O apologetih liberalizma

Moj esej z naslovom Zakaj nisem liberalec? je sprožil kar nekaj odzivov pripadnikov desne miselne struje na raznoraznih spletnih omrežjih. Glavna kritika moje malenkosti se je seveda glasila, da sem pripadnik »črnega (to se pravi, krščanskega) socializma«. Pravzaprav sem iz odzivov dobil vtis, da živimo v manihejski stvarnosti, kjer sta možni le dve opredelitvi – liberalizem ali socializem.

apologetics

Iz manihejskega stališča gre torej za princip: vsakdo, ki ni z nami, je proti nam – se pravi, je socialist. Tovrstni apologeti, ne glede na količino znanja, ki ga premorejo, vedno razmišljajo znotraj dualnosti. Poglavitni način njihove argumentacije bi lahko poimenovali kot reductio ad Marxum, če si lahko dovolim parafrazirati sloviti izrek Lea Straussa reductio ad Hitlerum. Leo Strauss je svojo hudomušno frazo skoval za ljudi, ki stališča argumentirajo tako, da pogledajo odnos Hitlerja do njih in se opredelijo nasprotno. Na primer: nacionalna država je slaba, ker jo je podpiral Hitler, varstvo okolja je slabo iz istega razloga itd. Pri odzivih na moj esej šlo za podobno vrsto argumentacije, in sicer: ker je Marx nasprotoval liberalizmu, sem sam nujno nekakšne vrste socialist. Vse razlike, ki obstajajo med konservativnim mišljenjem in socializmom, jih pravzaprav ne zanimajo. Liberalizem je pač iznad kritike; vsaj na desnici, kjer postaja nova dogma.

Zgodovinsko je sicer razumljivo, zakaj liberalizem tako uspeva na slovenski desnici. Izkušnje totalitarizmov naredijo skrajno negacijo le-teh še toliko bolj mamljivo. Hkrati se ostanki socializma v naši politiki in družbi zelo trdovratno držijo. A vendar je videnje zgolj takšne »dualnosti« zgrešeno. Politična in družbena stvarnost je mnogo prezapletena, da bi lahko delili na binom socialisti – liberalci. Podobne argumentacije se poslužujejo tudi nekateri skrajni levičarji, ki v vsem, kar se odmika od levice, vidijo fašizem ali vsaj korenine fašizma. A če pogledamo zgodovino: kam bi lahko umestili Josepha de Maistra, Juana Donosa Cortésa, Oswalda Spenglerja ipd.? Preprosto med socialiste? Med (proto)fašiste? Politični kompas se pač ne suče le okoli dveh polov.

Hkrati pa je zanimivo opazovati, kako si novi liberalci poskušajo prisvojiti družbeni nauk Cerkve, seveda ob pogoju, da iz njega črtajo doktrino o družinski plači ali pravice do sindikalnega organiziranja. Sam seveda pritrjujem kritikam na račun slovenskih sindikatov kot socialističnih propagandistov, a vendar sam koncept sindikata pomeni nekaj popolnoma drugega. Prav tako se v zahodnem svetu pri nekaterih »katoliških« liberalcih pojavljajo klici po ignoriranju nekaterih delov papeških enciklik, ki se nanašajo na ekonomijo in niso naklonjene do vseh aspektov liberalizma. Kot sem že napisal, ne oporekam marsikaterim dobrim aspektom liberalizma. A to ne pomeni, da je liberalizem izven dosega kritike. Ne vidim razloga, zakaj bi bili sholastiki iz Salamanke a priori pametnejši od sv. Tomaža ali zakaj bi bili Adam Smith in njegovi učenci pametnejši od Burka in De Maistra. Seveda so bili tudi slednji, kakor vsi ljudje, omejeni v svoji vednosti, a enako drži tudi za prve.

Hkrati pa moramo pogledati še nekatere argumentacije klasičnih liberalcev. Ker so v Sloveniji ti povečini katoličani, seveda poskušajo uskladiti liberalizem s katolištvom. O nekaterih izmed teženj sem že spregovoril v eseju samemu, so me pa komentarji spomnili še na dve težnje. In sicer: dojemanja liberalizma kot moralno nevtralnega ter sklicevanje na t. i. škotsko razsvetljenstvo za razliko od francoskega. Če lahko pritrdimo, da je sam ekonomsko–politični liberalizem resda moralno nevtralen, pa se za njim »skrivajo« principi, ki to niso. Škotsko razsvetljenstvo je namreč že začelo z idejami, ki so nujno tuje konservativnim principom, in sicer s skepticizmom in individualizmom. Omeniti velja, da je bil začetnik skepticizma David Hume eden izmed predstavnikov škotskega razsvetljenstva, na katerega se naši klasični liberalci tako radi sklicujejo in ga omenjajo kot »prijaznega religiji«. Branje Humove knjige Naravna zgodovina religije pa nam potrdi ravno nasprotno. Omeniti velja tudi, da je Smith tudi bil moralni filozof, enako velja za Milla in Locka, ki so prav tako vzorniki klasičnih liberalcev. Dejstvo torej je, da liberalizem kot tak izhaja (tudi) iz etično-moralnih principov, ki so izrazito modernistične narave; v kolikor so izpeljani do svojih logičnih zaključkov, po nujnosti trčijo ob konservativne in katoliške principe političnega in etičnega delovanja. Označevanje nekega sistema kot moralno nevtralnega pa nujno trči tudi ob evropsko politično tradicijo. Aristotel, in po njem velik del politične filozofije, so  namreč politično znanost dojemali kot neločljivo od etike. Tako se liberalizem s svojim sklicevanjem na moralno nevtralnost predstavlja kot nek unikat, ki ima namen pod svoje okrilje prevzeti čim večjo skupino ljudi z različnim nazorskimi prepričanji. V našem primeru je takšna argumentacija namenja privabljanju ljudi s konservativnimi in/ali katoliškimi vrednotami in s tem ustvariti razlikovanje med etično-moralnimi principi liberalizma ter samim politično-ekonomskim sistemom, kakršnega Mill, Locke, Smith in Hume niso poznali.

Za konec naj še omenimo, da je konservativizem kot politično-miselna tradicija slovenski javnosti praktično nepoznan in je bil nepoznan v veliki meri tudi pred drugo svetovno vojno. Prevladujoča politična misel na desnici je namreč bila (in je) krščanska demokracija, ki pa kljub medsebojnim prekrivanjem ni identična s konservativizmom. Tako so ideje avtorjev, kot so Edmund Burke, Russell Kirk, Joseph de Maistre itd., na Slovenskem pretežno nepoznane že akademski, kaj šele v politično– avni sferi. To je eden izmed razlogov, da liberalizem v zadnjem času na slovenski desnici poganja tako močne korenine.

Slovenski politični sceni pač primanjkuje pravega konservativizma, ki temelji med drugim tudi na (politični) vrlini previdnosti. In ravno ta vrlina je tista, ki naj nas vodi pri postopanju do liberalnih teženj: k sprejetju nekaterih in zavrnitvi drugih. V Angliji je bil izredno kakovosten konservativni časopis Salisbury Review ustanovljen z namenom, da bi konservativizmu, ugrabljenemu s strani liberalcev, povrnili njegovo samostojnost in digniteto. Upajmo, da bo kaj takega možno tudi pri nas.

 

(Pripis uredništva: Kritika konſervativna spodbuja odprto razpravo na desnici, zato bomo z veseljem objavili morebitne odzive avtorjev, ki se čutijo izzvane v zgornjem zapisu. Seveda, v kolikor bodo sledili smernicam pisanja. Hkrati napovedujemo poglobljeni odgovor na avtorjeva razmišljanja, ki ga pripravlja redni sodelavec našega portala, ki se prišteva h klasični liberalni tradiciji.)

Advertisements

10 thoughts on “O apologetih liberalizma

  1. pridružujem se kritiki črno belega razmišljanja, čeprav se s esejem ne strinjam… Imam se za konzervativnega liberalca (ali obratno, kot komu drago), problema ne vidim v liberalizmu, temveč v spobnosti samoomejevanja… Tu se šele po mojem mnenju začenja svoboda. In ravno zato konzervativni liberalizem razlikujem od pri nas običajno “psovanega”
    neoliberalizma. Priporočam v branje Michaela Novaka O gojenju svobode…

    Like

    • Bi se kar strinjal. Meni je polenika všeč, ker izpostavi določen pojav črno-belega načina razmišljanja, ki ga je mdr. že l. 1992 Vaclav Havel poudaril pri čeških liberalcih. Takoj, ko začnemo razmišljati o konkretnih politikah, smo na polju, kjer se sečejo različni principi, izhodišča in vrednote. Šele v odnosu do konkretnih vprašanj se po mojem lahko izkristalizira določena pozicija: in po mojem je na Slovenskem še vedno možno praktično sodelovanje & zavezništvo različnih sil desno od sredine: ravno zato so take diskusije zelo potrebne, saj se skoznje lahko prikaže, kje konsenz obstaja, kje ne ipd.
      Problem pr nas pa je, da je desna sredina bila tako dolgo izločena iz odločanja o politikah, da so se mnogi njeni predstavniki zaprli v grajanje koherentnih miselnih svetov. To je splošni zgodovinski fenomen: kjer ni možnosti za dejavni reformizem, tam uspeva tak ali drugačen radikalizem, fanatizem itd.

      Like

  2. Vse pohvale avtorju za prejšnji članek in tale jasen odgovor. Če smem pripomniti, pa tudi Kritika počasi dobiva tudi bolj izrazit konservativni pol, kar me veseli :)

    Veselim se obetov, da se bo tudi v Sloveniji razvila resna in konstruktivna razprava tudi na “desnici”. To k nam prihaja z vsaj polstoletnim zamikom. Slovenski politični in tudi intelektualni prostor prave konservativne misli v veliki meri žal doslej sploh ni recipiral.

    Glede liberalizma bi bilo mogoče tukaj smiselno opozoriti na opažanje T. S. Eliota, da je slednji (namreč liberalizem) bolj negativni kot konstruktivni princip, kar je bilo nakazano tudi skozi prejšnji avtorjev članek. Zato lahko vodi kvečjemu v postopno uničenje obstoječih družbenih razmerij in institucij, pri čemer sam ne more nič podobnega zgraditi. Sama svoboda posameznika je po Eliotu premalo za izgradnjo kakršnekoli zdrave skupnost. Pripelje lahko le do atomizma, kar po Robertu Nisbetu, še enem v Sloveniji pravzaprav nepoznanem konservativnem mislecu, nato še pospeši vlogo države, ki se končno čisto mogoče konča celo v totalitarizmu. Liberalizem tako odpravlja samega sebe. Družba, v kateri bi liberalni princip tako absolutno prevladal kot v naši, gre torej lahko samo v smeri postopnega propadanja. Tako vsaj Eliot.

    Like

  3. Teli naši liberalci so v veliki meri zagovorniki nekih principov, ki so v preteklosti veljali za liberalne. Če sem malo grob, bi rekel, da se imajo za naprednjake, v resnici pa častijo zastarelo konzervo. Ne opazijo realnih problemov v sedanjosti.

    Že na časniku sem omenil letošnjega Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, ki pravi: “Klasične ekonomske teorije so znale dobro napovedati dogajanje, ko je bil na trgu popoln monopol ali pa popolna konkurenca, medtem ko je vmesno stanje oligopola predstavljajo težave pri obravnavi.”

    https://slo-tech.com/novice/t623708

    Like

    • Zanimiv komentar. Tudi sam opažam določeno pomanjkanje praktičnega in pragmatičnega spopada z realnimi problemi s strani naših liberalcev. Zdi se mi, da se mnogi od njih raje zatekajo v izgradnjo koherentnih “ideologij”, namesto iskanja rešitev (tudi hibridnih, če je treba!) tukaj in zdaj. Mislim pa, da ne smemo spregledati dveh razlogov, zakaj je tako: prvič, ker pri nas dejansko slabo poznamo klasično liberalno misel, torej je vsekakor potrebno, da se ljudi najprej z njo seznani; drugič, z vprašanji konkretnih politik in realnih problemov, kot pravite, se lahko spopadeš, če imaš možnost, da imaš besedo pri soodločanju. Če te ves čas odrivajo ne le od vzvodov odločanja, temveč celo iz legitimne javen razprave – kam drugam se lahko zatečeš, če ne v slonokoščeno vzvišenost lastnih teorij? In kako lahko svoje teorije prevedeš v političen jezik, če ne tako, da se vkrcaš na vlak radikalizacije, v upanju, da bo prišlo do nekega “preboja”, “revolucije” ipd, ki ti bo omogočila, da uveljavljaš svoje vizije?

      Like

      • Tole bo pa zelo res.

        Kot inženir si to razlagam takole: Možgani so organ za reševanje problemov. Človek naleti na problem in začne napenjati vse svoje misli, da najde rešitev. Ko se rešitev v praksi izkaže za uspešno, dobi zadoščenje, pomiritev. Reševanje problema lahko traja tudi skozi zelo dolgo časovno obdobje. V vmesnem času potrebuje drobne potrditve, da je na pravi poti, vztrajnost in pa vero v uspeh. Če človek rešitve ne najde (če se ne potrdi v praksi) in če (podzavedno) ugotovi, da se moti, se možgani začnejo nekako ciklati, kar lahko pripelje do (samo)destrukcije. Najboljše zdravilo proti temu je zavedanje lastne zmotljivosti in majhnosti.

        V času reševanja problema človek naleti na različne nasprotnike. Bolj ali manj odkrite in zvite. To je vedno tako.
        Če liberalci mislijo, da jih je najprej treba spustiti h koritu, da se bodo izkazali, potem …?

        Rado Pezdir ima še vedno velik plus, ko je precej ljudem prinesel konkreten rezultat. Zanimiv je tudi ekonomist, ki je lokalnim avstrijskim kmetom vzpostavil vrhunsko blagovno znamko Sonnentor. Ali pa dva ekonomista, ki v Ljubljani pečeta odlične hamburgerje. Itd. Skupna lastnost vseh teh je, da niso potrebovali veliko kapitala. In da pri njih ni šlo za brezdušno služenje dobička, pač pa bolj za služenje ljudem.

        Seveda ne gre samo za alternativne oblike podjetij. Tudi med običajnimi podjetji se opazi razlika, katere bolj služijo kovanju čim večjega dobička, katera pa bolj ljudem, tako zaposlenim, kot kupcem. Ni pa pri nas nobenih vidnih mehanizmov, ki bi to razliko osvetljevala.

        Zdi se mi zelo nujno, da bi bolj znali razlikovati denar tudi po tem, kdo in s kakšnim namenom ga prinese, oz. ustvarja.

        Like

        • Zanimivo razmišljanje: z marsičem se strinjam.
          Pri Pezdirju mi je zanimivo, da je med vsemi sodobnimi slovenskimi liberalci po eni strani med najbolj koherentnimi, po drugi pa se od vseh najbolj zaveda omejitev liberalne misli, kar je na iskriv in provokativen način izpostavil v eseju za Poglede.

          Like

  4. Najbrž je mišljen tale esej.

    Ni mi čisto jasen Pezdirjev pogled na svobodno voljo. Mogoče je to pri klasičnih liberalcih ena velika dilema. Človek je po mojem mnenju bitje, ki se najbolje počuti v kakšni dobri skupnosti, prostovoljno podrejen njihovim pravilom. Sicer pa mi je esej zelo v redu.

    “Čakanje na »pravo« pravno državo pa je enako kot čakanje socialistov na prihod komunizma.”,
    “Razen v izjemnih primerih je realnost popolnoma zanikala idejo prostega trga.”
    Klasični liberalci so mogoče svojo idejo preveč jemali kot neko dokončno rešitev. In so jo nehali nadgrajevati.
    Ideja prostega trga je pa itak utopija. Trg ni tak sistem, da bi se kar sam reguliral. To zelo dobro pojasni Adam Curtis:
    https://en.wikipedia.org/wiki/All_Watched_Over_by_Machines_of_Loving_Grace_%28TV_series%29

    Mislim, da bo klasični liberalizem čisto v redu, če ga bomo malo nadgradili in uporabili kot ekonomski model, ne pa kot svetovni nazor.

    Trenutni problem v naši državi so pa najbrž predvsem rentniki, ki ribarijo v kalnem. Taki navidezni boji med ideologijami jim samo ustrezajo. Kakšne dolgoročne vizije najbrž niso niti sposobni. Treba bo predvsem razkrinkati mehanizme, po katerih delujejo.

    Like

  5. Jaz pa mislim, da avtor tukaj napada slamnatega moža. Med liberalci so tudi razlike in treba je priznati, da so najbrž v slovenski realnosti med obojimi razlike relativno majhne.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s