Pozni kapitalizem?

rockefeller-center

Ste opazili, da številni neomarksistični avtorji uporabljajo pojem »pozni kapitalizem«? Fredric Jameson  piše o »kulturni logiki poznega kapitalizma«, guru naše nove radikalne levice David Harvey ne izgubi priložnosti, da v svoja predavanja in tekste vnese ta pojem – in tem zgledom sledijo tudi v naših logovih.

Sprašujem se – zakaj je trenutni kapitalizem pozen? Na kateri zgodovinski zmenek zamuja, da je pozen? Morda na socializem, ki je bil za vogalom še pri vsaki krizi od leta 1873 dalje?

Logika, ki tiči za rabo tega pojma, je, da živimo v zadnji fazi kapitalistične produkcije. Zgodnji kapitalizem je bil pred 19. stoletjem, visoki ali razviti kapitalizem je sistem, ki ga je opisal Marx, pozni kapitalizem pa je sistem, ki se sicer razkraja, a ne ravno točno na način, kot je predvidel Marx.

Osebno se mi zdi ta perspektiva zelo ozka.

Poglejmo namreč nazaj. Fevdalizem se je začel razvijati v poznem 7. stoletju in se razširil po Evropi s frankovsko ekspanzijo v 8., predvsem pa v 9. stoletju. Doživel je celo vrsto kriz in transformacij in se dokončno iztekel v kapitalizem šele z industrijsko revolucijo 18. in 19. stoletja. Torej je preživel dobro tisočletje, pri čemer je v svojih končnih stoletjih deloval skoraj povsem drugače kot v začetnih. Kulturni in civilizacijski vzorci, pa tudi pravni in politični sistemi, znotraj katerih je deloval v svoji dolgi zgodovini, so se izjemno razlikovali (to še bolj drži, če pomislimo, da je fevdalni sistem obstajal tudi izven krščanske Evrope, npr. na Japonskem, ponekod v Indiji ali na Kitajskem – kjer je pod dinastijama Čou in Čin ravno tako trajal približno 1200 let).

Kapitalizem je v Evropi star komaj dvesto let; recimo, da v Britaniji in Ameriki kakega pol stoletja več. V ostalem svetu pa precej manj. Čudi me tudi, da je Marx, ki je bil pameten možakar in dober zgodovinar, menil, da se lahko nek sistem produkcije razvije do polnosti in propade v tako zelo kratkem času. Tako rekoč v enem samem blisku, če gledamo iz svetovnozgodovinske perspektive. Še zlasti je nenavadno, da je tako kratko usodo namenil prav sistemu, ki ga je med vsemi dosedanjimi imel za najbolj naprednega in pomembnega za razvoj človeštva. Verjetno ga je k temu bolj kot trezna analiza privedla njegova mesijanska narava (za mesijanske ume je konec vedno tik pred vrati).

Seveda lahko rečemo, da lahko predzgodovini kapitalizma sledimo vsaj še v 16., 15. ali celo 14. stoletje (nastanek sodobnega bančnega sistema); a podobno lahko rečemo tudi za fevdalizem, čigar nastavke lahko najdemo že v veliki krizi 3. stoletja. Kljub temu se oba izkristalizirata kot razpoznaven politično-ekonomski sistem šele pol tisočletja kasneje. Sistem, kakor sta ga, vsak iz svoje perspektive, opisala Adam Smith in Karl Marx, torej ni starejši od 300 let. V svetovnozgodovinskih terminih je to, kot rečeno, komajda omembe vreden utrinek (70-letno medvladje leninističnega socializma je iz te perspektive zgolj neprijetna, a zanimiva regionalna anekdota, kot mongolska invazija Poljske in Podonavja v 13. stoletju ali saracenska plenjenja po Jadranu).

V sredozemskem svetu je pred fevdalizmom obstajal t. i. sužnjelastniški sistem, pri čemer je dejansko šlo za trgovsko-poljedelske družbe s sužnjsko pomožno silo. Na severnem Sredozemlju je trajal kakih 1000-1200 let, na južnem in vzhodnem Sredozemlju pa kakega pol tisočletja dlje. Oboje je sorazmerno malo, kar gre pripisati njegovi inherentni nestabilnosti – težko je namreč vzdrževati sistem, ki temelji na grobi prisili in popolni nesvobodi za en del prebivalstva in svobodni pobudi za drugi del, še zlasti, če ta razlika ni utemeljena na trdni filozofski ali teološki osnovi (o tem priča Severna Amerika, kjer se je podobno “sobivanje” dveh modelov zrušilo po pičlih 300. letih, čeprav je temeljilo na prepoznavni rasni razliki, ki je v klasičnem sužnjelastništvu ni bilo).

Pred antičnim sužnjelastništvom je v vzhodnem Sredozemlju prevladoval sistem, ki ga je Marx poimenoval »azijski model proizvodnje«: despotske in/ali kastne družbe s centralizirano poljedelsko produkcijo, vodilno teokratsko elito in tankim slojem trgovcev in obrtnikov. To je mnogo bolj koherenten in stabilen sistem od sužnjelastniškega ali fevdalnega; kar je ugotavljal tudi Marx sam, zato je hvalil Britance, da so ga v Indiji uničili, na Kitajskem pa usodno oslabili, saj bi v nasprotnem primeru lahko trajal tako rekoč v nedogled. In res: če gledamo Bližnji vzhod in Sredozemlje, lahko rečemo, da je ta model trajal približno 5000; v daljni Aziji pa kakih 4000 let (destabilizirali so ga le zunanji vpadi nomadskih ljudstev).

Seveda lahko rečemo, da je tehnološki razvoj danes mnogo hitrejši, vendar se za zdaj kar dobro razvija znotraj kapitalističnega sistema in nič ne kaže, da bi se znotraj tega okvira počutil pretirano utesnjen. Tudi ekološka kriza je zelo verjetno le ena izmed mnogih izzivov, s katerimi se bo sedanji model proizvodnje moral spopasti in se mu prilagoditi; vendar se zdi teza, da bo ta kriza spravila kapitalizem na kolena, precej za lase privlečena (zanimivo pa je, da danes to menijo tako nekateri radikalni levičarji kot tisti  liberalni desničarji, ki zanikajo resnost ekološke krize in v isti sapi opozarjajo, da bi sprejetje ukrepov za njeno zajezitev utegnilo ogroziti same »temelje našega blagostanja«).

V resnici pa nam trezna historična perspektiva kaže, da je govorjenje o »poznem kapitalizmu« dokaj preuranjeno. Bolj verjetno je, da smo šele na začetku. Morda imamo pri današnji krizi opraviti z njegovimi porodnimi bolečinami. Mogoče smo priča le počasnemu zatonu zgodnjega kapitalizma.

Advertisements

21 thoughts on “Pozni kapitalizem?

  1. Jaz sem se tudi že spraševal o tem izrazu. Zdi se mi izjemno zanimiv, za njegovo rabo pa obstaja več razlag.

    Prvič, “pozni kapitalizem” je za marksista — ne glede na čas, v katerem živi — na nek način tavtologija. Vsak marksist namreč verjame, da je doba, v kateri se trenutno nahajamo, zadnja stopnja razvoja (ali propada) kapitalizma. Po mojem ni obstajal marksist, ki bi predvideval, da se bo po sedanjem stadiju kapitalizma zvrstilo še par drugih kapitalizmov, šele po tem pa bo nastopil komunizem. Ne, nastop komunizma je vedno v bližini, čas je vedno poln. Ker lahko v marksizmu vedno najdemo element mesijanstva (ali milenarizma), bo vsak kapitalizem nujno “pozen”.

    S tem pa se približamo drugemu razlogu, zakaj je kapitalizem pozen za naše sodobnike. Vzemimo kar Jamesona: odločilna leta njegove intelektualne dejavnosti so bila osemdeseta in zgodnja devetdeseta. Spada v generacijo marksistov, ki je najbolj živo občutila propad ideje komunizma in zmago kapitalizma. Zato se niso mogli izogniti sklepu, da je realnost izigrala marksistično eshatologijo. Kapitalizem bi *že* moral propasti, a je *še vedno* tu. V tem smislu je kapitalizem kakor gost, ki prekorači vsako razumno uro in ostane pri gostiteljih tudi do štirih zjutraj. Ta gost je pozen, kakor je pozen tudi kapitalizem, ki je prekoračil svoj odmerjeni čas.

    Očitno je, da izraz “pozni” pomeni dve različni časovnosti: prvič označuje skorajšnji čas, drugič pa zapoznelost.

    Konkretno pri Jamesonu pa obstaja še tretji, trivialnejši razlog njegove rabe: termin se dobro sklada z njegovim drugim poimenovanjem sodobnosti, tj. s postdmoderno. Postmoderna je tisto, kar ostane od moderne po njeni smrti, tako kot je “pozni kapitalizem” tisto, kar ostane od kapitalizma “na koncu”, torej po tem, ko je prešel vse naravne stopnje svojega napredovanja (primitivni, prostotržni, monopolistični, imperialistični stadij itd.).

    Like

    • Zanimivo. Torej, če bi sočasni komunist zagovarjal tezo, da ta kapitalizem še ni pozen, bi v bistvu, v skladu z marksistično-hegeljansko doktrino moral biti zagovornik naslednjega stadija kapitalizma. Saj prej kot nastopi naslednji stadij, prej bo prišlo do visokega kapitalizma in posledično prej do poznega. Torej pravi komunist je v bistvu venture capitalist.

      Like

      • Absolutno! Zato pa so socialisti druge internacionale pred 1. sv. vojno praviloma navdušeno zagovarjali razvoj kapitalistične industrije in marsikdaj (kot naš Henrik Tuma) celo aktivno spodbujali podjetništvo. Kapitalizem se mora čimprej polno razviti, da preide v naslednjo fazo, ki je socializem. Rosa Luxemburg je bila (kolikor mi je znano) prva, ki je bila skeptična do take pozicije … Danes so marksisti v shizofreni poziciji, ker ne verjamejo več, da je kapitalizem zadnja faza “predzgodovine človeštva”, ki ji bo sledila “resnična zgodovina človeštva”, kjer bo človek odpravil alienacijo, postal kovač svoje usode in prometejski gospodar stvarstva ter se končno spravil s svojo “generično naravo” – kot je menil sekularizirani vnuk dveh rabinov.

        Like

  2. Tov. Lenin je rekel, da je imperializem najvišji stadij kapitalizma. Njegovi nasledniki bržkone mislijo, da je zdaj napočil čas, ko bi naj živeli v poznem kapitalizmu. Ampak vse to so nespametne trditve, kot ostale marksistično-leninistične dogme: “Buržoazija je nacionalistična, proletariat je internacionalističen… Kapitalizem povzroča vojne, v socializmu ni vojn… Socializem ne pozna gospodarskih kriz, gospodarske krize so del zakonitosti kapitalističnega sistema… Itn. Itd.”

    Like

  3. Moj prvi komentar tukaj. Včasih kaj zapišem na časniku, tam uporabljam samo prvo črko imena.

    Zanimivo razmišljanje. Kapitalizem se torej šele dobro začenja. Ampak, kaj je potem socializem?
    Jaz mislim, da sta kapitalizem in socializem kot dva brata, med katerima je prišlo do razkola. Vsak vleče na svojo stran. Vsak vidi napake drugega. Sta kot farizej in razbojnik, Kajfa in Baraba. Oba na nek način hočeta dobro Izraelcem.

    Kaj manjka kapitalizmu? Kakšen naj bi bil pravi (kapitalizem), zelo dobro opiše katoliški duhovnik in klasični liberalec Andrej Naglič v intervjuju v Časniku. Kapitalizmu torej manjka Kristus.

    Kaj manjka socializmu? Baraba rešitve ni našel, njegov tovariš Dizma pa jo je.

    Like

          • Potem je pa nekaj narobe s temle: “Če mu manjka, pa mu ga dajmo.”

            Kristusa se ne daje. Daje se on sam, če se hoče in če mi hočemo.

            Res pa je, da se včasih najdejo kakšni “kristjani”, ki delajo zmedo, kot tisti v sosednjem članku. Pa res je tudi, da smo kristjani na take premalo pozorni.

            Like

              • Ne spoznam se najbolje na ekonomijo, toda kapitalizem rauzumem kot sistem svobodne menjave, s celo vrsto zakonov, ureditev in institucij, ki takšno izmenjavo omogočajo in vzdržujejo. Če je tako, potem pomeni, da je “sistem” takšen, kakršni so posamezniki, ki vstopajo vanj. Tako razumem tudi misel F. Hayeka, o katerem je pisal eden od prejšnjih člankov.
                Seveda je to preprosto rečeno, saj obstajajo tudi druge oblike kapitalizma, ki delujejo na principu delne prisile (npr. kitajski). Poleg tega kapital, ki je v bistvu le nujno orodje takšnega sistema proizvodnje in izmenjave (saj bi brez kapitala, kot neodvisnega dejavnika, vse moralo delovati “po komandi”, bodisi “od zgoraj” bodisi s strani “neposredne demokracije” od spodaj), postane sam lasten dejavnik. Vendar je to, kako se uporablja, odvisno od velikega števila ljudi, ki nevidno sodelujejo prek trga.
                Če se spodbuja etično delovanje posameznikov in osebno, praktično solidarnost v skupnostih, ne vidim a priori nasprotja med kapitalizmom in krščanstvom.

                Like

              • Ja, tako nekako.
                Opažam, da vsi nekako ugotavljajo, da bi kapitalizem najbolje deloval, če se vsi udeleženi posamezniki držali nekih nenapisanih pravil. Pri tem sistemu, ki ga imamo, opažam cel kup zlaganosti (to sem imenoval farizejskost). Zaradi tega imamo stalno neke revolucionarje. (Kolikor vem, sta bila razbojnika, ki sta bila križana s Kristusom, tudi nekakšna revolucionarja.) Kristus pokaže svoj način, ki je tako uspešen, da na koncu njegovi na zanimiv način prevladajo v celem imperiju in še čez.

                Lahko bi rekel tudi, da kapitalizmu manjka morala, etika, zgled, smisel, itd. Ni pa isto, kot če rečem, da manjka Kristus, ki obsega vse to, pa še zgodovino, zgodbe v prilikah, itd. in ki je za kristjana nekaj precej bolj živega.

                Like

                • Se strinjam. Moj komentar je bil primeren za iskrivo izmenjavo na spletu. Ampak nosi v sebi neko resnico. Morala ne manjka: gre za slabo moralo, ki se prilagaja razmeram, namesto da bi jih dejavno spreminjala.
                  Manjka Kristus, v smislu, da manjka njegova živa prisotnost, ki se kaže skozi osebno in občestveno držo udov njegovega mističnega telesa. “Manjka Kristus” torej pomeni: če mislite, da je kapitalizem preveč brezobziren, protičloveški, amoralen – pogumneje stopite v svet, organiziran prek (včasih resna “krutih”) zakonov svobodne izmenjave, in ga spreminjajte skozi konkretno prakso.

                  Like

                  • Saj to delam :)

                    Pri izmenjavi mnenj na spletu je včasih problem, ker je neznanka, s kom se človek pogovarja. Jaz sem tvoj komentar razumel takole: Valtunk (Valjhun, karantanski knez) mi pravi, da naj nekomu damo Kristusa. Ampak Valjhun je to počel z mečem, o čemer naš pesnik Prešeren: “Valjhun ravna po svoji slepi glavi, po Božji volji ne, duhovni pravi.”

                    Upam, da nisem imel preveč bujne domišljije.

                    Like

                    • Razumljivo :) Prešernova pesnitev je vrh slovenske književnosti, toda kljub temu ni treba, da ostajamo zaporniki romantične domišljije. So nekateri, ki si Valtunka predstavljajo tako, kot ga je opisal Prešeren, in ga imajo za negativni lik. Potem so tu drugi, ki si ga predstavljajo na podoben način – a ga imajo ravno zato za pozitivni lik (teh je manj, toda obstajajo). Jaz ne spadam ne med prve ne med druge. Valtunk je starejši od Prešernovega Valjuhuna; in glede na to, kar o njem pišejo srednjeveški viri, ne vidim razloga, zakaj ga ne bi imeli “za svojega”. Dovolj je, da se zavedamo, da ne živimo v srednjem veku :)

                      Like

                    • “Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi
                      že dolgo bije za krščansko vero
                      …”

                      Wikipedija:
                      “Valtunk (v prvih zapisih Waltunc, včasih pri slovenskih avtorjih imenovan tudi Valhun ali Valjhun), karantanski knez.
                      Na oblast je prišel leta 772 s posredovanjem Bavarcev. Slednji so zatrli velik protigermanski in protikrščanski upor po smrti kneza Hotimirja. Valtunk je v času svoje vladavine nadaljeval s progermansko in prokrščansko politiko.”

                      “Hotimir (tudi Kajtimar, v prvih zapisih omenjen kot Chetmarus, Cheitumarus, Cheftumarus, Chetumarsus[1]), * ?, † 769, je bil knez oziroma vojvoda v prvi slovenski državi Karantaniji.”


                      Predvsem si mojster v razgradnji rdeče niti pogovora.

                      Like

  4. Imam eno kritiko upravljavcem tega portala. Komentatorje opozarja “ne pozabite: komentiranje je namenjeno izmenjavi mnenj, ne izražanju čustev”. To je pretirano poveličevanje razuma in popolno zanikanje čustvene komponente človeka.

    Mogoče bi bilo ustrezneje opozarjati na ustrezen nivo čustvene inteligence.

    Čustvena inteligenca daje nam ljudem zmožnost čutiti, kaj čutijo drugi. Empatija je pomemben del socialne inteligentnosti. Tako pravi sodobna znanost.

    Like

    • Se strinjam, brez empatije je komunikacija otežena. Ampak izražanje čustev je ena izmed eskplicitnih nalog sporazumevanja samo v tistih komunikacijskih prostorih, kjer je empatija nekaj redkega in jo mora zato nadomestiti nenehno izpovedovanje in govorjenje o tem, kako se počutimo v resnici. Če smo empatični, nam ni potrebno čakati na drugega, da nam prične neposredno govorit o svojih občutkih; in nasprotno, če moramo svoja čustva eksplicitno izražati, potem očitno domnevamo, da ljudje okoli nas ne premorejo zmožnosti empatije.

      Like

      • To se zelo strinjam. Uskladiti se morava samo še v oceni, koliko je empatija v komunikacijskih prostorih, ki jih premoremo Slovenci, sploh prisotna. Po moji oceni zelo malo. Zato sem predlagal, da bi tale portal dal nekoliko vzpodbude v tudi tej smeri, če že daje navodila komentatorjem.

        Like

  5. Zdaj sem opazil, da je Valtunk eden izmed avtorjev na tem portalu. Tako, da je bila mogoče moja prva debata tukaj tudi malo trapasta. Upam, da vsaj moj prvi komentar ni izpadel kot neumnost.

    So mi pa članki pri vas na splošno zelo všeč, to je pa tudi edini razlog, da sem tukaj. Se opravičujem, če sem se sedaj čustveno izrazil :)

    Like

    • Meni se ni zdela trapasta. Pokazala je, da pogosto mislimo precej podobno, le izražamo se z drugačnim naborom besed, metafor itd.

      Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s