O političnem brezdomovinstvu – zadnjič

Zastava (takrat še brez grba) na vrhu zasneženega Triglava 12. junija 1990 / Foto: Joco Žnidaršič

S pričujočim zapisom bom poskusil zaključiti serijo člankov o pojavu političnega brezdomovinstva. Poskusil, saj gre za temo, ki je ni lahko izčrpati, trenutne politične razmere pa ne kažejo, da bi se to v kratkem kanilo kaj bistveno spremeniti.

V prvem delu so bili podani splošni obrisi obravnavanega pojava ter nakazani vzroki za njegove tako neobičajno široke razsežnosti na Slovenskem. Drugi del se je posvetil problemu slabe politične ponudbe, tretji pa povpraševanja. Izvajanja tretjega dela so bila sklenjena z ugotovitvijo, da je potrebno več širokega angažmaja v smeri normalizacije slovenske politike, pri čemer bodo morali današnji „politični brezdomovinci“ igrati ključno vlogo.

Kako torej lahko v takšni smeri delujemo državljani, volilci – še zlasti „brezdomovinci?“ Kako se tvorno zoperstaviti politični neizbirčnosti ter apatiji? Kako zagotoviti boljšo raven politične izbire? Kako prispevati k dvigu politične kulture?

Naj zadevo pogledamo s tega ali z onega konca – jadikovati ali kuhati jezo nad slabo politično izbiro in nasploh zanikrnimi razmerami ne bo pomagalo prav nič. Ravno tako ne upati na „rešitelje“ in to še najmanj v obliki „novih obrazov.“ Tega je bilo v bližnji preteklosti že več kot dovolj.

V vsakem primeru se bo potrebno pričeti zavedati, da – ne glede na vse napake in slabosti našega političnega sistema – državo tvorimo mi sami, državljani. V nasprotju z dikcijo in prepričanjem, žal značilnima tudi za premnoge naše poklicne politike, država pač ni sinonim za (vsakokratno) administracijo, temveč za skupnost državljanov ali, če želite, nacijo.

Dokler tega ne bomo ponotranjili ter se vsaj poskusili vesti kot država, bodo bob ob steno tudi vsa, sicer v dokajšnji meri upravičena, pritoževanja čez tiste, „ki so nam ukradli državo.“ Razne t. i. vstaje, prežete z anahronističnim duhom nekakšnega kvazi-puntarstva in izražajoče prej predmoderno apolitičnost, kot pa državljanski angažma v sodobni demokraciji, tudi niso in ne bodo pripomogle k izboljšanju stanja.

Drugačen potencial bi lahko imela sedanja protestna zbiranja pred Vrhovnim sodiščem, iz katerih bi ob drugačni zastavitvi dejansko lahko vzklila široka državljanska akcija za pravno državo in prenovo sodne veje oblasti. Bi lahko – če ne bi stvar že od začetka po slovenski „demokratski“ maniri namesto na načela in institucije bila osredinjena na osebe in tako postala več ali manj le sredstvo prostovoljne samo-getoizacije najmočnejše stranke “desnice.” Toda o tem kdaj drugič.

»Poglejte ga, pametnjakoviča«, bi lahko porekel kdo, »kako nam soli pamet. Mar bi začel raje pri sebi, namesto da nam razlaga, kaj je narobe, ne da bi bil zmožen nakazati eno jasno rešitev.« Res je, lažje je govoriti o problemih kot o rešitvah. Slednje pa zahtevajo, da vsakdo začne pri samem sebi. Prav vsi se moramo – tako rekoč od začetka – učiti državljanskih veščin, katerih po vsem sodeč skozi 24 let parlamentarne demokracije nismo uspeli razviti do zadovoljive ravni.

Pri tem se je potrebno zavedati tudi dejstva, da so tradicije parlamentarizma, kaj šele aktivnega državljanstva, pri nas šibke, slovenska demokracija pa zelo mlada. V zgodovini smo polno delujoč predstavniški sistem z demokratično reprezentacijo imeli le v letih 1907-1914 ter 1920-1929 in še to zgolj za moške. Za pripadnike obeh spolov pa le od 1990 dalje.

Zato še enkrat velja poudariti misel, da je odveč vsako nerganje in bentenje – ali pa pri nas tako priljubljeno samozaničevanje. Edina rešitev se skriva v skupnem delu na institucijah in praksah ter gojenju državljanskih vrlin. Osrednjega pomena pri vsem tem je državljanska vzgoja. Pri odraslih državljanih ta lahko poteka le v obliki samovzgoje, medtem ko bi bilo za mlajše rodove zelo na mestu takšen predmet končno uvesti kot obveznega v šole.

Takšen šolski predmet pa ne bi smel biti, kot se to ob slabi zasnovi lahko še prehitro zgodi, nekakšen piflarski trening politične korektnosti, temveč bi njegov smoter moral biti prvenstveno praktične narave. Mladim ljudem bi moral posredovati orodja za aktivno državljanstvo. Pri pouku državljanske vzgoje bi se učenci tako seznanili z ustrojem naših političnih institucij, temelji ustave, predvsem pa s svojimi državljanskimi pravicami in dolžnostmi ter načini in možnostmi njihovega udejanjanja.

Takšen šolski predmet bi tako pripravljal bodoče državljane. Takšne, ki bi vedeli, da „država“ ni nek nadrejeni gospodar, kateremu se velja navzven uklanjati, naskrivaj pa ga goljufati. Ne torej podanikov po meri (vsakokratne) oblasti, temveč prave državljane, ki bi se jih vsaka oblast vsaj malo bala.

Cilj takšne državljanske vzgoje in samo-vzgoje je tako spodbuditi zgolj vse tisto, kar je tudi nujni pogoj za preseganje naših demokratičnih deficitov, ki smo jih obravnavali skozi celo serijo o brezdomovinstvu. Državljansko zavest, državljanski pogum ter angažma. Biti aktiven. Voliti. Predvsem pa od izvoljenih predstavnikov in pretendentov na to mesto več, bolj glasno in bolj jasno zahtevati.

Akutno pomanjkanje naštetega se je ravnokar na dokaj brutalen način pokazalo na lokalnih volitvah – zlasti v prestolnici, pa tudi v nekaterih drugih pomembnih urbanih središčih. Čemu drugemu kot pa popolni apatiji lahko pripišemo takšne rezultate volitev, ki so bili verjetno predvsem posledica alarmantno nizke udeležbe?

„Političnim brezdomovincem,“ ali pa vsaj tistim “izbirčnejšim” med njimi in takšnim, ki delijo vrednote vladavine prava ter predstavniške demokracije, bi tako ravno po teh volitvah moralo postati dokončno jasno, da bojkot marsikdaj ne predstavlja najboljše izbire.
Pri odločanju med strankami in kandidati pa je – nasploh, v naših trenutnih okoliščinah pa še posebej – dobro upoštevati vsaj naslednje momente:
Kdo ima jasen in razumen program?
Kdo ne goji kulta osebnosti?
Kdo ne stavi na demagoška gesla in podkupovanje volivcev z raznimi darilci?
Kdo ne razmetava z javnim denarjem?
Kdo je – relativno gledano – najmanj prepleten z lobiji in njihovimi parcialnimi interesi, ki se jih skuša prodati kot javnega (ne pozabimo na TEŠ 6!)?
Kdo predstavlja politične opcije z jasnim nazorskim profilom, ki imajo v slovenskem kontekstu določene korenine in tradicijo?
In slednjič – koga odlikuje neka nujna mera osebne in politične integritete ter spoštovanja do državljanov?

Če pa se, preden zaključimo, na kratko ozremo še na možne direktne korake za izboljšanje politične ponudbe, se zdi – kot je pred časom pisal že kolega Philopatridus – da se rešitev ne skriva v ustanavljanju novih strank. Ni sicer dvoma, da v slovenskem političnem prostoru akutno primanjkuje denimo pristne (klasično-) liberalne stranke. Toda primer Državljanske liste nas uči, da udejanjiti takšen projekt v danih okoliščinah še zdaleč ni lahko.

Zaenkrat bi bilo že več kot imenitno, če bi se vzpostavilo neko bolj zdravo stanje in modus vivendi med obstoječimi strankami „desnice“ in „centra“. Sicer pa stranke konec koncev niso poglavitne: rešitev – in hkrati osrednja nevralgična točka naše politične skupnosti – je civilna družba. Takšna civilna družba, ki bi med državljani gojila politično izbirčnost, dajala strankam duhovno in tvarno podlago ter jih hkrati nadzirala, jim postavljala meje in držala standarde. V grajenju takšne civilne družbe zato leži poglavitna naloga in možnost udejstvovanja vseh tistih, ki se danes uvrščamo med politične brezdomovince in si hkrati želimo boljše domovine!

S to opombo zaključujem serijo o političnem brezdomovinstvu. Pomembni temi civilne družbe pa se bom kmalu obširneje posvetil v posebni seriji člankov.

Advertisements

One thought on “O političnem brezdomovinstvu – zadnjič

  1. Pingback: Kritika konservativna: O političnem brezdomovinstvu – zadnjič - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s