Evropska Slovenija Igorja Prodnika

Sklicevanje na »pravičnost«, »enakost«, »moralnost« in »etiko«, kakor jo razume najprej hudič in po njegovih navdihih tudi večina ljudi /poudarek ur./, je vedno učinkovito propagandno in zapeljevalno sredstvo. Z gendersko, nacionalistično, a enako z antinacionalistično, socialno in avtoritarno ali enako antiavtoritarno retoriko je brez vsakega konkretnega znanja v upravljanju državnih reči mogoče delati hitro in dobro kariero, enako pa tudi v drugih človeških ustanovah, posebej še v velikih religioznih sistemih in cerkvah /poudarek ur./. Dalai Lama in trenutni rimski škof Frančišek sta dovolj prepoznavna primera take uspešnosti. Oba se sklicujeta na »pravičnost » in »enakost«. Ni slučaj, da imamo sovraštvo med Izraelom in predniki današnjega arabskega sveta in z njim vseh islamskih narodov že v isti Abrahamovi družini med Izakom, sinom zakonite žene Sare in Izmaelom, sinom dekle Hagare, ki z isto neizprosnostjo traja do danes, kar v naslednji generaciji pa v isti maternici spor dveh sorodnih narodov Jakobovega in Ezavovega potomstva, ki ju Bog sam napove Rebeki, Izakovi ženi: „Dva naroda sta v tvojem telesu, dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja. Eno bo močnejše od drugega in starejše bo služilo mlajšemu” (1 Mz 25,23). Bog v vsej zgodovini poleg temeljnih razlik iz začetka stvarstva vzpostavlja vedno nove dodatne razlike – njegov nasprotnik, Satan, skuša te razlike izničiti, za ceno človeške krvi seveda.

Ne, to ni najbolj bizaren odlomek iz eseja Kača, ki ga je v tedniku Demokracija objavil Igor Prodnik, slovenski javnosti znan kot avtor dokumentarca Maske demokracije, filmskim ustvarjalcem pa kot kratkotrajni direktor Vibe filma, kjer je v praksi uveljavljal odločen odmik od antiavtoritarne logike (verjetno v strahu, da ga ne bi kdo metal v isto malho s papežem Frančiškom).

Prodnik je v naši prosvetljeni napredni javnosti že vzbujal pohujšanje zaradi vehemence svojih verskih nazorov. Vzbujanje pohujšanja pri prosvetljeni javnosti seveda pozdravljamo, nekoliko bolj pa smo skeptični do verskih nazorov koroškega režiserja, ki se nam zdijo najbolj goreči tedaj, ko so usmerjeni v zelo posvetna obračunavanja:

Danes mora kača seči v svojem obupnem poskusu odprave razlike med Stvarnikom in stvarstvom še nižje. Velik del okoljske ideologije, ki danes zamenjuje diskvalificirano razredno ideologijo marksizma, je v bistvu podržavljena ali vsaj v program nekaterih strank sprejeta religija čaščenja mrtve narave. Pot od nacionalnega do ekološkega socializma je samo nadaljevanje iste poti ukinjanja temeljnih razlik med Stvarnikom in stvarstvom.

Če ste pomislili, da je zgornje enačenje ekološke levice z nacizmom višek intelektualne nepoštenosti in zlorabe krščanske teologije v namene plehke ideološke polemike, se motite. Pozorno preberite spodnji odlomek: ne pustite se zapeljati visokim in hvalevrednim kulturnim referencam in navidezno pravoverni teološki izpeljavi; pozorni bodite na poanto:

Ker pa verujem v Boga razlike in razlikovanja, ker sem torej hierarhist, kakor ne neha ponavljati Theodor Haecker, ki je na svoji koži izkusil nacistični poskus izenačevanja, ukinjanja vseh razlik, razumem tudi klic k treznosti. Tu ni mišljena treznost od alkohola, čeprav tudi ta ni izključena, ampak treznost pred „opijem ljudstva”, kakor je Marx povsem pravilno označil vsako religijo. Religije so namreč iznajdba tega, ki hoče ukiniti razlike in razlikovanja, ki bi se rad izenačil z Najvišjim in sedel na njegov prestol.

Ste razumeli? Religije so Satanova iznajdba. Še več: religije so Satanovo orodje v boju proti Bogu! Ne verjamete? Pa preberite znova: avtor ne bi mogel biti bolj jasen. Jasna pa postane tudi Prodnikova kritična ost do papeža Frančiška in sploh do »velikih religioznih sistemov in cerkvá«, kakor tudi njegovo zaničevanje “kristjanov” (med navednicami), ki »pomanjšujejo velikega Boga«. Razumevanje krščanstva kot »religije« je že Satanovo delo, saj je resnična verska gorečnost zgolj neposredno sledenje Njegovi volji. To je, če pomislimo, precej “muslimansko” razumevanje krščanstva: ravno muslimanski integralisti namreč zavračajo “zahodnjaško” definicijo islama kot »religije« in vztrajajo pri izvornem pomenu »prostovoljne podrejenosti Bogu«; muslimūn so tisti, ki so v svojem sledenju »celi, nedotaknjeni«. Čisti, če hočete. Kar je zelo blizu  puritanstvu. In res, preberite ta stavek: »zgodovina vsega sveta in tako tudi slovenske marke pri Bogu /poudarek ur./ je že od vsega začetka izpisana in je nihče ne more obrniti ne tako ne drugače«. Kalvinistično-puritanski nauk o predestinaciji v čisti obliki.

Puritanska je tudi Prodnikova izpeljava te premise: vse, kar ni neposredno sledenje Božji volji, je od Satana. Zanimivo stališče. Prodnik je do njega kajpada upravičen in mu ga ne oporekamo. Toda mogoče bi volivce zanimalo, ali sta podobnega mnenja tudi uredništvo Demokracije in stranka, ki jo izdaja, ali pa smemo Prodnikove posege imeti za eno od mnogoterih manifestacij bogate in razgibane notranje pluralnosti, ki,kot je znano, zelo razširjena v krogih, blizu SDS …

Igor Prodnik (prvi iz leve) v trenutku mistične ekstaze (foto: Mladina).

Igor Prodnik (prvi iz leve) v trenutku mistične ekstaze (foto: Mladina).

A Prodnik se ne ustavlja pri teoloških modrovanjih, temveč iz njih neposredno izvaja – kot se za dobrega puritanca spodobi – konkretne nauke za dnevno rabo. Zato nadaljuje:

Zakaj je potrebno vse to vedeti?

To zanima tudi nas … K sreči nam Prodnik tokrat prihrani še eno rundo psevdo-teološke logoreje in takoj preide k odgovoru:

Zato, ker ugotavljam, da je Bruselj iz istega duha kakor kača, ki je zdaj pred tem, da postane podkanclerka te tvorbe. Torej se nam ni treba čuditi, kdo v tem Babilonu napreduje in kdo je izločen.

Za tiste bolj počasne pameti, ki ne dosegate globine avtorjevih miselnih meandrov, je g. Prodnik zadevo nazorno predstavil tudi v nekoliko manj figurativnem jeziku:

Zanimivo je, da je bila ta tovarišica najdražja in najbližja uslužbenka desno (vsaj za slovenske pojme) usmerjenega ministra (med leti 2004 in 2008) na Ministrstvu za finance v Republiki Sloveniji. Stari gospod ji je slepo verjel, zaupal in kljub opozorilom, ji je bil vdan do zadnjega dne svojega ministrovanja. Prvi dan, ko ga ni več potrebovala, ga je kača izdala in zavrgla, kot je prav tako izdala svojega naslednjega šefa, ustanovitelja stranke in župana glavnega mesta, s katerim se je pred volitvami, vsem na očeh, sprehajala po Kranju. Postala je šefica vseh ministrov in ob padcu šla je še dlje, predlagala se je za komisarko v EU. V svoji povzpetnosti bo izdala tudi svojega bodočega šefa v EU, ki ga je povsem preslepila in ji je iz roke, tako kot so to počel vsi njeni šefi pred njim.

Kača je služabnica Satana, a kača je tudi konkretna oseba: Alenka Bratušek. (Zanimivo: vedno smo mislili, da se bo Antikrist na svetu pojavil v privlačni in karizmatični vlogi in ne kot nerodna predmestna birokratka … čudna so pota Gospodova). Toda – kako, zaboga, mali prebrisani kači Alenki uspevajo njeni podvigi? No, del odgovora je že podan, le dovolj pozorni niste bili: tako kača kot Bruselj sta iz istega duha, to se pravi iz duha »najvišjega angela, ki je iz svoje volje postal Satan«. Zato bi pravzaprav morali biti hvaležni temu epohalnemu Dogodku, ki se mu reče proces izbire Evropske komisije za mandat 2014-19, saj smo prek njega končno uzrli Pravo bistvo Bruslja.

Teološka genialnost te razlage je sicer neoporečna, a če nejevernega bralca teza o Bruslju kot Antikristu ne poteši, ima g. Prodnik na zalogi še drugo, mnogo bolj žmohtno in ljudsko razlago, ki pa jo poda v svojem značilnem vzvišenem in alegoričnem jeziku. Prisluhnimo, kaj nam pravi (pozor na metafore!):

Hudič si prioritetnih mest svojega napada ne izbira po naključju, ampak ob upoštevanju človekove narave in njegovih „mehkih” strani, kjer lahko torpedo zapeljevanja naredi največ škode, kakor se je tik pred koncem 1. svetovne vojne zgodilo s ponosom avstro-ogrske vojne mornarice, s križarko Szent István, zasidrano v Puli, ki ju je z dvema torpedoma v bok potopil kapitan majhne korvete italijanske vojne mornarice Luigi Rizzo. Primer človeka takega izrednega formata, ki so ga potopila podobna torpeda, izstreljena s prav smešno majhnih čolnov človeške poželjivosti, je kralj Salomon, ki ga Bog ni le obdaril z vsem, s čimer je živega človeka mogoče obdariti, predvsem pa z največjo modrostjo, ki je je bil kdaj kak človek deležen, nazadnje pa se je na ležišču izprijenosti odvrnil od pravega Boga in začel častiti malike, prinešene s prtljago žensk(e), zaradi kater(e)ih je zapravil vse, kar je od Boga dobil.

Priznamo: ta mešanica pritlehne opolzkosti in psevdo-teologije je res težko prebavljiva, a vseeno ne škodi eseja prebrati v celoti. Po možnosti večkrat.

Quo vadis, SDS?

Zakaj smo Prednikovo »refleksijo« objavili? Iz solidarnosti do Janeza Janše,ki je ta tekst prek twitterja vsem toplo priporočal v branje … Ali esej odraža stališča nekdanjega (in morda bodočega?) premierja, sicer ne vemo – glede na to, da v svoji širokogrudni liberalnosti zelo pogosto priporoča v branje mnenja in stališča, s katerimi se sam sicer ne strinja, tega tudi ne moremo zagotovo vedeti …

Ker so nas vrli tiskovni predstavniki stranke SDS večkrat obtožili filo-sovjetstva in podobnih nečednosti, smo se jim želeli oddolžiti tako, da smo sledili Janševemu zgledu in tudi mi izpostavili ta tekst, ki je izšel v reviji, ki je de facto glasilo naše največje desnosredinske stranke. Ali bomo kmalu morali dati pridevnik desnosredinska v navednice, je odvisno predvsem od članov te stranke samih – najbrž se v bližnji prihodnosti ne bodo mogli izogniti dilemi aut aut, pred katero jih v svoji hvalevredni doslednosti postavlja Prodnik: ali bodo še naprej na strani bruseljske Babilonske vlačuge ali pa se bodo končno postavili na strani Svetih Borcev proti njej, npr. Lige poljskih družin, Stranke Velike Romunije ali nedavno v krščanstvo spreobrnjene Severne lige za neodvisnost Padanije … Lanskoletni Meškov nagrajenec Sebastjan Erlah najbrž nima dileme, kam se je v tem Epohalnem Spopadu treba postaviti: ne bi pa bilo nápak slišati še mnenja drugih članov, katerih vizija najbrž ni čisto identična Erlahovi in Prodnikovi.

Kot nas uradni predstavniki stranke neprestano opozarjajo, gre pri tem za njihove suverene interne odločitve, v katere se nimamo kaj vtikati. Mi – pokvarjenci, kakršni smo – pač navijamo za bruseljski Babilon, kaj več od tega, da ponižno izrazimo svoje preference, pa se v notranje zadeve naše največje pomladne stranke ne bi mešali.

Evropska Slovenija …?

Bi pa pričujoči esej v pozorno branje toplo priporočili kolegom, ki (tako kot mi) zagovarjajo vrednote »Evropske Slovenije«. Ne dvomimo, da bodo lahko v njegovih globinah našli mnogo spodbud za izgradnjo sodobne liberalno-demokratične države. Morda bo v tej bodoči evropski Sloveniji g. Prodnik končno zasedel zasluženo mesto Ministra za ljudsko prosveto, resnico in bogočastje. Tedaj se bodo lahko v slovenskih šolah namesto levo-fašistične gender teorije učili o resničnih razlogih za nasilje nad ženskami v Tretjem svetu:

Vsa duhovna zgodovina stvarstva je – če si izposodim retoriko iz Marxovega Manifesta – zgodovina duhovnih bojev za izenačenje s Stvarnikom in s tem za odpravo vsakršnih razlik med Stvarnikom in njegovim stvarstvom. Razlike pa so meje, membrane stvari, bitij in duhov. Če bi bilo res mogoče ukiniti razlike, bi bila to ukinitev stvarstva. Saj to je dejansko povzetek azijskih religioznih predstav: utonitev v oceanu Enega, zato tudi ni treba zelo iskati, od kod take predstave prihajajo. Kam pa v praksi vodijo, o tem pričajo goreče cerkve in mošeje v Indiji, vztrajanje v kastnem sistemu in poniževanje ženske na raven vsakomur razpoložljive živali, o čemer govorijo poročila o posilstvih, ne na skrivnem, ampak kar v avtobusih, vlakih in drugih javnih krajih, ne da bi oblasti proti temu kaj resnega ukrenile.

Prepričani smo, da se bo oborožena s tem globokim kulturnim spoznanjem, ki nasilje nad ženskami in medversko nestrpnost izvaja neposredno iz religije, ki je navdihovala Gandhija, Tagoreja in “našo” astronavtko Sunito Williams, nova Evropska Slovenija lahko samozavestno lotila vzpostavljanja tesnejših ekonomskih vezi z rastočimi gospodarstvi Indije in jugovzhodne Azije … Morda bomo lahko opustele industrijske komplekse Mežiške doline spremenili v strateške centre za raziskovanje azijske mentalitete, v katerih se bo kalila nova znanost Čiste in neokrnjene Resnice, ki jo s pogumnim srcem oznanja Igor Prodnik! Pot v Blagostanje bo tedaj zagotovljena in bruseljski Babilon bo v spokorniški srajci romal k Peci, kot nekdaj cesar Henrik IV. v Canosso.

Tisti pripadniki liberalne in krščanskodemokratske desnice, ki so skeptični do tega scenarija in si vizijo evropske Slovenije predstavljajo nekoliko drugače, bodo prej ali slej morali premisliti, koga lahko štejejo za svoje zaveznike – in koga pač ne.

Advertisements

2 thoughts on “Evropska Slovenija Igorja Prodnika

  1. Ja, religija je problem, kadar se veže na karkoli, ali kot pravi rajnki Karl Barth: “Naj damo religijo zmagoslavno v zvezo z znanostjo, umetnostjo, moralo, socializmom, mladino, narodom, državo – kot da ne bi bilo iz tisočerega izkustva znano, da ne raste trava tam, kjer se povezava ‘religija in….’ dejansko uresniči.” Zdi se mi, da počne g. Prodnik ravno to, ne da bi se tega zavedal. Njegov tekst je tudi bolj religiozno obarvan, kot si misli.

    Like

    • Tu po mojem ne gre za religijo, temveč za individualistični fanatizem, ki uporablja versko besedišče v dnevnopolitične namene. V besedilu vidim sledi donatizma.

      Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s