Faktor Markeš

Foto: Požar Report

Foto: Požar Report

Časnikov kolumnist Luka Lisjak je v svojem zadnjem članku Anatomija pomladnega poraza izpostavil tezo, da SDS glasov ni izgubljala na račun volilne abstinence. Ta naj bi po vsej državi padla enakomerno, kar izključuje možnost, da bi volivci ene od večjih strank ostajali doma v večjem številu kot ostali. Čeprav bi jo bilo treba natanko preveriti, se vsaj na prvi pogled zdi, da ta ugotovitev kar drži.

Kam je torej šlo skoraj šest odstotkov glasov, ki jih je izgubila SDS? Avtor postavlja nekoliko presenetljivo tezo: eden od petih nekdanjih volivcev SDS-a, ki so prejšnjo nedeljo prišli na volitve, je glasoval za Stranko Mira Cerarja.

Še več: avtorjeva osrednja teza je, da se je SDS v prejšnjih letih »premaknil na desno«, tj. prevzel dobršen del volilne baze ostalih, socialno konservativnejših in pretežno podeželskih, pomladnih strank, in istočasno izgubljal volivce na svojem »levem krilu«. Z drugimi besedami to pomeni, da je Cerar prevzel kar lep delež SDS-ovih jedrnih volivcev – tistih, torej, ki so za Janševo stranko glasovali še v časih izpred desetih let, preden je postala hegemonična sila na desnici.

Čeprav se zdi teza podprta s solidnimi argumenti, se um nekako samodejno upira temu zaključku. Teza se zdi težko verjetna, skoraj neprebavljiva. Kako je mogoče, da so volivci SDS množično prešli k Cerarju? Še več: da je k Cerarju presedlal del »starih volivcev« SDS-a?

Pa vendar – je med obema, na videz tako različnima, skoraj antitetičnima silama, mogoče videti kakšno skupno potezo?

Žlahtni populizem

 

Še pomnite Janeza Markeša? Kaj pa, če je njegova nazorska evolucija ni le idiosinkratski primer kruhoborstva, temveč odraža nek pristen in širši fenomen, ki sicer ni zelo pogost, a kljub temu obstaja?

Kaj pa, če predstavlja določen profil razočaranega volivca SDS-a iz časov, ko se je ta krčevito otepala naziva »desna«, kaj šele »konservativna« stranka.

Pomislimo: kateri so bili glavni poudarki SDS-a v časih, ko se je ta ponašala še s socialdemorkatskim imenom? Pravna država, boj proti korupciji, moralizacija politike (kot bi rekel Brščič), precejšnja brezbrižnost do klasičnih ideoloških opredelitev, vztrajno zavračanje sheme levica-desnica ter kritičnost do kulturnobojnih tem (predvsem tistih, ki so izhajale iz druge svetovne vojne – njen antikomunizem je bil tedaj trdno vezan v antitotalitarno paradigmo in se ni tako eksplicitno navezoval na tradicijo slovenskega konservativno-katoliškega antikomunizma kot danes). K temu je treba dodati ohlapnost ekonomske vizije; da, celo določen skepticizem do kapitalizma. Dodamo lahko, da tudi osredotočenost na karizmatičnega voditelja ni nekaj, kar bi bilo »starim volivcem« SDS-a čisto povsem neznano.

Socialdemokratska stranka Slovenije (SDS) iz poznih devetdesetih je bila stranka žlahtnega populizma, če hočete. Onkraj »ideoloških delitev« je gradila diskurz (in koherentno politiko!) boja proti ustaljenih političnim elitam v imenu tega, čemur bi lahko rekli »radikalna demokracija«: spomnimo se pobud za možnost odpoklica poslancev, poudarek na referendumu kot sredstvu neposrednega državljanskega odločanja, pa predlogov po neposrednem prenosu sej Državnega zbora ipd.

 

SDS in slovenski mainstream: neuslišana ljubezen

 

Volilni plakat SDSS l. 1990

Volilni plakat SDSS l. 1990

Tudi zato, kot rečeno, njen antikomunizem ni bil tako »ideološki«: ni bil osredotočen toliko na specifično zgodovinsko interpretacijo, temveč predvsem usmerjen proti konceptu »kontinuitete«, torej proti specifični politični eliti, ki je izhajala iz komunistične diktature, in ki je preprečevala nastanek pristne demokracije, ki bi delovala kot opolnomočenje širokih slojev prebivalstva: predvsem srednjega razreda in pa »malega človeka«, strateško zavezništvo med katerima naj bi bilo v jedru radikalnega boja za polno politično emancipacijo. Dovolj je, da preberete uvodno poglavje Janševih Okopov (ki je tudi sicer eno od najbolj pronicljivih in relevantnih tekstov kateregakoli slovenskega politika tranzicijskega obdobja) ali tedanja razmišljanja strankinega »ideologa« Milana Zvera.

Ti trije elementi – boj proti »političnim Murglam«, radikalni antisocializem in tradicionalna antikomunistčna retorika – so danes tako tesno prepleteni v diskurzu določene slovenske desnice, da je težko doumeti, da so bili nekoč mnogo bolj ločeni in do neke mere celo medsebojno zoperstavljeni. Predvsem pa, da je prvi element te triade nekoč imel mnogo bolj sofisticirano teoretsko podlago, ki je koreninila v anti-elitizmu in zavzemanju za demokratično transparentnost. Vezana je bila na Jančarjevo sintagmo o »cinični distanci« kot o novem modelu oblastništva. Poanta Jančarjeve teze (na katero se eksplicitno navezuje tudi Janez Janša v Okopih) pa je bila ravno v tem, da »ideološke« teme in tradicionalne politične identitete ciničnim post-ideološkim političnim elitam služijo kot dimna zaveza za širjenje njihove ekonomske moči in erozijo javnega dobrega.

Šlo je skratka za zahtevo po koreniti etični regeneraciji demokracije onkraj tradicionalnih političnih delitev, ki v marsičem spominja na paradigmo populistične radikalne sredine, kakor  jo zadnja leta gradijo npr. Grillovo gibanje (M5S) v Italiji, Věci veřejné, ANO 2011 in Úsvit na Češkem, Unión, Progreso y Democracia (UPyD) v Španiji, Jaunais laiks v Latviji ali Red, zakonnost i spravedlivost v Bolgariji; in ni naključje, da imamo v večini omenjenih primerih opraviti z izrazito personalističnimi gibanji, osredotočenimi na karizmatičnega voditelja. Navsezadnje je podobno veljalo za Državljansko listo Gregorja Viranta – podobnost med DLGV in SMC je nedavno izpostavil tudi najbolj ugledni brodolomec Virantovega projekta.

Zahteva po moralizaciji politike kot sredstva za regeneracijo demokracije je danes zelo razširjena med slovenskim volilnim telesom. Paradoks pa je, da je SDS, ki je v devetdesetih predstavljala avantgardo natanko takšnega diskurza, v vmesnem času evolvirala na drugačne pozicije. Čeprav je v njej, kot pri vsaki veliki stranki (SDS je po številu članov velika stranka tudi v širšem evropskem merilu!) prisotnih več nians in stališč, ki se bodo v prihodnje po vsej verjetnosti bolj izpostavila v svoji pluralnosti kot v preteklosti, pa je njena javna retorika v zadnjih letih postal veliko bolj osredotočena na klasične teme ideološke desnice. S svojo ostro kritiko antikorupcijskega populizma (»vsegliharstva«) in demonizacijo vstajništva se je stranka oddaljila od slovenskega mainstreama. V trenutku, torej, ko so mnogi od njenih uvidov iz 90-ih let postali splošno sprejeti, se je sama (tako ekonomsko kot kulturno-identitetno) premaknila na desno.

Skratka, kot kaže obstaja med povprečnim slovenskim volivcem in SDS-om nekakšna tragična usoda neuslišane ljubezni. Kar je za stranko, ki pretendira k večini, dokajšnja nevšečnost.

 

Utrujeni populizem?

 

Zmagoslavna povorka referendumskih podpisov l. 1996

Zmagoslavna povorka referendumskih podpisov l. 1996

Rečeno drugače: dolga leta je SDS pomagala vzpostavljati natanko tisto politično senzibilnost, ki ji danes preprečuje uveljavitev in jo znova potiska na rob političnega prostora.

Ni čudno torej, da je Stranka Mira Cerarja, s svojim pravičništvom, antikorupcijsko retoriko, poudarkom na transparentnosti, državljanski participaciji in pravni državi, postala edina politična sila v kratkotrajni zgodovini slovenske demokracije, ki je uspela odvzeti glasove SDS-u (če odštejemo N.Si in SLS leta 2011, ki pa sta zgolj »pobrali nazaj« nekaj deset tisoč glasov, ki so tri leta pred tem priskočili na pomoč Janši, ko je sredi volilne kampanje odjeknil »veliki pok s Finske«).

Pri Cerarju gre namreč za paradigmo »žlahtnega populizma«, ki le ni tako daleč od nekaterih pozicij Socialdemokratske stranke Slovenije, kot bi se zdelo na prvi pogled. Seveda je bil žlahtni populizem »Janševe socialdemokracije« bolj »zloben« – to se pravi, nepopustljiv, iriverenten, žmohten, ljudski in nevaren establišmentu – od Cerarjeve medle in anemične ponudbe. Ampak tudi volivci so se med tem postarali …

Če velja, da komunist s starostjo postane socialdemokrat, maoist neokonservativec, anarhist liberalec in socialist konservativec – kaj postane »žlahtni populist«?

Stranka Mira Cerarja je utrujena, razvodenela različica paradigme o »radikalni sredini«, ki je v 90-ih navduševala številne teoretike, ki so iskali »desnosredinsko« varianto Giddensove »tretje poti«. Med njimi je bil tudi Milan Zver – dovolj je, da vzamemo v roke njegovo poučno knjigo Sto let Socialdemokracije na Slovenskem iz daljnega leta 1996 (v manjši meri je odmeve teh refleksij najti tudi v njegovi izvrstni monografiji Demokracija v klasični slovenski politični misli, 2002).

Iz te perspektive postane tudi misel, da se je marsikateri stari podpornik SDS-a »našel« v Cerarjevi politični  ponudbi, manj bizarna.

Koga mislite, da je letos volil Janez Markeš?

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s