O konservativnosti in liberalizmu

Že pred časom me je k snovanju zapisa o odnosu med konservativnostjo in liberalizmom spodbudil odličen zapis Opazovalca Rudolfa. Tedaj sem si kot dolgoročni cilj zadal ustvariti niz člankov, ki bi se temu odnosu posvetili poglobljeno in na večih ravneh. To ostaja naloga za prihodnost. Ker se je Rudolfovemu zapisu pred kratkim pridružila še zanimiva razprava izpod peresa Barbarosse, ki je vzbudila razmeroma širok odmev, se čutim zavezanega, da se v debato že na tej točki vključim tudi sam. To nameravam storiti s krajšim zapisom, ki naj na strnjen način poda nekaj mojih pogledov na obravnavani odnos. Za bolj poglobljene analize pa bo, kot že rečeno, čas še kasneje.

gladstone

Že Rudolfov članek se je v zaključnem delu dotaknil liberalizma, oziroma – kot mu pravi sam – „libertarizma“ – ter odnosa med njim in konservativnostjo. Barbarossin članek pa je nadalje ponudil nekaj zelo zanimivih uvidov glede točk razkoraka, razhajanja ali celo nasprotstva med liberalizmom (liberalizmi) ter konservativizmom (konservativizmi). Njegova izvajanja imajo še posebno vrednost, ker nastopajo iz drugačnega izhodišča, kot smo običajno vajeni. Kot pravilno ugotavlja sam avtor, izrecno konservativnih pozicij v slovenskem javnem prostoru do sedaj tako rekoč ni bilo najti. Tiste, ki bi jih za takšne pogojno lahko označili, pa so se do sedaj te oznake otepale. Četudi tudi iskrenega liberalizma v Sloveniji manjka kot vode v puščavi, je tovrstnega diskurza (diskurza, ne pa prakse!) v intelektualno prodornejšem delu t. i. desnice v zadnjih letih kar nekaj. Barbarossa nam tako nudi predragoceno snov za razmišljanje, pri čemer pa sem primoran izraziti nestrinjanje z njegovimi glavnimi zaključki.

Še enkrat naj poudarim, da gre pri mojem zapisu le deloma za odgovor na Barbarossino razmišljanje ter predvsem za nekaj splošnih tez širšega razmisleka o odnosu med konservativnostjo in liberalizmom. Na njegova izvajanja se bom tako navezoval le na nekaterih mestih in ne nujno z namenom, da bi jim oporekal. Na slednji način se pravzaprav nameravam lotiti zgolj tiste perspektive, v kateri sta liberalizem in konservativnost (konservativizem) obravnavana kot nasprotnika oziroma nekaj, kar se medsebojno izključuje – in za katero se zdi, da predstavlja temeljno podmeno Barbarossinega pisanja.

Sam bom nasprotno skušal pokazati, da sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega ter kako sta konservativizem in liberalizem lahko ne le dobra zaveznika, temveč so v kontekstu modernega Zahoda njune medsebojne razlike v marsičem celo docela zabrisane.

Liberalizem in liberalizmi, konservativnost in konservativizmi

Če želimo resno razpravljati o političnih pojmih, kakršna sta liberalizem in konservativizem, je potrebno obenem jasno povedati, o katerem liberalizmu in katerem konservativizmu želimo govoriti. Govorimo o političnih gibanjih, strankah? Govorimo o svetovnih nazorih, ideologijah? Ali govorimo o politično-filozofskih naukih? Te ravni rabe in razumevanja političnih pojmov sicer niso nepovezane, kar pa ne pomeni, da lahko eno reduciramo na drugo oziroma jih nereflektirano pomešamo med seboj.

Liberalizem je lahko marsikaj, ravno tako konservativizem. Tisto, kar z oznako „conservative“ označujejo na drugi strani Atlantika, je denimo v marsičem bliže običajnemu umevanju liberalizma na evropskem kontinentu, kot pa tisto, kar Američani dandanes imenujejo „liberalism.“ Če se po drugi strani ozremo v lastno zgodovino, je bil v jeziku nekoč prevladujoče katoliške politične usmeritve „liberalec“ lahko vsakdo, kdor ni sodil pod njeno okrilje – celo komunist. Politika je pač živa stvar in zato sta raba političnih oznak in vsebina političnih pojmov vedno v veliki meri umeščeni v vsakokratni kontekst – torej pogojeni s prostorom in časom.

Potrebno pa je izpostaviti temeljno točko razlike. Medtem, ko je liberalizem prvenstveno politično-filozofski nauk, ki vsebuje nabor univerzalno veljavnih načel politične ureditve – kot so denimo omejena oblast, vladavina prava, individualna svoboda in lastnina ter enakost pred zakonom -je konservativnost prvenstveno politična drža. Drža, za katero so značilne zmernost, preudarnost, previdnost in zlasti skepsa do (prehitrih) sprememb ter do „radikalnih rešitev“. To pa ni toliko stvar politične teorije temveč gre za način pristopanja k praktičnim političnim vprašanjem.

Da ne bo pomote. Drža o kateri govorim je konservativnost in ne konservativizem. Slednjemu pri tem ne zanikam veljave v ravnini politične misli – še več, za razliko od Barbarosse menim, da lahko brez težav govorimo o konservativnih ideologijah – pri čemer pa za razliko od liberalizma ne moremo govoriti v ednini, temveč le v množini. Torej o konservativizmih.

Vsebina vsakršnega konservativizma kot ideologije, doktrine ali politične usmeritve je namreč bistveno pogojena s konkretnimi okoliščinami prostora in časa. Ti parametri definirajo samo konservativnost posameznega konservativizma, saj ima sleherna doba in sleherna politična skupnost konkretne specifike – institucije in tradicije, ki jih gre „konzervirati.“ Nekoč je bila to lahko pravica suverena do vladanja „po božji milosti,“ dandanes je to lahko demokracija. Enkrat je bilo za konservativce lahko ključno upiranje homogenizacijskim težnjem nacionalizmov, zopet drugič pa bo konservativna obramba obstoječih institucij in tradicij lahko slonela na odločilno nacionalni podlagi.

Posamezni liberalizmi – torej posamezna naziranja, ideologije, doktrine, programi in slednjič seveda tudi gibanja – so sicer seveda ravno tako močno odvisni od konteksta, toda ne popolnoma in predvsem ne v svojem idejnem bistvu. Njihovo liberalnost določa namreč prvenstveno zavezanost liberalnemu filozofskemu nauku – to je liberalnim načelom političnega reda, ki so zastavljena univerzalno. Zato je o liberalizmu moč govoriti tudi v ednini, o konservativizmih pa zgolj v množini. Povedano krajše – o tem kdo je (bil) konservativec, je mogoče presojati le znotraj posameznega konteksta, o tem kdo je liberalec, pa tudi na abstraktni ravni z normativnega gledišča političnih načel.

Liberalizem kot politični nauk

Na tem mestu naj se na kratko dotaknem „desnega naprednjaštva“ oziroma „libertarizma“ kot konservativnega zaveznika, o čemer je pisal Rudolf. Vsaj za evropski kontekst se mi bolj primerno zdi govoriti preprosto o „liberalizmu“ ali vsaj „desnemu liberalizmu.“ Libertarizem je namreč našemu prostoru dokaj tuj pojem, pri čemer se ga v naši politični govorici največkrat povezuje z raznimi anarhizmi, medtem ko gre pri liberalizmu za dobro usidrano oznako za zagovornike individualne svobode v mejah obče veljavnega prava. Sploh pa se je v ameriškem kontekstu pojavila sama potreba po kategoriji „libertarian“ prav zaradi specifične rabe oznake „liberal,“ ki se tam tudi dejansko še vedno uporablja kot nasprotje „conservative.“

Liberalizem je uveljavljen pojem in politična oznaka s častitljivo zgodovino, trdno umeščena v našo politično govorico, pri čemer gre za mnogo bogatejši politični pojem od libertarizma, pri katerem je vse idejno bogastvo in širina liberalizma reducirano na abstraktno načelo svobode. Svoboda je brez dvoma osrednja liberalna vrednota ter izhodišče iz katerega liberalizem motri in ocenjuje državo, politično ureditev ter zakonodajo. Ni pa to izključna in edina vrednota liberalcev. Še manj pa edini moralni temelj političnega liberalizma.

Vsaj enako, če ne še bolj, je za liberalizem pomembna ideja enakosti. In sicer kot moralna enakost vseh človeških bitij, ne glede na rojstvo, „kri“ ali podedovani status. Iz tega izhaja tudi prepoved privilegijev za katerokoli družbeno skupino oziroma zahteva po enakosti pred zakonom. Enakost in svoboda kot dve temeljni liberalni ideji sta tako pravzaprav neločljivo povezani, saj gre pri enakosti prvenstveno za „enakost v svobodi.“

Liberalizem je namreč neločljivo povezan s pluralizmom. Pluralizmom vrednot, pluralizmom idej, pluralizmom „prvih načel.“ Temu je tako vsaj iz dveh poglavitnih razlogov. Prvi razlog je, da liberalni politični nauk sprejema dejstvo pluralne družbe in narekuje nevtralnost politične oblasti, ki mora dopuščati ter braniti takšen pluralizem. Drugi, s tem ne nepovezan razlog pa ta, da so razlike med samimi liberalci – tj. zagovorniki liberalnih načel političnega reda – kar se tiče moralnih in drugih nazorov lahko zelo velike. Kar jih združuje, je zavedanje, da v razviti, svobodni, odprti družbi lahko mirno sobivajo medsebojno zelo različni ljudje. Za takšno sobivanje pa je ključno upoštevanje nekaterih skupnih pravil, ne pa denimo zahajanje v isto cerkev.

Konec koncev pa takšno pluralnost ne le dopušča, temveč celo zapoveduje tudi tista specifična „liberalnost,“ ki je nekoč predstavljala eno izmed temeljnih duhovnih usmeritev na Slovenskem – kjer so liberalne politične tradicije sicer bile vedno zelo šibke – to je svobodomiselstvo. Svobodomiseln svetovni nazor se je zgodovinsko namreč formiral ravno v nasprotju z religiozno dogmo, pri čemer se je hkrati trudil upirati tudi novim dogmam (denimo marksistični).

Etika liberalcev tako ni „utilitaristična,“ kot trdi Barbarossa, temveč kvečjemu „pluralistična.“ Politični liberalci so lahko zavezani različnim etičnim sistemom in pogledom, pa tudi sama liberalna politična filozofija se lahko utemeljuje na različnih moralno-filozofskih predpostavkah. Tudi utilitarističnih. Pri čemer je potrebno dodati, da je med (klasičnim) liberalizmom in utilitarizmom običajno več antipatije kot pa naklonjenosti. Utilitarizem namreč na piedestal političnega delovanja postavlja Korist in Srečo oziroma Blaginjo, pojmovane v smislu „družbenih ciljev,“ liberalizem pa presojo o tem, kaj je koristno in katere so najboljše poti iskanja sreče raje prepušča posameznikom.

Še enkrat naj poudarim, da je liberalizem politični nauk in torej zadeva vprašanja države in politične oblasti, zlasti meja njune legitimne pristojnosti. Njegova osrednja načela in vrednote so vladavina prava, omejena, deljena in nevtralna oblast, ustavnost, toleranca, enakost pred zakonom in – da ne bi slučajno pozabili – individualna svoboda. Kar seveda vključuje tudi svobodo v ekonomski sferi. Kljub temu, da se je – zlasti v srednjeevropskem prostoru – zgodovinsko pojavljal tudi v takšnih jezikovnih kombinacijah, liberalizem tako ni nek moralni nauk, ki bi konkuriral oziroma nasprotoval drugim moralnim naukom, denimo cerkvenemu. Tudi kot izključno politični nauk liberalizem ne stremi k uveljavljanju enega tipa morale nad drugimi. Je pa vsekakor nasproten tistim političnim stremljenjem, ki bi želela s sredstvi politične prisile eno moralno vizijo postaviti nad vse ostale.

Individualna svoboda, ki naj jo po liberalnem nauku preko zakonodaje varuje država, je prvenstveno in v največji meri zgolj „negativna“ – v smislu odsotnosti prisile oziroma zagotovitve sfere prostega delovanja. Kot pravilno opaža tudi Barbarossa, na takšen način svoboden posameznik, še ni nujno tudi notranje svoboden oziroma avtonomen. Toda zadeve duha niso zadeve politike. Liberalizem zato ljudi ne sili, naj bodo svobodni, temveč jim pušča tudi svobodo biti nesvoboden.

Med liberalizmom in konservativnostjo ni bistvenega spora

Ker liberalizem ni moralni, temveč politični nauk, tudi ni nujnega spora med njim in tradicionalno moralo, kot tudi ni nikakršnega konflikta med liberalizmom in konservativnostjo. Pravzaprav ga nikdar ni bilo, saj sta konservativna previdnost in skepsa do naglih sprememb vedno bili karakteristiki preudarnih politikov, ne glede na njihovo idejno usmeritev. Liberalec je tako brez težav lahko konservativen. Še več: kombinacija liberalnih principov in konservativne drže je v politiki zelo pogosta in – kot bo podrobneje razloženo kasneje – dandanes še posebej smiselna.

Liberalizem ne zavrača tradicionalnih družbenih institucij. Nasprotuje pa denimo težnjam k njihovemu umetnemu vzdrževanju ali „obujanju“ s pomočjo oblastne prisile, v primeru, da jih družbeni razvoj prične puščati za seboj. Ravno tako z vidika celote zavrača tiste morebitne tradicionalne prakse, ki so v nasprotju s temeljnimi civilizacijskimi vrednotami, ali ki grobo posegajo v svobodo in dostojanstvo posameznika.

K temu je potrebno dodati še, da konservativna akomodacija liberalizma v praktični politiki dejansko lahko dopušča neko raven blagega preferiranja tradicionalnega nasproti netradicionalnemu, ki pa ne sme potekati prisilno. To se lahko izrazi predvsem v vseh tistih sferah, kjer se družbena sfera in javne zadeve prekrivajo – denimo v šolskih programih.

Konservativni liberalec namreč razume, da je predpogoj za delujočo pravno državo – in s tem tudi delujoče tržno gospodarstvo – prisotnost tistega, čemur v nemških deželah pravijo Sittlichkeit, to je mišljenja in delovanje na ravni celotne družbe v skladu s skupnimi moralnimi pravili. Razume nenadomestljivost tradicionalne morale in sprejema dejstvo, da je pogosto najboljša podlaga za dobre vzorce medosebnih odnosov. Skupnostim znotraj družbe, še zlasti družini, priznava nenadomestljivost ter vlogo neprimerno boljšega posredovalca moralnih vrednot kot je to kadarkoli lahko država.

Podobno kot konservativci tudi ni slep za „bolezni moderne“ ter ni kak občudovalec masovne, proletarizirane in materialistično-potrošniške družbe. Dejansko je, kot pravilno ugotavlja Barbarossa, eden ključnih izzivov za moderno liberalno misel, kako se spopasti z dejstvom, da so sodobne družbe Zahoda atomizirane, s čemer je ob umanjkanju skupnosti povezana tudi vseprisotna odvisnost od države – tisto torej, kar liberalizem odklanja.

Pri tem pa se velja vprašati kolikšna je dejanska zgodovinska „krivda“ liberalizma za atomiziranost družbe, vseprisotnost države in birokratizem 20. stoletja, koliko pa gre politične zasluge za to pripisati drugim naukom in ideologijam. Tudi če je z liberalizacijo družbeni razvoj nekatere tradicionalne oblike sodelovanja med ljudmi pustil za seboj, je hkrati omogočil rast novih, času primernejšim. Dolgo 19. stoletje, povsod, kjer je liberalizem v politiki prišel do izraza zaznamovano z razbohotenjem vseh vrst prostovoljnih povezovanj, je temu zadostna priča. Kar pa se tiče nezadržnega širjenja pristojnosti države in posledične odvisnosti od nje, ki je temu sledilo, liberalizem vsekakor ni najboljši naslov za pritožbe.

Nekateri izmed tistih konservativizmov, ki so se, zlasti skozi 20. stoletje, postavljali proti liberalizmu so dejansko ponudili zelo dobre uvide v napake in protislovja modernega „kapitalizma.“ Kritično držo do realnih problemov pa je pri njih pogosto spremljalo nekritično sprejemanje vprašljivih rešitev, ki so se, ne glede na vse razlike nasproti socialistom, navadno na koncu stekale k večanju pristojnosti države. Da bi „obvarovale“ ali celo „povrnile“ nekaj, kar je skozi stoletja družbenega razvoja vznikalo, se razvijalo, včasih pa tudi umiralo spontano, „organsko,“ neodvisno od „ljudske volje“ ali racionalnega načrta, so se pogosto – v odsotnosti smiselnih alternativ – zatekle k metodam družbenega inženiringa. Nečesa torej, kar se že v osnovi upira konservativnosti, hkrati pa je, vsem morebitnim „naprednjaškim“ skušnjavam navkljub, tuje tudi vsakemu pravemu liberalizmu, saj državne pristojnosti razširja daleč onkraj njihove legitimnih meja.

Liberalni individualizem ni nasproten javnemu oziroma skupnemu, kot meni Rudolf. Zavedajoč se, da le svobodni in odgovorni posamezniki lahko tvorno delujejo za skupni blagor, nasprotuje monopolizaciji javnega s strani državne birokracije. Predvsem pa liberalizem nasprotuje paternalistični državi oziroma težnjam oblasti, da bi državljane „vzgajala“ – ali pa davkoplačevalcem na podlagi raznih „strokovnih premislekov“ za njihov lasten denar drago kupovala razne „usluge“ in „storitve,“ za katere ti nikdar niso izrazili zanimanja.

V tej zvezi velja poudariti tudi, da je pomembna točka, na kateri so si mnogi konservativci in mnogi socialisti dejansko blizu – in ki jih hkrati loči od liberalcev – nezmožnost razlikovanja med toleranco in odobravanjem. Biti liberalen ne pomeni odobravati pornografijo, prostitucijo ali mamila. Pomeni pa podpirati princip svobodne izbire in ga – če je to potrebno – tudi braniti.

Liberalizem tako tudi ni naperjen proti skupnostim – v nesoglasju pa je lahko s tistimi pogledi, ki državo razumejo kot moralno in ne zgolj politično skupnost. Ki torej dopuščajo uporabo sredstev državne prisile za uveljavljanje specifičnih moralnih predstav.Tradicionalne (in netradicionalne) skupnosti spadajo v sfero družbe in ne države. Zato jih mora po liberalnem nauku politična oblast pustiti kar se da na miru v njihovem samostojnem razvoju, avtonomnosti in tudi medsebojnem tekmovanju. Država mora ostati v tem pogledu nevtralna. Družina, versko občestvo, vaška skupnost ne smejo postati podaljšek države. Njihov smisel bi bil v tem primeru izničen, država pa bi prestopila svoje legitimne meje.

Barbarossa med drugim govori o potencialu liberalizma „za pretirano razširitev polja svobode na račun sfer” kjer ima „interes občestva svojo legitimno besedo.“ Takšen pomislek je morda sicer utemeljen, a je najprej potrebno določiti o katerem občestvu je govora! Je to občestvo Republika Slovenija ali morda slovenski narod? Sprašujem retorično, saj sem gotov, da je avtor imel v mislih manjša in bolj konkretna občestva, ki (so)bivajo znotraj slovenske družbe. Takšna občestva pa, kot že rečeno, niso in ne smejo biti primarno stvar politike. Njihovi „interesi“ ne smejo postati državni interesi.

Konflikt med „mikro-družbami“, skupnostmi, občestvi ter liberalno državo nastopi zgolj in le, kadar pride do kršitev skupnih pravil igre. Država mora nastopiti s polno avtoriteto zlasti v primerih, ko kaka skupina zatira svobodo in dostojanstvo posameznika. Temeljna skrb liberalne države in liberalne zakonodaje je namenjena posamezniku in njegovi svobodi, kar hkrati ni namenjeno rušenju skupnosti (liberalna svoboda ni poziv k „emancipaciji“!). V teh se posamezniki lahko svobodno združujejo, ali jih zapuščajo. To velja tudi za tradicionalne, „podedovane“ skupnosti in institucije, ki so sicer za delujočo svobodno družbo v marsičem izrednega pomena. Ne morejo pa z vidika liberalne države pravice katerekoli skupine kadarkoli stati nad pravicami posameznikov.

Na slednji točki pa se tudi zarisuje določena podobnost med nekaterimi neliberalnimi konservativizmi ter tisto „liberalnostjo,“ ki je dandanes zelo pogosta, se dejansko definira v nasprotju s konservativnostjo in prvenstveno v jeziku „emancipacije,“ hkrati pa ima dokaj malo ali nič zveze s pristnim političnim liberalizmom. Takšno „liberalnost,“ ki je, zlasti med (pol-)izobraženstvom ne manjka, duhovno v neprimerno večji meri napajajo izročila leta 1968, kot pa vrednote let 1848 in 1989, drage slehernemu pravemu liberalcu. Je institucionalizirana, sofisticirana in oportunistična mutacija kulturno-revolucionarnega ekstremizma 60. let 20. stoletja. Nosilcev takšne “liberalnosti“ ne motijo kaj preveč družbeni eksperimenti in družbeni inženiring, če le gre za „progresivne“ cilje. Pretežno se je sicer obrnila proti razsvetljenski dediščini, kar vključuje idejo napredka. Hkrati pa si še vedno lasti nalepko „naprednosti“ – ki ne pomeni več nič drugega, kot „jaz imam prav.“

Takšen „anything goes“ „liberalizem“, kot ideologija, ki v marsičem zanika in ruši pristne prvine političnega liberalizma, koketirajoč z raznimi neliberalnimi, celo anti-liberalnimi radikalizmi pri svoji pogosto svetohlinski osredotočenosti na pravice „marginalnih“ (ali pogosto tudi ne tako zelo marginalnih) skupin pozablja na posameznika. Pri svoji nečimrni, „postmoderni“ poziciji „odprtosti,“ „občutljivosti“ in „kritičnosti“, ki pa pogosto ni nič kaj več kot politična nenačelnost, ne le pušča besedo, temveč ob pomanjkanju kakršnekoli referenčne točke pogosto celo ustvarja prostor in utira pot najbolj agresivnim, nestrpnim in reakcionarnim ideologijam ter težnjam.

Skupno takšni psevdo-liberalnosti ter nekaterim antiliberalnim konservativizmom je postavljanje skupin pred posameznika in političnih ciljev pred politična sredstva. V luči takšnih pogledov, pa naj ti izvirajo iz zapovedane „odprtosti“ za „drugačnost“ (ob hkratnemu zaničevanju „tradicionalnega“) ali pa nasprotovanja družbeni raznolikosti zaradi zaverovanosti v eno vse-zveličavno vizijo „dobrega“, sploh lahko vzniknejo takšne zamisli, kot so tiste o legitimnosti razprave o možnostih uvajanja šeriatskega prava znotraj okvira evropskih liberalnih demokracij, ki je žal danes aktualna v samem srcu svobodnega sveta. Le v takšnem duhovnem ozračju se lahko denimo po zahodnih univerzah grobo omejuje svoboda govora.

V načelnem nasprotovanju takšnim tendencam ter branjenju obstoječih standardov svobode, liberalne demokracije in tržnega gospodarstva – kot tudi razsvetljenskih idealov – je dandanes vsak odločen liberalec na nek način konservativen. Ob tem, da je liberalizem v (zahodni) Evropi že več kot 150 let institucionalizirana norma političnega življenja, liberalne vrednote in načela pa že dolgo tisto, kar se v večji meri brani pred raznimi radikalizmi iz leve in desne, kot pa uveljavlja, je konflikt med liberalizmom in konservativnostjo danes morda odsoten bolj kot kadarkoli poprej.

Večina sodobnih konservativizmov je skladnih z liberalnimi načeli

Še vedno pa se velja ozreti k misli F. A. Hayeka, da konservativizem kot takšen še ni liberalizem in da so relacije med obema več ali manj kontingentne tako kot je kontingenten konservativizem sam. Če parafraziram Hayeka – ki je trdil, da ne gre toliko za to, da se premikamo, temveč kam se premikamo – gre za to: „ne gre za to, da konzerviramo, temveč kaj konzerviramo.“ Konservativna drža tu seveda ni dovolj, saj je z njo „konservativec“ dejansko le tista sila, ki zadržuje razvoj oziroma njegovo hitrost. Na krmilu tega razvoja, ki mu takšen „konservativec“ hočeš nočeš sledi in le z zamikom prevzema njegove ideje pa so pogosteje kot ne socialisti in drugi radikalci.

Potrebna so torej trdna politična načela – načela politične ureditve, načela ki naj varujejo svobodo posameznika v duhovnem in materialnem pogledu, načela ločitve države od družbe ter javnega od zasebnega. Takšna načela ponuja liberalizem. Ker so taista načela zopet ogrožena na podoben način kot so bila v 30. letih 20. stoletja, je potrebna njihova dosledna obramba. V tem smislu je, kot smo dejali, vsak liberalec danes konservativen.

To pa ni vse. Živimo v času, ko na nobeni ravni ni več bistvenega konflikta ne le med liberalizmom in konservativnostjo temveč tudi med liberalnostjo in konservativizmi. Tako je večina današnjih konservativcev hkrati liberalcev – sicer vse prepogosto preveč medlih in premalo odločnih – ali pa njihove pozicije vsaj niso strogo neskladne z liberalnimi vrednotami in načeli.

Tistih konservativizmov, ki so branili absolutno oblast vladarjev „po božji milosti,“ predpravice za modro kri ali pa interese veleposestniškega stanu, že dolgo ni več. Če pogled preusmerimo na slovenski prostor in njegove idejno-politične specifike pa prav tako, razen morda v imaginariju dela levice, ni moč zaslediti kakega izrazitega klerikalizma kot tiste zgodovinske različice konservativizma (ali, če želite, anti-liberalizma), posebej značilne za naš prostor (o tem je na tem portalu pred časom zelo poučno pisal Valtunk).

Ni vsak konservativec liberalec, dejansko pa je večina današnjih konservativcev liberalnih. Večina zmernega konservativizma v današnji politiki zahodnega sveta – od britanske Konservativne stranke, preko avstralskih Liberalcev, dela ameriških Republikancev, poljske Državljanske platforme pa do nemških, avstrijskih – kot tudi slovenskih – Krščanskih demokratov je v temeljnih rečeh v soglasju z načeli liberalnega političnega nauka. Tisto, kar na konservativni strani ostaja zunaj tega „liberalno-konservativnega konsenza,“ so predvsem nekateri desni populizmi v Evropi, ki pa so s pristno konservativnostjo v marsičem v navzkrižju. Poleg njih pa še več ali manj marginalni krščanski fundamentalizmi, politično še ne dodobra artikulirani neavtohtoni konservativizmi priseljenskih skupin, kot tudi t. i. neokonservativizem, ki je pravemu konservativnemu duhu ravno tako tuj.

***

Za konec še provokativna opazka. Kdo bi namreč glede na napisano zaključil, da „pravih“ konservativcev pač sploh več ni in smo zato danes „vsi liberalci“ – nekateri pač manj in drugi bolj konservativni:

Biti konservativec v polnem pomenu besede med drugim vključuje vrednotiti in čuvati identiteto, dediščino in tradicije. Vsak pravi konservativec je v srži tradicionalist.

Dediščina sodobnega Zahoda pa je v veliki meri liberalna dediščina. Liberalne tradicije spadajo med osrednje in najbolj častitljive tradicije zahodne civilizacije. Še več – zahodna civilizacija je danes liberalna civilizacija. Liberalizem je z njo postal neločljivo povezan in se bo tega moral – ne glede na svoje univerzalistične ambicije – tudi ovesti. Ideje individualne svobode, tolerance in pluralizma, ki stojijo v jedru liberalne misli pa so tista differentia specifica, ki Zahod ločijo od drugih velikih civilizacij oziroma kulturnih krogov.

Liberalizem je otrok zahodne civilizacije. V njenem okviru je vzniknil in z njo bo umrl. Vprašanje je le, ali bo – kot čuvar visokih etičnih vrednot in nosilec trdnih političnih načel – še naprej ostal (oziroma zopet postal) duša svobodnih demokracij ter garant obstanka Zahoda in njegove edinstvenosti. Ali pa bo v svoji izrojeni obliki kot lažni liberalizem – oznanjujoč kulturni in etični relativizem, lažni, na egocentrizmu in hedonizmu utemeljen individualizem ter na golem cinizmu sloneč salonski socializem – postal njegov grobar.

Advertisements

8 thoughts on “O konservativnosti in liberalizmu

  1. Tudi jaz se nisem čisto strinjal z Barbarossinimi zaključki, da se liberalizem in konservativnost medsebojno izključujeta. Ravno tako se ne strinjam čisto z Bertlovimi temeljnimi predpostavkami, da sta zaveznika.

    Menim, da je najbolj naravno in normalno, če jemljemo liberalizem in konservativnost kot rivala, tekmeca, včasih tudi nasprotnika. Da sta v človeški družbi oba potrebna. Kadar eden prevlada, pade družba v neravnovesje. Tekmovalnost je pogosto prisotna tudi v naravi, najbrž je vgrajena že v sam temelj stvarstva. Tekmovalnost zna biti včasih tudi boleča in (navidezno) kruta, ampak tako deluje ta svet. Tekmovalnost zna biti včasih tako zanimiva, kot je npr. nogometna tekma. Če pa se vmeša zlo, potem se seveda zdravo rivalstvo in tekmovalnost sprevržeta v nekaj precej grdega.

    Tako da, če so meje med liberalizmom in konservativnostjo na modernem zahodu zabrisane, mi to ni ravno dobra novica. Prej me skrbi, da je družba že tako atomizirana, da sploh ni več kakšne zanimive “tekme”. Nasploh članek proti očitku o liberalizmu, ki atomizira, opravi preveč površno.


    Pornografija je ena zanimiva tema. Liberalec jo tolerira, čeprav je osebno ne odobrava. Precej pošteno.
    Konservativcu je težje. Ugotovi, da je pornografija škodljiva. Ker gradi svojo skupnost, svoje okolje, jo poskuša v njem prepovedati. S tem svoje bližnje obvaruje pred skušnjavo in težavami, kar je seveda dobro. Najprej mora biti strikten pri sebi, da ni hinavec. Potem mora paziti, da ne pretirava s pravili. Tu pač trči na liberalca.


    Osebno sem mnenja, da je bil liberalizem spremljevalec močnega znanstvenega in tehnološkega napredka v zadnjih stoletjih. Pripomogel je k razgradnji nesvobodnih sistemov, povzročil atomizacijo in odkril nekaj “novih atomov”. Mogoče zdaj prihaja obdobje, ko se bomo malo ustavili in iz teh sestavin ustvarili še kaj boljšega. Tako da stavim na tiste, ki bodo znali konzervirati okusne konzerve.

    Liked by 1 person

  2. Bistvena in atomska napaka avtorja je v trditvi, da liberalizem ni moralni nauk. Na čem pa je potem sploh utemeljen? Avtor sam našteva vrednote liberalizma kot so individualna svoboda, vladavina prava, enakost pred zakonom itd., na čem je to utemeljeno, če ne na moralni osnovi? Na kateri drugi osnovi pa je sploh vrednote še mogoče utemeljevati?

    Tudi ne vem, na kakšni osnovi si avtor predstavlja, da je lahko političen nauk ločen od morale, saj je potemtakem nujno ločen od človeka kot v osnovi moralnega bitja, kar nas seveda vodi v absurd. Tako da sporov med neko specifično konservativno moralo in liberalno moralo je ogromno. Vprašanje pravic homoseksualcev je tak tipičen spor me liberalno in konservativno moralo.

    Se pa strinjam, da je teoretično konservativec dejansko lahko liberalec, ampak to le takrat, kadar se vsebina takega konservatizma dejansko ujema z idejo liberalizma kot tako v celoti, konservatizem pa v takem primeru pomeni le to, da obstaja nasproti liberalizmu neka, recimo temu, progresivnejša ideja, zaradi česar liberalizem kot tak zapade v konservativnost v razmerju to te ideje. Samo za to se gre. Liberalizem je tako mogoče enačiti z konservatizmom le in zgolj takrat, ko se liberalizem kot tak v realnosti neke družbe v razmerju do neke druge družbene ideje izkazuje kot konservativen. Saj to je bisto pojma konservatizma kot takega.

    V današnjih razmerah pa o takem konservatizmu ne moremo govoriti, ker liberalizem kot tak ne moremo označevati kot konservativizem, v razmerji do česa pa? Zato je nesmiselno govoriti o tem, da v trenutnih razmerah in družbenem stanju med liberalizmom in konservativnostjo ni bistvenih sporov. To je totalna zabloda, saj gre dejansko za kolosalne spore. Spet, tipični spor med “pro-life” in “pro-choice” je spor med liberalnimi vrednotami in konservativnimi vrednotami. Tu gre za kolosalno neujemanje med konservativnostjo in liberalizmom oz. njunimi vrednotami.

    Logična napaka avtorja je dejansko v tem, da razmišlja takole. Liberalizem dopušča posamezniku svobodo, kar pomeni, da je posameznik svoboden tudi v tem, da zagovarja konservativne vrednote, kar je popolnoma res. Napaka avtorja je v tem primeru ta, da to razume tako, da naj bi to pomenilo, da so konservativne vrednote enake liberalnim, kar je seveda popolna zabloda. Bistvo je tu to, da se lahko vsak sam odloči, kakšne vrednote bo sprejel, kar pomeni, da liberalizem dopušča ravno to, da nekdo izbere vrednote, ki se ne ujemajo z vrednotami nekoga drugega. Če se nekdo npr. smatra za konservativca in kot konservativno vrednoto npr. izpostavlja pravico do življenja zarodka, hkrati pa ne dopušča tej vrednoti nasprotno vrednoto, potem preprosto ni liberalec, ampak je z liberalizmom v konfliktu. Enako seveda velja za tistega, ki zagovarja vrednoto pravice do splava, v kolikor taka oseba ne dopušča nekomu drugemu, da v svojem lastnem življenju prakticira drugačno vrednoto, potem v tej drži ni liberalec.

    Z drugimi besedami, liberalec v tem primeru ni nekdo zato, ker bi bil za splav, ampak ker zagovarja idejo, da je vsaka oseba svobodna, da se o tem vprašanju odloči po svoji vesti in želji. To je bistvo liberalizma kot vrednostnega oz. moralnega nauka iz katerega potem izhajajo seveda tudi vse politične in splošno družbene implikacije.

    Problem avtorja je pa še v tem, da je s samim sabo v kontradikciji. Najprej namreč pravilno ugotavlja, da je koncept konservatizma pogojen s časom in prostorom, potem pa skuša na nekih povsem napačnih predpostavkah, ki jih omenjam zgoraj, iz konservatizma narediti nek avtonomen in enoznačen sistem vrednot. Tako pač ne gre. Na konservatizmu je utemeljena tudi ta nesrečna islamska država, pa ne verjamem, da bi to državo kdo razumen povezoval z liberalizmom, kar pomeni, da v osnovi ni nobene povezave med enim in drugim. Do ujemanja pride preprosto takrat, ko je govora o tistem konservatizmu, ki se vsebinsko ujema z liberalizmo, kar dejansko pomeni, da gre za liberalizem, oznaka konservatizem tu nima nobenega vsebinskega pomena in smisla, ker, kot sam avtor ugotavlja, je pojem konservtivizem vsebinsko prazen oz. nedoločen in ga je mogoče zapolniti tako z liberalizmom, nacizmom, komunizmom, krščanstvom, islamizmom, nihilizmom “whatever”. V takem primeru gre torej preprosto zato, da nedoločni pojem konservatizma vsebinsko zapolnimi z liberalizmom. Tak liberalizem pa je še vedno le liberalizem in ni nič drugačen ali kaj drugega zato, ker v družbi hkrati nastopa kot konservativna ideja. Zato je primerjava med liberalizmom in konservativizmom v vsebinskem smislu, kot se to avtor trudi početi, popolna zguba časa, ki se bi jo moral že sam avtor zavedati, saj sam pravilno ugotavlja, da je pojem konservativizem v osnovi popolnoma nedoločen in ga je vsebinsko mogoče zapolniti s čimerkoli v povezavi z realnostjo časa in prostora. Z liberalizmom primerjati zgolj tisti konservativizem, ki se vsaj v nekih osnovnih okvirih ujema z idejo liberalizma in potem na taki osnovi delati zaključke je pa seveda z vidika logike vsaj vprašljivo, če ne že povsem deplasirano. Kot že rečeno je primer konservativizma tudi islamska država, govoriti o tem, da si v osnovi liberalizem in konservativizem nista v nasprotju in to le zato, ker si je mogoče zamisliti zgolj eno vsebino konservatizma, ki z liberalizmom ni v nasprotju in to preprosto zato, ker je ta vsebina liberalizem kot tak, je seveda logično in smiselno popolnoma nevzdržno.

    Bistvo liberalizma avtor lepo opiše, ko pravi, citiram: “Biti liberalen ne pomeni odobravati pornografijo, prostitucijo ali mamila. Pomeni pa podpirati princip svobodne izbire in ga – če je to potrebno – tudi braniti.” Sedaj pa naj mi avtor da primer konservativca, ki si prizadeva za to, da bi ljudje imeli pravico do konzumiranja pornografije, prostitucije, mamil, pravico do splava itd. Jih ne boš našel, ker to dejansko pomeni delovanje v nasprotju konservativnih vrednot, ki so večinoma, da ne rečem praviloma oprte na verske vrednota, v zahodnem svetu torej na krščanski nauk. Največ kar lahko v takem primeru od realnega ne teoretičnega oz. namišljenega konservatica pričakujemo je to, da te pravice ne bo poskušal aktivno omejevati, ampak že to je taka izjema, ki bi jo lahko opisali kot kapljo v morju. To so razni referendumi na temo pravic samskih žensk in homoseksualcev v Sloveniji jasno pokazali in potrdili.

    In ja, bistven element liberalizma je dejansko ravno “anything goes”, pri čemer je edina omejitev spoštovanje enake pravica ostalih ljudi. V vseh ostalih primerih moramo govoriti bodisi o socialnem liberalizmu, konservativnem liberalizmu in podobno, ki se dejansko nanaša na liberalizem, omejen z določenimi vrednotami, ki niso liberalne. Preprosto primer: za liberalca razni socialni, kulturni ipd. davki niso sprejemljivi, za socialnega liberalca so. In spet, za liberalca prepoved splava ni sprejemljiva, za konservativnega liberalca pa. To je bistvo.

    Bistvo je pa tudi to, da se liberalizem kot tak do sedaj še nikoli nikjer ni uveljavil v institucionalizirani obliki, torej v okviru neke državne ureditve, ampak je vedno omejen z vrednotami, ki liberalizem kot tak omejujejo. Pri tem gre lahko tako za socialistične vrednote, verske vrednote ali kakšne druge moralne vrednote, ki so v nasprotju z delom liberalnih vrednot.

    Like

    • Najlepša hvala za obsežno analizo in kritiko mojega teksta!
      Obširneje vam odgovorim v kratkem, saj ste se dotaknili mnogih reči.

      Zaenkrat le dve opombi:

      Tekst začenja na zelo abstraktni in splošni ravni, konča pa na dokaj konkretni ravni sodobne evropske in zahodne politike. Strinjam se, da prehod iz ene na drugo morda ni povsem jasen (razlogi za takšno obliko teksta so deloma razloženi v uvodu). Glavni tezi pa sta:
      1. Konservativnost kot politična drža in liberalizem v smislu političnih načel se ne izključujeta. V praktični politiki – kjer, kot pravilno ugotavljate noben -izem nikoli ni povsem “čist” – se lahko zelo dobro dopolnjujeta.
      2.Tisti konkretni konservativizmi, ki danes prevladujejo v evropski in nasploh zahodni politiki, niso v bistvenem sporu z liberalnimi načeli.

      Pravite tudi: “sedaj pa naj mi avtor da primer konservativca, ki si prizadeva za to, da bi ljudje imeli pravico do konzumiranja pornografije, prostitucije, mamil, pravico do splava itd.”.
      Tu vam raje vrnem vprašanje: kakšen konservativec bi bil to, ki bi si prizadeval izkoreniniti najstarejšo obrt?
      Konservativnost v mojem razumevanju ne implicira puritanizma, temveč mnogo prej nek realizem glede človeške narave, kar vključuje zavedanje o njegovi nepopolnosti in grešnosti.

      Like

      • Se lahko zgolj na kratko ponovim. Trditev pod točko 1. velja le v neki specifični obliki konservativnosti, ki se vsebinsko z idejo liberalizma ujema, ne pa za konservativnost nasploh. Tudi s točko 2. se ne morem strinjati. Omenil sem že spor med zagovorniki “pro-life” in “pro-choice”, ki se meni ne zdi nebistven, ravno obratno, gre za neko temeljno vprašanje o samem pojmu človeka, torej za vprašanje, od kdaj je mogoče govoriti o človeškem bitju, z vsemi pravicami, ki spadajo zraven. In po moje gre tu dejansko za spor, ki je v osnovi spor med konservativnostjo in liberalnizmom, še posebej kar se tiče zahodnega sveta.

        Odgovor na vaše vpašanje pa je enostaven: tipičen oz. šolski. To, da gre za najstarejšo obrt ne pomeni, da se je kot taka nujno vzpostavila kot tradicionalna vrednota, na kar se konservativnost tudi navezuje, saj vemo, da se prostitucija dejansko nikoli ni smatrala kot vrednota, čeprav je vedno bila cvetoč posel, kar kvečjemu kaže na družbeno hinavščino. Enako velja za “prešuštvo”. Tudi to je zagotovo starodavna praksa, kar po seveda spet ne pomeni, da je to dokaz, da ima konservativnost do tega pojava pozitiven odnos, jaz bi rekel, da ravno nasprotno, čeprav seveda to spet ne pomeni, da se ne prakticira. Tudi med konservativci. Naskrivaj, se razume.

        In spet, o konservativnosti ne moremo govoriti kot o “vašem”, “njegovem” ali “mojiem” razumevanju, ampak je ta vsebina prepuščena družbeni realnosti. O tem sami pravilno pišete. Tako da “vaša” konservativnost se lahko z liberalizmom povsem ujema, ne trdim, da ne, kar sem zapisal že v prejšnjem komentarju, tista že večkrat omenjena islamska, ki ruši in pobija po bližnjem vzhodu, pa zagotovo ne. Pa jaz ne bi trdil, da gre zaradi tega pri tem za kaj manj konservativnosti, gre se le za razliko v kulturnih tradicijah, na osnovi česar se potem tudi vsebina pojma konservativnosti spreminja, o čemer spet sami pravilno pišete. Tako da seveda, ne glede na to, o kateri konservativnosti je govora znotraj zahodnega sveta, ta konservativnost niti približno ni v takem nasprotju z liberalizmom kot to velja za konservativnosti, ki vladajo v arabskem svetu. To pa preprosto zato, ker se v zahodnem svetu tudi vrednote liberalizma že vzpostavljene kot tradicionalne in s tem potencialno res tudi konservativne.

        Za konec bom rekel še tole. Vaš kolega je v svojem zapisu šel v to skrajnost, da je razlagal o tem, zakaj ni liberalec, kar je seveda nesmisel, saj je jasno, da v osnovi liberalec je, čeprav se z določenimi vrednostnimi implikacijami liberalizma ne strinja. Vi greste pa v drugo skrajnost in dejansko poskušate dokazovati, če zelo poenostavim, da sta konservanovnost in liberalizem eno in isto. Kar spet ni res. Res je le, da sta se ta dva koncepta v zahodnem svetu vsebinsko dovolj približala (predvsem konservativnost liberalizmu), da lahko tudi konstruktivno sobivata, čeprav trenja med njima še vedno so in verjetno vedno bojo. Res na koncu bom pa dodal še to, da morda tovrstna teoretiziranja niti niso pretirano smiselna in da se je pač bolje ukvarjati s konkretnimi družbenimi skupinami ter posamezniki in njihovimi konkretnimi stališči, na osnovi česar je potem veliko bolj očitno ali se neka skupina oz. posameznik lahko smatra za liberalno usmerjeno ali ne.

        Like

  3. Pa še to bom dodal. Osebno se mi zdi, da gre tu za naslednje. Določene ljudi pač ideja liberalizma kot takega pač privlači, hkrati se pa nekako zavedajo, da jih pri tem ovirajo neki moralni zadržki, zaradi česar se potem trudijo izumljati stvari, ki ne obstajajo, s čimer bi jim bilo omogočeno dejansko sedenje na dveh stolih, kar pa seveda ne gre.

    Še sam se ne smatram za liberalca, čeprav se zagotovo veliko liberalnejši od avtorjev tega portala, ker so implikacije liberalizma z vidika nekih drugih moralnih predpostavk lahko dejansko problematične.

    Preprosta filozofska dilema: Na zemlji bi vsahnili vsi vodni viri, razen enega, ki bi se nahajal na zasebni lastnini nekega posameznika. Sedaj pa vprašanje: ali bi z vidika liberalizma lastnik tega vira deloval nemoralno, če bi liter vode prodajal za 100€, kar bi v osnovi seveda pomenilo to, da bi večina ljudi slej ko prej umrla od žeje? Odgovor je seveda ne. Liberalizem izpostavlja zgolj idejo, da smo vsi ljudje enako svobodni, ne pa tudi ideje, da smo v tej enaki svobodi upravičeni do dobrin v enaki meri. To drugo zagovarja ideja socializma, ne liberalizma.

    In večina ljudi bo tu liberalne ideje dejansko omejila z socialistično idejo in rekla, da v takem primeru morajo imeti vsi enak dostop do vode in ne zgolj tisti, ki lahko za steklenico vode odštejejo 100€. Ampak prisiliti tega lastnika vodnega vira v to, da steklenico vode prodaja za 1€ bi bilo dejansko v nasprotju z liberalizmom.

    Like

  4. Pingback: Kritika konservativna: O konservativnosti in liberalizmu - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s