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s