O političnem brezdomovinstvu – tretjič

Volitve Cerar

Prejšnji zapis v seriji je bil posvečen problemu politične ponudbe na Slovenskem. Zaključil sem ga z opazko o pomanjkanju spodobnosti med politiki kot pomembnem, morda celo poglavitnem razlogu za obseg političnega brezdomovinstva na Slovenskem.

V tretjem delu pozornost z vidika ponudbe premeščam na vidik povpraševanja. Namesto politikov, ki kar pogosto dajejo vtis, da se ne zavedajo, da je njihov delodajalec narod (in ne morda obratno), tokrat kanim okrcati narod sam. Zanj se namreč pogosto zdi, da se ne zaveda povsem tega, da je narod. V smislu skupnosti državljanov – kot nacija, kot država. 

Eden izmed izrazov takšnega stanja je „slabo povpraševanje“ ,značilno tako za velik del profiliranih volilcev, kot tudi za večino političnih brezdomovincev. Pri prvih se izraža predvsem kot neizbirčnost, pri drugih predvsem kot apatija.

Če drži trditev, da slovenski potrošnik ni ravno med najizbirčnejšimi, to brez dvoma še kako velja tudi v politiki! Pri pravih „partizanih,“ katerih se je dotaknil že prvi del, tako ni pomemben program, niso pomembni konkretni predlogi in njihova izvedljivost, v končni fazi ni pomemben niti nivo omike kandidatov. Pomembna je predvsem Stranka, ki bo – ko bo dobila oblast – stvari že spravila na pravo mesto.

Tako je zlasti na „desni,“ medtem ko je med partizani „leve strani“ poglavitni vzgib bolj „reakcionarnega“ značaja. Ne gre toliko za to, kdo naj bo, temveč kdo za nič na svetu ne sme biti na oblasti – ter kaj se v nobenem primeru ne sme spremeniti. Da bi to zagotovili, se velja oprijeti prav vsake bilke in odpovedati vsakršni izbirčnosti.

Najbolj škandalozen primer takšne neizbirčnosti so bile seveda volitve 2011 s svojim relativnim zmagovalcem. V določeni meri – vsaj iz programskega gledišča – pa podobno velja tudi za nenavadno visoko podporo Stranki Mira Cerarja. Če k neizbirčnosti dodamo še pomanjkanje dolgoročnega pogleda in občutka odgovornosti za prihodnje, še nerojene rodove, se ne gre čuditi tudi, da podpora vztrajno raste politični stranki, kot je DeSUS.

Pri političnih brezdomovincih je položaj malenkost bolj zapleten, saj je znotraj te, v mnogih ozirih heterogene populacije prisotnih kar nekaj nians. Na enem skrajnem polu imamo tako takšne, ki ne glede na kvaliteto ponudbe ne bi volili, saj jih cel „cirkus“ z volitvami pač ne zanima. Dalje takšne, ki bi namesto volilnega lističa raje na pošto oddali „morski pozdrav.“

Na drugem koncu so zopet takšni, ki se sicer zanimajo za politiko, a so tako zelo izbirčni, da najbrž prav tako v nobenem primeru ne bi volili. Recimo jim kar ultraperfekcionisti. 

Med obema „skrajnima poloma“ pa je raznolika glavnina brezdomovincev, ki bi se ob boljši – ali pa vsaj bolj razvejani – ponudbi najbrž volitev udeleževala. Ali pa to celo že počne in pri tem glasuje za „manjše zlo.“ Prav ta bazen je leta 2000 zagotovil zmago LDS, 2004 SDS, iz njega se je pri prejšnjih volitvah napajal uspeh DL, od tu je pri zadnjih nedvomno prišel marsikateri glas za SMC.

Tudi med temi pa najdemo bolj in manj izbirčne. Že omenjen dober primer slednjega je denimo nenavadno visoka podpora SMC. DL je za razliko od nje namreč imela program, ki ga je vsaj v začetku skušala tudi udejanjati in je – dokler je ni zapustil poslednji liberalec in neoportunist – dejansko vzbujala upanje, da bo Slovenija končno dobila pravo sredinsko in liberalno stranko. Zato ni zgolj retorično vprašanje, ali je bila morda ravno zato nagrajena s toliko nižjo podporo na prejšnjih volitvah. Na enak način se lahko vprašamo tudi, čemu na zadnjih Nova Slovenija s svojim svežim in suverenim nastopom ter jasnim programom ni prejela vsaj kakega odstotka več.

Na zadnjih volitvah sta tako slavili nevsebina in politična naivnost. Toda vseeno poskusimo pogledati na povolilno situacijo še z drugačnega vidika:

Zdi se, da visoka podpora Miru Cerarju ni nepovezana z že omenjeno iskreno željo slovenskega volilca po več spodobnosti v politiki. Upam si zatrditi, da celo nakazuje rahel – čeprav še vedno skromen – napredek kar se tiče njegove ravni izbirčnosti. Če pustimo ob strani nenavadno visoko mero naklonjene pozornosti, ki je je bil njegov projekt deležen s strani medijev, v kar pa se tu ne bomo spuščali, je Miro Cerar namreč zmagal predvsem zahvaljujoč svoji javni podobi omikanega in spodobnega moža. V njegovi podobi se je utelesilo nikoli povsem ugaslo upanje, da v Sloveniji tudi spodobni ljudje vstopajo v politiko, da so pri tem lahko uspešni ter, da je mogoče doseči višjo raven politične kulture od dosedanje.

Res je, da SMC dejansko nima spodobnega programa. Poleg tega gre za „horuk“ politični projekt, s kakršnimi je bilo do sedaj že nekaj slabih izkušenj in za katerega se za vrh vsega zdi, da – ne glede na morebitne želje njegovega nominalnega voditelja – ne sodi onkraj levice in desnice, temveč čvrsto na „levo.“

Hkrati pa je nujno potrebno poudariti, da vsaj s simbolnega vidika Cerar ter sporočilo, ki naj bi ga poosebljal, predstavlja vse nekaj drugega kot zmagovalni „novi obraz“ prejšnjih izrednih volitev. Če ne drugega, slednjega vsekakor ni volila tista populacija, ki bi v politiki pogrešala spodobnosti. V tem oziru je bilo dno doseženo leta 2011 in ne letos.

To je seveda zelo optimističen pogled, ki zanemari ostale pomembne vidike. Še zlasti tiste, ki so pomembni tu, sedaj ter zato, da se Slovenija izvleče iz primeža krize. Večja izbirčnost glede forme in embalaže še zdaleč ni dovolj – v izbirčnosti se bo potrebno izuriti tudi in predvsem glede na vsebino. Pot do tega bo verjetna še dolga. Le čas pa bo pokazal, ali je bila na dolgi rok moja teza pravilna in je bil na tokratnih volitvah storjen prvi korak v to smer ali ne.

Do tedaj bo potrebno veliko dela. V kolikor si ne želimo resnično ostati brez domovine tudi v bolj temeljnem smislu pa je ravno na nas, političnih brezdomovincih, da vsak po svojih močeh aktivno delujemo za normalizacijo slovenske politike, za višjo državljansko kulturo ter boljšo raven politične izbire. 

Neizbirčnosti in apatiji bi se pri tem v prvi vrsti moral zoperstaviti tudi ves tisti široki segment političnih brezdomovincev , ki si sicer žele predvsem „miru“ pred politiko. Če ne zaradi drugega, pač zato, ker so zadnje volitve odprle vrata parlamenta tudi silam, ki si prizadevajo za več „direktne demokracije“ in težijo k ekspanzivni in militantni politizaciji družbe. Smisel političnega udejstvovanja se namreč lahko skriva tudi v vztrajnem branjenju naše svobode pred politiko oziroma vseh tistih zasebnih in družbenih sfer, v katere naj politika nima vstopa.

(nadaljevanje sledi)

Advertisements

One thought on “O političnem brezdomovinstvu – tretjič

  1. Pingback: Kritika konservativna: O političnem brezdomovinstvu – tretjič - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s