Ostrakizem Janeza Janše in interes slovenske levice

Janez Janša, Dob

Nihče verjetno ni zamudil novice, da so konec prejšnjega tedna poslanci Državnega zbora odvzeli mandat Janezu Janši.

Še preden podam svoj komentar glede tega srhljivo precendenčnega primera v političnem prostoru naše dežele, hočem prehiteti slučajne (tudi čisto legitimne) ugovore s strani naših bralcev z desne. Gotovo so vsi dogodki v zvezi z njegovo osebo v zadnjega dobrega pol leta za vse, ki so mu blizu– za njegovo ženo, otroke, sorodnike, njegove sodelavce, pa tudi podpornike, tako nove kot tiste, ki ga že od Roške ali vsaj od afere Depala vas imajo za simbol upora, antiestablišmenta, za zgled človeške pokončnosti, stanovitnosti, nepopustljivosti – zelo travmatični, zaskrbljujoči in razžaljujoči. Najprej zelo sumljiva in čudna obtožba, ki si je noben pravnik ni upal zagovarjati. Potem še hujši udarec – potrditev te obtožbe na višji instanci. Za konec pa še zelo pravno sporen – če že ne rečem nelegalen – odvzem mandata. Razumem, da vas boli in vam je osebno hudo. Resnično sem empatičen. Vendar ne morem mimo tega, da o temu, kar se dogaja, razmišljam striktno politično.

Zadnja točka v sagi obtožbe Janeza Janša je svojevrstna katastrofa. Že sam koncept, kjer večina v parlamentu nekomu odvzame poslanski mandat, je nekaj, kar je vsaj v duhu, če ne že pravno, protidemokratično. Če komu ni poznan ABC demokracije, je možnost, da zaseda poslanski stolček tudi obsojenec, ravno inherentna obramba demokracije pred samovoljo političnega establišmenta, da uporabi določene neformalne moči, za onemogočiti politične nasprotnike. V tem smislu (čeprav se ne strinjam z vzporednico) bi se trenutni zagovorniki odvzema strinjali tudi z nemožnostjo politične participacije Nelsona Mandele, saj je bil v zaporu zaradi kršitve javnega reda in miru. Nočem se dotikati razlik, ki nedvomno obstajajo – ampak pravo ne more biti sestavljeno iz primera do primera, od primerka do primerka, temveč mora biti vsaj okvirno slepo za kontingenco.

Seveda v svojem komentarju nočem govoriti o pravu, temveč želim le podati politične posledice, ki jih prinašajo takšne rokohitrske apologije tako pomembnih pravnih odločitev.

Če se obregnemo že ob samo obtožbo v zadevi Patria, ne moremo mimo dejstva, da je imela enormne politične posledice, glede na to, kako majhna in nepomembna je ta afera bila. Zgodba Patrie žal ni nič drugega kot zgodba slovenske tranzicije. In v tej zgodbi je Patria še ena manjših afer. Politično, družbeno, zgodovinsko … je krivda Janše zgolj to, da ni vodil tisočkrat boljše vlade od LDS-ovih, temveč zgolj dvakrat ali trikrat boljšo. Bodimo resni: ali resno kdo misli, da pred Patrio ni bilo nameščenih razpisov, ni bilo nelegalnih provizij, ni bilo korupcije, klientelizma, sumljivih zvez in poslov? Ali resno mislite, da v 10-letnem obdobju Drnovškove mehke tranzicijske diktature, zgolj zato, ker mediji niso poročali o svinjarijah, teh tudi bilo ni? Janševa krivda je bila, da je delal – čeprav bistveno manj, saj so mu mediji mnogo bolj gledali pod prste – podobno kot tisti pred njim.

Kar – naj tisočkrat poudarim – v nobenem pogledu ne zmanjšuje njegovega greha!!! Vendar iz pogleda nekoga, ki je kot aktivist pomladnih opcij ali zgolj podpornik v devetdesetih letih spremljal vse neskončne barabije, ki so popolnoma nekaznovano šle mimo, si je gotovo ustvaril sliko, kako in za čigavo korist sodstvo deluje. Kako dolga leta nihče bil niti obdolžen, nato pa pride do obsodbe Janše, in to v procesu, ki ni ravno učbeniški primer tega, čemur bi se reklo due process of law. Vsakomur z desne je bil takšen razvoj dogodkov vsaj sumljiv, če ne že dokaz politično odvisnega sodstva.

jansa2

V tem ozračju je seveda Janez Janša na pomladni strani postal vsaj žrtveno jagnje, če ne že politični preganjanec. V prvi fazi mu je to omogočilo neko širše solidariziranje vseh, ki so bili proti kontinuiteti političnega establišmenta postsocialistične levice in katastrofe, ki jo je le ta prinesla nad našo državo. Vendar ga je skozi razvoj dogodkov, skozi obtožbo in zaprtje in ponovno obtožbo, to nazadnje povzdignilo v nespornega vladarja desnice, ki ni zgolj politični primus, ki kot vodja največje opozicijske stranke po naravi stvari koordinira skupno delovanje tega pola, temveč deluje kot nesporni varuh revolucije. Revolucije, katere zgodovino se tudi v veliki meri sproti kreira, kar mu dovoljuje izrekati fatve proti vsakomur, ki vsaj v odtenku deluje kritično do njegove vizije. Zaradi te situacije je, bodimo jasni in iskreni, pošten in odprt pogovor na desnici popolnoma onemogočen, saj se vsako kritiko vodje SDS-a že jemlje kot paktiranje s kontinuiteto.

Drži pa tudi obratno: vsaka kritika SDS-ovega vodstva in vsaka zahteva po Janševem odstopu je vsaj nefer, dokler je v zaporu. Stranka preprosto ne more menjati svojega predsednika, dokler ta ne more normalno nastopiti na kongresu in se normalno potegovati za mandat. Kaj takega bi bila eklatantna ponovitev dogodkov iz l. 1988, ko je bil Janša zaprt tik pred kongresom Zveze socialistične mladine, na katerem se je potegoval za predsednika, takratno vodstvo ZSMS-ja pa se je kljub temu odločilo, da kongres izpelje. Simbolni in moralni krah, ki ga je tedaj kritiziral tudi Slavoj Žižek in ki je za usodno zarezal v zaupanje med akterji rojevajoče se slovenske demokracije.

Zadnji akt psevdopravičniške koalicije v Državnem zboru je vso stvar pripeljal še korak dlje. Zdaj tudi mi, ki smo že dlje kritiki delovanja Janeza Janše, preprosto moramo z njim solidarizirati. Iz človeškega vidika, iz političnega vidika, iz pravnega, demokratičnega, občečloveškega, družbenega, konservativnega, liberalnega in še kakšnega razloga, moramo preprosto utihniti. Saj je povsem neetično, da še vedno zahtevamo odstop Janše v pogojih, ko je bil postavljen v takšno skrajno krivično situacijo. Neetično je to zahtevati od njega in neetično je to zahtevati od njegove stranke. Če je kdaj levici uspelo utišati razpravo na desnici, je to ravno sedaj.

Za trenutek se moramo zaradi tega obrniti na zadnje tri volilne poraze Janševe SDS. Če prvi poraz leta 2008, po daleč najboljši vladi v zgodovini samostojne Slovenije, lahko še okrivimo (mainstream, establišment) medije, pa za tistega iz leta 2011 ne moremo. Dejstvo je, da je že Ropova vlada pokazala izpraznjenost, brezperspektivnost, pomanjkanje vizije in moči za kakršnekoli spremembe, intelektualno ubogost in odvisnost od neformalnih oligarhičnih centrov moči tranzicijske levice. Pahorjeva vlada je to zgolj potrdila: vendar, v nasprotju z obdobjem LDS, se je Untergang tokrat dogajal vsem na očeh. Afera za afero, od Baričeviča do Dimicove, so pokazale, kako je tranzicijska levica preprosto zgodovina. Če bi Janša le bil tiho in spremljal levičarski razvrat ter se smehljal na plakatih, kot se je 2004, bi na volitvah premočno zmagal – kljub obtožnici, ki ga je bremenila in na katero so, če se prav spomnimo, tista leta spričo kolapsa tranzicijske levice vsi bolj ali manj pozabili ali je niso jemali bistveno bolj resno od vsakotedenskih karikatur na naslovnici Mladine.

A zgodilo se je nekaj drugega. Janša je iz užaljenosti nad porazom proti Pahorju – ki je, to je res, zgodila tudi, čeprav ne izključno, po zaslugi tempiranega izbruha afere Patria tik pred volitvami – najprej nadaljeval svojo sveto vojno proti medijem, se nato ulovil v limanice kulturnega boja, ki ga je leva vlada nastavila za namene samolegitimacije, si s poigravanjem z ekonomskim populizmom dokončno odtujil dobršen del liberalnih zaveznikov, na koncu pa, pred volitvami, s perfidno propagando proti lastnim naravnim zaveznikom (takrat je to bil DLGV) usodno otežil vladanje v prihajajočem mandatu. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, je po volitvah njegova stranka z »afero Majer« uprizorila še najbolj prostaško manifestacijo pobesnele užaljenosti.

Obrnimo kakor želimo: poraz 2011 ni bil posledica medijev, ki so se zarotili proti Janezu Janši, temveč Janeza Janše, ki se je zarotil proti medijem in proti komurkoli, ki bi lahko bil na poti njegovega zamišljenega cilja 50+.

Trenutek, kjer se je pokazal nujni konec Janševe politične kariere, je bil, mutatis mutandis, volilni poraz 2011. Takrat se je izkristalizirala njegovo nemoč, da bi še naprej služil kot vodja pomladnega pola – kot POLA. Njegovo nezaupanje (iz sicer razumljivih biografskih razlogov) do potencialnih partnerjev, njegova nezmožnost razumeti heterogenost tega pola (ki se je kazala v načrtu za zmago 50+), njegova nestrpnost do (sicer neodgovornih, infantilnih, nekorektnih in večinoma levičarskih) medijev, njegovo uporno zagovarjanje vsega, kar je protilevičarsko (kar je ironično, glede na to, da se pri nas levica večinoma definira kot tisto, kar je protijanševsko) – vse to je bil jasen pokazatelj, da njegova strategija pač ne deluje. Neverjetna ponovna nesposobnost levice po volitvah 2011, da spelje politični proces, je za kratek trenutek zavrla protijanševsko kritiko na desnici, ki bi nedvomno zelo naravno nastala, če ne bi popolni kolaps levice desnici omogočil, da kljub volilnemu porazu (ki je to nedvomno bil, ne glede na končni proporc) sestavi vlado.

Vendar ta vlada, vsi vemo, ni bila vlada 2004-2008. In daleč od nas je bil rek o Sproščeni Sloveniji. Če je momentum desnosredinske vlade 2012-13 privedel do trenutne in interesne zamrznitve kritike Janševe leadership (oziroma njene neučinkovitosti), pa so nadaljnji dogodki – od KPK do njegove pravnomočne obsodbe – to zamrznitev na desnem polu zacementirali.

Poraz 2014 pa je bil končni pokazatelj, kako so se Janša in njegovi najožji sodelavci popolnoma odrezali od časa, zemlje in ljudi, v kateri in med katerimi živijo. Dovršila se je secesija od slovenske družbene realnosti, ki SDS, z njo pa hočeš nočeš vso desnico potiska v splendid isolation, ki ni tako »slavna«, kot je žalostna in brezupna.

Kot sem že prej poudaril: globoko sporni in neustavni odvzem mandata je še nekaj tistim, ki skušamo izvajati pošteno kritiko Janševega političnega vodstva, odvzel možnost pritiska. V taki situaciji ne moremo drugače kot solidarizirati z Janezom Janšo, saj ne moremo zahtevati njegovega odstopa. V tem smislu je levica naredila največ za nesporen primat Janše na desnici. Podobno kot je Janša, priznajmo si, s svojo nerodnostjo, zaletavostjo in zamerljivostjo storil največ za ohranjanje primata levice.

Kar nas pripelje do končnega zaključka. Če bi se levica hotela resnično znebiti Janeza Janše, bi ga pustila v Državnem zboru in bi se trudila, da bi bil izpuščen iz zapora. Le na ta način bi znotraj desnice lahko nastala odprta razprava o delovanju pomladnega pola in le tako bi lahko znotraj njegove stranke izvedli resno kritiko in sproščeno notranjo razpravo, kjer bi nazadnje bržkone prišli do ocene, da je Janševa strategija pač slaba – da je čas, ko je lahko bila uspešna, dokončno minil. Vendar bi z izgubo Janše levi pol izgubil svojo bistveno poslanstvo. Brez »ustavljanja Janše« bi se dokončno razkrila njegova ubogost in brezperspektivnost.

Advertisements

4 thoughts on “Ostrakizem Janeza Janše in interes slovenske levice

  1. Problem je tu veliko bolj konpleksen, kot bi si upal marsikdo priznati. Spraševati se je tako mogoče npr. naslednje. Komu bi se ta primer zdel sporen, če bi prebral sodbo sodišča v primeru Patria, v kateri bi bila spremenjena imena in vse druge okoliščine, na osnovi katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre za Janeza Janšo? Se strinjam, povsem trdnih dokazov, ki bi lahko pripeljali do res “vodotesne” obsodbe, kot se je izrazil ustavni sodnik dr. Petrič, ni, vendar pa sem popolnoma prepričan, da bi ogromna večina laične javnosti obsodbo pozdravila kot povsem upravičeno. Proti njej bi bili kvečjemu res zagreti in pravno podkovani zagovorniki obtoženčevih pravic v kazenskem postopku, kar se je doslej itak že dogajalo tudi v primerih, o katerih širša javnost ne ve popolnoma nič, ker je to ne zanima. Lahko se torej vprašamo, koliko od vas verjame, na podlagi vseh znanih dokazov in okoliščin, da so protagonisti iz zadeve “Balkanski bojevnik” “nedolžni”? Ne vidim dvignjenih rok, a ne da ne? Ampak tudi v tem primeru boste s strani zagretih in pravnopodkovanih zagovornikov obtoženčevih pravic slišali, da bi bila obsodilna sodba tudi v tem primeru pravno “sporna”. Ampak koga to dejansko briga, saj so ti ljudje je že v naprej “obsojeni” kriminalci, dilerji.

    In to je ta paradoks, ki v bistvu je seveda pričakovan in predvidljiv. Takoj ko v taki zgodbi nastopi nek ideološki idol, kar Janša nesporno je in to ideološki idol št. 1 v Sloveniji brez konkurence, se karte popolnoma premešajo in svet obrne na glavo. In spet, se strinjam, obsodba Janša je iz pravnega vidika na zelo, zelo trhlih nogah, o tem ni sence dvoma, ampak kdor se je dejansko seznanil z vsemi tistimi slavnimi indici in je sposoben ostati objektiven in nepristranski se zlepa ne bo znebil močnega občutka dvoma v Janševo popolno nedolžnost. Ampak očitno v zavesti nekaterih to dejstvo ne obstaja in je nepomembno, čeprav seveda ne velja ne eno ne drugo. Obstaja in je seveda še kako pomembno, sicer ne z vidika prava, ampak z vidika politične kulture.

    Nadalje, povsem se strinjam z mnenjem, da bi moral mandat poslancev biti “nedotakljiv” v tem smislu, da če je bil nekdo izvoljen, naj potem funkcijo, za katero je bil izvoljen, tudi opravlja, pa tudi če gre za Satana osebno. So ga pač volivci izvolili in to je pač demokracija. Problem v našem primeru je pač ta, da obstaja zakon, ki v tako razmišljanje posega in ki se ga je v Sloveniji tudi že uporabil in sicer tako v primeru poslanca Prijatelja kot v primeru svetnika Kanglerja. Zakaj bi sedaj bil Janša izjema? Tudi enakost pred zakonom ima svoj pomen, namen in smisel.

    Ampak tisti dodatni problem je tu res v načinu, kako je sodna veja oblasti vodila in obvladovala postopek v zadevi Patria, pri čemer so se pa kot največji šalabajzerji izkazali ravno tisti, ki so za vladavino prava v naši državi najbolj odgovorni – vrhovni sodniki. Njihovo početje je dejansko pod vsako kritiko in tu se človek spet težko znebi občutka, da je šlo za uzurpacijo sodne veje oblasti. In potem je seveda povsem legitimno celo to, da človek kot je Janša, ki je dejansko največji krivec za to ekstremno polarizacijo slovenskega političnega in ideološkega prostora, skratka družbeno politični škodljivec št. 1, postane dejansko žrtev sistema. Človek mu dejansko mora ob vsem tem, kar se dogaja celo dati prav in se hkrati tepsti po glavi, kako nizko smo padli. Tipični primer tega je mag. Krivic, za katerga Janša dejansko predstavlja vse zgoraj našteto, dandanes pa, le navidez, se razume, izpade kot eden njegovih najbolj gorečih podpornikov, saj ga kar naprej brani. In ga, v svoji načelnosti, seveda mora, ravno zaradi šalabajzerstva oblasti. Ja, Slovenija je padla tako nizko, da je v tej državi potrebno pred državo braniti politične pokvarjence oz. kriminalce. Potem je lahko vsakemu jasno, kakšen kriminalec je šele ta naša država, če je potrebno pred njo kriminalce branit.

    Like

  2. Prvo kot prvo, je potrebno poudariti, da Janši mandata niso odvzeli, ampak ugotovili, da mu je prenehal. Že sama konotacija je važna, kaj šele ustavno-pravne implikacije.
    Glede zaključka v zadnjem odstavku (in prejšnjih), pa drži: ”Levica” bi se znebila Janše, če bi spodbudila kritiko znotraj desnega pola. Ampak to bi bilo zelo kratkovidno in infantilno. Janša ni vzrok neo-klero-fašizma in neo-liberalizma na Slovenskem. In koncentracija na Janšo bi bila napačna. V smislu kulturnega boja se mora eliminirati ne Janšo, ampak klerikalno desnico (kljub avtorjevemu navajanju heterogenosti desnice, je dejansko vsa slovenska desnica ideološki monolit, katoliško-integralistični lokaliziran aspekt EPP, evro-skeptične desnice v Sloveniji ni), zato je dejansko najbolj funkcionalno, da levica ne vzpodbuja kritike Janše znotraj desnice, ampak utrjuje njegov monopol na desnici. Tako desnica nikoli več ne bo na oblasti.

    Like

  3. Pingback: Kritikakonservativna: Ostrakizem Janeza Janše in interes slovenske levice - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s