Freak King (hommage Robinu Williamsu)

robin-williams-fish

Filmi Robina Williamsa sledijo istemu obrazcu. V nekem rigidnem režimu, denimo v vojaški bazi, meščanski družini, bolnišnici ali na fakulteti, se nenadoma znajde čudak. Ta freak je lahko kdorkoli. Lahko je norec ali zdravnik, starejša gospa ali flamboyant gej, klepetavi prijatelj ali molčeči, “antisocialni” tip. Pomembna je samo ena stvar: čudak prekine obstoječi red. Ker štrli ven, freak nujno privablja poglede. Ko se med predavanjem o literarni zgodovini spozabi in skoči na mizo, ga skozi okno na vratih opazi mimoidoči predstojnik. Ko na vojaški radijski postaji spregovori o norosti vojne, ga po naključju sliši poveljnik vojaške baze.

Toda poglavarjev režima ne zmoti zgolj njegovo čudaštvo, za katero je vedno pripravljena jasna procedura. Freak zmoti obstoječi red zato, ker svojo vez z drugimi podložniki tega reda napolni s karitas. Svojim sojetnikom sporoča, da substanca njihovih razmerij ni zgolj naključje, ki jih je samovoljno zbralo pod okriljem te bolnišnice, te vojašnice, te fakultete ali tega življenja, temveč – ljubezen. Naše bivanje v okviru institucije ni začasno stanje, razglaša freak, ki bo minilo v skladu z nekim določenim rokom (zaključkom študija ali odpoklicom s fronte), temveč priložnost za vzajemno in ljubeče udejanjenje tega, kar smo. Kaj torej prekine uveljavljeni režim? Natanko ta freakova sila, zaradi katere institucije reda izgubijo svojo prehodno naravo. Poglavarji reda si želijo eno samo stvar: da bi študentje, vojaki, družinski člani, prebivalci nekega delovnega okolja ali otroci v bolnišnici vstopili v režim, preživeli v njem nek predpisan čas in ga nato zapustili spremenjeni v skladu z omejenimi nalogami tega reda. Poglavarji hočejo, da zakon ostane zgolj zakon. Njihova najhujša nočna mora je zakon, ki bi bil dopolnjen z ljubeznijo.

Ali freaku uspe poraziti poglavarje obstoječega reda? Ne; vendar ne zato, ker bi bi ga režim zatrl s predvidenimi sankcijami ali celo s surovo fizično močjo. Freak propade zato, ker podložniki reda niso sposobni prenesti silnosti ljubezni, s katero je napolnil njihovo bivanje v režimu. V svoji kratkovidnosti so namreč spregledali, da ljubezen, ki jo oznanja freak, ni uteha pred zakonom. Kajti velja ravno obratno: vseskozi je bil prav zakon tisti, ki jih je varoval pred silo prave ljubezni. Red in zakon ne zahtevata moči, temveč se dobrikata šibkosti, ujčkata zaspanost, varujeta tisto najnizkotnejše in najmanj bojevito v nas: resnična moč je potrebna šele za prenašanje freakove ljubezni.

Zato mora freak naposled oditi iz režima. Seveda vsi podložniki žalujejo za njim. Solzo potoči celo kakšen nostalgični general ali ostareli predstojnik. Toda stvari so se vrnile v svoj normalni tek: težko je prikriti, da se te vrnitve v utečene tirnice celo malce veselimo. Ljubezen, ki jo je naznanjal freak, bomo sedaj uporabljali tu pa tam, kot “človeški faktor”, kot dekoracijo bolnišnične oskrbe, poučevanja književnosti ali služenja vojaščine. Vendar ne preveč. Kajti vsi prebivalci režima se zavedamo, da kot končna človeška bitja pretrpimo samo določeno količino ljubezni, natanko toliko, kolikor nam jo je modro odmeril red.

Freak je odšel, ampak gledalec ve: vihar je morda zapustil mesto, toda sam v sebi še vedno besni. Robina Williamsa smo si lahko predstavljali v vseh možnih vlogah, v vseh spolih, rasah in kulturnih oblikah, le v mirovanju ne. Zdaj nas je prisilil v nasprotno: Robina Williamsa si moramo zamisliti mirnega.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s