Razmislek o Evropi

europa

Zadnje evropske volitve so pokazale velik vzpon evroskeptičnih strank. Britanska Ukip, nemška Alternative fur Deutschland, francoska Front National, če omenim zgolj najbolj »razvpite«, so dosegle kar zavidljiv rezultat. Marsikateri komentatorji, naklonjeni evropski integraciji, so v takšnem izidu videli skorajda katastrofo, medtem ko so se ga drugi veselili. Poleg omenjenih konservativnih strank pa se evroskeptizem močno pojavlja tudi na politični levici, kar kaže na širši spekter tega pojava. Dejavniki, kot so gospodarska kriza, širitev na vzhod, vse večje število priseljencev itd., so poleg marsikaterih zgrešenih politik Evropske unije, kot je npr. vse večja centralizacija in birokratizacija, privedli do razočaranja nad združeno Evropo. A vendar je potrebno biti previden. Če se spomnimo zgolj prispevka, ki ga je projekt evropskega združevanja doprinesel k miru na Stari celini in olajšanju življenja obmejnemu prebivalstvu, vidimo, da ideje združene Evrope ne velja prehitro odpisati. Ravno nasprotno! Kljub temu so kritike in skepsa več kot na mestu, zlasti če upoštevamo sedanje stanje.

Kriza evropske identitete

Krizo Evrope lahko vidimo na več ravneh. Naj na začetku omenim problem evropske identitete. Da nekakšna zavest o Evropi obstaja in da ima svoje mesto v zavesti Evropejcev, ni nič novega. Določeni sloji in institucije so namreč skozi velik del zgodovine za oder svojega delovanja imeli celotno evropsko celino, in ne toliko posameznih držav ali regij. Naj omenimo zgolj Cerkev, visoko plemstvo in izobraženstvo. Pri vseh teh skupinah oz. institucijah je v srednjem veku obstajala povezava od Portugalske pa vse do Poljske, od Italije do Norveške. A vendar je razumljivo, da je tako velika tvorba, kot je Evropa, oddaljena od zavesti običajnih ljudi.

Znani zgodovinar in preučevalec nacionalizma Benedict Anderson je opažal, da so vse skupnosti, večje od vaške, »zamišljene« (imaginarne). Njegova opazka sicer sodi v sklop modernistične teorije narodnosti, ki ji kritični bralec lahko pritrdi ali jo zavrne, vendar mu v nečem lahko potrdimo. In sicer v tem, da človek svojo pripadnost gradi od majhnega k velikemu. Osnovna identiteta se namreč oblikuje v interakciji z ostalimi člani skupnosti, ta pa se praviloma vrši znotraj manjše enote in se šele kasneje širi k večji. Že osnovna vzgoja in socializacija otroka poteka v družini, se potem razširi na vas ali mestno četrt, občino, širšo deželo itd. V tem smislu lahko rečemo, da je vsak človek naprej pripadnik svoje družine, nato svojega kraja, nato regije, nato naroda in/ali države in šele nazadnje celine oziroma civilizacije. Centralizacijske težnje današnje Evropske unije pa so postavljene navzkriž temu temeljnemu dejstvu človeškega bivanja.

Druga plat, kjer se pokaže »izguba« evropske identitete, pa je oddaljevanje od svojih izvorov. Kot vidimo v delu Rémija Bragueja Evropa, rimska pot, se je evropska kultura formirala z naslonitvijo na izvore izven nje same. Ta izvora sta predvsem klasična antika in krščanstvo, ki sta se spojila z že obstoječo kulturo slovanskih, germanskih in keltskih ljudstev. Leo Strauss je to dvojnost razumeval kot dihotomijo med »Atenami in Jeruzalemom«, med razumom in razodetjem. Žal pa je sodobna EU nepripravljena priznati svoje korenine, kar gre v veliki meri pripisati politiki t. i. multikulturalizma. Naj zgolj pripomnim, da z multikulturalizmom ne mislim stanja multikulturnosti, se pravi soobstoja več kultur/etnij na določenem prostoru, temveč novejše ideološke aplikacije, ki iz zmanjševanja pomena nacionalne države izpeljujejo splošno normativno teorijo, ki hoče nadomestiti tradicionalna dojemanja nacije in narodne zavesti. Zaradi zgodovinske izkušnje 20. stoletja je skepticizem do nacionalizma več kot upravičen, vprašanje, ki si tukaj postavljam, pa je, kako daleč bomo šli z zanikanjem pripadnosti kot enega od temeljev človeškega obstoja; zanikanja, na katerega današnja Evropa žal ni »imuna«.

 

Nujnost integracije

helvetia

Če zgoraj opisano krizo identiteto poskušamo razumeti v njenih temeljnih problemih, se nam kot zgrešena kaže predvsem evropska centralizacija. Glede tega je povsem na mestu primerjava s heterogeno habsburško monarhijo. Če gre levji delež pri propadu slednje pripisati ravno nacionalnim sporom in nezmožnosti njihovega razreševanja, pa ne gre zanikati, da je kljub notranji heterogenosti obstala precej dolgo. To velja pripisati ravno decentraliziranosti in spoštovanju lokalnih tradicij in običajev. Tudi v obdobjih največje centralizacije v času jožefinizma in neoabsolutizma črno-žolta monarhija nikoli ni skušala izvajati politik družbene homogenizacije in je ohranila velik posluh za lokalne posebnosti.

Do zanimivega uvida glede EU je prišel tudi flamski časnikar Paul Beliën, ki je zapisal, da gre pri EU (žal) za veliko Belgijo, se pravi umetno tvorbo, ki z velikim birokratskim aparatom skuša ohranjati centralni nadzor nad svojimi konstitutivnimi deli, namesto »velike Švice«, ki bi delovala bolj »organsko«, v skladu s principi decentraliziranosti.

Težava pa je v tem, da večina kritikov EU vidi rešitev v vsaj delni vrnitvi h klasični nacionalni državi. Ta ima pa ima prav tako svoje probleme, saj je praviloma prevelika za lokalne rešitve in premajhna za globalne. Združevanje Evrope je pač nujno zaradi geopolitičnega razvoja zadnjega stoletja. Iz prve svetovne vojne je ZDA izšla kot nova svetovna velesila, svoj pomen na mednarodnem odru pa so si poleg Rusije v zadnjih desetletjih izborile še Brazilija, Kitajska in Indija. Nacionalne države Evrope so v takšnem razvoju postale premajhne za konkuriranje na globalnem odru in posledično lahko združevanje Evrope razumemo kot nujnost.

 

Notranja vojna

Poleg geopolitičnih dejavnikov pa je na združevanje Evrope vplivala tudi »notranja« destruktivnost. Zato ni nobeno presenečenje, da je prvo resno gibanje za združenje Evrope nastalo po prvi svetovni vojni, in sicer panevropsko gibanje grofa Richarda Coundenhoveja-Kalergija. Pravi zagon pa je gibanje dobilo šele po drugi svetovni vojni, ko so vojne grozote dokončno pokazale na nevzdržnost obstoječega stanja. A vendar je razvoj evropskega združevanja, od Unije za premog in jeklo do današnje EU, sledil razvoju močne države. Centralizacija je nadomestila princip subsidiarnosti ter odprla vprašanje suverenosti. Suverenost je sicer mogoče prenesti na večjo enoto, v našem primeru EU, a vendar se tak prenos pokaže kot izrazito problematičen, če ne sledi naravnemu toku, po kateri imajo tudi manjše enote svoje politične pristojnosti in »ostanke suverenosti«. Lep zgled nam ponujajo švicarski kantoni in določene starejše ureditve, pri čemer sta najbolj pomenljivi ureditvi Nemškega cesarstva in Avstro-Ogrske. Že samo razmišljanje o tem, da bi si omenjene države vzeli za kakršenkoli zgled, je seveda tabu za današnje Evropejce, a vendar so uspešen primer decentraliziranosti, ki je še danes lepo vidna v nemški, deloma tudi avstrijski zvezni ureditvi.

Evropska unija pa kaže s svojimi težnjami po birokratizaciji in centralizaciji še en trend, in sicer prehod k močni državi. Regulacij je vse več in posegajo na vse plati družbe; poleg tega so žal večinoma nesmiselne. Hkrati pa je politika EU v želji po izničenju nacionalizma ubrala poti, ki ustvarjajo dajejo nasprotne učinke. Z manjšanjem suverenosti držav in regionalnih avtonomij ter s celo goro določb v prid politične korektnosti se je pravzaprav kot edina resna posledica pokazal vzpon evroskepticizma in nacionalističnih strank. Narod in nacionalna država ima pač kljub vsemu večjo identitetno podlago kot EU. Čeprav so evropski narodi tako velikih, da človek nima osebnega odnosa z večino njegovih članov, pa jih kljub vsemu vežejo jezik, pripadnost stvarnim in imaginarnim tradicijam ter identiteta. Večjezična Evropa, ki vključuje tudi tradicionalno rivalske narode in regije, je pač še eno stopnjo bolj oddaljena v človeški stvarnosti in človek ima z njo manj neposrednih stikov.

 

Nova razpotja

Evropa tako dandanes ponovno stoji na razpotju in čeprav je za zdaj še trdna, jo vedno manj ljudi jemlje kot obljubljeno deželo, »Bruselj« pa je deležen precejšnjih kritik. Moje znanje seveda ni zadostno, da bi lahko podal prave rešitve za EU in širše politične probleme. Vendar menim, da sem uspel podati neke kritične smernice, ki jih ne gre ignorirati. Slogani o tem, kako potrebujemo več Evrope, namreč prepričajo vse manj ljudi. In to je razumljivo.

Evropa je na razpotju. Če naj preživi, se bo morala ponovno odpreti samorefleksiji in reformam. Ustvarjanje tvorbe, podobne nacionalni državi, na tako velikem in heterogenem ozemlju, ne bo vodilo prav daleč. Vera v EU kot Indijo Koromandijo je mrtva in prav je tako. A naj nas skepsa do trenutne Evropske unije ne zavede v zavračanje ideje združene Evrope, ki je nedvomno potrebna. Danes morda celo bolj kot kadarkoli prej.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s