Ortega y Gasset: O mentaliteti vstajništva

Objavljamo nov prevod razmišljanj filozofa Ortege y Gasseta. Gre za nadaljevanje njegove kritike partikularizma, ki smo jo objavili pred poldrugim mesecem. Tudi tokrat gre za besedilo, za katerega se zdi, da je bilo, kljub časovni in geografski oddaljenosti, napisano skoraj po meri trenutnih razmer v Sloveniji. Ponekod je treba le zamenjati datume in imena in slovenskemu bralcu se bo zazdelo, da – kot je opozoril že Zorko Simčič – tekst “govori o nas”.

Pred branjem je potrebna ena sama opomba: v besedilu se Ortega poigrava s pojmom pronunciamiento: beseda dobesedno pomeni “razglas” oziroma “proglas”, nanaša pa se na obliko državnih udarov, značilnih za Španijo (a tudi Portugalsko in Latinsko Ameriko) v 19. stoletju. Gre za pojav, ko so poveljniki posameznih vojaških enot javno odrekli legitimnost obstoječi civilni oblasti in začasno razglasili prevzem oblasti v državi. Beseda je postala sinonim za vojaško vstajništvo – in Ortega jo vzame kot simptom širše mentalitete izključevalnega partikularizma.

José Ortega y Gasset

José Ortega y Gasset

»Razglasi« ali o mentaliteti našega vstajništva

Opisal sem direktno akcijo kot taktiko, ki nujno izhaja iz partikularizma, to se pravi iz nepripravljenosti računati z drugimi. Ta nepripravljenost pa je sáma posledica določenega pomanjkanja prodornosti in intelektualne čuječnosti. Bolj, ko smo topoumni, in bolj, ko je ozko naše obzorje, manj stvari napolnjuje naše misli in lažje bomo pozabili, da bližnji obstaja.

Direktna akcija in miselna zavrtost, iz katere izhaja, se jasno kažeta že v naši zgodovini 19. stoletja. Kadarkoli se spomnim na vrle »razglase« [tj. vojaške državne udare] tistega obdobja, pomislim, da so bile miniaturni primeri tega, čemur smo danes priča v širših razsežnostih. Nekoč bom objavil daljše razmišljanje, ki sem ga pred časom spisal o nenavadni psihologiji »razglasov«; za zdaj bi rad le izpostavil nekatere njihove značilnosti.

Tedanji vstajniški polkovniki in generali, tako privlačni zaradi svojega junaškega značaja in sublimne naivnosti in hkrati tako topoglavi, so bili prepričani v svoje »ideje«; a ne tako, kot je prepričana normalna oseba, temveč tako, kot so vanje zaverovani blazneži in kreteni. Ko se blaznež ali kreten prepriča v nekaj, ne prepriča le samega sebe, temveč verjame, da so enako kot on prepričani tudi vsi ostali. Ne zdi se jim torej potrebno, da bi se potrudili prepričati druge. Dovolj jim je, da »razglasijo« svoje stališče: vsakogar, ki ni moralno ničvreden, sprevržen ali nepoboljšljivo zaslepljen, bo pretresla neovrgljiva resnica. Naši polkovniki in generali so tako verjeli, da je dovolj, da glasno zavpijejo resnico iz svoje vojašnice in iz širjav cele Španije se bo oglasil odmev njihovega klica.

To slepo prepričanje v lastni prav je vojaške vstajnike vodilo v zanemarjanje priprav za svoje avanture. Niso poskrbeli, da bi organizirali široke podporne enote, še udarne bojne skupine so pripravili bolj za silo. Le čemu bi jih? Nihče od vstajniških častnikov ni verjel, da se bo moral resno bojevati za zmago. Ker so bili prepričani, da skoraj vsi, na skrivaj, mislijo enako kot oni, so slepo verjeli v čarobno moč svojega javnega »razglasa«. Dovolj je, da izrečejo resnico, in velika večina ljudstva se bo odzvala! Zato se niso pripravljali na boj, temveč zgolj na prevzem oblasti.

Mislim, da skoraj vsa politična gibanja zadnjih let reproducirajo te značilnosti nekdanjih vstajniških »razglasov«.

Resna analiza sedanjih zagat naše družbe ne bi smela prehitro podleči razširjenemu prepričanju, da je partikularistično razpoloženje, ki sem ga sam opisal, porodilo ozračje boja med razredi in skupinami. Ko bi le imeli pri nas koga, ki si zares želi boja! Na žalost se dogaja ravno nasprotno. Priča smo popolni razpustitvi; manjka pa nam edini pojav, ki bi to žalostno stanje zopet naredil plodno – pogrešamo pogumno borbeno razpoloženje, ki edino lahko pripelje do obnovitve družbene kohezije.

Znano je, da je za prižig sveče potrebno vsaj, da je sveča ugasla. Podobno je za borbeni nagon potrebno vsaj, da nismo prepričani, da je bitka že dobljena. Ne obstajata bolj različni duševni stanji, kot sta mentaliteta bojevnika in zmagovalca. Bojeviti človek verjame, da nasprotnik obstaja in da je močen; to se pravi, nevaren; to se pravi, vreden spoštovanja. Da bi ga premagal, bo zatorej skušal zbrati pomoč iz najrazličnejših virov; potrudil se bo, da bo oblikoval najširše možno zavezništvo; v ta namen bo investiral vse svoje prepričevalne sposobnosti, do skrajnih meja bo preizkusil svoje veščine zgovornosti, ugajanja, prijaznosti in tudi pretkanosti; vse svoje srčne moči bo napel, da bo pod svojo zastavo zbral čim več sil. Kdor je vnaprej prepričan v zmago, bo ravnal ravno obratno: nasprotnik je že premagan ali na koncu z močmi. Ne potrebuje velike strategije, globoki premisleki so mu v napoto; ne rabi klicati na pomoč sorodnih sil, še manj iskati novih zaveznikov; ni mu treba hliniti širokogrudnosti in velikodušnosti, s katero bi priboril srca za svojo stvar. Nasprotno: težil bo k zoženju svojega zavezništva, da bi plen razdelil med čim manjšo skupino zvestih, in brez pomišljanja pograbil premagančevo bogastvo.

Skratka: direktna akcija ni taktika bojevnika, temveč zmagovalca.

Ozrimo se na katerokoli pomembnejše politično gibanje zadnjih let in videli bomo, da taktika, ki so jo ubrala, priča o tem, da niso nastala zato, da bi se bojevala, temveč, nasprotno, iz prepričanja, da je zmaga že vnaprej njihova.

Leta 1917 skušajo naši delavci in republikanci izvesti nekakšno mini revolucijo. Vojaška demobilizacija, izvedena nekaj mesecev pred tem, jih je zazibala v utvaro, da je napočil pravi čas. Pravi čas za kaj? Za boj? Kje pa, ravno nasprotno: pravi čas, da prevzamejo oblast, za katero se je zdelo, da leži sredi ceste kot res nullius [nikogaršnja last]. Zato ti socialisti in republikanci niso bili pripravljeni računati na nikogar, niso se obrnili na ostalo nacijo z vznesenimi in navdihujočimi besedami, ki bi izpričevale njihove poštene namere in neoporečno svobodoljubje. Domnevali so, da vsi ostali hočejo isto kot oni sami, in se omejili na to, da so z glasnim truščem »razglasili« svoje maksimalistične zahteve v treh ali štirih četrtih v prav toliko mestih.

Nekaj let pred tem smo bili priča vzniku konservativnega reformizma gospoda Antonia Maure. Gospod Maura je imel v marsičem prav, a tudi on je storil podobno napako kot vstajniški »razglasi«. Verjel je, da v Španiji obstaja neka tiha večina, ki do tedaj ni sodelovala v javnem življenju zaradi odpora do manir, ki vladajo v naši politiki. Domneval je, da ta »nevtralna množica« goji iste želje in prepričanja kakor on sam, da hrepeni po »trdi roki«, da pobožno sledi tradicionalističnemu katolištvu in prosti čas preživlja v branju vznesenih viteških romanov našega 17. stoletja. Dovolj je bilo, da nekdo glasno zakliče in ta, do tedaj negibni del nacije bo zmagoslavno vkorakal v javno življenje. Morda je treba le malo spodbuditi njeno privzgojeno inercijo, recimo z uvedbo obveznih volitev. In vsi ostali, ki se ne samodejno strinjajo z njim? Ah, ti ne obstajajo, in če obstajajo, so pokvarjenci. Namesto, da bi jih privabili, prepričali ali vsaj skušali potrpežljivo popraviti njihove zmote, jih je bilo treba izključiti, izobčiti, odstraniti, oddaljiti, z vzpostavljanjem čarobne ločnice med dobrim in zlim. Od tod znamenita krilatica »Mi smo mi!«. V času svojega zenita gospod Maura ni storil niti najmanjšega napora, da bi prepričal neprepričane.

Morda so dolga leta osame naučila plemenitega gospoda Mauro, da je taktika izključevanja pogubna za vsako véliko politično podjetje. Noben pogumen reformizem se ne more izogniti vsaj delni izključitvi svojih nasprotnikov iz skupnega napora: toda prav zato, da bi takšna eksemplarična izključitev obrodila sadove, so nujna velikodušna povabila k sodelovanju vsem ostalim in neprestani širokogrudni pozivi na vse štiri strani neba, v katerih se lahko prepoznajo vsi državljani. Zmagovite in uspešne revolucije so se izvedle s pomočjo izjemno širokih idej in vizij; glavni razlog za propad delavske revolucije je ravno njena absurdna izključevalnost.

Človeka prav boli, ko že dolga leta opazuje, kako so se naš tisk, pridige in politični mitingi povsem odpovedali prepričevanju nevernika in govorijo le že prepričanemu župljanu. Tu se skriva razlog za vse večje posurovljenje naših mnenjskih skupin. Nihče ne raste; vsi se zapirajo vase, krčijo in duhovno slabijo. Libanonski Druzi nasprotujejo spreobračanju drugovercev, ker verjamejo, da je pravi Druz samo, kdor je Druz od vekomaj. V tem pogledu smo vsi Španci precej podobni Druzom.

Pri nas je premalo velikodušnosti bojevnika in preveč prevzetne arogance zmagovalca. Nočemo se bojevati: radi bi zgolj zmagali. Ker to ni mogoče, raje živimo v utvarah in se zadovoljimo s tem, da se razglasimo za zmagovalce znotraj omejene ograde naše kavarniške debate, naše gostilne, naše zaprte skupine somišljenikov ali zgolj naše lastne domišljije.

Kdor hoče, da bi naša dežela vstopila v obdobje konsolidacije, kdor si resnično želi zmage, bo moral računati z drugimi, zbrati vse vitalne sile in, kot je rekel Renan, »izključiti vsako izključevanje«.

Sedanje pomanjkanje solidarnosti rojeva pojav, ki zaznamuje naše javno življenje in nad katerim bi se morali temeljito zamisliti: vsakdo ima moč, da uničuje – delavstvo, ta ali ona politična skupina, vojaštvo, ta ali ona skupinica novinarjev –; nihče pa nima moči, da bi kaj zares dosegel; niti tega, da bi zagotovil uveljavitev lastnih pravic.

Pri nas je ogromno nezadostne energije, ogromno virov šibkega zagona; če jih ne povežemo enega z drugim, ne bomo zmogli dovolj napora niti za to, da se dvignemo iz močvirja, kaj šele za kaj več. Nekoč sem zapisal, da je najboljša politika tista, ki sledi skromni modrosti našega ljudstva: »Če hočeš ujeti junca, teci za njegovim štrikom«.

Mi pa bi očitno najraje pobili vse junce, da nam le ne bi bilo treba teči za štrikom.

prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s