Tedenski izbor

cigar-smoking-traveler-reading

Danes je moto dneva povprečnost. Danes seveda nihče z IQ, višjim od sobne temperature, ne bi upal Slovenije več postaviti v bližino kakšnega svetilnika uspešnosti. (Izjema je Alenka Bratušek, ki še kar misli, da nas je njena vlada pripeljala v nekakšen trajen gospodarski orgazem.) Pač pa nas danes vsi, na čelu s politiki levice, »resnimi ekonomisti« in »resnimi mediji«, prepričujejo, da je v Sloveniji stanje čisto povprečno, obdavčitev je čisto povprečna, obremenitev plač je čisto povprečna, kriza je čisto povprečna (itak je uvožena iz ZDA), rast je čisto povprečna, zadolženost je čisto povprečna, stroški javnega sektorja so čisto povprečni, brezposel­nost je čisto povprečna, državna lastnina je čisto povprečna, znanje naših otrok je čisto povprečno, vraga, še nesposobnost naše politike naj bi bila čisto povprečna. In če smo čisto povprečni, smo torej čisto O. K. in neke resne spremembe niso potrebne. In da bo natančno jasno, katere spremembe še posebej niso potrebne, je Mladina celo spet začela neskrupulozno in primitivno pogrevati stare pravljice o grdih domobrancih, češ vsakdo, kdor podpira privatizacijo in prilagajanje normam EU, je v resnici kolaborant in izdajalec, če že ne to, pa vsaj en ušiv hlapec. Kako nazadnjaško, predmoderno, blut-und-boden, res vredno tako imenovane progresivne novolevičarske publikacije.

Tako imenovani pogum, tako imenovana povprečnost in tako imenovane spremembe – Blaž Vodopivec, Finance

***

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, to preprečuje, da bi se ljudje s poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, zlasti na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank še bolj zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, to pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase – ne pameti ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mest, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva kariernih politikov in še amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Več politike, prosim! – Žiga Turk, Reporter

***

Kako ste prišli do liberalizma kot tipični socialistični klon v Sloveniji: ali skozi LDS »liberalizem« ali skozi gospodarski liberalizem (prosti trg)?

Ne eno ne drugo. Skozi zdravo kmečko pamet, bi rekel. Predvsem preko spletnega foruma Financ, na katerem smo v tistih časih (10 do 15 let nazaj) zelo kvalitetno debatirali o perečih problemih Slovenije na področju borze, gospodarstva in politike. Šele naknadno sem izvedel, da se tej smeri razmišljanja reče liberalizem. Sam bi to poimenoval zdrav razum. Veliko vlogo pri usmeritvi foruma v to smer pa je imel takratni urednik Financ Črt Jakhel.

Marko Pavlišič, inženir v politiki – Robert Šifrer, Časnik

***

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste.

Ne vrag, le Švab bo mejak – Andraž Kovač, Časnik

***

There may be lessons in Jeremiah and Jewish history for Christians and others concerned about their place in modern society. These can be sketched by three ideas.

First, internal exiles should resist the temptation to categorically reject the mainstream. That does not mean avoiding criticism. But it must be criticism in the spirit of common peace rather than condemnation. Jeremiah is famous as the etymological root of the jeremiad. Yet his most scathing criticisms are directed against his own people who have failed in their special calling of righteousness, not the “mainstream” culture. /…/

Finally, Jewish tradition provides a counterpoint to the dream of restoring sacred authority. At least in the diaspora, Jews have demanded the right to live as Jews—but not the imposition of Jewish law or practices on others. MacIntyre evokes historical memories of Christendom that are deeply provocative to many good people, including Jews. The Jeremiah option, on the other hand, represents a commitment to pluralism: the only serious possibility in a secular age like ours.

What Would Jeremiah Do? – Samuel Goldman, The American Conservative

***

Unlike the military, who are trained in nonviolent options for conflict resolution, the police often lack such knowledge. Bonnie Kristian expounded this failure and reasons behind systematic police brutality earlier this summer, noting also that cops are rarely held accountable for abuse. “Only one out of every three accused cops are convicted nationwide, while the conviction rate for civilians is literally double that.”

The entrenched racial injustice behind Michael Brown’s death will be difficult to root out, as it has been over centuries of American history. But the decades of policy that allowed for police abuse of Brown, and his town’s peaceful protesters, could be reversed—and if the public outcry over Ferguson is anything to judge by, Americans will be keeping a closer eye on the police in the coming years.

What Ferguson Has Revealed – Catherine Addington, The American Conservative

***

The media’s handling of this case was no surprise: political correctness rules in America’s newsrooms. But imagine a hypothetical crime: two clean-cut black couples go into University McDonald’s during the daytime – and are viciously attacked by a mob of whites. An international media circus would erupt! Big-time journalist from all over the world would descend on College Station to deal with the deplorable state of America’s race relations caused by bigoted whites. President Obama would weigh in with a few comments about America’s racial sins; and Attorney General Eric Holder – just like with the Ferguson disturbances – would travel to College Station, where Jesse Jackson and Al Sharpton would be leading protest marches.

But the narrative they’re promoting is false.

It obscures where most of the hate is coming from. Crime statistics have long reveled the real problem: high levels of black-on-black violence, followed by black-on-white violence and mob attacks — and the latter has been on the increase at an alarming rate, underscoring deep pathologies in a growing black-thug subculture — even as liberals in the mainstream media and Washington are unwilling to acknowledge this fact.

Beaten to Death at McDonald’s – David Paulin, FrontPage Magazine

***

There’s no better example of that than Henry Louis “Skip” Gates, Jr., the Harvard professor who was arrested at his own house in Cambridge in 2009 by a white police officer responding to a report of a burglary. “Gates is as respectable and renowned as any black person in the U.S. and he is not shielded from this type of harassment despite being very affluent and even more prestigious,” says Dawson.

Gates is perceived as “respectable” for another reason, too: He preferssportcoats to  baggy pants. On that day in 2009, he was wearing a red polo and dark slacks, and still he was cuffed and thrown in jail. No amount of grooming changed the fact that he was a black man in America. 

“No One Treats African-Americans Worse than We Treat Each Other” – Julia Ioffe, The New Republic

***

To kar se v zadnjih letih proti moji krščanski skupnosti dogaja v moji rojstni deželi Iraku in v mestu Mosul, od koder izhajam, je genocid po vseh pravilih, je zločin in še ena črna stran več v zgodovini Islama in muslimanov. Na tisoče ljudi je ubitih, družine so uničene, ženske posiljene, otroci zasužnjeni, hiše napadene, trgovine ukradene, cerkve iz prvih stoletij krščanstva napadane in zažgane.

Resnica je, da se kristjanom v Iraku zelo slabo godi, da jih ne bo ostalo veliko v Iraku, da maloštevilni, ki ostajajo prosijo pomoč, saj ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka. Egoistično bi želel, da moji bratje kristjani ne zapustijo Iraka, ker nočem izgubiti svojih korenin in naše dvatisočletne zgodovine. Po drugi strani pa jim tega ne morem direktno zapovedati. Sam namreč živim tukaj v Španiji dokaj varno, zares trpijo pa oni.

R. S. Naaman: Kaj pomeni črka  in kdo so “kafir” – Branko Cestnik, Časnik

 ***

Evangelijski kristjani, ki živijo na območju spopadov, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Proruski uporniki so se zavezali, da bodo branili “sveto pravoslavje” in njegove tradicije pred vsakim zahodnjaškim vplivom in evangelijskimi “heretiki”, ki da kvarno vplivajo na edine prave ruske narodne vrednote.  Kot poroča Sergej Rahuba, pravijo separatisti, da se bodo bojevali proti vsakemu heretiku, vsakemu protestantu in vsakomur, ki predstavlja nemoralne zahodne vrednote. Evangelijski kristjani, pa ne le oni,  so torej postali smrtni sovražniki  edinih pravih ruskih vrednot.
 
Prišlo je že do zaplemb protestantskih cerkva, ugrabitev in brutalnih umorov. V mesecu juliju so uporniki ugrabili štiri prostovoljce, ki so delali za krščanski radio in jih pretepli do smrti. 9. junija so oboroženi uporniki med nedeljskim bogoslužjem vdrli v evangelijsko cerkev v Slavjansku in odpeljali v neznano štiri mlade pridigarje. Njihova trupla so pozneje našli v masovni grobnici zraven pediatrične bolnišnice.
 
Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s