Zakaj nisem liberalec?

Mnogi so že slišali za znameniti esej F. A. Hayeka Zakaj nisem konservativec. Pričujoči zapis lahko razumete kot nekakšen »odgovor« nanj, torej poskus premisleka o odnosu med konservativizmom in klasičnim liberalizmom iz nasprotne, tj. konservativne strani. Zapis ni neposredno polemiziranje s Hayekovimi stališči, temveč gre za razmislek o notranjih nedoslednostih liberalizma: predvsem v njegovi klasični obliki. Premislek o tej problematiki je zlasti potreben, če upoštevamo »kopernikanski obrat« slovenske desnice od krščanskega socializma do klasičnega liberalizma. Priznam, klasični liberalizem ima kar nekaj dobrih točk oz. stališč, kot so poudarjanje razlikovanja med družbo in državo, dejavnega in ustvarjalnega življenja človeka ter tudi nekatere ekonomske rešitve. A vendar marsikatera od dobrih rešitev klasičnega liberalizma v sebi skriva »pasti«, ki bi se jim vsaka politika – zlasti pa takšna, ki je naklonjena konservativnim idealom – morala izogniti. Ali se vsaj poskusila izogniti.

Skušnjave liberalizma

Liberalizem v sebi prinaša kar nekaj skušnjav celotni desnici, in sicer prav zaradi zgoraj omenjenih »vrlin«, ki pa v sebi nosijo določene inherentne probleme. Poglejmo npr. razlikovanje med državo in družbo. Takšno ločevanje je bilo do nedavnega vse prej kot problematično. Smithova grand society je namreč bila realnost, saj so bile v Smithovem času, torej pred izbruhom druge industrijske revolucije in vzponom množične družbe v poznem 19. stoletju, tradicionalne institucije, kot so ceh, Cerkev, družina in vaška skupnost, še nenačete. Prav tako je brez vsakega dvoma obstajala pluralnost lojalnosti v odnosu do subsidiarnih institucij civilne družbe, kakor jo je opisoval E. Burke: posamezne družbene sfere, od družine do širšega občestva, so namreč prevzemale nase velik del funkcij, ki jih danes opravlja država. Naj omenimo zgolj socialno varstvo, vzgojo otrok, skrb za starostnike in duhovno oskrbo. Z industrializacijo in urbanizacijo pa so te institucije izgubile velik del svoje prvotne vloge, zlasti po zaslugi vse večje individualizacije. Poleg tega pa se je zaradi trgovanja na dolge relacije, ki je s seboj prinašalo tudi uvoz cenejšega blaga, drastično zmanjšala stopnja samooskrbe na vseh ravneh, od družinske do državne.

Harvest Time

To nam potrjuje tudi opazovanje Erika von Kuenhelt-Leddihna o odpornosti kmeta na socialistične eksperimente. Kmetje so bili (in so še vedno) po večini lastniki svoje hiše in zemlje, velik del hrane so si pridelali sami in so živeli v okolju z mnogo manjšo atomiziranostjo, kjer je še danes prisotna medsebojna povezanost. Vse to je sicer v veliki meri tesno povezano s težavnostjo kmečkega življenja, a je vseeno realnost. V takšnem okolju je »velika država« popolnoma nepotrebna in nezaželena. Poglejmo pa sedaj revnejšo urbano populacijo. Ta po večini živi v izredno individualističnem okolju in ima nično stopnjo samozadostnosti. Zato je njeno naslanjanje na aparaturo »močne države« več kot razumljivo. Sam sem sicer zagovornik vitkejše države, a kot vidimo iz današnjih razmerij med urbanim in ruralnim prebivalstvom, bi nagla uvedba vitke države za današnje prebivalstvo lahko pomenila izreden šok. Konservativcem se nam poraja drugo, veliko pomembnejše vprašanje: kako obuditi skupnost, ki jo je razvoj zadnjih stoletij močno okrnil?

Druga skušnjava liberalizma je polaganje prevelikega zaupanja v »nevidno roko trga«. Ta je, posebej preko Schumpeterove teorije kreativne destrukcije, pridobila velik del legitimnost in se jo razumeva kot nekakšen »naravni red ekonomije«. Če pa upoštevamo opazko liberalnega ekonomista Ludwiga von Misesa, da ekonomija temelji na človeškem delovanju, se moramo zavedati tudi možnosti vsakovrstnih manipulacij, npr. takšnih, ki izhajajo iz dejansko obstoječih omrežij moči. Tu je pravna država sicer sposobna marsikaj rešiti z doslednim izvajanjem zakonov, ostaja pa problematično izhodišče, ki minimizira regulatorno vlogo političnih teles in svoje upe polaga v metafizične prvine trga. Takšno razumevanje ni brez vzporednic z marksističnim konceptom razrednega boja kot gonila zgodovinskega razvoja.

Kot zadnja izmed skušnjav liberalizma pa je koncept človekove svobode. Že Sveto pismo nam omenja svobodno voljo in s tem tudi svobodo kot eno izmed lastnosti, ki jo premore človek kot bitje, ustvarjeno po Božji podobi. Moramo pa se vprašati, kdaj je človek dejansko svoboden. Pri tem velja vzeti v obzir Sv. Avguština, ki nas uči, da je človek zares svoboden le tedaj, ko se odloči za dobro (saj vsi vemo, čigava dela so skušnjave). Podobno menijo tudi klasiki, po katerih je naloga politike usmerjanje človeka k dobremu. Tu pa se znajdemo na razpotju: v kolikšni meri naj družba in država prevzameta vlogo vzgoje človeka in državljana, ne da bi pri tem zdrsnila v totalitarizem? Pri čemer se je treba zavedati, da vsiljena krepost ni nikakršna krepost. A vendar je s stališča liberalizma in njegove utilitaristične etike več kot legitimno npr. prodajati pornografijo ali legalizirati droge. Tu pa se moramo vprašati, ali se s tovrstnimi »liberalizacijami« država in politika zgolj umikata iz zasebne sfere ali v resnici »potihoma« odobravata tovrstne dejavnosti.

Kakorkoli; gre za dileme, ki se jih izključno iz liberalne doktrine, tj. brez upoštevanja legitimnosti premislekov, ki gredo onkraj afirmiranja svobodne izbire posameznikov in se sprašujejo o tem, kaj konstituira »dobro družbo«, težko lotimo. Pri tem je seveda treba dodati, da marsikateri liberalci priznavajo tovrstne pomisleke – a tu nam gre za »idealno« paradigmo liberalizma, za njegovo »čisto logiko«, v odnosu do katere najlažje izpostavimo razlike med liberalnim in konservativnim pristopom. Hkrati pa se je potrebno zavedati, da tudi »obrzdane« oblike liberalizma v sebi skrivajo potencial za pretirano razširitev polja svobode na račun sfer, kjer ima (v skladu z načelom subsidiarnosti) interes občestva svojo legitimno besedo. Liberalizem ima s svojim, največkrat nehotenim, rušenjem institucij namreč potencial za emancipacijo od tradicije. Ravno ta emancipacija pa s seboj prinaša nevarno odpiranje pokrova »Pandorine skrinjice«: z rušenjem ene avtoritete, ki izvira iz tradicije, kmalu sledi še druga, tretja in tako naprej. V tem duhu gre razumevati tudi marksistično tezo, po kateri je kapitalizem nujen predhodnik komunizma.

 

Logični zaključek liberalizma

Logične zaključke liberalizma lahko tako vidimo kot skrajne izpeljave utilitarne etike in »grobega« individualizma, ki na nas na nek način vrača nazaj k sofistični sintagmi, po kateri je človek merilo vseh stvari, kar ima za posledico zanikanje absolutne resnice. Hkrati pa tudi liberalna ekonomija ni brez posledic, saj njena čista, nebrzdana logika delovanja spodkopava institucije in obrača človeka proč od skupnosti oziroma v odtujenost od občestva. Tu liberalizem neizpodbitno trči ob logiko konservativne misli, ki favorizira življenje v skupnosti, tradicionalne oblike bivanja ter spoštovanje dediščine in izročil.

Tradicija: življenje v skupnosti

Tradicija: življenje v skupnosti (na sliki: štehvanje na Koroškem)

Čeprav si liberalizem in konservatizem stojita z ramo ob rami, ko gre za priznavanje neenakosti kot ireduktibilnega dejstva ter s tem zavračanje vsemogočne države kot orodja družbenega inženiringa za socialno uravnilovko, pa se v svojem bistvu vendarle globoko razlikujeta. Dosledno izpeljani liberalni individualizem namreč trči s priznavanjem realnosti človeka kot »družabnega bitja«, kot bi rekel sv. Tomaž Akvinski. Naj na tem mestu opozorim še na podobnost liberalizma in marksizma, kot ju v svojem eseju o nacionalnem interesu opaža zgodovinar Igor Grdina. Ta je vidna v več vidikih, npr. v precenjevanju pomena ekonomije ter v trditvi, da njun zaželeni, idealni sistem še ni izveden do konca. Njuni ideji o »koncu zgodovine«, bodisi z ukinitvijo razrednega boja bodisi s prevlado prostega trga in liberalne demokracije, pa kažeta vsaj na delno notranjo sorodnost obeh ideologij. Na tem mestu naj še dodamo značaj konservativizma kot negacije ideologije, saj noben konservativni mislec še ni iskal temeljnega pogona zgodovine, kot so bodisi velika moč trga ali razredni boj. Hkrati konservativizem ne ponuja univerzalno veljavnega političnega sistema ter upravičenost univerzalnih pretenzij priznava le religiji, v našem primeru Cerkvi, in naravnemu pravu.

Sklep

Zgoraj opisani razlogi mi zadoščajo za zavrnitev liberalizma, še zlasti, ker kažejo na to, da slednji deluje kot ideologija. Od liberalizma se sicer lahko veliko naučimo, prav tako nam lahko služi kot dragocen zaveznik. A vendar zaveznik takšne vrste, da pri postopanju z njim previdnost ni odveč.

Advertisements

3 thoughts on “Zakaj nisem liberalec?

  1. Odličen članek!

    Pred časom sem se ob prebiranju članka Andreja Nagliča opredelil za klasičnega liberalca. Zdaj pa nisem več prepričan. Mogoče pa se mi sploh ni treba opredeljevati.

    Mislim, da je družba sestavljena iz enih in drugih. Kakor se človek rodi. Nekdo je bolj zapečkar ali pa rad dela na enak način kot njegov stari ata. Nekdo drug pa npr. rad potuje ali pa spoznava nove pristope ali pa mu je dolgočasno početi nekaj na stalno isti način. Tako da ima družba prednosti od obeh, vkolikor seveda spoštujeta drug drugega in eden ali drugi ali oba ne začneta razmišljati o svoji superiornosti.

    S kritiko liberalca se zelo strinjam, dodajam pa še kritiko konservativca: zelo rad propagira svoje pristope, ne opazi pa, da se je svet med tem rahlo spremenil. Kakšen res tečen konservativec zna zelo zagreniti življenje svoji okolici.

    Like

  2. Pingback: Kritika konservativna: Zakaj nisem liberalec? - Časnik

  3. Pingback: Kritika konservativna: O apologetih liberalizma - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s