Kaj je pravzaprav konzervativizem?

Na internetnem portalu Kritika konservativna se je v zadnjem času začela krvavo potrebna resna razprava o konservatizmu, liberalizmu in njunem medsebojnem razmerju. Ta razprava je v Slovenijo prišla z vsaj polstoletno zamudo, saj naš prostor, kot je v svojem spisu ugotovil že pisec Barbarossa, pravega konservatizma doslej sploh še ni recipiral. Na njegov kritični esej o razlikah med liberalizmom in konservatizmom sej je elokventno odzval pisec Bertl, ki se prišteva h klasični liberalni tradiciji ter trdi, da »sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega«. Ker se kot konservativec s to trditvijo ne morem strinjati, sem se odločil, da se tudi sam vključim v debato in poskušam podati svoj pogled na razmerja med »nelagodnima bratrancema«, kot je liberalizem in konservatizem nekoč označil ameriški sociolog Robert Nisbet. Pri tem mi bodo kot opora za razpravo služile nekatere Bertlove trditve, ki jih bom kritično komentiral.

Še pred tem bi rad opozoril, da se sam prištevam k t. i. »tradicionalističnemu konservatizmu«. Razumevanje konservatizma, ki ga bom predstavil v nadaljevanju prispevka, je, vsaj po mojem mnenju, ustrezno tej tradiciji, ki pa seveda ni edina. Obstajajo tudi drugačni pogledi na konservatizem, ki so prav tako legitimni. Če bom torej govoril v prvi osebi množine, to ne pomeni, da si jemljem pravico govoriti v imenu vseh konservativcev.

V uvodu sem že omenil zelo pozno recipiranje konservativne misli v slovenskem prostoru. To dejstvo je za razpravo po mojem mnenju bistvenega pomena, saj deloma pojasnjuje samo jedro problema, ki je pred nami. Gre za vprašanje o sami »ontologiji« konservatizma. Za nadaljnjo razpravo o odnosu med konservatizmom in liberalizmom je pojasnitev pojma nujna, saj bo drugače vedno prihajalo do novih nesporazumov in nejasnosti.

Bertl tako denimo trdi, da je konservativnost prvenstveno politična drža. »Drža, za katero so značilne zmernost, preudarnost, previdnost in zlasti skepsa do (prehitrih) sprememb ter do „radikalnih rešitev“. To pa ni toliko stvar politične teorije temveč gre za način pristopanja k praktičnim političnim vprašanjem.« Bertl ima tu do neke mere prav, konservativnost gotovo je tudi politična drža, za katero je značilno vse, kar je zapisano. A to bi pomenilo, da smo konservativci pravzaprav le tisti naivneži, ki, prosto po Chestertonu, preprečujemo, da bi se napake, ki jih zagrešijo liberalci, popravile. Podobno kot veliki angleški mislec razumeva konservativce tudi Bertl, ko na koncu eseja zapiše, da so vladavina prava, parlamentarizem in ostale liberalne vrednote dediščina zahodne civilizacije, ki se ji mora vsak pravi konservativec v zahodnem okolju čutiti zavezan in jo braniti. Analogno lahko potem rečemo, da mora vsak kitajski konservativec braniti vrednote svoje kulture itd. Če tako, potem res skorajda ne moremo govoriti o konservatizmu kot takem, temveč o različnih konservatizmih, ki med seboj nimajo veliko skupnega razen te previdnosti in želje po ohranjanju ali vsaj spoštovanju tradicije. Jasno je, da je tak konservatizem le prazna forma, ki jo lahko napolni praktično katerakoli vsebina, v skrajnem primeru celo branjenje ideologij in političnih sistemov kot je npr. komunizem, če je le-ta v neki družbi le dovolj trdno zakoreninjen.

Russell Kirk

Russell Kirk

Konservativni um: iskanje ravnovesja med partikularnim in univerzalnim

Bertlov zapis v veliki meri zadene bistvo konservatizma, kot ga sam razumem, a ne pove celotne zgodbe. Konservativci se večinoma res izogibamo univerzalizmu oz. iskanju univerzalnih političnih rešitev. To pa še ne pomeni, da je vsak konservatizem čisto partikularen oz. vsebinsko popolno odvisen od prostora in časa, v katerem se nahaja, kot trdi avtor. Evropski konservativci zgodnjega 19. stoletja so sicer res branili vladanje vladarjev »po milosti Božji« ali privilegije aristokracije, medtem ko današnji evropski konservativci branijo npr. pravice družine pred državnimi posegi, a to še ne pomeni, da med njimi ni nič skupnega, da torej ne bi mogli govoriti o enem konservatizmu.  Kot je zapisal avtor sam (čeprav se te maksime nato po mojem mnenju nato ni konsekventno držal), moramo razlikovati med političnimi gibanji, svetovnimi nazori, politično-filozofskimi nauki ipd. Na konkretnem političnem polju sta vsebini starejšega in novejšega konservatizma res komajda prepoznavni, a to še ne pomeni, da za obema ne ležijo isti filozofski principi. Prepričan sem torej, da obstaja nek »generični konservatizem« (izraz uporabljam in search for a better term, saj se zavedam, da implicira nek sklenjen filozofski sistem oz. ideologijo, česar pa konservativci nimamo), ki je več kot le želja po previdnosti in zmernosti. Taka je tudi teza ameriškega misleca Russella Kirka, ki je v svojem klasičnem delu The Conservative Mind preučil konservativno misel od Burka do Santayane.

Po Kirku obstajajo namreč nekateri principi, ki so skupni vsem konservativnim mislecem in teoretikom, čeprav med njimi drugače obstajajo velike razlike. Vsi konservativci tako po Kirku priznavajo nek transcendenten moralni red, ki ga največkrat razumejo kot naravno pravo ali Božji zakon. Konservativci prav tako izkazujejo naklonjenost do velike raznolikosti in skrivnosti človeške eksistence (ozko ideološko mišljenje jim je torej tuje), priznavajo nujnost neke hierarhije (ki se seveda lahko manifestira na zelo različne načine) za urejeno družbo ter zagovarjajo osebno lastnino kot nujen pogoj za svobodo posameznika. Konservativci poudarjajo pomen skupnosti kot antitezo liberalnemu individualizmu ter socialističnemu kolektivizmu. Poleg tega konservativci priznavajo pomen običajev, šeg, družbenih konvencij ipd. za uspešno življenje v skupnosti ter ne zavračajo sprememb kot takih, saj se vsako živo bitje neprestano spreminja. Verjamejo pa v pomen organske rasti človeške družbe. Inovacije morajo torej biti vpete v že obstoječe strukture oz. rasti iz njih (veliko podrobneje o omenjenih principih si lahko zainteresirani bralec prebere na tej spletni strani).

Iz povedanega torej sledi, da se ne morem strinjati z oznako, »da o tem kdo je (bil) konservativec, je mogoče presojati le znotraj posameznega konteksta, o tem kdo je liberalec, pa tudi na abstraktni ravni z normativnega gledišča političnih načel«. Konservatizem je predvsem iskanje univerzalnega v partikularnem oz. iskanje nekega pravilnega ravnovesja med tema dvema skrajnostma.


ustolicevanje

Negativna svoboda in vprašanje skupnosti

Ustavil bi se še pri eni Bertlovi trditvi, s katero se nikakor ne morem strinjati. Avtor namreč trdi, da liberalizem ne nasprotuje tradicionalnim družbenim institucijam, predvsem pa da ni povzročil razpada skupnosti in posledično današnje atomistične družbe. Obe trditvi sta vsaj skrajno problematični, če ne celo popolnoma napačni. Da liberalizem vsaj potencialno ogroža tradicionalne družbene strukture, je jasno že iz tega, da vrednote, kot so svoboda in enakost, postavlja kot najvišji normativni vrednoti. Liberalizem tudi trdi, kar jasno priznava tudi avtor sam, da mora iz moralne enakosti (ki jo vsak konservativec vsekakor priznava) nujno slediti tudi politična enakost (kot denimo splošna in enaka volilna pravica), do česar je konservatizem skeptičen. Konservatizem do teh dveh vrednot sicer ni a priori negativno nastrojen, vendar ju vsaj deloma relativizira, kot je razložil že Barbarossa v svojem prispevku. Bistvena razlika je predvsem v tem, da konservativci razumemo človeka kot prvenstveno družbeno bitje, ne pa kot atomiziranega posameznika. Pri takem gledanju postane znana Millova maksima, da je moja svoboda omejena le s svobodo drugega oz. da je namen zakona ščititi suverenost posameznika, skrajno problematična. Kako naj namreč vemo, da v skupnosti, kjer so življenja posameznikov nujno prepletena, neko moje dejanje ne bo negativno vplivalo na druge člane skupnosti? Kako naj na primer vemo, če uporabimo nekoliko skrajni primer, da kritiziranje nekih verskih vrednot ne bo negativno vplivalo na druge, ko pa so njihova življenjska sreča in duševni mir odvisni prav od teh prepričanj? Aktualen problem bi bilo danes vprašanje svobodnega uživanja mamil, proti kateremu liberalec ne more podati nobenega resnega ugovora, a hkrati tudi ne more zanikati, da ima posredno negativne posledice za celotno skupnost. V tem kontekstu lahko bolje razumemo znano misel Dostojevskega, da smo vsi odgovorni in krivi za vse. To seveda ne pomeni, da konservativci zagovarjamo totalitarizem skupnosti nad posameznikom, temveč preprosto to, da imajo interesi skupnosti določeno legitimno mesto tudi pri omejevanju svobode posameznika.  Liberalec pa takih pomislekov preprosto ne priznava (več o tem glej na tem spletnem naslovu).

Na tem mestu je treba pripomniti, da konservativci svobode ne razumemo kot t. i. »negativno svobodo«, tj. kot odsotnost neke zunanje prisile. Konservativci idejo svobode povezujemo z avtoriteto oz. bolje avtoritetami. Če liberalizem sledi Millu, ki govori o »despotizmu običajev« in zahteva, naj svobodo posameznika varuje država, pri čemer se sicer zaveda, da je ta svoboda lahko le negativna, konservatizem tak pogled zavrača. Trdi, da so prav številne avtoritete v skupnosti (npr. avtoriteta staršev nasproti otrokom, učitelja nasproti učencem, duhovnika nasproti vernikom) nujen pogoj za razvoj prave svobode. Konservatizem ostro zavrača postmodernistično tezo, da so omenjene avtoritete le bolj ali manj prikriti vzvodi moči, ki omejujejo in zatirajo posameznika. Za konservatizem so avtoritete kot včasih nežne, včasih trde roke staršev, ki oblikujejo človeško individualnost do zrelosti. Individualna svoboda leži v razpokah, ki se pojavljajo med moralno in socialno avtoriteto. Taka svoboda je že sama po sebi pozitivna, je odločitev za dobro, možnost za osebnostni razvoj v pravem pomenu besede, skratka za izpolnitev človeka, kot je trdil že Sv. Tomaž Akvinski. Taka svoboda je seveda nujno utemeljena na vrlini, ki pa je brez avtoritete nemogoča. Hkrati pa je pluralnost različnih avtoritet tudi nujen pogojen za vsak resnično svoboden politični sistem. Če ima država namreč moč, da nam neko reč podari oz. zagotovi (npr. svobodo kot jo razume liberalizem), nam jo lahko tudi vedno vzame. To se v sodobni družbi že dogaja, ko država, največkrat v imenu t. i. »politične korektnosti«, že omejuje celo versko svobodo in pravice staršev do vzgoje lastnih otrok.

Končno moramo še reči, da je tudi zgodovinsko gledano jasno, da so liberalna načela uničila preštevilne skupnosti. Najlepši primer predstavlja morda dogajanje v času po francoski revoluciji, ko je nova revolucionarna oblast v imenu enakosti oz. Deklaracije o pravicah človeka in državljana sistematično uničevala vse sledi starih avtoritet in skupnosti, ki so do tedaj osmišljevale življenje večine francoskega prebivalstva. Tako so denimo bili sistematično ukinjeni cehi, odpravljene so bile starodavne pokrajine, uvedena je bila možnost ločitve, ukinjena primogenitura itd. Podobni postopki so v bolj ali manj radikalni obliki nato do obisti pretresli in preoblikovali evropske družbe v 19. stoletju. Šele na tej podlagi si lahko predstavljamo vzpon totalitarizmov, ki je nato sledil v 20. stoletju. Kot je bilo opozorjeno, je bila tradicionalna kmečka družba za skušnjavo komunizma in drugih totalitarizmov namreč bolj ali manj imuna. Pri tem velja še pripomniti, da krivde za to seveda ne nosi le liberalizem, a ta pač mora prevzeti svoj del odgovornosti za »bolezni« moderne dobe.

Politični konservativizem?

Za konec bi omenil še to, da so načela večine sodobnih zahodnih »konservativnih strank« resnično skladna z liberalnimi načeli, kot trdi Bertl v svojem prispevku. To pa še ne pomeni, da so te stranke tudi resnično konservativne, vsaj ne v pomenu kot konservatizem razumem sam. Razlog za to skladnost pa je preprost. Te stranke so v veliki meri dejansko prevzele liberalna načela, čeprav se nominalno morda še vedno imenujejo »konservativne«. Dokazov za to ni težko najti, o tem jasno priča že to, da praktično vse pristajajo na model družbe, kot jo je oblikovala kulturna revolucija leta 1968, čeprav je slednji pravzaprav diametralno nasproten konservativnim principom, ki sem jih predstavil zgoraj.

To pa še ne pomeni, da konservativnih strank v Evropi ni. Določen konservativni profil tako npr. gotovo izkazuje novoustanovljena Alternative für Deutschland, ki že žanje prve uspehe proti brezprofilni CDU/CSU, ki jo po obdobju Merklove nekateri njeni častitljivi nekdanji voditelji, kot denimo Konrad Adenauer ali Franz Josef Strauss, skorajda ne bi več prepoznali. Kot bolj ali manj konservativne stranke s potencialom lahko omenimo še vsaj SVP v Švici, britansko UKIP, Dansk Folkeparti na Danskem itd.

Pri tem pa seveda moramo opozoriti, da vsak »desni populizem« še ni konservatizem, gotovo pa to ni (neo)fašizem, ki je po svojem bistvu ideološko revolucionarno gibanje. Konservativci tako jasno in brezkompromisno odklanjamo stranke, kot je npr. madžarski Jobbik ali grška Zlata zora.

Liberalci in konservativci: nelagodni bratranci

Zaključil bi z že omenjeno mislijo Roberta Nisbeta, da smo konservativci in liberalci kvečjemu »nelagodni bratranci«. To ne pomeni, da z liberalizmom, kot ga je predstavil Bertl, konservativci ne moremo plodno sodelovati. Ravno nasprotno: sodelovanje je nujno pri številnih sodobnih perečih družbenih vprašanjih, kot je denimo obseg države, vloga države pri vzgoji otrok, verska svoboda itd. A hkrati se moramo svojih razlik tudi zavedati. Prepričan sem namreč, da lahko konservatizem kot tak ponudi odgovor na marsikatero pereče vprašanje, kjer je liberalizem nemočen. Zato si tudi zasluži mesto v slovenskem političnem prostoru.

Advertisements

15 thoughts on “Kaj je pravzaprav konzervativizem?

  1. Ugotovitev iz 7. odstavke temelji na logični napaki. V 6. odstavku je namreč govora o konservativcih, ki pripadejo istemu kulturno političnem prostoru, torej istem kontekstu, tako da na osnovi tega je logično zmotno ugotavljati, da ima pojem konservativnosti absoluten pomen. Pa še za ta isti kontekst, ki bi mu lahko rekli “zahodni” ne velja vse, kar avtor navaja. Npr. za ameriške konervativce sploh ne velja, da bi zavračali liberalni individualizem, ravno obratno, saj je tam konservativnost na liberalnem individualizmu pravzaprav utemeljena.

    Če pa gremo gledat stvari globalno, se pa ta definicija konservativnosti popolnoma poruši. Npr. to, da naj bi konservativnosti bilo ideološko mišljenje tuje je itak že cvetka samo po sebi, ker kaj drugega kot ideološko mišljenje pa lahko sploh je vsebina pojma konservativnost? Razmislimo torej o islamski konservativnosti povezani s šeriatskim pravom, ali hindujski konservativnosti, povezani z kastnim sistemom in potem odprade večina tega, kar avtor skuša stlačit v pojem konservativnosti.

    Konservativnost je preprosto povedano zagovarjanje tradicije ter institucij, na katerij je ta utemeljena, kar pomeni, da se posledično v različnih kulturnih tradicijah izkazuje različno.

    Tudi npr. sploh ne drži, da bi zagovornik naravnega prava ali Božjega zakona nujno bil konservativno usmerjen, konservativnost se v tem primeru kaže le v tem, da se zagovarja neke tradicionalne interpretacije naravnega prava in Božjega zakona, medtem ko progresivni pristop te tradicionalne vrednote prilagaja spremembam v družbi.

    Ampak po prebranem na tisti linkani strani (Ten Conservative Principles) mi je jasno, v čem je tu problem. Tu je dejansko govora o dveh konservativnostih. Bertl je govoril o konservativnosti v politično in socialno filozofskem smislu, torej kot nekem družbenem principu, ki nima specifične vsebine, ampak je ta odvisna od vsakokratnega politično kulturnega konteksta. Russel Kirk, za katerim ponavljaš, pa govori o konservativnosti v ideološkem smislu, torej kot ideologiji, kot nečem specifično vsebinskem, čeprav on trdi, da sploh ne gre za ideologijo, kar je totalen nesmisel, saj dejansko potem govori o tem, v kaj naj bi konservativec verjel, čemu naj bi bil moralno zavezan itd., če to ni ideologija, potem ideologije sploh ni. Pri tem se pa med njegovimi “10 zapovedmi” znajdejo tri, ki so izrazito liberalne, medtem ko so ostale anti-liberalne. Z drugimi besedami, primerja se jabolka in hruške. V tem primeri gre za konservativnost kot vsebisnko določen pojem, medtem ko v drugem primeru pojma konservativnosti za vsebinsko nedoločen pojem.

    Iz tega tudi sledi, da lahko z liberalizmom primerjamo le konservativnost v pomenu politične ideologije, ne v pomenu politično sociološko filozofskega principa, na osnovi katerega bi morali konservativnost primerjati z progresivizmom kot njenim nasprotjem.

    Liberalizem je tako res nastal kot progresivna ideja, ampak se danes v določenih kulturnih okoljih že vzpostavlja kot pretežno konservativna iz preprostega razloga, ker je prerasel v tradicionalno politično kulturno institucijo. Ironično pa lahko tudi ta ideološka konservativnost, ki jo poskuša utemeljevati Kirk, v nekem specifičnem politično kulturnem konstekstu dejansko velja za progresivno idejo. Kirkova konservativnost bi znotraj slovenske politično kulturne realnosti dejansko pomenila progresivno idejo, ne konservativne, saj je tradicija slovenskega politično kulturnega prostoa dejansko utemeljena na socializmu, ki smo ga aktivno živeli skoraj 50 let. Nekdo, ki skuša obstoječe stanje, vrednote v družbi spremeniti že po definiciji ne more biti konservativec.

    Za konec bi pa še avtorja povabil, da navede vsaj eno družbeno prereče vprašanje, glede katerega naj bi bil liberalizem nemočen.

    Like

    • Torej, če poskušam na kratko odgovoriti po random vrstnem redu.

      “Bertl je govoril o konservativnosti v politično in socialno filozofskem smislu, torej kot nekem družbenem principu, ki nima specifične vsebine, ampak je ta odvisna od vsakokratnega politično kulturnega konteksta. Russel Kirk, za katerim ponavljaš, pa govori o konservativnosti v ideološkem smislu, torej kot ideologiji, kot nečem specifično vsebinskem..” …. to sploh ni noben problem, iz teksta je implicitno jasno, da se s tem strinjam, čeprav morda res nisem tega eksplicitno napisal. Poanta teksta je ravno v tem, da ta družbeni princip ni vse, kar sam (pa seveda tudi številni drugi, denimo Russell Kirk, do katerega imam res zelo velik intelektualni dolg) razumem kot konservatizem. V 4. odstavku tako jasno piše, da tak konservatizem nima specifične politične vsebine in ga lahko napolni karkoli.

      Sam pa se res strinjam s Kirkom, da obstaja konservatizem, ki je specifično vsebinski. Ti praviš, da je to ideologija, dobro, morda je res. Sam pač razlikujem med pojmoma “svetovni nazor” ali “ideologija”. Če citiram en banalen primer kar iz Wikipedie: “While the concept of “ideology” describes a set of ideas broad in its normative reach, an ideology is less encompassing than as expressed in concepts such as worldview, imaginary and ontology.” Pod ideologijo pač razumem nek sklenjen filozofski sistem (kot je npr. marksizem ali fašizem) in iz njega izpeljane praktične aplikacije, ki so razumljene kot univerzalno veljavne. Danes je pač nasploh popularno katerikoli način pogleda na svet preprosto označiti kot ideologijo, da je potem lahko podvržemo t.i. “kritični teoriji” in drugim “velikim” pridobitvam kulturnega marksizma oz. Frankfurtske šole.

      Kar si napisal naprej, je bolj ali manj prav tako jasno že iz teksta. Če tak specifično vsebinski konservatizem apliciramo v neki konkretni družbi, res lahko v smislu družbenega principa deluje “progresivno”. Če torej citiram: “Nekdo, ki skuša obstoječe stanje, vrednote v družbi spremeniti že po definiciji ne more biti konservativec.” Tu je treba samo dodati, da res ne more biti konservativec v smislu družbenega principa, lahko pa je “vsebinski” konservativec. Tudi v tekstu sem že sam zapisal, da lahko konservatizem kot ga razume Bertl privede do obrambe denimo komunizma. Skratka, če s tem zaključim, bi res že sam moral bolj jasno zapisati, da govorimo tu o dveh vrstah konservatizma, čeprav se medsebojno tudi deloma pokrivata. “Ideološki” konservatizem namreč ne izključuje konservatizma kot družbenega principa.

      Če se vrnem na začetek. Glede prvega opozorila se načeloma strinjam s tabo. Sam ne poznam dela, ki bi skušala primerjati različne vrste konservativne misli (islamsko, zahodno, hindujsko itd.) in preko tega ugotavljala, ali sploh imajo kaj skupnega (v vsebinskem smislu). Morda imajo, morda nimajo, o tem si ne upam soditi. Torej se strinjam, da je v tekstu govora o zahodnem konservatizmu. Da je ameriška konservativnost utemeljena na liberalnem individualizmu, pa je preprosto napačno. Če bi poznal utemeljitelje konservatizma v ZDA, kot so denimo John Adams, John Randolph iz Roanoka, Orestes Brownson, John Calhoun itd., bi videl, da niso zagovorniki individualizma v smislu liberalizma Painovega tipa, kvečjemu omejevanja pristojnosti centralne vlade (razen Adamsa, ki je bil federalist). Priporočam branje Kirkovega dela, ki to zelo lepo predstavi.

      Če se ustavim še pri interpretaciji naravnega prava, je tu bistveno to, da konservativci to preprosto priznavamo kot vir moralnega ravnanja nasproti ostalim moralnim filozofijam, predvsem Bentham/Millovemu utilitarizmu in danes popularnemu antihumanističnemu postmodernizmu. Bistvena je torej univerzalnost transcendentnih moralnih standardov in sposobnost človeka kot posameznika, da jih najde in jim sledi.

      Problem liberalizma pa je, kot sem že rekel, predvsem napačna epistemologija, ker človeka ne dojema kot prvenstveno družbenega bitja. Zato nujno vodi v krizo skupnosti ter z njo povezane bolezni moderne. To pa nato odpira vrata totalitarnim tendencam, ki se pojavljajo tudi v današnji družbi. Liberalizem tako ukinja samega sebe. Kateri so pa vsi problemi sodobne družbe, pa mi verjetno tu ni treba na dolgo pojasnjevati.

      Like

      • Seveda je problem, ker Bertl ni govoril o isti konservativnosti, o kateri govoriš sam. Gre za dva različna koncepta. Tako da z izvajanji Bertla se ne moreš ne strinjati, ker pri tebi gre za to, da govoriš o nečem drugem, kar ne moreš uporabit kot dokaz, da Bertl nima prav, saj njegovo izvajanje ne implicira neke v naprej določene ideološke vsebine, ki se jo dejansko arbitrarno poimenuje kot konservativnost oz. konservativizem. Ker kot že rečeno, ta specifično vsebinski konservativizem, o katerem ti razpravljaš, lahko z vidika tega, o čemer razpravlja Bertl, sploh ni nujno konservatizem. To je tisti paradoks, na katerega opozarjam.

        In seveda se lahko pogovarjamo o razlikah med pojmi kot so ideologija, svetovni nazor, filozofija, religija ipd., ampak tu gre dejansko za razlikovanja na formalni, ne pa vsebinski ravni, znotraj katere so vsi ti pojmi logično in smiselno povezani. Vsi ti pojmi dejansko implicirajo nek skupek idej, ki razumsko in vrednostno opredeljujejo realnost človeškega obstoja. Govoriti o ideologiji, ki hkrati ne implicira svetovnega nadzora, filozofije ali religije je nemogoče. Razlika med ideologijo in svetovnim nazorom nekateri vidijo predvsem v tem, da je ideologija veliko bolj proaktivno družbeno usmerjena in z močno politično konotacijo, zaradi katere se je pojma tudi prijel nek negativen predznak in posledično se ga vsi otepajo. Dejansko se tradicionalno ideologijo razume kot politično ideologijo, vendar pa o ideologiji govorimo tudi z vidika psihologije, epistemologije, semiotike ipd. Razlog, zakaj je pojem ideologija “popularno” uporabljati univerzalno je pa ravno v tem, ker se pojem lahko razume kot vsakršno abstrakcijo realnosti.

        Tako da če te vprašam, kaj je zate islam? Ja, v osnovi je religija, je hkrati tudi filozofija in kot vse to seveda tudi svetovni nazor in še (politična) ideologija povrh, kar se lepo kaže v vseh tistih državah, kjer islam prakticirajo kod državno religijo. Gre pa v vseh primerih za eno in isto vsebino – islam. Tako da meni se to otepanje pojma ideologije ne zdi smiselno, ker se dejansko uporablja na tako različne načine, da lahko dejansko vsako človeško odločitev opisujemo kot ideološko. Če se že hoče delati razlike, potem naj se jasno zapiše, da je govora o politični ideologiji.

        Citiram: “Tudi v tekstu sem že sam zapisal, da lahko konservatizem kot ga razume Bertl privede do obrambe denimo komunizma.”

        Konservativnost ni branila le komunizma, branila je suženjstvo, branila je rasizem, branila je ostale oblike neenakosti na podlagi spola, dandanes spolne orientacije ipd. Tega “tvoj” konservatizem ne bo spremenil, ker gre za konservatizem kot ideologijo oz. svetovni nazor, če ti je ljubše in ne za konservatizem kot družbeni princip ohranjanja tradicionalnih institucij.To dvoje je treba ločevati.

        Na naravnem pravu je utemeljen tudi liberalizem.

        In glede liberalizma imaš očitno napačno predstavo. Sicer mi ni povsem jasno, na čem temelji tvoja ugotovitev, da liberalizem človeka ne dojema kot družbenega bitja, ampak nekako sklepam, da si v tej trditvi nekako stopil na pot socializma. Liberalizem temelji na treh temeljnih vrednotah: osebni svobodi, enakosti in pravici do zasebne lastnine. Vse ostalo, kar se v družbi dogaja ni stvar liberalizma kot takega (ker tega liberalizem ne ureja), ampak svobodne volje vsakega posameznika. Če se tebi liberalna družba prikazuje kot moralno problematična, potem to ni stvar liberalizma kot takega, ampak je to stvar tega, kar svobodna volja posameznika implicira, torej to, da se lahko vsak človek orientira po tistih vrednotah, ki se mu zdijo njemu najbolj smiselne. Pri čemer se moraš zavedati, da liberalizem ne “prepoveduje” konservativnih ali katerihkoli drugih vrednot, “prepoveduje” le to, da se te vrednote ljudem vsiljuje z prisilo. Liberalizem tako tebi omogoča, da se v celoti uresničuješ znotraj svojega sistema idej in vrednot in enako velja za vse ostale ljudi, ki se pač morda želijo uresničit v nekem vsebinsko različnem sistemu vrednot.

        Problemi sodobne družbe, če jih pač že smatramo kot probleme, niso posledica liberalizma kot takega, ampak posledica svobodne volje ljudi, ki jo liberalizem zagovarja. Liberalizem kot tak tako nima nič proti konservativni družbi, v kolikor se pač ljudje sami odločijo, da hočejo v taki družbi živeti in biti takim vrednotam zavezani. Liberalizem preprosto zagovarja odsotnost vsakršne prisile, razen v primeru, ko je treba zaščititi temeljne liberalne vrednote, torej: osebno svobodo, enakost in pravico do zasebne lastnine. In to je dejansko pot v pluralizem, ne pa totalitarizem, kot napačno trdiš. Liberalizem je temelj, osnovi pogoj demokratične družbe, ne pa njena grožnja. Liberalizem tako npr. ne določa, da je pravica do splava vrednota, ampak le implicira, da naj se o tem odloči vsak sam. Tako da ne vem, liberalizem ne implicira tega, da se morajo ljudje drogirat, da morajo ravnati promiskuitetno, da morajo prakticira homosekualnost, da morajo biti razvratni itd., ampak zgolj to, da se imajo, glede stvari, ki se tiče njihovega življenja, pravico svobodno odločati in hkrati tudi sprejeti odgovornost za vse posledice. To je tista temeljna morala liberalizma.

        Like

        • Poanta tega prispevka niti ni bila toliko dokazovati, da Bertl nima prav, temveč, da ni povedal celotne zgodbe. On je pač pisal o konservativnosti, ki naj bi bila združljiva z liberalizmom. Že iz mojega originalnega teksta je pomoje jasno, da sem skušal pokazati, da je t.i. “tradicionalistični konservatizem” nekaj drugega kot to, kar je Bertl v svojem prispevku predstavil za konservatizem (bila je v bistvu le konservativnost kot politična drža). Preko reakcije na njegov prispevek sem pač skušal predstaviti neko “politično ideologijo”, če že tako hočeš, ki doslej v Sloveniji dejansko še skorajda ni bila recipirana. Se pa strinjam, da bi lahko to bolj jasno zapisal, čeprav še vedno vztrajam, da je iz teksta to implicitno jasno.

          Pri tem pa moram še enkrat poudariti, da sama konservativna drža ni nezdružljiva s konservatizmom kot sem ga predstavil, največkrat dejansko nastopata skupaj, nista pa isto.

          Da so pojmi kot si jih naštel medsebojno povezani, ne zanikam. Lahko tudi uporabljamo izraz politična ideologija, če hočeš. Kar je bistveno je to, da konservatizem nima sklenjenega filozofskega sistema, kot ga imata denimo marksizem ali liberalizem. Iz tega sledi, da ne priznava nekih univerzalnih političnih zahtev. Kirk pravi, da konservatizem tako recimo nima svojega “svetega teksta”, kot so pri marksizmu to Marxovi spisi, da priznava veliko raznolikost človeške družbe, ki je pač ne moremo ukalupiti v nek točno določen ozek model. Konservatizem tu priznava svojo omejenost in tudi omejenost človeškega razuma. Če citiram Hamleta: “There are more things in heaven and earth, Horatio,Than are dreamt of in your philosophy.”

          Praktičen primer: konservatizem je enako skladen s številnimi različnimi političnimi sistemi (denimo monarhijo ali republiko), medtem ko konsekventno do svojega logičnega zaključka izpeljan liberalizem ne more pristajati denimo na dedno monarhijo ali neke privilegije določene elite, ker nasprotujejo enakosti kot normativni vrednoti.

          Konservativnost je res branila vse to, kar si zapisal, danes pa bi na denimo v Severni Koreji branila njihov sistem. Konservatizem tega ne more, ker tak totalitarni sistem pač nasprotuje konservativnim principom, ki sem jih predstavil v tekstu. Teh si mimogrede nisem izmislil jaz, temveč so bolj ali manj skupni vsem konservativnim mislecem zadnjih dveh stoletij.

          Originalni Lockov liberalizem je res utemeljen na naravnem pravu, ampak tu se ne gre za to. Konsevativci ne slepo sledimo le naravnemu pravu (nekateri že, denimo Leo Strauss in njegova šola), bistveno je le priznavanje univerzalnih transcendentih etičnih standardov. Kot sem zapisal v prispevku, liberalci iz te moralne enakosti prehajajo na politično enakost, do česar pa je konservatizem skeptičen. Burke je denimo takratni koncept “neodtujljivih” pravic označil kot “nonsense on stilts”, ker same pravice brez tradicije, ki bi jih potrjevala in zakoreninila v neko partikularno družbo, ne pomenijo nič, so le prazna črka na papirju. Za dosego njihovega spoštovanja pa je nato potrebno nasilje, kot je pokazala že francoska revolucija. Drugače se pa gre tu za zelo zapleteno iskanje ravnovesja med univerzalnim in partikularnim, kar sem že napisal. Konservatizem tu ne daje nekih popolnoma jasnih odgovorov oz. se ti med posameznimi avtorji zelo razlikujejo. Popolnoma nedvoumno zavrača le popolni univerzalizem in popolni partikularizem, torej popolno relativnost vseh vrednot.

          Zadnja dva odstavka se dotikata problema liberalizma na splošno in bi trajalo predolgo, da bi tukaj skušal nanje odgovoriti. Odgovor pa sem že nakazal v odstavku o negativni in pozitivni svobodi. O tem bom verjetno napisal daljši prispevek enkrat v prihodnosti.

          Like

          • Bistveno poanto Bertlovega zapisa sem tudi sam v komentarju kritiziral iz podobnega razloga kot sedaj kritiziram tvoj prispevek in ki ga lahko v poenostavljeni obliki strnem v trditev, da konservativnost ni ena sama, ampak gre za vsebinsko nedoločen pojem, ki ga zapolnjuje vsakokratni družbeni kontekst.

            Konservatizem, o katerem govoriš oz. o katerem govori tale Kirk pa je res dejansko nek povzetek temeljnih primcipov konservativnih praks, ki so zgodovinsko usidrane v kontekstu t.i. zahodnega sveta. To ni sporno, gre za to, da takšna definicija konservatizma vsebinsko ne obstaja na globalni ravni, ampak je zasidrana v nek točno določen kulturni kontekst.

            Razlog, zakaj konservatizem nima sklenjenega filozofskega sistema pa je ravno v tem, ker je vsebinsko raznolik pojem. Takoj ko pa nek specifičen konservativizem lociramo in seciramo, pa tudi on postane ravno to, saj drugače niti ne more biti. Npr. Kirk kot prvi princip konservativizma omenja prepričanje, da vrednote obstajajo kot trajne. S tem seveda ne povemo nič o sami vsebini teh vrednot, kar pa seveda ne pomeni, da nek konkretni konservativec nima nekih konkretnih vrednot, ki dejansko predstavljajo nek sklenjen filozofski, ideološki, svetovno nazorski itd. sistem. Skratka, spet, ločevanje med konservativizmom kot principom ohranjanja tradicionalnih družbenih institucij in konservativizmom kot neko specifično družbeno politično, filozofsko, ideološko itd. vsebino, ki to počne v nekem točno določenem družbenem kontekstu.

            Ta konservativizem nima nekega svojega “svetega teksta” spet ne drži ravno iz razlogov iz prejšnjega odstavka. Ne more ga imeti takrat, ko o konservativizmu ne govorimo vsebinsko, ampak v smislu nekih principov ohranjanja tradicije itd. Če pa npr. vzameš nek specifični konservativizem, npr. ta, ki ga sam zagovarjaš, pa se bo takoj našla tudi vsebina v smislu “svetega teksta” ali pa tekstov. Skratka, konkretni konservativci zagovarjajo tudi konkretne ideje, tako kot to počne marksizem ali liberalizem, ne pa nekaj nedoločnega. Gre se samo za to, da v kontekstu konservativizma nimamo neke univerzalne ideje. Ker spet, tudi marksizem lahko v nekem družbenem kontekstu pomeni konservativizem, tudi liberalizem ali pa karkoli tretjega, s čimer takoj dokažemo, da to, kar trdiš ne drži, ker tudi makrsizem lahko v nekem družbenem kontekstu nastopi kot konservativna ideja za katero ekplicitno praviš, da “sveti tekst” ima.

            Glede tistega praktičnega primera se moraš tako vprašati, o katerem konservatizmu, ki naj bi bil skladen številnimi različnimi političnimi sistemi pa govoriš? Ali je zagovarjanje sužnjelastništva res skladno z vsemi političnimi sistemi? Primer ameriške državljanske vojne. Konflikt med konservativnim zagovarjanjem sužnjelastništva in progresivnim zagovarjanjem njegove odprave. Seveda ne. Skladen je navidez zato, ker ga ti koncepiraš kot vsebinsko nedoločnega, takoj ko mu daš konkretno vsebino, pa to sevede ne drži. In to je napaka, ki jo počneš, ker samovoljno preklapljaš med pojmom konservatizma kot nekega principa, ki je vsebinsko lahko karkoli in pojmom konservativizma kot neko specifično vsebino.

            In potem se spet zapleteš v primeru Severne Koreje. O katerem konservativizmu pa tu govoriš? In praviš, da konservativizem sistema v S. Koreji ne more podpirat. Ma čakaj malo, en odstavek prej pa govoriš o tem, kako je konservativizem enako skladen z različnimi sistemi. Če je enako skladen, kako potem ne more pristati na Severno Korejsko avtokracijo? Skratka, preklapljaš iz enega pojma v drug pojem in delaš zaključke, ki potem seveda niso konsistentni. Skratka, povsem druga zgodba je ali govoriš o konservativizmu kot o zagovarjanju tradicije nasploh, ali govoriš o neki konkretni vsebini, nekega konkretnega zagovarjanja neke konkretne tradicije.

            Biti skeptičen do politične enakosti pomeni odpirati pot diskriminaciji.

            Ideja naravnega prava je bila pa kritizirana z vseh strani, še posebej na pravnem področju, kjer je pač prevladal pravni pozitivizem, kar je razumljivo, saj gre dejansko za kontradikcijo, ker je tudi sam pojem naravnega prava arbitraren oz. je to konvencija in ne nekaj, kar naj bi dejansko prihajalo od nekje “onkraj”. Sicer pa je za spoštovanje česarkoli v družbi potrebno nasilje oz. prisila. Kaj pa je pravo drugega kot sistem prisilnih norm, če poenostavim? Tudi tradicije tega problema ne reši, ker “kriminal” je del človeške tradicije.

            Like

            • Glej, resnično nimam več ne časa ne volje, da bi se še naprej ukvarjal s tvojimi sofizmi. Konservativne misli dejansko ne poznaš (kako bi drugače lahko denimo zapisal, da je ameriški konservatizem utemeljen na liberalnem individualizmu), hkrati pa nonšalantno razlagaš, kaj konservatizem dejansko je. Tudi večina ostalega, o čemer tu ponovno na dolgo in široko razlagaš, je že bilo pojasnjenega in se ne mislim ponavljati.

              Like

              • No, zanimivo. Ko človeku dokažeš logično nekonsistentno razmišljanje si pa sofist in nevednež. Svet je poln presenečenj. Glede tega, da je ameriško konservativizem utemeljen na liberalizmu pa vztrajam in ti predlagam, da zadevo sam preveriš. Začneš lahko kar z Ustavo ZDA in tem, katere ideje so jo pravzaprav navdahnile, nadaljuješ pa tako, da bolj podrobno preučiš ideologijo najmočnejše konservativne sile v ZDA, ki na vrednote ameriške Ustave še posebej stavi in ki sliši na ime Republikanska stranka. Že v Wikipediji, ki je sicer ne gre jemati kot suho zlato, boš dobil tako zapis: “The Republican Party’s platform of conservatism traces its roots to classical liberalism with an emphasis on its economically liberal policies in supporting free markets, limited government, and laissez-faire economics, while supporting socially conservative policies based in traditional values and christian morality.”

                Ali pa malo propagandnega materiala s strani samih Republikancev: “Republicans believe that each person is responsible for his or her own place in society. Government should enable each person the ability to secure the benefits of society for themselves, their families and for those who are unable to care for themselves. The Republican philosophy is based on limiting the intervention of government as a catalyst of individual
                prosperity. Government should only intervene in specific cases where society cannot effectively act at the individual level. With the core belief that individual destiny should be in the individual’s hands, governmental power and resources should be kept close to the people, through their state and community leaders, and not centralized in distant federal government agencies.”

                Šolski primer liberalnega individualizma: vsak človek je v prvi vrsti odgovoren sam zase in za svojo družino.

                V ZDA je liberalizem dejansko osnova tako Demokratske kot Republikanske stranke, razlika je le v tem, da so Demokrati socialni liberalci, republikanci pa konservativni liberalci. Kar dejansko pomeni, da je evropski konservativizem bolj podoben temu, kar v Ameriki zagovarjajo Demokrati, ki so v ameriškem prostoru dejansko smatrani za liberalce, ker demokratska ideologija implicira čut za socialno pravičnost, ki naj bi jo morala država pomagati zagotavljati, kar Republikanci ravno na osnovi liberalizma in njenega individualizma v smislu “minimalne države” in individualne odgovornosti strogo zavračajo. In ker se torej Demokrati v ZDA dejansko smatrajo kot liberalci, Republikanci pa kot konservativci lahko to nekdo dojema kot paradoks, ampak le v primeru, če dejansko ne razume tega, da je kulturno politični kontekst v Evropi in ZDA različen. Tradicionalne vrednote ZDA prevenstveno predstavlja ravno liberalizem s svojim individualizmom, medtem ko v Evropi ta tradicionalnost, ki jo brani evropski konservativizem seveda izhaja prvenstveno iz krščanske morale. Zato ameriški in evropsko konservativizem dejansko nista ravno kompatibilna med seboj, predvsem kar se tiče dejstva, da ameriški konservativizem poudarja pomen ekonomskih svoboščin v smislu prostega trga in osebne odgovornosti, torej individualizma.

                In če še vedno nisi prepričan, ti pa na koncu ponujam v branje tudi eno podobno listo principov, na katerih naj bi bil utemeljena ideologija Republikancev: http://ashbrook.org/publications/onprin-v3n3-saulnier/

                In glej ga ti zlomka, prvi stavek prvega principa pravi takole: “What Republicans stand for derives from their adherence to individualism, the philosophy that perceives of the individual as a self-disciplined, basically self-reliant person who has rights and freedoms that it is the duty of government to respect and protect, who respects the rights and freedoms of others, and who feels an obligation to attend so far as possible to his/her own individual and family welfare.” A je potrebno še kaj dodati? :)

                Je pa seveda treba biti pošten in res dodati, da obstajajo tudi znotraj Republikanske stranke težnje po mehčanju tega individualizma in dajanju večjega pomena kolektivizmu, torej skupnosti, kar zagovarjajo predvsem t.i. socialni konsertivci. Je pa drugače v ZDA enačba taka: konservativci (republikanci) = individualizem, liberalci (demokrati) = kolektivizem.

                Pa brez zamere.

                Like

                • Saj ne da ima, kaj veliko smisla, ampak kljub vsemu … ta ekskurz o sedanji Republikanski stranki bi si lahko mirne duše prihranil, ker sploh ni bilo govora o tem. Mimogrede, pozicije stranke poznam dokaj dobro, ker redno spremljam ameriško politiko.

                  Sam sem govoril (oz. sva prej govorila) o utemeljiteljih konservativne misli v ZDA, ki sem ti jih naštel zgoraj (Adams, John Randolph, Calhoun itd.), torej kot filozofsko-političnem gibanju, ti pa mi kot dokaz da nimam prav sedaj opisuješ politiko sodobne Republikanske stranke. Že če bi napisal v Wikipedio “conservative movement in the USA” ali kaj podobnega bi ti vrglo ven čisto druge rezultate in bi videl, da je tudi sodobni ameriški konservatizem veliko bolj razdrobljen. Republikansko stranko pa res dominirajo t.i. “neokonservativci”, ki so v bistvu res le liberalci, ki imajo deloma konservativno politično držo, ne vodijo pa jih konservativni principi, ki sem jih predstavil zgoraj. Dokaz je že to, da je njihova zunanja politika z izjemo krila okrog Randa Paula bolj ali manj wilsonovska.

                  Zamere ni nobene, a nadaljnjega smisla v debati s tabo pač ne vidim. Pa vse dobro.

                  Like

                  • Dva ugovora:

                    Najprej jezikovno logični:

                    1. Moja replika se je nanaša na tole trditev: “Konservativci poudarjajo pomen skupnosti kot antitezo liberalnemu individualizmu ter socialističnemu kolektivizmu.”, ki je bila zapisana v kontekstu (odstavku), v katerem je govora o nekih temeljnih principih konservativne misli. Nobenih Adamsov, Randolphov ali Calhounov v tistem odstavku (kontekstu) jaz ne vidim omenjenih. Oni so prišli kasneje (šele v komentarjih). Tudi glede na kontekst mi ni jasno, na osnovi česa bi lahko sklepal, da ta tvoja trditev izključuje neka določena konservativna gibanja ali skupine, med katere spadajo tudi republikanci. Če zate republikanci niso konservativci, potem lahko tvoj ugovor razumem, v nasprotnem primeru pa težko najdem argument, na osnovi katerega bi jih zgoraj citirana trditev izključevala. Brati tvojih misli pa žal ne znam, pa verjetno nisem edini.

                    Skratka, če je bila tvoja trditev namenjene neki točno določeni konservativni struji, v nekem točno določenem zgodovinskem kontekstu, oz. celo na točno določene ljudi, potem bi seveda moral to tudi na tak način zapisati, drugače pač to izpade kot da velja za vse konservativce, torej tudi republikance in je torej napačna. Problem je torej v tem, da je bila tvoja trditev splošna in da je bilo bistvo moje replike ravno v tem, da v tej njeni splošnosti ne drži vode.

                    Ampak tudi če bi svoje trditev oblikoval bolj specifično, ti ne bi kaj bistveno pomagalo zaradi naslednjega razloga:

                    2. Če sedaj gremo k tem gospodom, ki jih omenjaš, je pa spet treba poudariti, da so bili vsi ti gospodi dejansko (tudi) liberalci, seveda konservativni (kar pomeni neko specifično vsebino), kar ne preseneča, saj ameriška politična zgodovina dejansko ne pozna omembe vrednega političnega gibanja, ki ne bi bilo prvenstveno utemeljeno, poleg drugih vplivov, tudi na liberalizmu, kar seveda implicira tudi njegov individualizem, ki je pa seveda lahko bil pri nekaterih liberalcih bolj, drugih pa manj izražen, pri čemer je pa bistveno ravno to, da je ta liberalni individualizem del ameriške konservativne tradicije nasploh.

                    Moja bistvena poanta je tako bila, da ameriški konservatizem tako v nobenem primeru ne predstavlja antitezo liberalnemu individualizmu, ker je ne more, saj je liberalni individualizem integralni del ameriškega konservatizma v vsakršni obliki, če pač imamo v mislih tiste najbolj raprezentativne in vplivne oblike politične konservativnosti, ki so oblikovale ameriško družbo. Gre se le za to, da se pri posameznih konservativnih mislecih in posledično političnih gibanjih ne izkazuje enako intenzivno. Ampak nobena družbeno relevantna konservativna ideja, ki je zrasla na ameriških tleh v obdobju moderne ameriške zgodovine ne predstavlja antitezo liberalnemu individualizmu kot to velja v primeru nekaterih evropskih konservativnih idej in to iz preprostega razloga, ker liberalizem v Ameriki predstavlja bistveno vsebino konservativnosti. Celotna ameriška politična filozofija implicira liberalizem, ki se pa zgolj različno intenzivno izkazuje. Ta antiteza med liberalizmom in konservatizmom, ki jo poznamo v Evropi v ZDA ni nikoli obstajala in ne obstaja niti danes, kar, med drugim, dokazuje tudi tistih 10 Kirkovih principov.

                    Tu tako pridemo spet na tisto poanto pojma konservativizma kot nedoločnega pojma, ki ga vsebinsko zapolnjuje vsakokraten družbeni kontekst. In ta družbeni kontekst je v primeru ZDA pomembno in bistveno “zapolnjen” ravno z idejo liberalizma.

                    In če sedaj to vse skupaj povzamemo s pomočjo Wikipedije: “Historian Gregory Schneider identifies several constants in American conservatism: respect for tradition, support of republicanism, “the rule of law and the Christian religion,” and a defense of “Western civilization from the challenges of modernist culture and totalitarian governments.”

                    In posledičnoj pogledamo na kaj se navezuje pojem “republicanism”, ki so ga zagovarjali tudi vsi ti gospodi, ki jih omenjaš, dobimo tole: “Republicanism is the guiding political philosophy of the United States. It has been a major part of American civic thought since its founding. It stresses liberty and “unalienable” rights as central values, makes the people as a whole sovereign, rejects aristocracy and inherited political power, expects citizens to be independent in their performance of civic duties, and vilifies corruption. American republicanism was founded and first practiced by the Founding Fathers in the 18th century. For them, according to one team of historians, “republicanism represented more than a particular form of government. It was a way of life, a core ideology, an uncompromising commitment to liberty, and a total rejection of aristocracy.” Ja, dejansko nič drugega kot liberalizem, ki se je utemeljil kot “a way of life, core ideology” ameriškega naroda kot takega. Celotna ameriška politična tradicija je v osnovi, v tistem njenem bistvu, liberalna. Brez izjeme. Gre se le za razliko v “odtenkih” liberalizma.

                    Tako da trditi, da sta v ameriškem kontekstu liberalizem ter njegov individualizem ter konservativizem v razmerju antiteze je seveda povsem zgrešeno, ker je kontradiktorno, saj je ameriški konservatizem dejansko vsebinsko liberalizem z dodatki krščanske morale. V antitezi sta tako kvečjemu krščanski in liberalni nauk, pa še ta dva le deloma, to, kar vsebinsko pomeni ameriški konservatizem je pa njuna sinteza, torej sinteza med liberalizmom in krščanstvom.

                    Like

                    • Ok, bom poskusil še enkrat pojasniti.

                      V članku je jasno zapisano, da ne obstaja ena sama tradicija konservatizma. Sam sem predstavljal (zelo omejeno seveda) eno (tradicionalistični konservatizem), kar piše jasno na samem začetku članka. Poanta članka je bila predstaviti, da tak konservatizem ni le prazna forma, da vsebinsko torej ni popolnoma nedoločen, kot trdiš ti oz. kot je trdil originalni članek na katerega sem se odzval. Nikjer nisem trdil, da ni vpliv posameznega okolja in časa velik. Tega ne bi trdil noben konservativec. Ti principi, ki jih konservatizem priznava, se lahko v posameznih okoljih udejanjajo na različne načine. Npr. vsak ima pravico do samoobrambe, nima pa vsak pravice okrog hoditi z golim mečem, kot to humorno ilustrira Kirk v enem svojem delu.

                      Sedanji republikanci večinoma res niso konservativci v pravem pomenu besede, so konservativni liberalci kot si ugotovil že sam.

                      Če greva sedaj na gospode, o katerih sem govoril. Tvoja originalna trditev je bila: “Npr. za ameriške konervativce sploh ne velja, da bi zavračali liberalni individualizem, ravno obratno, saj je tam konservativnost na liberalnem individualizmu pravzaprav utemeljena.” Pod besedno zvezo “liberalni individualizem” jaz razumem to, kar pravi Mill: zahtevo, da naj država zagotovi posameznikovo “negativno” svobodo nasproti skupnosti. Zdaj pa govoriš o republikanizmu. To pač ni isto. Sicer se popolnoma strinjam, da je ameriški konservatizem res utemeljen na republikanizmu, ampak to pač ni enako “liberalni individualizem”. Konservativni misleci, ki sem jih omenil, so veliko govorili o svobodi, ampak v pomenu kot sem jo predstavil zgoraj, torej kot t.i. “pozitivni svobodi”, enako tudi “oče” konservatizma Edmund Burke. Skratka, če nekdo govori o svobodi, ne pomeni, da je to svoboda v liberalnem pomenu besede.

                      Prav tako to, kar si ti citiral kot definicijo “republikanizma” ni neka sveta resnica, temveč en partikularen pogled. Rimska republika kot sinonim za republikanizem (kot so jo razumeli tudi ameriški ustanovni očetje, predvsem je nanje močno vplival Cicero) je denimo brez težav vsebovala tudi aristokracijo in še vse polno neliberalnih prvin. Enako tudi ameriška republika (senat je denimo bil posredno voljen s strani državnih legislatur, volilna pravica je bila omejena itd.).

                      Zdaj pa primerjaj zahteve liberalizma v času ustanovitve ameriške republike kot jih je predstavil denimo Tom Paine in udejanila francoska revolucija ter denimo zahteve Federalistične stranke. Opaziš katere razlike? Le v odtenku?

                      Poleg tega je že iz teksta samega jasno, da trad. konservatizem in liberalizem nista v manihejskem nasprotju. Glede marsikatere stvari se dejansko ujemata, glede drugih pač ne. Bistveno pri konservatizmu kot sem ga predstavil jaz ni to, da bi normativne liberalne vrednote popolnoma zavračal, temveč, da jih deloma relativizira in poudarja tudi nekatere svoje (že večkrat citirani principi, za katere si tudi sam priznal, da v veliki meri niso skladni z liberalizmom.

                      Like

                    • Zaznavam nek resen problem. Noben konservatizem ni prazna forma, ker to ne more biti in o tem nikoli z moje strani govora ni bilo. Bilo je govora o tem, da je konservatizem kot družben pojav v globalnem smislu vsebinsko nedoločen koncept, ki se izpolnjuje v specifičnem družbenem kontekstu, kar implicira to, da konservatizem kot družben pojav ni vsebinsko enoznačen ali enovit pojem. Konservatizem ki ga ti predstavljaš je tako le eden izmed vsebinsko različnih konservatizmov, ki so prisotni v družbi v globalnem smislu. Če meni ti rečeš, da si konservativec, potem o vsebini svojega konservatizma nisi povedal dejansko popolnoma nič, povedal si le, da si pač nekdo, ki zagovarja spoštovanje nekih tradicionalnih institucij. Za katere tradicije tu gre, tvoja deklaracija, da si konservativec, ne pove nič, če ni znan kulturno politični kontekst, na katerega se tvoja deklaracija nanaša.

                      Kar se ameriškega republikanizma tiče je pa bila poanta le v tem, da je utemeljen na liberalnem individualizmu, ki ga zatorej v razmerju do ameriškega konservatizma ne moremo razumeti kot antitezo, ampak kot tezo, ki jo dopolnjujejo krščanske vrednote. Ameriški konservativci nikoli niso zagovarjali kolektivizma, kar je pač edino mogoče razumeti kot antitezo liberalnega individualizma, ravno nasprotno, republikanizem so razumeli kot tisto vrednoto, na osnovi katere se je mogoče braniti pred demokracijo v smislu vladavine večine, na osnovi česar postanejo potem vse pravice nekaj, kar lahko država, glede na voljo večine, tako podeli, kot tudi vzame, s čimer se koncept individualizma tudi podre na račun kolektivizma. Temeljna predpostavka ameriškega republikanizma in seveda tudi konservatizma je tako ravno to, da so človekove pravice in svoboščine nedotakljive, kar pa je temelj individualizma. Ameriški konservativci tako niso poudarjali pomen skupnosti, ampak pomen moralnega in krepostnega posameznika znotraj skupnosti. Poudarjali so pomen moralnega posameznika kot predpogoj smiselnosti koncepta svobodnega posameznika. Za ameriške konservativce tako osebna svoboda posameznika ni bila dovolj, pomembna je bila tudi človekova morala. To je tisti temelj ameriškega konservatizma, ki je seveda še vedno aktualen. Ni dovolj, da ima človek osebno svobodo, pomembno je, da to svobodo živi moralno, pri čemer se seveda to moralnost navezuje na krščansko izročilo. In ta princip ni v antitezi do individualizma, ampak ta koncept liberalni individualizem le dopolnjuje in ga na nek način seveda tudi omejuje.

                      Like

  2. Meni je prispevek zelo zanimiv. Po Kirku se konservativec zaveda tudi “organske rasti človeške družbe”, inovacij, torej je na nek način že “liberalen”. To je najbrž isto, kot če se nekdo opredeljuje za “konservativno-libaralnega”.

    Odličen mi je odstavek o avtoritetah. Pravijo, da je porušenost avtoritet eden glavnih problemov sodobne družbe. Liberalizem avtoritet sploh ne pozna. Vsakega posameznika sili v nekakšno svobodo, enakost, finančno samostojnost, večina ljudi bi pa veliko lepše živela v kakšni dobri (lokalni) skupnosti. Laže in bolj naravno se je podrediti nekaterim pravilom, kot pa sam skrbeti za vse. Sploh če obstaja nekaj takega, kot je pluralnost različnih avtoritet.
    (Neka taka skupnost je npr. podjetje, ki ima svoja pravila in ljudje učinkovito prispevajo po svojih sposobnostih. Ampak cilj podjetja je predvsem ustvarjanje dobička, manj pa mu gre za blaginjo ljudi. Pogosto se raje zmišljujejo razne motivacijske in marketinške metode in potem do konca okupirajo zaposlene in potrošnike, da jim na koncu za pravo življenje niti ne ostane več časa. To je najbrž edina oblika skupnosti, ki jo priznava liberalizem.)

    Še ena stvar mi je zanimiva v zvezi z avtoritetami. Bral sem dnevnik poljske svetnice Favstine Kowalske, ki ga je pisala v obdobju pred drugo svetovno vojno. Ona se je veliko spraševala o pokornosti (do predstojnikov, avtoritet). In Jezus je od nje pričakoval da daje pokornosti največjo prioriteto, kljub temu, da tega predstojniki marsikdaj niso bili vredni. Bilo je rečeno, da hudič lahko privzame vse kreposti, tudi ponižnost mu ni problem. Ne zmore pa pokornosti. Pokornost je v krščanstvu zelo velika vrednota.

    —-
    Če je članek odličen, so mi pa komentarji pod njim popolna entropija. “Nothing. Obviously.” Malo me spominja na debate z Lenkom Primcem na casnik.si

    Like

    • @NothingThing. Da je konservatizem več kot le spoštovanje tradicionalnih institucij (čeprav tega ne izloča), je bila teza prispevka. Če je ne sprejmeš, se moramo tukaj ustaviti in reči “let´s agree to disagree”. Jaz sem že v prvem komentarju priznal, da govorim o zahodnem konservatizmu, čeprav ne izključujem, da bi podobne principe našli tudi v drugih civilizacijah. Navsezadnje tudi sodobni zahodni konservatizem ne visi v zraku, temveč rase iz antične in v manjši meri tudi srednjeveške dediščine.Predvsem pa priznava neke “permanent things”. Da pa podobno jasno izdelane politične filozofije v ostalih civilizacijah ni najti, je dokaj logično glede na to, da je filozofija kot taka v veliki meri unikum zahodne civilizacije.

      Se pa ne morem strinjati, da podobni politični principi ne bi bili mogoči (ali da celo dejansko ne obstajajo) tudi v ostalih kulturnih kontekstih (čeprav bi se seveda nujno izražali drugače). Navsezadnje priznavam univerzalnost moralnih standardov in menim, da ne obstajajo absolutne razlike med ljudmi. Tako denimo Islamska država, ki si jo enkrat omenjal niti najmanj ni utemeljena na konservatizmu (takem ali drugačnem), temveč na radikalizmu. Poglej samo, kakšen je zgodovinski odnos islama do verskih manjšin, vsekakor ni tak kot odnos ISIS-a.

      Glede tega, kar si zdaj napisal o ameriških konservativcih, se je mogoče v grobem strinjati, a to po moje pač ni liberalni individualizem, čeprav si ga ti tako označil. Ne obstaja manihejska stvarnost, kjer bi se morali odločati le med kolektivizmom in individualizmom, temveč obstajajo srednje poti (skupnost). Tako ta tvoj opis ni niti najmanj skladen s tem, kar si za liberalizem označil v enem izmed prejšnjih komentarjev: “Liberalizem tako tebi omogoča, da se v celoti uresničuješ znotraj svojega sistema idej in vrednot in enako velja za vse ostale ljudi, ki se pač morda želijo uresničit v nekem vsebinsko različnem sistemu vrednot.” … zdaj pa primerjaj s tem: “Ni dovolj, da ima človek osebno svobodo, pomembno je, da to svobodo živi moralno…” Je to isto? Bi rekel, da ne. Je pa popolnoma skladno s tem, kar sem jaz zapisal v tekstu o “pozitivni svobodi” in torej popolnoma skladno s konservativnimi principi, ki sem jih navedel. Podobno boš našel tudi pri sočasnih evropskih konservativcih (Burke, Coleridge, Macauley, Tocqueville itd.). In kako naj bi človek postal moralen oz. si pridobil za to potrebno vrlino? Iz vakuuma? Seveda ne, potrebne so avtoritete oz. skupnost ter tradicija. Nikjer pa sam nisem zapisal, da konservativnost individualnost izključuje, temveč le, da jo omejuje oz. da priznava legitimen interes skupnosti. Tega tudi ameriški konservativci ne izključujejo.

      Tako, to je to, kar imam jaz povedati. Bila je kljub vsemu dobra debata, čeprav sva se na momente vrtela v krogu. Za več, pa bo mogoče priložnost ob kakšnem naslednjem članku.

      Like

  3. Pingback: Kritika konservativna: Kaj je pravzaprav konzervativizem? - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s