Kaj konzervira konzerva konzervativca?

Na socialnih omrežjih se za desničarje ali konservativce s strani naprednejših članov našega občestva že nekaj let pojavlja diskreditacijska oznaka konzerva. Ta oznaka naj bi na šaljiv način označevala umsko zaprtost, moralno hermetičnost in nezmožnost odprtega soočanja z novimi idejami in miselnimi tokovi. Konzervativnost (oz. konzerva) naprednjakom torej predstavlja predvsem osebnostno pohabljenost, ki ima določene politične posledice – saj je normalno, da je človek odprt in da hlepi vedno po novem in boljšem.

Po takšnem razumevanju naj bi bil konzervativec nek zadrt človek, sovražen intelektu in kulturi, ki malikuje preteklost in preživete inštitucije in je zato nezmožen misliti novo in sprejemati čas, v katerem živi. A že površen pogled na slovensko kulturno-politično sceno nam pokaže, da te opredelitve ne moremo ustrezno umestiti v naš prostor. V deželah, kjer še živo vztraja spomin na socializem, se zdi, da so ravno progresivci tisti, za katere bi veljala zgornja opredelitev (no, glede sovražnosti do intelekta med seboj še tekmujejo), konzervativci pa bi – tako zgleda – najraje kar vse spremenili. In vendar volivcev Združene levice nihče ne imenuje »konzerve«, ravno tako tistih, ki glasujejo za Novo Slovenijo, ne nazivajo »naprednjake«. Torej, če želimo, da imajo besede ustrezen pomen, bi bilo več kot dobrodošlo, da sploh razumemo, kaj naj bi bilo tisto, kar bi morali konzervativci konzervirati in na kakšen način naj bi se to manifestiralo v političnem mišljenju.

riba3

Odnos med konzervo in konzerviranim

Tako kot vsak posameznik, se tudi konzervativec ne počuti povsem lagodno v tem svetu, v svetu tu in zdaj. Ravno tako čuti socialna trenja, ki niso razrešena, ravno tako vidi okoli sebe nepravičnost, korupcijo, izkoriščanje in pomanjkanje integritete in odgovornosti; ravno tako vidi nered, kjer bi moral biti red. Na kratko, konzervativec prav tako kot njegov progresivni sodržavljan vidi, da ta svet, v katerem se je znašel, v katerem živi in občustvuje, ne dosega kakovostne ravni, ki bi jo lahko. Ena izmed rešitev te zagate (ki je povsem legitimna) je, da se iz tega sveta umakne. Lahko se umakne v notranjo emigracijo ali pa se preseli v posebne (alternativne) ločene skupnosti. Druga rešitev, pogostejša, pa je, da se politično angažira, torej da želi ta svet (v prihodnosti) spremeniti na boljše.

Toda v nasprotju s progresivcem, ki vidi svet manihejsko in smatra, da je absolutno zlo tega sveta potrebno z odločnim rezom zamenjati z dobrim, ki ima za priti, je odnos konzervativca do sveta metafizičen. Sam namreč meni, da obstaja neko dobro (ali mnoštvo dobrega), ki je večno (oziroma ni odvisno od zgodovinskega obdobja in zato velja za vse čase), in (trenutni) svet, ki tega dobrega ne dosega. Vendar to dobro ni zoperstavljeno svetu. Ne, tega dobrega izven sveta sploh ne moremo imeti, kakor na primer glasbe, ki je nekaj dobrega, ne moremo užiti na sebi, temveč jo mora nekdo igrati – in seveda nekdo poslušati.

Da bi zgornje misli nekoliko bolj plastično osvetlili v zgodovinski luči in da bi uporabili terminologijo, ustrezno za ta članek, bi lahko podali naslednji primer.

Recimo, da je riba neko dobro. In to ribo želi posameznik užiti skozi celo leto. Zaradi različnih razlogov mu je onemogočeno, da bi vsakič, ko si zaželi ribo, to preprosto ujel iz morja, zato jo želi konzervirati, da mu bo dostopna skozi daljše časovno obdobje. Skozi različna zgodovinska obdobja (kjer kot zgodovinsko razumemo enoto časa, kraja, objektivnih naravnih danosti, dostopne tehnologije, običajev, kulturne posredovanosti ipd.) so različni posamezniki ribo konzervirali na različne načine, vendar vedno z željo, da bi jo najbolje ohranili, to se pravi – konzervirali. Zato poznamo različne načine konzervacije rib: sušenje, soljenje, prekuhavanje, vlaganje, kasneje pa tudi zamrzovanje in konzerviranje v konzerve. Konzerva, torej, kot moderni način konzervacije, tj. ohranjanja, nima nobenega posebnega pomena za nas – razen tega, da konzervira ribo. Njena hermetična zaprtost, ki omogoča dolgo trajanje in zato tudi širšo dostopnost, nima nikakršnega pomena na sebi, temveč zgolj v razmerju do konzervacije naše ribe.

Vendar, in to je nezanemarljiv moment naše zgodbe, vsaka konzervacija na nek način spremeni sam produkt. Riba, torej, ki smo jo želeli ohraniti in jo zato konzervirali, po okusu in po teksturi ni enaka konzervirani ribi. Če je bila izvorna želja čim bolje konzervirati ribo, pa je način konzervacije v določenem času in kraju prinesel posledice, ki jih nismo mogli povsem predvideti, saj je sam način konzervacije ustvaril neko novo realnost. Ta realnost je lahko nekaj dobrega in jo hočemo še naprej obdržati (kot je recimo sušeni bakala ali sled v olju); lahko pa se zgodi, da opazimo, da ima določen način konzervacije, četudi opravlja neko dobro delo (ohranja ribo), preveč škodljivih stranskih učinkov, ki spodjedajo samo dobro, zato stremimo k temu, da jo nadomestimo z drugačnim postopkom ali odstranimo škodljive elemente obstoječega (na primer umetne konzervanse in sladila).

riba_delamaris

Konzervacija javnega dobrega

Če povedano prenesemo v politično filozofijo, lahko rečemo, da konservativec želi doseči dobro v določenem kraju in času v skladu z danimi možnostmi. Ker pa je vzpostavitev ali institucionalizacija tega dobrega neka nova realnost, človek ne more povsem predvideti vseh posledic, ki jih ta specifična materializacija prinaša skozi daljša časovna obdobja. Da bi čim bolje obdržal to dobro, ga mora zato v različnih časovnih obdobjih, v skladu z različnimi objektivnimi danostmi in potrebami, temu primerno reformirati, da bo lahko odstranil negativne stranske učinke, ki jih je določena materializacija pripeljala s seboj; le tako bodo posledice dobrega čim bolj blagodejno vplivale na celotno družbo. Ker, spomnimo se, konzervativcu ne gre za konzervo, temveč za ribo. Konzerva mu predstavlja le enega izmed zgodovinskih načinov, kako ribo konzervirati, jo ohraniti skozi čas.

V tem smislu lahko gledamo tudi na odnos med javnim in zasebnim (ali privatnim). Oboje je za konzervativca neko dobro, ki mora obstajati in mora biti na pravilen način normirano, da lahko posameznik živi kvalitetno in polno življenje ter družba deluje optimalno in pravično.

Toda konzervativec ve, da je v končni instanci družba skupnost posameznikov, ki so s tihim pristankom vključeni vanjo in skoznjo (so)delujejo. Zato zanj besedna zveza javni sektor nima nikakršne vrednosti na sebi, temveč le v razmerju do javnega dobrega. Natančneje, javni sektor ni nosilec javnega dobrega, temveč le njena časna materializacija: je konzerva in ne riba. Zato moramo do institucij javnega ostati vedno kritični in jih s spremembo družbenih danosti temu primerno reformirati. Tudi globoko reformirati, če je nujno.

Torej, da bo jasno: ne gre za to, da se javno ukine na račun privatnega. Daleč od tega! Gre za to, da opustimo vintage korporativno razumevanje družbenega, kjer država »od zgoraj« postavlja javno v nasprotju s privatnim, temveč da vidimo posamezne privatne pobude kot sogradnike javnega dobrega in jih temu primerno kot družba opolnomočimo, da to delo še uspešnejše opravljajo.

V čem je, na primer, javno šolstvo tako absolutno boljše od privatnega? Ali ne opravljajo že sedaj delo javnega dobrega tudi privatne šole in to celo tako ceneje, da je za državo ceneje, za učence pa bolj kvalitetno in vsem dostopno? Ali ne bi ravno zaradi tega lahko te šole, ki so nastale iz privatne pobude, ravno tako imenovali javne (kot to velja za angleške public schools, ki so v zasebni lasti), saj opravljajo funkcijo javnega dobrega?

Podobno je na področju zdravstva. Največkrat so koncesionarji tisti, ki opravljajo svoje delo boljše, saj se trudijo pridobiti vsakega pacienta, po drugi strani pa ceneje, saj si ne morejo privoščiti nekih sumljivih kupčij in izplačil, ki si jih dovoli marsikateri direktor javnega zdravstvenega doma.

Ali pa na področju kulture. Ali res kdo verjame, da so razni kulturni domovi ali muzeji edini garant javne kulture? Trenutno v Sloveniji kultura vznika iz pobud državljanov (prek posameznikov, društev, umetniških kolektivov ipd.), vendar gre marsikdaj ogromno truda in neplačanih ur v nič, saj v nasprotju z njihovimi »javnimi« kolegi nimajo dovolj politične moči, da ne govorimo o finančni gotovosti. Če hočemo imeti kvalitetno javno kulturo, bi bilo potrebno te inštitucije spremeniti v javno kulturno infrastrukturo. S strani producentov kulture bi to lahko pomenilo redno in nemoteno delovanje, s strani potrošnikov bi pomenilo več programa in boljšo povezavo med ustvarjalci in njimi, s strani družbe pa manjše stroške, saj ne bi bilo potrebno plačevati ogromno redno zaposlenih v javnih zavodih, ki sploh ne vedo, kaj početi, saj so povečini dobili službo preko političnih in podobnih vez.

Naprednjaki in konzervativci

istra

Že prej smo se vprašali, zakaj tistim, ki hočejo za vsako ceno obdržati institucije iz polpreteklosti, imenujemo naprednjake. Za konzervativce smo odgovorili: oni želijo spremeniti časne oblike zato, da bi obdržali izvenčasno dobro. Naprednjaki (predvsem levi) pa vidijo v dogodkih izpred 70. let pravi rez z zgodovino, ki mu morajo še naprej slediti. Zanje je javni sektor in njegove redne zaposlitve nekaj na sebi dobrega, zato jih je potrebno varovati, pa naj vsi ostali umrejo od gladu. Lahko bi rekli, da so ti levi naprednjaki popolnoma očarani nad samo konzervo, riba sama pa jih čisto nič ne zanima. Še več, pozabili so, da je konzerva nastala zaradi ribe, zato konzervo malikujejo podobno, kot tisti divjaki iz južnoafriškega filma Bogovi so padli na glavo častijo flaško kokakole.

V tem boju proti levim naprednjakom pa imajo konzervativci tudi zaveznike: to so desni naprednjaki oz. libertarci. Vendar moramo biti pozorni: libertarci in konzervativci ne zagovarjamo iste družbene filozofije, le isto kritiko trenutnega stanja. Tako kot levi naprednjak ne razume privatne pobude, desni naprednjak ne razume javnega dobrega. Prvi uživa v pogledu na konzervo, drugi v samotnem ribolovu. Mi pa uživamo v večerji s prijatelji in sorodniki, kjer pijemo malvazijo in si na debelo po sveže pečenem kruhu mažemo polenovko na belo.

Advertisements

25 thoughts on “Kaj konzervira konzerva konzervativca?

  1. seveda, najbolje privatizirati npr. vodo, da ko se bo enemu zblojenemu direktorju zahotelo zapret pipco,bo to komot naredil. Ali da ne govorimo o podjetjih s 1000 zaposlenimi, katere lahko privatni direktor po mili volji odpušča in eksploatira,saj je vse skupi nenavsezadnje njegovo.
    In da naj bi bilo plačati za en kvalitetni študiji,npr. Harvard, bolj poceni kot it na državno univerzo,kjer posameznik kot tak ima minimalne stroške?!?! Raje naj se reče ,da si to konzervo lahko privošči le en družbeni sloj,tisti z dovolj denarja.drugi pa naj lepo pokrepajo ane?

    Like

    • Spoštovani Marko, tu ni govora o privatizaciji vode, še več, zadnji odstavek na hitro nakaže tudi kritiko, ko bi javno dobro se ukinjalo na račun privatnega. Gre za to, kako bomo neko javno dobro čimširše in karseda kvalitetno obdržali. Gre za to, da je država kot lastnik ravno tako lastnik kot neki zasebnik in skozi to lahko ugotovimo, kdo in kako bi lahko neko javno dobro boljše vzdrževal.

      Like

      • Tisto z vodo je bil le primer. Država je pač sestavljena iz državljanov, iz javnosti recimo temu. Zasebnik je pač le zasebnik, ki ga za javno dobro kaj dosti ne briga,oz. zanima se le zase. Tukaj je point. Floskule o tem,da je privatnik boljši lastnik kot država…so pač samo floskule.

        Like

        • Marko, dve vprašanji: 1) kako je mogoče, da je država, “ki je sestavljena iz državljanov”, skrbi za javno dobro, ko pa se ti državljani-zasebniki, iz katerih je sestavljena, “ne brigajo kaj dosti za javno dobro oz. se zanimajo le zase”? in 2) če so trditve, “da je privatnik boljši lastnik kot država”, kot praviš, “pač samo floskule”, zakaj ne velja tudi obratno – zakaj niso enako “pač samo floskule” trditve, da je država boljši lastnik od privatnikov?

          Like

  2. 1)to,da je privatnik boljši lastnik kot država, ni v praksi nikjer dokazano.
    2)zasebnik,državljan pač ni isto kot država. v državi je pač več interesov,medtem ko je pri privatniku le eden. tako kot pri telesu pač, telo,človek je sestavljen iz več organov, čeprav so ti med sabo zelo različni,vsak s svojo funkcijo in interesom. celosten skupek teh interesov pač naj bi v teoriji naredil nek skupni povprečni interes. medtem, ko je pri posamezniku važna le njegova volja,njegove želje in potrebe, je pri državi pač skupek nekih interesov,skupek nekih morda popolnoma nasprotujočih interesov. Že zadnjih 20. let v Sloveniji kažejo kaj naredijo interesi posameznikov nad interesi neke širše skupnosti. Upoštevanje striktne ekonomske logike,logika umikanja države ven iz ekonomije,ki je navsezadnje baza vseh družbenih odnosov, in zanašanje na neko ‘nevidno roko’ trga,ki vse uravna, lahko ima hude posledice za vse tisto,kar se kao ekonomije ne tiče -kulture,športa,sociale,javnega dobrega nasploh.

    Like

    • Nasprotno. V praksi je dokazano, da je zasebni lastnik boljši od države. Sem pa tja je kakšna izjema, ampak na splošno je tako.

      Vem, da zasebnik ni isto kot država. Zato pa je državo treba čim bolj omejiti. Ostalo so pa tvoje blodnje in flance.

      Preberi Adama Smitha, pa boš videl, da še zdaleč ni tako, kot ti praviš.

      Sploh pa – v kapitalističnih ZDA je več prostovoljstva in dobrodelnosti kot v socialistični Sloveniji in na splošno v Evropi.

      Like

      • Spoštovani, prosimo, da se držite pravil civiliziranega govora: ne žalite in zanučujte sogovornika s tem, da njegova stališča (ki se jih je potrudil argumentirati) označujete z zaničevalnimi izrazi, kot so “flance” (ki je še sprejemljiva v afektu polemike) ali “blodnje” (ki pa nikakor ni sprejemljiva). Raje razložite svoje stališče.
        Hvala.

        Like

    • No. Pa razložimo. Podjetniki niso eni pokvarjeni bavbavi in nadljudje, kot si sicer mislijo socialisti, ampak so ljudje, kot sem jaz in ti. Podjetnik je imel idejo, kako izboljšati svet in kako produkt, ki je posledica ideje prodati ljudem. Seveda mu je cilj tudi zaslužiti. In ker mora biti izdelek kvaliteten, mora poskrbeti tudi, da so zaposleni dobro plačani – tu ni potrebna država, saj, če bi bila, bi vsi imeli minimalne plače.

      Poleg tega rabi podjetnik kupce, ki imajo denar in so sposobni kupiti produkt – torej je krog zaključen. V Sloveniji se pa kaže, kaj naredi pumpanje ljudi z nacionalnim interesom in socializmom.

      Like

    • Tvoj argument je 100 % liberalen :) Recimo, da se v grobem strinjam s tvojo pozicijo. Vendar se argument, ki ga podajaš, nanaša na politično sfero, kjer gre za skupno odločanje o nekem dobrem. Ko država vstopi v ekonomsko polje (recimo kot lastnica podjetja), se tvoj argument razblini: četudi bi sprejeli tezo, da v to polje vstopi “z dobrimi nameni” in da tem “dobrim namenom” vseskozi sledi pri upravljanju podjetja (kar je že sama po sebi skrajno vprašljiva pozicija – upravljanje mora namreč po nuji stvari delegirati nekomu, in že spet smo pri tvojem parcialnem posamezniku, ki pa zdaj svojo parcialnost skriva za interesom občosti) … četudi bi torej sprejeli to tezo, bi se znašli v problemu: če “dobra” država vstopa na ekonomsko polje, kjer delujejo drugi, “zlobni” akterji, je bodisi sama prisiljena ravnati “zlobno” bodisi prej ali slej njena plemenit namen propade. Torej je treba spremeniti celotno ekonomsko polje. Kako pa? S popolno planifikacijo ekonomije? Recimo, da bi bilo to mogoče in celo potencialno delujoče (teza, ki je sicer ne sprejmem, ampak for the sake of the argument): v tem primeru bi se država popolnoma spojila z ekonomijo. Zdaj pa te vprašam: če bi posamezniki bili znotraj države oz. politične sfere v striktno ekonomskem odnosu – a se ne bi ta boj za resurse, ta boj vseh proti vsem med “zlobnimi, parcialnimi itd.” posamezniki, vpisal v sam politični boj? Ne trdim, da to že zdaj ne obstaja, do neke mere – ampak, a ni, v skladu s tvojim opisom ljudi, edino logično pričakovati kaj takega? Torej popolno politizacijo ekonomije in istočasno ekonomizacijo politike? Da bi se torej “krutost”, ki jo pripisuješ boju med posameznimi ekonomskimi akterji, vpisala na polje države, z dodatnim problemom, da bi morebitni zmagovalci tega boja imeli še nadzor nad sredstvi državne prisile?
      Zato je tudi proto-liberalna misel, ki je začela z natanko tako oceno ljudi, kot si jo sam skliciral, nazadnje pristala v konceptu trga, kot nepolitičnega mehanizma, ki uravnava delovanje neskončno velikega števila ekonomskih akterjev – ne tako, da ustvarja neko “dobro”, temveč tako, da alocira ekonomske resurse v skladu z vedno spreminjajočim se gibanjem ponudbe in povpraševanja, ki je v končni fazi bistvo ekonomske dejavnosti.
      Seveda: ljudje ne delajo zato, da bi čimbolje prispevali k ekonomski izmenjavi ali da bi pridelali izdelke, ki jih nekdo drugi zares rabi. Delajo zato, da se preživijo, da zagotovijo dobro življenje sebi in družini, da se ukvarjajo z nečim, kar jih veseli, da bi obogateli, da se osebno izpopolnjujejo in še vse, kar spada k temu. Ampak prav zato, ker je tako, prav zato, ker ekonomski proces poganjajo partiklarni interesi, potrebuješ nek mehanizem, ki vse to dinamično uravnava v skladu z nekim objektivnim kriterijem – temu se reče trg, in objektivni kriterij je ravno odnos med vrednostmi posameznih produktov v tem velikanskem procesu izmenjave.

      Like

      • popolno politizacijo ekonomije in istočasno ekonomizacijo politike?
        To da bi se zgodilo? To se je že kdaj zgodilo, mislim, da so predstave o ločenosti države in ekonomije res samo…predstave. O čem se pa gre politika,pravo,šolstvo kot pa o ekonomiji? To so pač le ideološki aparati države, ki omogočajo produkcijo in reprodukcijo trenutnih družbenih odnosov, kateri pa temeljijo na ekonomskem izkoriščanju peščice nad množico. In o floskulah kot so večja sposobnost,inteligentnost te trenutne peščice ne bi. Saj ne pravim o že neki prirojeni zlobnosti posameznika, ali… prilika naredi lopova. Oz, zakaj pa bi en priovatni lastnik skrbel za kogarkoli razen za svojo lastno rit?
        Zakaj človek dela,je seveda stvar debate, mislim pa da zato, ker se tako generira,to je njegovo generično bistvo. Če Človek ne bi delal, ne bi bil kar je danes, to ga pač ločuje od živali, da si lahko naredi svoje lastne orodje.To da dela zato,da obogati… To so pač vrednote,ki so se vzpostavile kasneje, bogatstvo,slava,uspeh,zmaga.To so vrednote,ki se pač spreminjajo od ljudstva do ljudstva. Da potrebuješ nek trg, da bi uravnaval delo…? Čemu pa, če delaš v fabriki,ki je itak toliko tvoja kot od soseda, ko je pridelek toliko tvoj kot od soseda. Če si nekdo lasti tvoj končni izdelek,tvoje delo,navsezadnje tvoje življenje…potem seveda rabiš nek trg,da to uravnava.Seveda je vprašanje kako priti do tega, mislim pa,da na isti način kot je fevdalizem propadel in je nastopil neki industrijski sistem. Čas bo pokazal. Je pa to o trgu kot nevidni roki,ki uravnava vse,kot neki deus ex machina malo za lase privlečeno, poglejmo kaj je nevidni trg naredil leta 2008. Mislim,da se točno ve,kdo kuje dobičke in kdo ne, ni tu nobene uravnave trge in ‘vse se samo pošlihta’ variante.

        Like

        • Dejansko ne vem več, kaj te moti? Realnost je pokazala, da imajo težave socialistične države, kot je Slovenija, kapitalistične pa ne. Privatnik skrbi za zaposlene in za stranke. Le, da je sistem narejen tako, da bolj dobro, ko poskrbiš za tistega, kateremu prodajaš, bolje ti bo šlo.

          Sploh ne vem, kaj si predstavljaš kot trg. To, kar ti pišeš, lahko razumem le kot samozadostnost – vsak ali manjša skupina vse razvija zase. To ne gre. Trgovina je bolj učinkovita. Vsak dela tisto, kjer je najboljši – in to zamenja za ostale dobrine.

          Kaj je trg naredil leta 2008? Zgodilo se je to, česar noben sistem ne more spremeniti.Gospodarski cikel – recesija. Dejansko so na koncu največ izgubili ravno pohlepni – oni so ostali brez vsega.

          Like

  3. O Adamu Smithu ne bi. Poznamo ogromno agrarnih skupnosti,zadrug, ki delujejo zelo dobro in uspešno. Point je pač v tem,da privatni lastnik lahko dejansko dela kar se mu zahoče,pa makar odpusti 10000 delavcev,prekine financiranje športa,kulture(kot na primeru Helliosa), ker se pač njega samega to ne tiče,oz. je vse skupaj lahko odvisno takorekoč od kaprice enega človeka. Zavedati se je treba,da je delo,proivodnja,industrija več kot le lastnina, od ene tovarne lahko živi več tisoč ljudi. Tako pomembnih zadev se pač ne more pustiti v rokah le enega posameznika kateremu je konec koncu edini cilj le svoj lasten zaslužek.

    Like

    • Seveda lahko odpusti. Le čudi me, da ti niso jasne tako osnovne zadeve o poslu in podjetništvu. Jasno, da delodajalec lahko odpusti tudi 10 000 delavcev, če jih ima vsaj 10 000 zaposlenih.

      Ne vem pa, kako ti ni jasno, da delodajalec zaposli delavca, ko njegovo storitev rabi, ko je ne rabi več, ga pa odpusti. Tako, kot ti najameš obrtnika, ko ga rabiš, ko ga ne rabiš več, ga pa ne najameš. Enako kupiš v trgovini, ko stvar rabiš.

      S sponzoriranjem je enako – če podjetje vidi korist v tem (ponavadi promocija). V kapitalističnem svetu, kjer je državnih podjetij le 5% je to običajno.

      In velika podjetja večinoma – razen izjem, ko gre za družinska podjetja z dolgo tradicijo – niso v rokah enega človeka, ampak več delničarjev in solastnikov. Po drugi strani ima podjetje konkurenco in bo konkurenca prevzela ta delež, v kolikor lastnik počne neumnosti.

      Država je pa slab lastnik – na splošno.

      Like

    • Agrarne skupnosti in zadruge so združenja privatnih lastnikov, pač urejena po določenem principu (delniška družba je drugi princip, partnerske firme tretje, ‘družinske’ firme četrte itd.)

      Like

  4. Kar sem tel povedat,je to, da je razprodaja slovenskega gospodarstva samomor nacionalne države, da je prodaja gospodarstva enemu privatniku,enemu človeku samomor nacije. Pa naj bo tujec ali domačin. Delo je nuja, je navsezadnja pravica, ki pa enega privatnika kaj dosti ne briga. Če je firma državna, naj bi država navsezadnje poskrbela tudi za državljane, ki so lastniki podjeta. Tako kot je država skupek posameznikov, je npr. tudi agrarna skupnost združenje fizičnih oseb, ki pa ima svoje drugačno življenje kot posameznik, volja posameznika je omejena pri volji drugega posameznika. Govorim o povdarku na socilno noto, na to, da je lahko ene par ljudi iz iste familje uničilo tovarno kot je MIP s 1400 zaposlenimi. Da ne govorimo o gradbenih baronov. Vse te firme so propadle, ker je pač en človek n vrhu tako želel. Dvomim,da bi se to zgodilo, če bi bile vse te firme v državni lasti,oz. v lasti vseh in da bi bilo seveda upravljanje transparento, ne kot v eni KBM… Pa naj npr. prodaja Adrio,naj jo en privatnik zmozga….pa bo cela Slovenija brez letališča? Da ne govorimo o vodi…o zdrastvu?! A bomo plačali ali pač umrli ali kako? A veste kakšno je zdravstvo v tako opevani kapitalistični deželi ZDA?! Ne vem kaj ni razumljivo.

    Liked by 1 person

    • Kako je lahko to samomor nacije, če imajo zahodnoevropske države v državni lasti vsega skupaj okrog 5% vseh podjetij, pri nas pa skoraj 60%?

      Zakaj potem ni uspešne države, kjer je vse v državni lasti? Če bi transparentno privatizirali, se verjetno to ne bi zgodilo. Pri gradbenih podjetjih je šlo ravno za strah pred tujci. Zato smo delali po tajkunskih željah – in večina teh firm je bila še vedno deloma v državni lasti.

      Banke, ki so v težavah, so vse v državni lasti, pa jih moramo reševati. Vključno s NKBM in NLB. Torej?

      Poleg tega tujci ponavadi ne izmozgajo.

      Vem, kakšno zdravstvo je v ZDA, bistveno boljše kot pri nas – le drago je, to pa ne zaradi zasebne lastnine, ampak, ker so odškodnine za napake visoke in je veliko tožb, to pa prinese za sabo tudi preveč preiskav, kar pa vse stane.

      V ZDA ni tako hudo, kot nam pravijo.

      Like

      • Sej pravim,da bi moglo biti upravljanje transparentno, ne pa kot se dogaja pri nas, ko dejansko država kot država ni več od državljanov nego je samo ugrabljenja od ozke levičarske,oz.desničarske elite.
        Tujci ne izmozgajo? Glavni problem vseh držav 3. sveta je predvsem v multinacionalkah alla NIke,ki imajo tam njihove koncerne za izdelavo vezalk v eni deželi,ker so pač davki nižji, v drugi deželi izdelujejo podplate,ker se jim tam izplača. Te tuje družbe ne briga NIČ za neko nacionalno dobrobit države,ki je 1000000km oddaljena od njih,od ZDA, briga jih le surovi zaslužek, porez stroškov pa magari na račun izkoriščanja mladoletnih otrok. Kaj neki enega srbskega lastnika briga za pridelovalce breskev v Vipavski dolini? Nič, ker to ni ne njegova dežel,ne njegovo okolje, briga le čim manjša proizvodnja, totalna zaslužkarska logika.
        Najuspešnejša država sveta je trenutno Kitajska,če govorimo torej v teh zslužkarskih kategorijah, pa večino gospodarstva podpira država in je pod vplivom državnih subvenciji. Če govorimo seveda o ZDA kot uspešni deželi, ali o Nemčiji kot uspešni deželi in ne o deželah, ki svoj kapital gradijo na ramenih drugih. Sej prav o tem govorim. Mislim,da je tudi Tacherjanstvo lep dokaz kaj se zgodi, ko se država ‘kao’ umakne iz gospodarstva in se logika :’če si pridenn in deloven, ti bo sigurno uspelo’ uveljavi. Kajti ve se,da če si rojen v eni faveli, na obrobju družbe, ti ta ‘bodi priden in uspelo ti bo’ ne pomaga kaj preveč. Tudi ob propadu avtomobilske industrije v ZDA se je videlo,da država mora ukrepati, ko se zgodi katastrofa ko 200.000 ljudi ostane na cesti. A takrat bi morala tudi nevidna roka trga ukrepati?
        Zda so država tretjega sveta,če mene vprašaš, njihovi najrevnejši predeli, ki jih ni malo,oz. več kot bogatih, zgledajo kot iz ti. tretjega sveta.
        To,da se politika in neka politična stranka vmešava v ekonomijo in s tem mešetari, to je drugo kot da je država v ekonomiji. Država bi mogla regulirat ekonomijo, ker je ekonomija preveč pomembno,če ne že kardinalno področje življenje neke nacije.

        Like

        • Vsak nekaj teoretizira, ampak državno lastništvo se nikjer ni obneslo. Tujci so do sedaj vse, kar so pokupili v Sloveniji vodili boljše kot predhodniki. Tako, da ne vem, v čem je to problem.

          Ene in iste floskule ponavljaš. Normalno je, da lastnika zanima dobiček. Ali boš ti tiste, ki šivajo Nike čevlje zaposlil v hi tech podjetju – pa še pismeni niso? Edina pot, ki se je v praksi izkazala, da deluje, je, da začneš kot poceni delovna sila.

          In slovenske breskve so odvisne od tega, ali smo jih končni kupci pripravljeni plačati – toliko dražje. Izakazalo se je, da ja, pa se je zato Fructal zmenil z njimi za odkup.

          O Kitajski vidiš le tisto, kar hočeš. Kitajska je začela kot nizkocenovna, podjetja tam so tudi velike tuje multinacionalke in niso vsa podjetja podprta z državnimi subvencijami.

          Rezultati Margaret Thacher so čisto v redu. Ljudje živijo po njenih reformah bolje, kot prej. To dokazuje tudi veliko imigracij v Veliko Britanijo.

          To, da država ukrepa, še ne pomeni, da mora ukrepati. Ukrepa zato, ker gre za državne šampione. Ti imaš lahko ZDA za državo tretjega sveta, ampak realnost ni taka, kot ti jo prikazujejo socialistični mediji.

          To, da je nekaj v državni lasti, je jasno, da se bodo hotele gor nalimati stranke. Predvsem leve.

          Državi ni treba pretirano regulirati ekonomije, ker je za ljudi najbolje, da jih država pusti pri miru.

          Like

          • ‘Ali boš ti tiste, ki šivajo Nike čevlje zaposlil v hi tech podjetju – pa še pismeni niso? Edina pot, ki se je v praksi izkazala, da deluje, je, da začneš kot poceni delovna sila.’

            Mislim, da ni potreben nikakršen komentar več. Torej je najbolje,da začnejo kot poceni delovna sila iz konca 19. stoletja z 12 urnim delovnikom in mezdo, ki ni zadosti niti za preživetje. Bravo, mislim, da si lepo pokazal kam pelje ta tvoja logika in sklepanje.

            Like

            • Reagiraš jezno, ker veš, da imaš prav. Če pogledaš Hong Kong, Tajvan, Kitajsko, Korejo… Vse so začele tako, danes so nekatere že bogate države, Kitajska pa še bogati.

              Je edini sistem, ki deluje. In ob koncu 19. stoletja je mezda bila dovolj za preživetje.

              Like

  5. Pingback: Kritika konservativna: Kaj konzervira konzerva konzervativca? - Časnik

  6. To s konzervo je dobra prispodoba, vendar je interpretirana povsem napačno. Tisto, kar je pri konservatizmu problematično je ravno to, da gre ribo sploh konzervirat, namesto da bi si vsak dan ulovil novo in svežo, pri tem si pa še prizadeva, da bi bi vsi počeli isto, torej jedli ribe iz konzerve in ne lovili novih in svežih.

    Se je pa tudi v tem prispevku izognilo tistemu bistvenemu področju konflikta med konservativnim in progresivnim, to pa je področje morale oz. vrednot. To je tisto, kar dejansko predstavlja ribo. Tu se gre dejansko za vprašanja svobode posameznika, predvsem z vidika pripadnosti tega posameznika določenim družbenim skupinam. Skratka, vprašanje splava, torej pravice žensk, vprašanje istospolnih zvez, vprašanje pravic samskih žensk glede zanositve s pomočjo umetne oploditve ipd. Npr. zadnji tak konflikt je povzročila nova izdaja SSKJ, ki je pač tisto “konzervirano” definicijo družine zavrgla in in šla “ujet” novo in svežo.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s