Hitlerjeve zahteve – izzivanje ali roka sprave?

hitlerjeve_zahteve

Če prav pomislimo, zgledajo zahteve, ki jih Herr Hitler daje Poljski, čisto razumne. Treba je razumeti, da je bil še pred dobrima dvema desetletjema dobršen del Poljske integralni del Nemčije in z razpadom Nemškega cesarstva, ki je sledil zahodni zmagi v prvi svetovni vojni, se je na sto tisoče Nemcev znašlo v mejah nove Poljske države.

Nemčijo danes v medijih pogosto obtožujejo nacionalizma in ekspanzionizma – ampak vprašajmo se: so Poljaki kaj boljši? Poljski vlada vojaška hunta, ki vsebuje najhujše nacionalistične elemente. Pravijo, da je v Nemčiji na pohodu antisemitizem. Morda je kaj na tem, a ne pozabimo, da na Poljskem ni čisto nič bolje: ukrepi, ki jih je uvedla nova poljska oblast, so še bolj sovražno nastrojeni proti Židom. Morda zato, ker večina poljskih Židov govori nemško? …

Zlasti, če pogledamo iz geostrateškega vidika, so nemške zahteve v bistvu logične in razumljive. Versajska pogodba, plod arogantnega zmagoslavja zahodnih sil, je Vzhodno Prusijo odsekala od ostalega nemškega ozemlja. Danzig, mesto z ogromno nemško večino, je dobilo nekakšno avtonomijo, čeprav si njegovi prebivalci v veliki meri želijo priključitev k matici. Nemške vojake bi, takoj ko bi prestopili mejo, pozdravili s cvetjem!

Kar je resnično šokantno, je trma poljske nacionalistične vlade, ki zavrača, da bi se usedla za mizo z Nemci in začela pogajanja o miroljubnem razkosanju svoje dežele. Še bolj nesprejemljivo je, da s to svojo trmo celotno Evropo vleče v vojno!

Pri tem je treba omeniti še vse protinemške predsodke, ki jih je brati v zahodnem – predvsem angleškem! – tisku. Seveda, Hitlerjeva Nemčija ni “demokratična” država po zahodnem zgledu. Vendar – ali je morda “demokratična” Anglija, ki zatira Indijce in je ravnokar poslala gospoda Gandhija v zapor? Je mar demokratična Francija, kjer smo brali o novem valu aretacij v Alžiru in pregonu protestnikov v Indokini?

Ne pustite se vleči za nos, dragi čitatelji: tu ne gre za nobena načela, za nobeno demokracijo. Gre za brutalno igro interesov na plečih malih držav. Iste pravice, ki si jih zahodne sile same jemljejo od Palestine do Singapurja, odrekajo Nemčiji, ki hoče le zaščiti legitimne interese svojega preivalstva v sosednjih državah.

Neverjetno je, kako petindvajset let po koncu velike vojne znova vznikajo protinemški predsodki, za katere smo upali, da so dokončno pokopani. Iste predsodke o “barbarskih Nemcih”, “Hunih”, “Gotih” ipd, ki smo jih slišali od zahodne propagande pred tremi in več desetletji, se znova ponavljajo v drugi obliki. Pri tem se objektivne razlike v politični kulturi izkoriščajo za zasmehovanje nemške politike in celo ustvarjanju nekakšne paranoje pred “nacistično nevarnostjo” itd.

Jasno je: Nemčija je – ob sicer neortodoksnih in za naše okuse morda včasih nekoliko grobih politikah Herr Hitlerja – znova postala velesila, ki ne sledi diktatu zahodnih držav. Zato jo je treba na vsak način zaustaviti. Poljska, ta umetna in šibka tvorba, o kateri pred dvajsetimi leti nihče pri nas ni niti vedel, da obstaja, je pri tem le priročna lutka anglo-francoskih interesov. Pod generalom Piłsudskim je vodila pronemško politiko, ki je šla v nos predvsem Francozom, zato so sedanjega predsednika Becka dobesedno prisilili (z ekonomskimi in drugimi pritiski), da je ubral protinemški kurz. In še to šele v zadnjih mesecih, ko je Herr Hitler dokazal svojo daljnovidnost in prvi med velikimi silami v Evropi sklenil sporazum s progresivnim režimom Jožefa Stalina v Rusiji. Zahodne sile so izkoristile protirusko paranojo Poljakov in jo speljali na svoj mlin.

Tako smo zdaj, namesto, da bi se pogovarjali o načinih za mirno razrešitev konflikta, na robu nove vojne. In zakaj? Zato, ker “demokratični” Zahod ne more trpeti samostojne in močne Nemčije – še zlasti pa ne take, ki v domači politiki gradi krepko in široko državo blaginje, na tujem pa stopa v zavezništvo s progresivnimi silami sveta. Ne, tako Nemčijo je treba na vsak način zaustaviti – in vsa ta komedija okoli nekega Danziga (kdo pa sploh ve, kje je to?) priča zgolj o tej antinemški obsesiji Zahoda, dragi čitatelji. Bomo nasedli? Upam, da ne.

Advertisements

26 thoughts on “Hitlerjeve zahteve – izzivanje ali roka sprave?

  1. No, tole s progresivnim Jožefom je seveda malce pretirano … ostalo pa realna analiza takratnega stanja.

    Ki pa seveda pozablja na notranjo politiko NSDAP, ki je kršila človekove pravice in vse Božje zakone zoper človekovo življenje v okviru “dokončne rešitve”.

    A po drugi strani: zahodni in ostali svet se s tem nista niti ukvarjala, praktično do konca vojne.

    Like

  2. Kot konservativec moram reči, da sem razočaran nad enostrankostjo razumevanja ukrajinske krize na tej strani (ki jo sicer redno prebiram!). Wilsonovsko izvažanje zahodnih vrednot na vse pretege ne glede na ceno pač ni zares konservativna zunanja politika. Kam je podoben pristop pripeljal v Iraku, Libiji in še kje, je jasno in dodatni komentarji niso potrebni. Tragikomično je, da so se ti, ki se zdaj tako zavzemajo za oster obračun z Rusijo, pred nekaj meseci zavzemali za zrušitev Asadovega režima v Siriji. To je tedaj preprečil ravno Putin (v največji meri). Kakšne pa bi bile posledice tega dejanja, mislim, da je jasno vsem.
    Bojim se, da bo v Ukrajini rezultat popolnoma enak kot je rezultat bushevske politike v Iraku – še veliko večje trpljenje nedolžnih civilistov v imenu neke namišljenje “demokracije” in “liberalizma”. Vse to zato, ker je velik del zahodne politike vztrajal, da je treba Rusijo obravnavati kot drugorazrednega partnerja in da se lahko ravnotežje moči v tej regiji mirno ruši. Jasno je, da Rusija tega ne bo dovolila, če noče izpasti kot tretjerazredna država … to je v komentarju pred nekaj meseci zapisal tudi Henry Kissinger.

    Primerjava s Hitlerjem pa je neresna. Putin pač ni Hitler, je (pol)avtokratski voditelj in ne vem, zakaj bi ga to diskvalificiralo kot normalnega partnerja. Navsezadnje mirno poslujemo, sodelujemo tudi denimo s Kitajsko, ki je zares totalitarna država. Zakaj se potem ne zavzamemo za prekinitev odnosov in diskvalifikacijo tudi le-te?

    Skratka, da ne bom predolg vsem za konec predlagam v branje en sijajen članek znanega britanskega (paleo)konservativnega novinarja Petra Hitchensa (brata bolj znanega Christopherja): http://hitchensblog.mailonsunday.co.uk/2014/09/a-childrens-crusade-marches-towards-red-square.html

    Pa upam, da bodo morebitni odgovori na ta komentar konstruktivni…

    Like

    • Hvala za zanimivo kritiko sicer briljantnega članka kolega Philopatridusa.

      Močno se strinjam z vami, da bi bilo napačno in netočno postavljati v isto vrsto Putina in Hitlerja. Enako kot je bilo zelo neprimerno primerjati Guantanamo z Auschwitzem kot so to pred leti počeli nekateri naši časopisi.

      V zvezi s tem naj pripomnim, da ni malo takšnih pri nas, ki o sami Ukrajini nimajo osnovnih podatkov, pa se postavljajo na rusko stran v prvi vrsti na podlagi nekega zakoreninjenega anti-ameriškega refleksa (in pa, ker je Rusija dovolj daleč, da jim ni treba res razmišljati o tem, kako je, če imaš Putina za soseda). In na takšne je v prvi vrsti ciljala ost tega zapisa.

      Po mojem vtisu namen članka namreč ni bil podati neke faktične analize obeh primerov in na podlagi stroge primerjave vleči resnih paralel. Sam ga razumem predvsem kot dobro provokacijo, ki se mi zdi še posebej umestna z vidika slovenskega konteksta in prevladujoče obravnave ukrajinske krize v slovenskih občilih in javni sferi.

      Pomembna netočnost v zvezi s Hitlerjem in Putinom, na katero ste bili upravičeno opozorili, se tako tudi na nek načim “pogliha” z drugo pomembno razliko med obema primeroma, ki jo zapis zanemari:

      Če za trenutek vzamemo sicer le simbolno analogijo Danzig – “Novorusija” v resno primerjavo – je namreč res tudi, da je Nemčija z vidika samoodločbe narodov in zaščite svojih zamejcev dejansko imela neko podlago za svoje zahteve.Šlo je konec koncev za ozemlja, kjer so – kolikor jih Poljaki niso po letu 1918 bolj ali manj nasilno pregnali – večinsko živeli Nemci, ki so čutili nemško in večinsko želeli živeti v Nemčiji.

      V vzhodni Ukrajini pa na drugi strani prevladujejo Ukrajinci. Res je, da je večinski jezik ruski, toda prevladujoča narodna identiteta je ukrajinska (Krim je tukaj izjema). Natolcevanja o “zatiranju ruskega jezika” pa so tudi v največji meri plod kremeljske propagande. Ruščina se glasno razlega tudi na ulicah Kijeva, ne le v donskem bazenu. Tudi med protestniki na Majdanu je bilo ogromno takih, ki jim je materni jezik ruščina.

      Like

      • Žal se v primeru Putina še kako motiš. V resnici je Putin še nekajkrat hujši od Hitlerja. Hitler je dal požgati Reichtag. Putin je, ko je prišel na oblast zminiral kar nekaj blokov v različnih mestih – z veliko civilisti, in na koncu so ljudje celo odkrili, da niso krivi Čečeni, ampak so bili ruski agentje.

        Propaganda je tudi do neke mere identična. Judje so bili v Nemčiji priročna tarča, saj so bili na splošno precej nepriljubljeni in osovraženi. Torej, ljudje, ki jih je bilo varno sovražiti. Danes Putin proglaša svoje sovražnike za naciste – in jih tako naredi za legalno in varno tarčo sovraštva. Nacisti so danes ljudje, ki jih je varno sovražiti.

        In konec koncev – naše zahovne vrednoste niso enakovredne ali manjvredne od totalitarnih. So več vredne.

        Like

      • Hvala za tehten odgovor, veseli me pripravljenost na tehten dialog.

        Torej, v kolikor je članek namenjen kot kritika na refleksi antiamerikanizem naših medijev in velikega dela populacije, se močno strinjam s tem. To je res intelektualno sprevržena pozicija, ki si zasluži vso kritiko. Žal sem dobil vtis, da članek poskuša (ali pa so vsaj številni bralci dobili tak vtis) vleči (na zelo duhovit način, to moram priznati!) jasne vzporednice med sedanjo krizo in dogajanjem l. 1939. Tu pa se očitno oba popolnoma strinjava, da je to nemogoče in nepošteno.

        Glede situacije na vzhodu Ukrajine pa bi dodal še tole: kakšna je dejanska volja prebivalcev vzhodne Ukrajine ne ve nihče. Čeprav se ne gre za Ruse, temveč za Ukrajince, so na zadnjih volitvah tako rekoč plebiscitarno podprli Janukoviča. Verjetno bi podprli tudi idejo večje federalizacije Ukrajine.. to seveda ni fakt, je pa pomoje neke vrste “educated guess”.

        A moj zapis ni ciljal na to, temveč na preprosto dejstvo o ravnotežju moči, ki je starodavno načelo mednarodne politike vsaj od vestfalskega miru dalje. Skratka, tu moramo biti pomoje čisto realni in priznati, da to obstaja in da države težijo k uresničevanju svojih interesov. Tudi ZDA in EU ne podpirata sedanje ukrajinske vlade samo iz altruizma, o tem sem prepričan. Ko sprejmemo dejstvo ravnotežja moči, moramo priznati tudi, da bi vstop Ukrajine v EU in NATO situacijo močno spremenil. Rusija bi s tem izgubila ogromno ugleda in prenehala bi biti tudi regionalna sila (svetovna že zdaleč ni več). Ne razglabljam o tem, ali je to moralno ali ne, temveč da tako pač je. Tudi ZDA verjetno ne bi kar gledala, če bi nekdo (recimo Rusija ali pa bolj verjetno Kitajska) hotela postaviti proruski režim v denimo Mehiki (banalen primer).

        Ker v Ukrajini ne gre za našo varnost, bi torej po mojem mnenju prava konservativna politika skušala doseči nek kompromis in se tako izogniti žrtvam. Mogoče bi lahko predlagali federalizacijo, ruski veto na vstop v NATO ali kaj podobnega. Tako bi se izognili vsem žrtvam in trpljenju, ki so mu sedaj izpostavljeni prebivalci vzhodne Ukrajine. Verjamem, da je bi bil Putin na kaj takega pripravljen, kar kažejo tudi zadnje novice o pogajanjih.

        Še enkrat pa vse vabim k branju članka g. Hitchensa. Na njegovem blogu je še več dobrih člankov o tej problematiki.

        Like

        • Res je, da je vzhod volil Janukoviča in res je tudi, da so ga Ukrajinci zrušili. To pa je Putin zlorabil za priključitev Krima. In zraven še površno naredil napako in za kratek čas objavil prave podatke referenduma (30% udeležba in malo več kot polovica teh je glasovalo za Rusijo). Torej okrog 15% ljudi na Krimu podpira priključitev Rusiji.

          Dejstvo je pa tudi, da se je v Ukrajini dogajalo nekaj, kar se ne bi smelo. Politično so zaprli Julijo Timošenko. Ne pravim, da je čista, ampak obsodba je politična – saj so jo obsodili, ker se ni uspela zmeniti za dovolj nizko ceno plina. Pri tem je seveda jasno, da Rusija pogojuje ceno plina tudi s tem, kdo je na oblasti.

          Tudi federalizacija Ukrajine je opcija. Vendar Putin tukaj načrtno sproža konflikte, da bi sprožil več sovraštva – in si zagotovil več vpliva.

          Saj ni važno, ali so le altruistični razlogi ali ne. Za Ukrajince je vsekakor boljša demokratična in svobodna EU, kot pa totalitarna Putinova Rusija. In če ima Rusija poštene namene, ne vem, zakaj se boji Nata. Problem je v tem, da je totalitarna.

          Kitajska se zaenkrat počasi usmerja v bolj svobodno in demokratično državo, saj je to tudi dobro za njeno gospodarstvo in ljudi. Rusija žal ne gre v tej smeri. In nobena svobodna odločitev Ukrajine ne bi spremenila stanja – Putin jo hoče popolno podrejeno Rusiji. Putin je pripravljen le toliko, v kolikor ga bodo tamkajšnji tajkuni disciplinirali – ker gre za njihov posel.

          Pa konec koncev tudi žene in matere vojakov niso več tiho.

          Like

    • Nasprotno. Primerjava Putina in Hitlerja je še kako primerna. Oba uporabljata enake poteze. Ne vem pa, kako lahko v totalitarnih režimih vidiš, da so boljši on naše svobode – ki sicer ni idealna, ampak dosti boljša od Putinove diktature.

      Asad je še vedno diktator, čeprav “sekularni”. Le islamski skrajneži so izkoristili situacijo.

      Kitajska je de facto manj totalitarna kot Rusija.

      Like

      • Ne mislim, da je totalitarizem boljši od zahodnih razmer, seveda ne. A tudi ne vidim, zakaj smo poklicani, da svoj sistem vsiljujemo po vsem svetu. To je whigovska oz. liberalna politika 19. stoletja, klasični konservativci so načeloma vedno pristajali na zmerno zunanjo politiko, ki naj temeljni na zagotavljanju miru in ravnotežja sil (lep primer predstavlja denimo sijajen Metternichov sistem, ki ga je nato zrušil nacionalizem).

        Primerjati Hitlerja in Putina pa je smešno, mislim, da je to očitno. Mar Putin vodi genocidno politiko da katere etnične skupine? Mar podpira rasistična stališča, odpira koncentracijska taborišča?
        Ne mislim pa, da je z njegovim režimom vse v redu. Jasno sem zapisal, da je avtoritarni politik. Drugo vprašanje pa je, ali lahko Rusija ta trenutek dobi kaj boljšega.. delujoče demokracije pač ne more biti brez ustrezne socialne in kulturne podlage ter tradicije (Jefferson je denimo napisal, da je slednja mogoča le v družbi svobodnih farmarjev). Je bila Jelcinova Rusija za Ruse denimo boljša?

        Jasno je, da je Asad diktator. A je še vedno najboljša možnost, ki je pač na voljo. Če bi ga zrušili, bi bil genocid nad kristjani in alaviti v Siriji danes še hujši kot v Iraku, to je verjetno vsakomur jasno.

        Like

        • Saj ne vsiljujemo svojega sistema vsemu svetu. Je pa dejstvo, da v svobodnem svetu lahko živiš tudi po strogih nesvobodnih pravilih – moraš pa sosedu dovoliti, da živi drugače. Zame je osebna svoboda posameznika višje od pravice do države, da je totalitarna.

          Seveda bi rad videl konkurenco oziroma več velesil, ampak pod pogojem, da so vse svobodne.

          Primerjava Putina in Hitlerja vsekakor je na mestu – seveda ne v vseh lastnostih. Rusija je izvedla genocid nad Čečeni – predvsem pod Putinom. Pri Putinu gre za neko obliko tega, kar je že rekel Churchil: Fašisti prihodnosti se bodo imenovali antifašisti.

          Kot sem že napisal bistvene skupne lastnosti.

          1. Diktatura. Sicer imajo “demokratične” volitve, kjer vedno zmaga Putin.
          2. Teroristični napadi, ki so jih sami izvedli in obtožili – svoje tarče sovraštva (Judje, Čečeni).
          3. Želja po velikem imperiju in enem führerju.

          Res pa je, da je bil Hitler v primerjavi z ruskimi diktatorji, predvsem Stalinom (pa tudi Putinom) res pravi amater – in slab strateg. Putin je boljši strateg. Putin se lahko primerja z Miloševičem. Tudi Miloščevič je dolgo časa vrtel okrog prsta vse evropske in ameriške politike.

          Kar pa se tiče sovraštva do določenih skupin. Res je, da nima enako velike skupine ljudi, ki bi bila tarča sovraštva. Pri Ukrajini pa uporablja tipično totalitarno propagando – le, da je ukrajinsko oblast označil za nacistično (tako, kot je povedal Churchil).

          Jelcinova Rusija je bila za Ruse boljša.

          Asad v tem trenutku verjetno je najboljša opcija za Sirijo. To pa predvsem na račun tega, ker so ostale radikalno islamske države izkoristile situacijo zato, da so islamski skrajneži začeli z uporom.

          V Iraku je glavni problem v tem, da očitno med politiki ni volje, da bi vojsko ohranili tam in bi ohranjala red, dokler se zadeve ne bi stabilizirale – to bi lahko trajalo tudi več deset let.

          Like

        • Ja, članek je namesto o Putinu govoril o Hitlerju. Ampak zdi se mi, da ju avtor s tem ni hotel primerjati. S teksom je prej pokazal na dejstvo, da ta specifičen način politične argumentacije — denimo sklicevanje na geopolitične interese, na slabosti parlamentarnih demokracij, na nujnost zaščite pred Zahodom, navsezadnje na golo pravico močnejšega soseda — postane nekaj spornega samo tedaj, ko se nanaša na Hitlerja. Ali recimo na kakšnega Busha. Če te argumente uporablja kdo drug, jih bo javno mnenje pogosto brez pomišljanja sprejelo. Še več, če se jih poslužuje politična sila, v katero javnost investira svoje protiameriške upe, potem bo te argumente začela ponavljati tudi javnost sama.

          In natanko to se je zgodilo v primeru ruske agresije, ki je v slovenskem tisku doživela skoraj enoglasno podporo. Slovenska javnost je kot nekaj neproblematičnega sprejela “argument ruskega dvorišča”. Rusija ima pravico do odločanja (ali do veta, kot praviš ti) o mednarodnem povezovanju svoje sosede, saj spada v njeno naravno interesno sfero, na njeno “dvorišče”. Rusija ima pravico do nadzora nad ukrajinsko vlado, saj na ta način preprečuje ameriški politični monopol v Evropi. Rusija ima pravico do vojaškega posega na ozemlju svoje sosede, ko presodi, da je ogrožena javna usoda ruščine. Jaz mislim, da so ti argumenti politično nesprejemljivi sami po sebi. Dober indikator nerazsodnosti javnega mnenja vidim prav v tem, da postanejo problematični samo takrat, ko jih uporabimo za zagovor režimov, za katere “vsi vemo”, da so hudobni, recimo za Hitlerjevega ali za Bushevo vlado. Razsodnost nekega folka je očitno razpadla, ko se lahko zave politične katastrofalnosti teh argumentov samo s pomočjo ad hitlerum opozoril.

          Praviš, da je Putin, podobno kot Asad, pač manjše zlo. Okej. Ampak to ne pomeni, da mu mora mednarodna javnost v primeru Ukrajine (ali v primeru onemogočanja ruske opozocije) pogledat skoz prste. Ne vidim razloga, zakaj bi se s slabostmi manjšega zla morali sprijaznit hitreje kot s slabostmi večjega zla. Ukrajincem, ki so morali leta živet pod bolj ali manj proruskimi vladami in gledat, kako jih je evropsko usmerjena Poljska prehitela v vseh pogledih, žal nič ne koristi tolažba, da trpijo manjše zlo. Verjetno velja isto tudi za demokratično usmerjen folk pod Asadovim režimom. Bistvo manjšega zla ni v tem, da mu pustimo vse — v tem primeru je namreč neločljiv od najslabšega zla –, ampak da ga poskušamo zamejit na čim manjše področje. In ravno zato je treba nasprotovat širjenju putinizma v Ukrajino.

          Like

          • @Concrete Heart. Najprej hvala za odgovor. Popolnoma se strinjam glede slovenskih medijev, ki jih že več let zato ne spremljam natančno. A pomoje pravi odgovor ni v tem, da prevzamemo popolnoma nasprotno stališče – in na to sem hotel opozoriti, da je bil odziv slovenske desnice, tudi te drugače zelo dobre strani po moje enako pristranski in ni skušal/ne skuša razumeti situacije z vseh strani, tudi z ruske.

            Sicer mislim, da članka, ki sem ga predlagal v branje nisi prebral, saj je v njem marsikaj razloženo. Stvari so pač malo kompleksnejše kot: dobra EU in ZDA proti zlobni Rusiji, ki čaka samo na to, da bo še naprej zatirala ukrajinsko ljudstvo. O tem je pisal denimo tudi Henry Kissinger, ki mu nihče ne more očitati, da je rusofil. Njegov članek (je že malo starejši) prilagam tukaj in vabim k branju: http://www.washingtonpost.com/opinions/henry-kissinger-to-settle-the-ukraine-crisis-start-at-the-end/2014/03/05/46dad868-a496-11e3-8466-d34c451760b9_story.html

            Sam ne pristajam na idealistično wilsonovsko politiko, katere lep primer je tvoj zgornji odgovor. To je tipično liberalni pogled, ki zveni sicer zelo lepo, a po moje ni čisto nič konservativen (to omenjam samo zato, ker smo pač na taki strani). Izhaja namreč iz idej oz. ideologij, ne pa iz stvarnosti in zgodovinskih okoliščin ter iz želje po miru. Stvarnost je pač kompleksna in se je ne da reducirati na nekaj splošnih principov, ki naj bi vodili vso zunanjo politiko. Principa o samoodločbi narodov, za kar naj bi se tukaj šlo, ne spoštuje niti EU oz. njene države članice. Če bi tako politiko uporabili v Siriji, bi sedaj imeli popoln genocid kristjanov in drugih verskih skupin. Človeška družba in njeni mednarodni odnosi pač niso nek sistem, ki bi ga lahko matematično obdelovali po nekih aksiomih. Prav iz najboljših namer običajno nastanejo najhujši rezultati, zgodovina nas je to že zdavnaj naučila.

            Tak versajski sistem (temelječ na samoodločbi) je končno sprožil tudi največjo svetovno morijo, ki se ji je konservativni princip ravnotežja moči kot ga je zastavil Metternich več kot stoletje uspešno upiral.

            Nasploh se mi zdi malikovanje kateregakoli političnega sistema neprimerno. Tudi naš ima svoje slabosti in demonizacija avtoritarne Putinove vlade je pomoje zgrešena. Za božjo voljo, zakaj ni takih napadov deležna npr. Kitajska, ki veliko bolj grobo krši številne človekove pravice? Pa še marsikatera država na svetu, Putinov režim je primerjalno gledano pravzaprav blag. Pri čemer ne smemo zanemariti, da ga v bistvu podpira večina Rusov, naj nam je to všeč ali ne (ne zgovarjajmo se tukaj, da imajo oprane možgane, to velja še za marsikatero enostransko medijsko krajino). Prav iz tega (iz demonizacije) izhaja tudi neka tiha predpostavka, ki je eno izmed gonil te krize: Rusija ni priznana kot enakovreden partner, temveč kot nasprotnik. Potem ji tako ali tako ne preostane drugega, da se obnaša kot nasprotnik (da ne bo pomote, isto velja tudi za Rusijo v odnosu do Zahoda). Tako da ja, tudi Zahod nosi del krivde, da je kriza eskalirala do takega obsega.

            Princip ravnotežja moči in državnih interesov pa je star kot človeštvo in ga ne bomo odpravili. V želji po njegovi odpravi se običajno skrivajo interesi nekaterih drugih sil. Zato je pomoje najboljše, da ga sprejmemo in skušamo doseči najboljše. Povej mi, mar misliš, da bi ZDA ali katera druga država kar pristala, če bi nekdo želel v svoj interesni krog spraviti njeno sosedo, ki jo smatra kot nujno za nacionalno varnost ter se z njo čuti tesno povezano? ZDA so to izrazile že z Monrojevo doktrino, ki je v praksi še vedno v veljavi. In to se mi zdi čisto normalno stališče.

            Tako, malo sem se razpisal, upam, da je poanta razumljiva. Skratka, želel sem spodbuditi k malo širšemu pogledu na situacijo. Me pa veseli, da se je razvila debata na kulturnem nivoju.

            Like

            • “Principa o samoodločbi narodov, za kar naj bi se tukaj šlo, ne spoštuje niti EU oz. njene države članice. Če bi tako politiko uporabili v Siriji, bi sedaj imeli popoln genocid kristjanov in drugih verskih skupin.”

              EU je pogodbena tvorba. Očitno je, da njene direktive niso pogojene z rabo sile. Implikacija, da je Slovenija v razmerju do Nemčije v istem političnem odnosu kot Janukovičeva Ukrajina do Rusije, se mi ne zdi zelo realistična — je pa gotovo nekaj, s čimer bi se strinjala velika večina slovenskih medijev.
              Glede samoodločbe: sam si se že opiral na njo, ko si rekel, da se je prebivalstvo V Ukrajine enoglasno odločilo za Janukoviča. Samoodločba narodov je očitno sestavni del našega razmišljanja o politiki, nanj se sklicuje vsakdo izmed nas, zato ga ne moreš razumno uvrstit med nerealistična mnenja, ne da bi s tem razglasil za nerealistično našo skupno politično racionalnost.
              Princip ravnotežja med dvema globalnima silama ni star kot človeštvo, ampak novost dvajsetega stoletja. V politiki žal vodi v katastrofalne posledice: prva je očitno ta, da moramo v skladu s tem principom v rusko interesno sfero uvrstiti tudi pribaltske države, Poljsko, Madžarsko itd. Mislim, da je sestavni del političnega realizma to, da se izognemu temu sklepu. Sicer pa je prisoten še en problem. Pri ukrajinski krizi izvorno ni šlo za približevanje zavezništvu NATO, ampak EU. Glede na to, da pri EU ne gre za vojaško zavezništvo, usmerjeno proti Rusiji, ampak v prvi vrsti za ekonomsko-politično zvezo, tukaj očitno ne gre za primer ogrožanja konstelacije vojaških sil sveta. Gre za to, da se hoče neka vzodnoevropska država, ki je bila tradicionalno vezana na rusko gospodarstvo in politiko, priključiti zvezi evropskih držav, ki sama ne nastopa kot sovražnica Rusije, ampak kot njena partnerica in — seveda — kot ekonomski tekmica. To ni vojaška provokacija: razen seveda, če v odnosu med EU in Rusijo vidimo zgolj hostilnost, pred čimer si pa že sam posvaril.

              Like

              • Principa o samoodločbi nisem omenjal, ker bi se z njim absolutno strinjal, temveč ker sem ga hotel relativizirati. V ukrajinskem primeru se nanj pač sklicujeta obe strani, obe pomoje do neke mere upravičeno, to je vse, kar sem s tem hotel povedati. Zdi pa se mi hipokritično, da z njim opletajo neke države, ki ga same ne spoštujejo (najbolj jasen primer je denimo Španija v odnosu do Katalonije in Baskije). Se pa strinjam, da je samoodločba postala sestavni del našega političnega razmišljanja mimo katere popolnoma ne moremo. Je pa drugo vprašanje, koliko je to dobro oz. ali to pomeni, da se moramo s tem nujno strinjati. Princip samoodločbe je namreč rezultat nacionalizma 19. stoletja, prej tega ne poznamo. Čisto mogoče je tudi, da bo v prihodnje počasi izginila, tega pač ne vemo…

                In ne, ne mislim, da je Slovenija do Nemčije v enakem odnosu kot je bila Ukrajina do Rusije :)) … čeprav je tu potrebno opozoriti, da odnosi med Janukovičem in Putinom še zdaleč niso bili tako rožnati kot se jih prikazuje, dejansko je vedno prihajalo do trenj.

                Princip ravnotežja moči je neizogibna stvar mednarodne politike vsaj od vestfalskega miru, novost 20. stoletja je samo bipolarnost. In vse kaže, da se znova vrača multipolarnost, ki je bila značilna za starejša obodbja. Bipolarnost se je pač vzpostavila kot rezultat 2. svetovne vojne, enako kot tudi razdelitev interesnih sfer, ki jih omenjaš. Prej je recimo Madžarska, velik del Poljske itd. spadalo pod habsburški imperij, ne pa pod ruskega. Jasno je, da so danes baltske države članice EU in NATO ter da jih mora slednji pogodbeno varovati. Če bi Putin skušal do njih voditi agresivno politiko, sem takoj za to, da se mu odločno postavimo po robu. A dejansko je bilo ravno obratno – vse od padca Sovjetske zveze je Zahod širil svoj vpliv na vzhod, ne pa obratno.

                Ravnotežje moči pa še zdaleč ne velja samo na vojaškem nivoju, temveč tudi na ekonomskem ter geostrateškem področju. EU resda ni vojaško zavezništvo, ampak hkrati ne moreš trditi, da se gre samo za trgovsko zvezo oz. nekaj podobnega. Dejstvo je, da ima elemente državnosti in v primerjavi vojne bi pač članice EU-ja gotovo delovale skupaj. Skratka, ravno tukaj je pomojem bistvo. Da bi se zagotovilo neko garancijo, da Ukrajina oz. njeno ozemlje ne bo nikoli nevarno Rusiji ter seveda da se upošteva tudi zahteve vzhodnega dela države. Če bi skušali to iskati, namesto da demoniziramo Rusijo, bi bila to prava zmerna ter konservativna zunanja politika kot jo jaz razumem.

                Sicer pa je o odnosu med EU in Rusijo spodaj zelo dobro pisal tudi komentator Andraž. Njegov komentar podpišem tudi jaz.

                Like

                • “Skratka, ravno tukaj je pomojem bistvo. Da bi se zagotovilo neko garancijo, da Ukrajina oz. njeno ozemlje ne bo nikoli nevarno Rusiji ter seveda da se upošteva tudi zahteve vzhodnega dela države. Če bi skušali to iskati, namesto da demoniziramo Rusijo, bi bila to prava zmerna ter konservativna zunanja politika kot jo jaz razumem.”

                  Zgodovina nam žal ni postregla z nobenim receptom, kako sto procentno zagotoviti, da suverena država ne bo nikoli — niti potencialno — ogrožala interesov svoje sosede. Seveda obstajajo kratkotrajni recepti, denimo odvisne vlade à la Janukovič. Ampak dokler obstajata dve oboroženi suvereni državi, ostaja možnost konflikta, kar je tudi temeljna lekcija političnega realizma od Hobbesa do Schmitta.

                  Praviš, da je zahod premikal svoje območje vpliva na vzhod. Če pogledamo na meje današnje EU, je to nedvomno res. Ampak sam ne vidim v tem zgolj geostrateške igre. Mislim, da so prebivalci tistih držav ex Varšavskega pakta, ki danes spadajo v EU, zadovoljnejši s svojo obliko državnosti kot denimo državljani Belorusije ali Ukrajine. Z vidika geopolitike je to na prvi pogled nepomemben in nerealističen faktor. Ampak če hočemo najti vsaj približek zagotovila, da Ukrajina ne bo “nikoli ogrozila Rusije”, potem bi si morali prizadevati ravno za politično zadovoljstvo Ukrajincev. Zakaj baltske države ne ogrožajo Rusije? Ker je prebivalstvo zadovoljno s svojo politično ureditvijo. Ker uživa v ekonomski in politični svobodi, ki je pod okriljem SZ pač niso poznali.

                  Torej imamo zanimiv geopolitični absurd. Države, ki so bile včasih del SZ, ki so geografsko izjemno blizu centrom ruske moči, danes ne predstavljajo nobene realne (oziroma realistične, če hočeš) grožnje Rusiji, pa čeprav so članice EU in NATO zveze. Na nasprotnem bregu imaš Ukrajino, ki ni članica NATO, ki je bila v zadnjih desetletjih poleg krajših presledkov vseskozi pod posrednim političnim diktatom Rusije, a je vendarle domnevno najhujša grožnja Rusiji. Jasna je vsaj ena stvar: pri iskanju “zagotovil”, o katerih govoriš, Rusi očitno niso najuspešnejši.

                  Like

                  • Tu se absolutno strinjam, možnost konflikta vedno obstaja. Obstajajo pa tudi načini (pameten kompromis), da se te možnosti čim bolj zmanjša. Seveda pa velja tudi obratno – agresivna politika brez pripravljenosti na kakršnokoli popuščanje. To seveda velja za obe strani.

                    Rusija je seveda glede tega, kar lahko ponudi tem državam v deficitu glede na Zahod, saj ima za sabo katastrofalno izkušnjo komunizma. Plus seveda to, da spada v drug kulturni krog, ki ne ceni osebnih svoboščin na tak način, kot je bilo spodaj že izpostavljeno. Osebno se mi sicer zdi, da prebivalce bolj kot politične svoboščine privlači zahodni materialni standard. Priznam, to je moje cinično prepričanje, ki je mogoče tudi napačno..

                    Ali te države (predvsem baltske) res ne predstavljajo nobene grožnje, pa je drugo vprašanje. Rusija verjetno misli drugače, a Zahod je pač izkoristil njeno šibkost po padcu SZ in sedaj je situacija taka kot pač je. Priznati je treba tudi to, da NATO v zadnjih letih s postavitvijo raket v vzhodni Evropi ni igral ravno na to, da bi Rusijo pomiril, ampak ravno nasprotno.

                    Prav iz te šibkosti in užaljenosti ter seveda želje po ponovnem statusu velesile verjetno izvira velik del njene sedanje nepopustljivosti v ukrajinski krizi. Kako se bo razpletlo, bomo videli. Vsekakor se verjetno lahko vsi strinjamo, da upamo na prevlado razuma in da bodo države kljub vsemu našle nek dogovor brez še več žrtev. Ukrajinske krize brez Rusije pač ne bomo rešili, to je dala jasno vedeti.

                    Jaz bi za konec samo še opozoril na en Kissingerjev citat, ki pomoje nakazuje razumno pot naprej:

                    “Any attempt by one wing of Ukraine to dominate the other — as has been the pattern — would lead eventually to civil war or break up. To treat Ukraine as part of an East-West confrontation would scuttle for decades any prospect to bring Russia and the West — especially Russia and Europe — into a cooperative international system.”

                    Like

                    • Tudi, če je tvoje cinično prepričanje, da ljudi bolj privlači materialno dobro stanje kot svoboda – je treba poudariti, da sta ta dva elementa tesno povezana med seboj. Po drugi strani pa ne pomaga niti obilica nafte (danes najbolj donosne surovine), da se ne bi na malo daljši rok stvari drastično poslabšale, če imaš diktaturo (primer Venezuela).

                      Ne vem pa, od kje ti ti, da je zahod hotel širjenje na vzhod. Raketni ščit – to že ime pove – je izključno obrambnega pomena, torej Rusije ne more ogrožati. Strah Rusije je bolj v tem, da je kar precej zaostala pri vojaški tehnologiji za zahodom in se boji, da bi v primeru konflikta – zaradi uspšenega ščita – bila zelo neučinkovita v agresiji.

                      Res je. Putin je užaljeni maščevalec. Hoče se maščevati zahodu in vsem, ker je SZ razpadla.

                      Ukrajina bo seveda morala spoštovati vse ljudi – tudi rusko govoreče. Konflikt, ki ga ustvarja Rusija, k temu ne pripomore. Po drugi strani bi pa tudi brez vojne bila potrebna potrpežljivost in pogajanje. Ne moreš pričakovati, da bodo vse naredili naenkrat.

                      Like

                • Iz tvojega pisanja se da sklepati, kot, da se Evropa agresivno želi širiti in ogrožati Rusijo. V resnici se pa EU širi zato, ker so bivše sovjetske države želele tja in ne v neko rusko zavezništvo – le zakaj? Baje se je želela pridružiti tudi Rusija, a je bila prevelika. Pa tudi nekatere države iz Severne Afrike so si želele priključitve.

                  EU ni nevarna Rusiji, hoče pa biti Rusija glavna. Tudi Putin se navdušuje nad velikimi diktatorji, kot je Stalin. Zato je Putin večji problem, kot se zdi.

                  Jasno je, da bo Ukrajina hotela v EU in Nato – zdaj še bolj. Saj ji le-to omogoča obrambo pred ruskim imperializmom.

                  Like

    • Pozdravljeni, demaistre90: hvala za komentar. Ker vam je eden od avtorjev že odgovoril, zgolj kratko pojasnilo. Kot ste morda opazili, imamo na portalu glede tega vprašanja precej konsistentno uredniško politiko, kritično do Putina. To seveda ne pomeni, da nismo pripravljeni na soočenje z artikuliranimi in dobronamernimi nasprotnimi stališči.

      Like

  3. Pozdravljeni.

    Naj se oglasi še moja malenkost v zvezi z sočasno ukrajinsko krizo. Po mojem mnenju je tukaj potrebno vzeti v ozir več dejavnikov, da se izognemo posploševanju. Prva stvar, katera pade v oči tukaj je nerazumevanje samih ruskih razmer. Rusija kot taka ni nikoli imela resne demokratične tradicije na eni strani in na drugi je bila vlada vedno bolj kot ne ”avtokratska” in v primeru SZ totalitarna. Putin, kateri je nedvomno vsaj delno avtokratski, v tem primeru bolj kot ne nadaljuje delo predvsem carske Rusije (in toliko SZ, kar poskuša mnogo komentatorjev prikazati). Kranjskega plemiča Žigo Herbersteina, kateri je napisal znamenite moskovske zapiske so imenovali, tisti kateri je odkril Rusijo Evropi. Ta sintagma pa tudi lepo kaže na vsaj določeno tujost med Z. Evropo in Rusijo. Zatorej Putina ne gre presojati čisto iz pogleda zahodnega Evropejca, saj tak pogled ne upošteva domačih razmer. Nedvomno bi bilo Rusiji želeti bolj humano politično vodstvo slej kot prej, vendar se spremembe le redkokdaj zgodijo zelo hitro. Tudi francoski revoluciji sta sledili restavracija in Napoleon preden se je republika dokončno uveljavila (vrednostne sodbe pustimo ob strani). Sicer na tej točki moramo paziti, da ne zdrsnemo v ”civilizacijski relativizem” in Spenglerjev pogled, da je resnica odvisna od slednje, kar je sam demonstriral na primeru matematike. A vendar primerjati Putina s Hitlerjem je nujno pogojeno z zahodno evropskim liberalizmom kateri je Rusiji preprosto tuj.

    Drugi izredno pomemben dejavnik je nerazumenje pomena ti. tamponske cone. Predsednik slovenskega panevropskega gibanja Laris Gaiser je namreč večkrat povdaril, da je zadnja cona širitve EU zahodni Balkan in to utemeljil ravno z strahom Rusije, da bi mejila na še eno velesilo, v tem primeru EU. Kot je pokazal Carl Schmitt v svojem delu Nomos of the earth je sedaj čas velikih sil in ne več nacionalnih držav. Le te so namreč premajhne za nastopanje na globalnem odru. Sedaj pa nam Ukrajina (in morda tudi Belorusija) odpirate nove težavne premisleke.

    a) Kako zagotoviti, da se ne bo suverenost teh držav konstantno ogrožana z težnjami obeh velesil – Eu in Rusije.

    b) Kako naj Ukrajinska etnična (in kulturna!) raznolikost vse to vzdrži. Saj je na rusko kulturo navezani vzhod nekaj popolnoma drugega kot zahod, kateri je bil celo del Avstro-Ogrske in je celo zaznamovan s srednje evropsko kulturo.

    A vendar nam priča kriza EU še eno in izredno pomembno zadevo. To pa je dejstvo, da bo zahod (ZDA + EU) moral začeti bolj previdno postopati proti Rusiji, oz. še več, ne imeti Rusije za sovražnika apriori. Rusija ima ogromno svojih problemov in vsaj delno celo neuspešno tranzicijo iz SZ, a vendar je vprašanje kulturne razdalje tukaj ključno. Izvoz liberalizma kot ga poznamo na zahodu v Rusijo ne bo deloval. Ruska zgodovina je namreč oblikovala precej drugačno kulturo kar se sedaj kaže. Na drugi strani pa daje Rusija vsem vedeti, da so oni velesila in da se ne bojo podredili drugim velesilam (na tej točki se lahko vprašamo med drugim kdo je dal ZDA pravico, da se igrajo policaja v mednarodnih odnosih?). Mi zahodnjaki moramo pač sprejeti dejstvo, da nismo več vodilna civilizacija. Evropa in ZDA skorajda vsak dan pomeni manj v zunanji politiki in to kliče k temeljitemu premisleku naših postopanj.

    Like

  4. Pingback: kritika konſervativna: Hitlerjeve zahteve – izzivanje ali roka sprave? - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s