Konservativčev vodnik po filmu – drugič

Michael-Collins-Liam-Neeson

Michael Collins – globok film o domoljubju, kakršnega Slovenci žal še nismo znali narediti.

Malo znano dejstvo je, da so se primorski Slovenci pod fašizmom zgledovali po Irski. To velja tako za narodno-napredne skupine, ki so oblikovale vstajniško organizacijo TIGR, kot za konservativne katoliške skupine, ki jih je bolj privlačila sposobnost irskega nacionalizma, da organizira široko in trdno mrežo pasivnega, nenasilnega odpora.

Film prikaže portret enega od voditeljev stranke Sinn Féin, ki je v splošni radikalizaciji, ki je sledila spodleteli Velikonočni vstaji l. 1916, postala največja irska stranka. Na britanskih volitvah l. 1918 je do tal porazila zmerne nacionaliste dosegla popolno zmago na južnem, večinsko katoliškem delu Irske. Njeni poslanci so se proglasili na Irsko nacionalno skupščino (Dáil Éireann), se razglasili za edinega legitimnega predstavnika irskega ljudstva in začeli podtalni boj proti britanski oblasti. Krvava vojna za neodvisnost se je končala decembra 1921 s sporazumom z britansko vlado, ki je uvedla sedanjo razdelitev otoka na dva dela, njegov južni del pa razglasila za Svobodno irsko državo (Irish Free State), ki naj bi uživala popolno notranjo samostojnost pod formalno nadoblastjo britanskega monarha. Sporazum je pripeljal do razkola Sinn Féina na zmerno večino, ki je sprejela sporazum in prevzela oblast v novi irski državi, in na radikalno manjšino, ki je zavračala sporazum. Sledila je Irska državljanska vojna, ki je trajala skoraj leto dni in globoko zaznamovala irsko družbo. Še danes sta glavni stranki, ki obvladujeta irsko politiko, naslednici sprtih strani  v spopadu: konservativna Fine Gael je naslednica podpornikov Sporazuma, populistična Fianna Fáil ali Republikanska stranka pa njegovih nasprotnikov.

Kako gledati film konſervativno?

Kot film, ki obravnava patriotizem iz izrazito ne-romantične, realistične perspektive, ne da bi hkrati zdrsnil v cinizem ali nihilizem. Film, ki nas uči, da odločnost in zavzetost nista v nasprotju z zmernostjo in realizmom, da je hlepenje po »boljšem« včasih najhujša nevarnost dobrega in da si nikoli ne smemo dovoliti, da nam naša lastna retorika zaslepi razum. In predvsem: da domoljubje nikoli ne sme biti ideologija, temveč dejavna ljubezen do realno obstoječih ljudi, krajev in kulture – in želja, da bi se jim godilo dobro.

the-wind-that-shakes-the-barley

The Wind that Shakes the Barley – film, ki govori o istem zgodovinskem dogajanju kot Micheal Collins, le da ga obravnava »od spodaj«, torej s stališča običajnih ljudi. Prekrasen in krut film, ena najboljših zgodovinskih dram zadnjih let.

 

Kako gledati film konſervativno?

Kot film o domoljubju in pomenu odrekanja in žrtvovanja. In kot strastno kritiko radikalizacije. Film, ki nas opominja, da patriotizem postane zlo v trenutku, ko se iz praktičnega zadržanja spremeni v abstraktno ideologijo. In da zlo vznikne takoj, ko ljudje izgubijo izpred oči širšo, globalno perspektivo stvari.

Kar z drugimi besedami pomeni, da gre za izrazito – katoliški film. Kot se za Irce tudi spodobi.

children-of-men

Children of Men – veličastna filmska mojstrovina Alfonsa Cuaróna, narejena na podlagi teološke shrljivke P. D. Jamesa, poslanca angleške Lordske zbornice in člana britanske Konservativne stranke.

 

Kako gledati film konſervativno?

Kot film o razkroju civilizacije zaradi neplodnosti. V knjižni predlogi filma je konservativna poanta očitna, morda celo pretirana – gre za prikaz družbe, ki je izgubila smisel, in se predaja hedonizmu, pod okriljem avtoritarnega režima. Filmska zgodba je v marsičem drugačna od knjige, a osnovna poanta ostaja – biološka neplodnost je tudi tu metafora širše, duhovne jalovosti. Svet, predstavljen v filmu, je le še kaotični krizni menedžment. Brezup je posledica prepričanja, da človeštvo nima prihodnosti – ampak, na kar film neprestano namiguje, je, da prihodnosti nima tudi zato, ker nima več pristnega, zdravega stika s preteklostjo. Ta izguba stika s preteklostjo se ne kaže le kot barbarstvo (drhal je uničila Michelangelov kip Pietà, izvemo), temveč tudi kot nostalgija, kot sanjarjenje za izgubljenimi časi, kot mrzlično zbirateljstvo umetnosti, kot nestrpnost do starejših, kot bizarno vztrajanje pri preživelih ritualih kot obupen poskus ohranjanja tradicije, kot zapiranje v male, ločene in varne svetove smisla sredi splošnega brezupa sveta.

Film je izjemno pomemben tudi na estetski ravni. Predstavlja enega redkih uspešnih poskusov, kako umetnost trdno zasidrati v simbolno izročilo Zahoda – od Vergila, srednjeveške mistike do T. S. Eliota – ne da bi zdrsnila v postmoderni kič ali intelektualizem.

Veličastna modernistična freska, zgodba o upanju, pogumu in obnovi. Eden redkih uspešnih poskusov moderne filmske sage.

kavarna-astoria

Kavarna Astoria – poklonite se spominu nedavno preminulega Žarka Petana in poskušajte dobiti ta njegov film iz poznih osemdesetih. Gre za verjetno za zadnji in morda najboljši film iz »zlatega desetletja slovenske filmografije«.

Kako gledati film konſervativno?

Kot zgodbo, ki odpira zgodovinsko refleksijo o totalitarizmu, a hkrati afirmira radost in veselje do življenja. Globoka antitotalitarna poanta, ki zavrača vsakršen resentiment in opozarja na ključen pomen humorja, samoironije in kulture v boju proti krivicam. Pogumna, sončna slika najbolj temnih poglavij slovenske zgodovine. Film, ki težko problematiko naše totalitarne preteklosti postavi v zdravo perspektivo. S svojim ironičnim, a kritičnim razumevanjem vloge, ki jo pri političnih krivicah igrajo osebne zamere in slabosti, nam Petanova zgodba razkrije, kaj je, v končni fazi, problem vsake diktature: da ustvari sistem, ki človeške slabosti izkorišča za utrjevanje oblasti ozke politične elite; da običajnim ljudem dela življenje neznosno in jih obrača enega proti drugemu, da bi imela proste roke pri svojem »ustvarjanju zgodovine«. In da je to nauk, ki smo ga, kot skupnost, dožni vzeti v zakup, če nočemo, da se nam vrne v drugih oblikah. Če tega nismo razumeli: potem nismo razumeli ničesar.

Zgodba, ki nas uči, da je ustvarjanje vezi prijateljstva, solidarnosti in sporazumne tekmovalnosti najboljše orožje proti totalitarizmu.

Velik film o pozabljeni zgodovini slovenskega medvojnega podjetniškega duha.

Film, ki vas bo spomnil, kako bogata je bila slovenska kultura v osemdesetih. Opomin, da slovenska pomlad ni izbruhnila iz niča, temveč je bila plod dolgega dela dveh generacij kritičnih intelektualcev najrazličnejših usmeritev. Da je politični in kulturni vrvež, ki je pripeljal do padca komunističnega režima in osamosvojitve, finest hour naše zgodovine.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s