Konservativčev vodnik po filmu – prvič

Avgust je odličen čas za dejavnosti, kot so branje in gledanje filmov. Še zlasti ob vremenu, ki ni najbolj naklonjeno dejavnostim na prostem. Zato sem pripravil kratek seznam konſervativnih filmov – torej filmov, ki jih lahko gledamo iz izrazito konservativnega zornega kota, pa čeprav to ni bil nujno namen njihovih avtorjev. Ravno dvoumnost, torej odprtost za različna gledanja in interpretacije, je namreč tisto, kar loči umetnost od propagande.

Štiri priporočila s po štirimi filmi. Prva runda:

kevin

We Need to Talk about Kevin – film, ki ga lahko gledamo kot kritiko feminizma. Skrajno kruto in sarkastično kritiko, ki pa je, paradoksalno, podana tako, da je del feministk film sprejel za svojega. V sebi ima torej tisto dvoumnost, ki je značilnost vsake res dobre kritike.

Predlog: filma nikakor ne smete gledati skozi perspektivo banalne dileme o razmerju med gensko predispozicijo oz. narojenostjo in vplivi okolja (nature vs. nurture). Ne pozabite, da se celotna zgodba odvija na podlagi pogledov in spominov matere: da je torej predvsem film o materinstvu. Če ga gledate iz tega zornega kota, ne morete spregledati njegove katoliške poante. Gre za film o vprašanju pokore, milosti in pietete. Milost je nezaslužena ljubezen; pieteta je zapoved ljubezni in skrbi do tistih, ki smo jim oboje, ne glede na vse okoliščine, dolžni izkazovati.

 

Kako gledati film konſervativno?

Kot zgodbo o sodobni emancipirani ženski, ki jo najhujša preizkušnja poda na pot vrnitve k dvema arhetipoma zahodne ženske: Mariji in Antigoni. Njeno trmasto in neomajno vztrajanje pri svoji materinski dolžnosti do padlega sina postane pokora za prejšnje bežanje v sekularno srečo na škodo vzpostavljanja pristnih prostorov ljubezni.

Film, ki nas znova uči, da je upanje vrlina in ne razpoloženje ter da je vera v možnost spreobrnjenja, naj bo greh še tako hud, dolžnost vsakega kristjana.

Krut, politično skrajno nekorekten film – eden najboljših izdelkov ameriške filmografije zadnjih let.

 La-Piel-que-habito

La piel que habito (The Skin I Live In) – brez dvoma najbolj katoliški Almodóvarjev film.

 

Kako gledati film konſervativno?

Kot radikalno kritiko konstruktivizma, tj. modernega prepričanja, da je človek lastnik telesa in svoje identitete in da lahko z njima počne, kar se mu zaljubi. Gre za radikalno kritiko teorije spolov (gender theory); pri čemer je pojem »radikalno« treba jemati dobesedno – kot vrnitev h koreninam problema. V tem se gej Almodóvar izkaže za mnogo bolj pogumnega in globokega misleca od mnogih konservativnih kritikov teorije spolov, ki strašijo pred domnevnimi pogubnimi posledicami te teorije (mimogrede: njihov preplah razkriva nejevero in pristanek na prepričanje sekularistov, da je v končni fazi »vse odvisno zgolj od človeka«). Film gre onkraj biologije in sociologije, naravnost k bistvu problema: k vprašanju osebe. Vprašanje je: do katere mere je oseba determinirana s svojim spolom, ki je vendarle njegov atribut? Če oseba »ima spol«, lahko rečemo, da obstaja oseba onkraj spola? Almodóvarjeva filmska refleksija kot puščica prodre skozi razne plasti postmoderne preokupacije z identiteto, da bi se prebila na drugo stran, kjer na koncu – ki je veliki hommage Solarisu Andreja Tarkovskega – nedvoumno afirmira temeljno resnico: da je človek  v svet ukoreninjen le, v kolikor prizna svoje sinovsko razmerje do tistega, kar ga presega in določa.

Krik protesta proti aroganci sodobne znanosti. Absolutni must see.

laberinto-del-fauno

Favnov labirint – Katolicizem je globoko vpisan v kulturno senzibilnost latinskoameriških filmarjev. Zato lahko tudi na navidezno čisto sekularne, celo revolucionarno levičarske filme gledamo skozi perspektivo krščanskega simbolizma. To velja tudi za Panov oz. Favnov labirint (El laberinto del fauno) mehiškega režiserja Guillerma del Tora.

Film ima pomembno pričevalsko vlogo, saj nas opominja, da je filo-fašistični režim, ki je izšel iz španske državljanske vojne, zaznamovala izjemna brutalnost – toda ker je bilo skrajno nasilje omejeno na prvo povojno desetletje in je režim kasneje prešel na bolj zmerne in pro-zahodne pozicije, se nanj pogosto pozablja. Kar nas spomni na primer Jugoslavije, kjer je se – v imenu druge ideologije – zgodilo nekaj zelo podobnega!

Sredi krute realnosti povojnega totalitarizma deklica ugleda magičnost sveta. Čarobni svet pa je vse prej kot sladkoben: izkaže se, da je nevidni svet podobno krut kot vidni, a ima – za razliko od jalovega nesmisla tostranstva – metafizično razsežnost z jasnim smotrom. Tako kot pri Tolkienu moramo tudi v tem filmu fantazijski svet gledati alegorično: to je edini način, da ima film koherentnost – morda celo v nasprotju z avtorjevim namenom.

 

Kako gledati film konſervativno?

Prva konservativna poanta: tiste stvari, ki zanimajo otroke – narava, kultura, izročilo, mitologija, toplina medosebnih odnosov, osebna varnost, dom – so pomembnejše od neznansko krutih banalnosti, ki obsedajo odrasle in jih delajo slepe za lepote stvarstva.

Druga konservativna poanta: krutost, ki je vpisana v naravo, je treba sprejeti kot danost, ki je del neskončne skrivnostnosti stvarstva. Človekova krutost pa je škandal, ki kazi stvarstvo – saj krutost stvarstva ne more služiti kot opravičilo za krutost človeškega sveta, temveč ravno nasprotno.

Tretja konservativna poanta: naša odgovornost do stvarstva – tako vidnega (narava) kot nevidnega (mit, izročilo, religija) – je pomembnejša od osebnih ambicij in vsakodnevnih političnih preračunavanj.

Četrta konservativna poanta: od našega odnosa do stvarstva in do Nevidnega je odvisna tudi usoda našega družbenega in političnega sobivanja; nikakor pa ne velja tudi obratno. Ko na področje mita-izročila-religije posežemo z logiko brutalnega pragmatizma, ki zaznamuje dnevno politiko, lahko to pripelje le do skrajno razdiralnih posledic.

 

Film, ki alegorično poudari, da diktature nista premagala nasilni upor in kolektivistični aktivizem, temveč razcvet osebne ustvarjalnosti.

Film o nebogljenosti vstajništva napram moči duha, vere in domišljije.

Algren-Taka-the-last-samurai

Poslednji samuraj – film s Tomom Cruisom v glavni vlogi, ki je doživel ostre negativne kritike, ostaja velik in iz politično-ideološke perspektive tudi pogumen dosežek hollywoodske kinematografije zadnjega desetletja. Med številnimi kritikami, naslovljenimi na ta, v vseh pogledih lep film, izstopa negativna ocena glavnega lika kapitana Algrena. Lik ameriškega častnika naj bi celoten film podredila pokroviteljskemu, osladno romantičnemu zahodnjaškemu pogledu na »skrivnostni in plemeniti Vzhod«. Predlagamo drugačno interpretacijo, po kateri je lik ameriškega kapitana Algrena ključ za pravilno gledanje filma; torej takšno gledanje, ki se izogne »desnima odklonoma« reakcionarnosti in neokonservativizma.

 

Kako gledati film konſervativno?

Kot zgodbo o osebni rasti, ponovnem odkritju lepote življenja, kljub grozotam sveta oziroma skoznje. Pot k osebni rasti gre skozi odpoved prazni nadutosti modernizma (kamor spada tudi šovinistični nacionalizem) in skozi spoznavanje tradicije, etike, duhovnosti, kulture in sožitja z naravo.

 

Za razliko od Evrope, kjer ima konservativni antimodernizem dolgo – in marsikdaj, priznajmo, precej bedno – tradicijo, je v ZDA kritičnost do moderne vzniknila šele v povojnem obdobju, zlasti od šestdesetih let dalje, in je praviloma vezana na levico. Film Poslednji samuraj je zato zanimiva izjema, saj se očitno spogleduje z ultrakonservativnim antimodernizmom. Zato obstaja nevarnost, da filma ne razumemo le kot valorizacijo tega, kar je bilo izgubljeno z vzponom moderne civilizacije, temveč reakcionarno, tj. kot zavrnitev napredka v imenu idealizirane preteklosti. Takšno gledanje pa je v nasprotju s samo poanto filma, ki se neprestano in očitno navezuje na zenovsko etiko sprejemanja minljivosti.

V svetu, potopljenem v tehnologijo in drugimi dosežki moderne, spogledovanje z reakcionarstvom seveda ni pohujšljivo; v zdravih odmerkih je lahko celo zdravilno. Bolj nevarna je neokonservativna optika, ki nas lahko hitro zapelje v plehki in eklektični postmodernistični tradicionalizem, kakršnega izpoveduje npr. Anders Breivik. Nepozornega gledalca lahko v to optiko zapelje zadnji prizor filma, v katerem cesar Meidži namigne na svoj program alternativne, »japonske poti v moderno«. Modernizacija, sodobna državna uprava in železnice, ja, vendar obenem »ne smemo pozabiti, kdo smo in od kod prihajamo«. Do tu vse v redu, a že v naslednjem trenutku se cesarjevo obličje razsrdi in ameriškemu ambasadorju napove, da s trgovinskim sporazumom ne bo nič. Cesar se je spreobrnil k nacionalnemu interesu. Pomisleke svojih svetovalcev zavrne z arogantnim in manipulativnim sklicevanjem na elemente taiste samurajske etike, ki jo je sam pomagal uničiti.

 

Lik kapitana Algrena je živa priča notranje zlaganosti tega programa. In sicer v dveh pogledih.

Prvič, kot Američan, stoji kot priča dejstva, da se bo Meidžijev program iztekel v napadu na Pearl Harbor, še pred tem pa v pokolu v Šanghaju, zatiranju Korejcev in Tajvancev itd. Skratka: da je Meidžijev govor seme, iz katerega bo zrasel japonski militarizem, ki bo pripeljal do krvavega, brezobzirnega imperializma navzven ter rigidne in skorumpirane razredne diktature navznoter.

Drugič, Algren je svoje osebno spreobrnjenje doživel ravno v stiku z živo kulturo samurajev. Te žive kulture ni več. Cesar jo je uničil in zdaj toči krokodilje solze nad njo in se zaklinja, da bo ohranil njene – vrednote. O problematičnosti tovrstne pozicije je pred časom pisal že Opazovalec Rudolf. Film pa nas napeljuje ravno k nasprotju te pozicije: samurajska kultura je vredna občudovanja in valorizacije ravno zato, ker je navkljub vsem krivicam in problemom, ki jih je vsebovala, imela določeno notranjo veličino – in sicer zato, ker je vzdrževala neko celostno kulturo, ki se je odražala v življenjskih praksah. V trenutku, ko ta celostna kultura izgine in od nje ostanejo le abstraktne »vrednote«, lahko postane predmet manipulacije in oblastniških preigravanj – kot odlično prikaže sam končni prizor, če ga gledamo inteligentno.

 

Kapitan Algren osebne preobrazbe ni doživel z abstraktno identifikacijo z »vrednotami«, temveč tako, da se je vživel v določen način bivanja. Da je dejansko živel ideal civilizacije, usklajene z naravo in ritmom podeželskega življenja, utemeljenega na dolžnosti, časti, gostoljubju, zmernosti. Iz cinične distance se je rešil s ponižnim spoznavanjem partikularne kulture – in se tako osvobodil svojih vsakdanjih strahov in predsodkov.

Ne pozabimo, torej, da glavni pozitivni lik filma, poslednji samuraj Katsumoto, skozi svojo partikularno kulturo išče obči smisel življenja – za razliko od cesarja, ki legitimira pragmatični program »nacionalnega interesa« in tekmovanja z Zahodom tako, da se sklicuje na izročilo.

Film, ki nas uči, da prave univerzalnosti ne dosežemo s standarizacijo, temveč s potopitvijo v partikularno tradicijo. In nas hkrati opozarja, da če te partikularne pozicije ne razumemo kot poti k občosti, postane maškarada, s katero naj bi v času globalizacije afirmirali svojo »posebnost«.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s