Zakaj je lepota pomembna?

V ogled priporočam izvrsten dokumentarec o pomenu lepote in njenem izginotju v sodobnem svetu. Zanimiv bo tako za tiste, ki se zanimajo za vprašanja umetnosti, kot – morda še bolj – za tiste, ki se do zdaj zanje niso zanimali, morda tudi zato, ker ne vidijo smisla v sodobni umetnosti. Avtor, angleški filozof Roger Scruton, odgovarja na preposto vprašanje: “Zakaj je lepota pomembna?” To počne na zelo dostopen in razumljiv način, ki je dostopen najširšemu občinstvu, pri tem pa ostaja na visoki ravni.

Scruton je namerno polemičen proti konceptualni umetnosti in moderni ter postmoderni arhitekturi. Pri svoji kritiki je intelekualno pošten, vendar včasih nedosleden. V svojem pregledu tako preskoči celotno obdobje modernizma, moderno arhitekturo pa izvede izključno iz funkcionalizma, kar je vprašljivo; poleg tega ne upošteva, da je bila izvorna funkcionalistična arhitektura zelo elegantna ter je poudarjala estetsko vrednost objektov.

Kljub tem in še nekaterim manjšim pomankljivostim je dokumentarec izvrsten in poučen tudi za tiste, ki se s Scrutonivimi konservativinimi pogledi na estetiko ne bodo strinjali. Predvsem pa je zares lep izdelek.

Why Beauty Matters – Por que a beleza importa from jinacio on Vimeo.

Advertisements

8 thoughts on “Zakaj je lepota pomembna?

  1. Osebno se mi zdi problematično že samo pojmovanje oz. razumevanje umetnosti s strani avtorja. Avtor dokumentarca se očitno ne zaveda, da se koncept umetnosti skozi različna obdobja spreminjal. Preprosto povedano, to, čemur danes pravimo umetnost je dejansko “izum” 19. stoletja, pred tem je umetnost obstajala kot nekaj povsem drugega, kar bi z današnjimi pojmi lahko opisali kot obrt. In če pogledamo današnjo obrt, ta še vedno zasleduje to t.i. klasično lepoto, glede tega se ni nič spremenilo. Funkcijo umetnosti iz preteklih obdobij bi lahko primerjali tudi s tem, čemur danes pravimo marketing. Umetnost se je dolga stoletja uporabljala kot orodje idealiziranja oblasti, tako posvetne kot cerkvene. To je dejansko podobno temu, kar se danes dogaja v marketinškem svetu. Vzemimi naprimer modno industrijo, ki forsira neke ideale lepote v smislu idealnih teles ipd., kot ekvivalent starogrški klasiki. Torej če poenostavim: sodobna umetnost nima iste funkcije, kot jo je imela umetnost pred tem, zaradi česar tudi ne nujno zasleduje istih vrednot in istih pogledov.

    Druga stvar je seveda to, da je lepota tisto, kar nekdo kot lepo doživlja, je torej povsem subjektivna zadeva. Nihče nikogar ne bo mogel prepričati, da je nekaj lepo, če sam tega kot lepega ne bo tudi dojemal in obratno, da je grdo, če sam tega kot grdega ne bo dojemal. In to je bistveno, na kar pravilno opozori tudi nekdo v dokumentarcu (okoli 10:40), ki pravi, da tisto, kar je za umetnost bistveno je ravno to, da je umetnost tisto, kar kot umetnost dojemamo. In avtor dokumentarca pri tem izpade zelo nebogljeno ravno iz razloga, ker se gre nek aktivizem v smislu, jaz vem, kaj je to umetnost in jaz vem, kaj je to lepota in vse ostalo, kar se s tem ne sklada pač ni ne umetnost, ne lepota. In potem se pač mora soočit z človekom, ki mu jasno pove, da on tega ne vidi na tak način in tu se zgodba potem za avtorja dokumetnarca preprosto zaključi in se lahko nadaljuje le še v nesmiselno pridganje o nečem, kar je očitno povsem subjektivno. Tega, kar se avtor dokumetnarca ne zaveda, in to je neka tipična pomankljivost njegovega pogleda, je ravno v tem, da pomen in smisel ne prihajata od zunaj, ampak je apliciran navzen. In ker tega ne razume, potem si npr. domišlja, da smisel in pomen nekega Michelangelovega kipa obstaja v tistem kosu kamna, kot nekaj imanentnega tistemu kosu kamna, in ne kot nekaj, kar je njegova lastna zavest na ta kos kamna aplicirala in kar neka druga zavest ne bo storila. Iz tega potem sledi ravno to, da lahko teoretično zavest nek pomen in smisel aplicira na karkoli.

    Tako da vse to nakladanje o tem, kaj naj bi umetnost morala biti, kaj naj bi lepota morala biti itd. so popolna zguba časa, ko se enkrat zavemo, da živimo v svetu, kjer vse to, kar bi moralo biti, sploh ne obstaja na tak način, kot bi po mnenju nekoga moralo. In v tej točki bi moral vsakemu zazvoniti alarm. Omenja se recimo Koonsov Baloon dog kot nek ničvreden kič in omenja se npr. Michelangelov ali Berninijev kip, se ne spomnim. Jaz osebno bi npr. na nek svoj vrt zagotovo postavi Koonsovo skulpturo, ker me bolj navdihuje in ker se mi preprosto zdi estetsko bolj dovršena. Ampak zaradi tega dejstva ne bom indoktrinirano trdil, da so Michelangelve ali Berninijeve skulpture kič brez vrednosti in estetike, še manj bom zanikal možnost, da velja za nekoga drugega ravno obratno, torej, da so mu lepše skulpture Michelangela in ne bom trdil da je narobe, če so mu, da zaradi tega nima okusa. In kaj se mi bo potem očitalo? Ja, da pač očitno nimam pravega okusa za lepoto, kot da bi kaj takega kot je “pravi okus” za lepoto sploh obstajalo. Seveda se takim očitkom to lahko vrne nazaj kot bumerang, saj bi podobno npr. lahko trdili, da tisti, ki v tem “kiču” ni sposoben uvideti neko lepoto, je preprosto premalo “razsvetljen” oz. duhovno slep. Ampak takšen pong pong ne bi imel nobeneg smisla, zaradi česar se mi tale dokumentarec v osnovi zdi precej določasen in otročji, ker se dejansko problema loti na osnovi nekih predsodkov, dogem, povsem napačnih izhodišč in predpostavk, ki dejansko na koncu koncev služijo le kot propaganda nekega subjektivnega pogleda, ki si domišlja, da je nekaj več. Če je nekdo že prepričan v svoj prav, potem naj to dokazuje na način, ki bo temeljil na čem bolj konkretnem kot na neki subjektivni sodbi, češ, jaz v tem Duchampovem pisoarju ne vidim nič. Ja, pač ne vidiš, kaj zdaj? Nekdo drug pa. In naj se potem vsak naslaja na tistim, nad čimer se mu je vredno naslajati in to brez nekega slabega občutka ali zamer. Ko človek ne more preprosto uživati v svojem prav, brez da bi se obremenjeval s tem, kako na zadeve gledajo drugi, ima pač problem z samim sabo, ne z drugimi. In mislim, da je to avtorjev največji problem.

    Pa še še na eno zablodo bom opozoril, ki se pojavi proti koncu dokumentarca (okoli 48:00), kot nek kipar izpostavi približno tale argument: če bi človek v smeteh videl nek kos sodobne umetnosti, bi verjetno mislil, da gre dejansko za smeti. Če bi pa npr. videl nek kos klasične umetnosti, bi v tem takoj prepoznal umetnost. Ja, seveda, dobro jutro. In zakaj je to tako? Ker smo tako naučeni. Primer: kakšna bo prva asociacija tipičnega evropejca na simbol, ki mu pravimo svastika? Hitler. Kaj pa tipičnega hindujca? Relativnost zmaga.

    K temu dam lahko podoben primer, ki bo “dokazoval” ravno nasprotno. Časopis Washington post je pred leti izvedel zanimiv eksperiment. Na postajo podzemne železnice so poslali enega največjih ameriških virtuozov na violini, da bi na violino vredno 3 milijone dolarjev igral nekatere izmed najbolj genialnih klasičnih skladb. Odziv publike? Nikakav. V času ko je igral so našteli več kot 1000 ljudi, ki je šlo mimo njega, brez da bi se sploh ustavili. Na koncu se je vendarle našla neka ženska, ki ge je dejansko prepoznala. Ena samo in edina. Čeprav je izvajal repertoar, ki ga je dan prej v istem mestu izvajal na koncertu, za katerega so najcenejše vstopnice bile po $100 v nabito polni dvorani. V podzemni je vse to igral zastonj. Nobenega učinka na ljudi. Sedaj si pa predstavljajte norijo, če bi na njegovem mestu na plejbek prepevala kakšna Rihanna. Kaj se je v tem primeru zgodilo z vsem tem teoretiziranjem in pametovanjem, ki ga poslušamo v tem dokumentarcu? Pogrnilo je na celi črti. Popoln debakl, čista utopija. Seveda bo odgovor ta, da je folk zabit in neizobražen. Ja, dobra tolažba. :)

    Like

    • Po tvoje neka univerzalna lepota sploh ne obstaja. Človek je samo stroj, lepota je tisto, kar mu v nekem trenutku zbuja zanimive občutke. Jaz kot kristjan takšno razmišljanje zavračam.

      Kar pa se tiče eksperimenta na podzemni, moja razlaga je, da so ljudje samo okupirani s hrupom. Prava lepota se ne napihuje, ni vsiljiva, prihaja v miru in tišini, zahteva pa neko zbranost in pozornost. Tega je v sodobni družbi zelo malo, polna je nekih opravkov, vse se čedalje bolj vrti, kot kolo za hrčke. Nič kaj dosti smisla.

      Like

      • To, kaj je lepota “po moje” je pač moje mnenje in dojemanje. Če bi ta univerzalna lepota obstajala, potem o tem, kaj je lepota “po moje”, “po tvoje” in “po njegovem” sploh ne bi obstajalo, se ti ne zdi? Tako da že dejstvo, da jaz lepoto dojemam drugače kot jo dojemaš morda ti ali pa kot jo dojema nekdo tretji, je vsaj v logičnem smislu dovolj dober pokazatelk, da o nekem univerzalnem pojmu lepote ne moremo govoriti.

        Tudi ravno zato, ker ljudje nismo stroji, ki bi delovali vsi po istem kopitu, ampak je vsak ustvarjen in psihološko ter kulturno izoblikovan kot “unikat”, je povsem normalno, da dojemamo stvari različno in ne vsi enako, kot bi to počeli roboti.

        Kar se tiče tvoje razlage, bi ta hrup obstajal tudi v primeru, da bi se tam pojavila neka pop zvezda, pa takrat očitno ta hrup ne bi bil ovira, da bi ljudje to “lepoto” percepirali in jo tudi konsumirali. Preprosto gre za to, da skušate nekateri umetno ustvarjati neke ideale, ki jih je potem mogoče percepirati le na osnovi sprejetja in ponotranjanja ideologije, ki je te ideale ponotranjila. In takih in drugačnih ideologij je pač malo morje in nobena od njih ni nič objektivno boljša ali slabša, ampak je vse odvisno od subjektivnega odnosa posameznika do nje. Tako da saj pravim, uživaj v tem, kar je tebi lepo in sveto in se ne obremenjuj z ostalimi, ki lepoto in svetost doživljamo drugače. Vsak naj pač sledi svojim prepričanjem, brez da bi pri tem pljuval na vse, kar s temi prepričanji ni v skladu. To nima nobenega smisla.

        Like

  2. O okusu se ne razpravlja, pravijo. Ker ni kaj dosti prostora za razpravo. Okusa sta namreč dva: dober in slab.

    Like

      • Človek večinoma išče neko brezkončno, temeljno lepoto, ki je zapisana v njem samem in v stvarstvu. Kristjani preko nje poskušamo dojemati logiko Boga stvarnika.
        Seveda pa obstaja tudi obratno mnenje.

        Like

      • Točno tako. Človek s slabim okusom bo odgovoril napačno … S sarkazmom lahko nadaljujeva do konca: trditev, da je lepota odvisna izključno ali prvenstveno od posameznikovega pogleda, bi se dalo enostavno ovreči.

        Like

        • Slab okus je izum ideologije kot je seveda tudi dober okus. Če se subjektivnost lepote da enostavno ovreči, potem te pozivam, da to tudi storiš. Pri tem ti morda lahko pomagam z namigom, da niti dokaz o univerzalnem pogledu na lepoto s strani človeštva ne bi nujno pomenilo absolutne univerzalnosti.

          Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s