Ohraniti, pustiti, spremeniti. Metafora v političnih nazorih

O smislu konservativizma je bilo rečeno mnogo premišljenih stvari. Veseli me, da je urednikom Kritike konservativne uspelo spodbuditi plodno politično razpravo. Še toliko bolj sem vesel, da se ta debata ne izreka o dnevni politiki ali o groteskah geopolitike, temveč o principih razmišljanja o politiki. Seveda, politični principi morajo biti vedno izdelani z ozirom na posebno, z ozirom na specifične primere političnega delovanja. Toda Kritika konservativna je eden izmed redkih portalov, ki nabor teh zgledov ni omejila na slovensko strankarsko pahljačo.

K tej debati bi rad dodal svoje razmišljanje o konservativnosti kot svetovnem nazoru. Če prav razumem, je definicija tega izraza ostala sporna. To nas navsezadnje ne bi smelo presenetiti. Izraz, kot je »konservativnost« – izraz, podvržen polemični taktiki, agitatorski rabi, filozofskemu navdihu –, nosi v sebi celo serijo pomemskih plasti, ki se jih ne da zajeti z izčrpno opredelitvijo. T. S. Eliot ni konservativen na isti način kot Paul Claudel, John Updike gotovo ni isti tip konservativca kakor Jacques Maritain. Toda kljub temu mislim, da obstaja nek smisel konservativnosti, skupen vsem ljudem, vsem politikam, vsem piscem, vsem ready-made političnim stališčem, ki se opisujejo kot konservativni. Konservativec je vedno nekdo, ki hoče ohranjati.

Abstraktno, kajne? Zdi se mi, da ne. Hans Blumenberg, filozof in zgodovinar idej, je menil, da je poslednji smisel vsake velike pojmovne konstelacije neka metafora. S tem ni imel v mislih analogij, ki nam pomagajo pri učenju ali poučevanju rabe nekega izraza, temveč metaforo kot temelj samega razumevanja, doumetja smisla nekega pojma. Vedeti, kaj pomeni nek pojem, pomeni znati uporabljati metaforo, ki leži v osrčju njegovega pomenskega blodnjaka. Kaj bi bila torej metafora v ozadju pojma konservativnosti? Seveda, ni nam treba seči dlje od besede same: osnovna metafora pojma konservativnosti je predstava konzerviranja, ohranjanja. Kot je izvrstno pokazal Opazovalec Rudolf, moramo vzeti to prispodobo zares, prignati jo moramo do njenih skrajnih konsekvenc. Konservativca moramo misliti kot nekoga, »ki mu gre za ribo, in ne za konzervo«, pravi Rudolf v sijajni karakterizaciji, ki pa znova ni le pomožna analogija, temveč privilegiran način razumevanja pojma konservativnosti.

Trije nazori, tri ponazoritve

Konservativec je torej nekdo, ki hoče ohranjati. Ko konservativec deluje, princip svojega delovanja razume kot težnjo po ohranjanju. Če ga vprašamo, zakaj je podprl uvajanje strožjih členov v kazenski zakonik ali se v javni polemiki postavil na stran Cerkve, bo odvrnil, da je hotel ohranjati. Vendar konservativizem ni edina politična pozicija ali princip političnega delovanja, ki svoj smisel črpa iz neke prispodobe. Leta 1751 je markiz d’Argenson v reviji Journal économique objavil slavno anekdoto, po kateri naj bi neki poslovnež – danes, v Sloveniji, bi rekli gospodarstvenik – na vprašanje finančnega ministra Colberta, kaj lahko država stori za promocijo gospodarstva, preprosto odvrnil: »Laissez-nous faire«, »Pustite nam delati.« Vemo, da se je iz te zgodbe rodilo geslo modernega liberalizma, skrajšani »laissez-faire«,»pustite delati«. Tako kot konservativec razume svoje politično delovanje preko nazorne prispodobe ohranjanja, tako tudi liberalec za svoj princip postavi neko metaforo. Liberalec je tisti, ki pri svojem delovanju pusti ali dopušča, da stvari grejo svojo pot.

Tema principoma političnega delovanja pa moramo dodati še tretje načelo. Zasilno bi ga lahko imenovali »progresivizem«. Osnovna metafora, s katero zagovornik progresivizma razume svoje politično delovanje, je dobro znana, morda še bolj kot konservativna metafora ohranjanja in liberalna paradigma dopuščanja. Progresivizem hoče spreminjati. Stvari, s katerimi srečuje v družbenem in kulturnem življenju in s katerimi se mu zdi vredno ukvarjati na političen način, naprednjak noče niti ohranjati v trenutnem stanju niti pustiti iti svojo pot, temveč jih želi predrugačiti. Naprednjak hoče prekiniti z obstoječim stanjem. Rad bi problematiziral trenutna razmerja moči, pod vprašaj bi postavil pozitivni politični red, radikalno transformiral družbo, premislil parlamentarno demokracijo. Rečeno na kratko – vendar nič manj metaforično – progresivizem hoče spreminjati. To generično ime, »progresivizem«, uporabljam zato, ker razumevanje politike kot dejavnosti spreminjanja združuje kar najširši spekter različnih političnih prepričanj. Sega vse od prosvetljenih, človekoljubnih družbenih projektov v stilu Alberta Schweizerja, sindikalnih gibanj in pobud za emancipacijo posamičnih identitetnih skupin, vse do scientističnih utopij à la Saint-Simon, mastodontskih socialnih držav dvajsetega stoletja in revolucionarne politike v najožjem smislu besede. Raznorodni politični projekti, nedvomno. Toda srečujejo se v skupni točki: njihovi agensi razumejo smisel svojega političnega delovanja – in s tem politike nasploh – skozi metaforo spreminjanja. Politika je zanje v prvi vrsti vzrok neke transformacije, neke »change we can believe in

Mimogrede naj opozorim, da se na progresivizem ne veže zgolj metafora spreminjanja. Druga ključna prispodoba, ki jo poudarja zlasti liberalna kritika progresivizma – ali vsaj njegovega etatističnega dela – je predstava posega, intervencije. Progresivizem hoče poseči v zadeve, ki se mu jih zdi vredno »popraviti na bolje«, pri čemer pa nujno spregleda, da so te zadeve – denimo kulturna proizvodnja in ekonomska okolja – do sedaj povsem brez težav obstajale samoniklo, same iz sebe, brez pomoči nekega zunanjega razuma, in da, drugič, njihova nadaljnja eksistenca temelji prav na tem, da bodo lahko še naprej delovale spontano. Quieta non movere: stvari, ki same po sebi vodijo mirno, gladko eksistenco, ne kaže premikati. Z eno besedo, tem stvarem je treba pustiti biti. To bi bilo jedro liberalne kritike progresizma, v katero pa se ne bomo podrobneje spuščali. Za nas je pomembna zlasti opozorilo, da se na bistveno metaforo progresizma, namreč na dejavnost spreminjanja, veže tudi neka druga prispodoba, namreč prispodoba poseganja.

Izvorno polje smisla

Bralka se je do zdaj gotovo že vprašala: zakaj vztrajate pri tej besedi, »metafora«? Zakaj bi morali videti v ohranjanju, dopuščanju in spreminjanju (skupaj s poseganjem) prispodobe? Konservativec vendarle noče ohranjati metaforično. Nasprotno, ohranjati hoče zares, pri življenju hoče obdržati stvari, ki ga zadevajo v njegovem dejanskem, in ne metaforičnem življenju. Naprednjak tudi noče spreminjati zgolj v prispodobi. Ena izmed pogostejših kritik, ki ji radikalnejši del levice naslavlja na svoje zmernejše sopotnike, opozarja prav na to, da hoče sredinska politika spreminjati samo simbolno, da spreminja »samo zato, da se ne bi nič spremenilo« – kot se glasi duhovito geslo iz duhamornega romana – in da mora prava levičarska politika torej spreminjati zares. Ne, politični agensi, ki želijo ohranjati, dopuščati ali spreminjati, teh izrazov ne razumejo v prenesenem pomenu. Slediti jim hočejo v dejanskem političnem življenju.

Toda kljub temu so ti izrazi še vedno metafore. To so metafore v izvornem smislu besede, tj. v smislu »prenesenosti«: vsi trije glagoli, »ohraniti«, »pustiti« in »spremeniti«, so namreč prenešeni v politiko, in sicer iz nekega področja, ki samo po sebi ni politično. Kot je opazil Rudolf v že omenjenem prispevku, se predstava ohranjanja, ki leži v osrčju konservativizma, izvorno nanaša na naše razmerje do sveta predmetov. Ohranjamo ribo. Ohranjamo stavbe, umetniške izdelke, knjige, stroje, vse tiste stvari, ki bi brez naše pomoči izgubile boj z naravnimi silami, se razkrojile in naposled izginile iz sveta smiselnih predmetov. Ohranjamo tudi zato, da bi stvari in telesa ostala lepa, nedvomno. Toda predstava ohranjanja je izvorno – se pravi na področju tistega lebenswelta, iz katerega črpa ves svoj smisel, če uporabim fenomenološko govorico, domačo Blumenbergu – v vsakem primeru nepolitična. Ne nanaša se na razmerja med odraslimi, svobodnimi ljudmi in na njihova skupna prizadevanja, da bi vodili to, kar jih združuje. Nasprotno, nanaša se na odnos, ki ga ima obrtnik ali, rečeno natančneje, konservator, do predmetov, vrednih ohranjanja.

Podobno velja tudi za temeljno metaforo liberalizma, zgoščeno v glagolu »pustiti«. Predstava dopuščanja je v politiko prenešena iz področja vzgoje, in sicer vzgoje v najširšem smislu besede, kot vzgoje rastline, otroka, tudi kot vzreje živali. Temeljna ideja je ta, da mora pameten vzgojitelj vzgajanemu bitju pustiti, da raste samo iz sebe, spontano, po svojih lastnih zmožnosti. In kaj je vzgojiteljeva pozitivna naloga? No, vzgajanemu bitju mora preudarno določati meje njegove spontane aktivnosti, meje, ki bodo hkrati dovolj široke, da mu bodo pustile spontano uresničiti večino svojih zmožnosti, in hkrati dovolj ozke, da ga bodo obvarovale pred nevarnostmi drugih živih bitij in omejile njegovo lastno agresivnost. Natanko ta smisel glagola »pustiti« prenese liberalizem na politično področje. In če politiko ponovno razumemo kot področje svobodnega delovanja enakih – kar je nedvomno le zasilna definicija, h kateri se bomo morali vrniti kdaj drugič – je očitno, da razmerje dopuščanja izvorno ne more biti politično. Nasprotno: dopušča samo človek z zmožnostjo izvajanja prisile nad tistim, ki mu je nekaj dopuščeno (oziroma »tolerirano«); dopušča se samo med neenakimi.

O izvoru politične rabe metafore spreminjanja, zlasti njene rabe pri marksizmu, je bilo napisanih že mnogo stvari. Naj samo napotim na delo Hannah Arendt, ki je v svoji kritiki marksizma (in ne toliko Marxa samega) jasno opazila, da je predstava »spreminjanja sveta« – ali, rečeno drugače, ideja »delanja zgodovine« – prenešena iz sveta homo faber, iz sveta samotnega proizvajalca, skoraj božanskega stvaritelja, demiurga. Kaj je tisto, kar spreminja proizvajalec? Spomnimo se Platonovega Timaja: to, v kar demiurg vtiskuje ideje, je chóra, trpna, voljna snov, pripravljena sprejeti katerokoli obliko. Ko človek spreminja, obdeluje nek bistveno pasiven predmet. Na enak način tudi radikalna, progresistična politika vidi v svetu – v družbi, medčloveških razmerjih, kulturi – neko trpno snov, v katero lahko vtiskuje svoje »ideje« in jo v tem smislu tudi spreminja.

Meje metafore

Ohraniti, pustiti, spremeniti: tri metafore torej, trije izrazi, preneseni v politiko s področij, ki so sama po sebi nepolitična.

Toda bralec bo znova vprašal: in kaj potem, če so to metafore? Metafor ne smemo ocenjevati po tem, ali adekvatno zajamejo področje, v katerega so prenesene. Nasprotno, dobra metafora je preprosto tista, ki je uporabna. In očitno je, da so te tri metafore – ohraniti, pustiti, spremeniti – dobro služile modernemu razumevanju politike. Nedvomno. Toda kljub temu je vsaka izmed njih na neki točki vedno znova zatajila. Še več, lahko bi trdili, da so tri velika polemična stališča politične modernosti – konservativizem, liberalizem, progresivizem – najbolj dovzetna za kritiko prav tedaj, ko vzamemo njihove nosilne metafore zares. Obstajajo tri topične kritike teh stališč, utemeljene prav na neskladnosti njihovih nosilnih metafor s tem, kar bi te prispodobe morale pojasniti, namreč s političnim delovanjem.

To je nedvomno splošna, abstraktna teza, in na tem mestu jo lahko skiciram samo delno. Ker se ta portal imenuje »Kritika konservativna« in ker je to še vedno debata o smislu konservativizma, bi za na konec – in kot izhodišče za nadaljnjo razpravo – orisal zgolj kritiko konservativne politike. Vemo, da za konservativca obstaja neka razširjena zbadljivka. On je, kot slišimo zlasti s strani levice, »reakcionar«. Reakcionar naj bi bil zato, ker pri svoji obrambi obstoječega stanja spregleda, da to stanje nosi v sebi seme lastne ukinitve, kot pravi še ena, tokrat hegovska metafora. Reakcionar je zato, ker se hoče v imenu negibne tradicije upirati akciji zgodovine, pri čemer pa ne opazi, da ta tradicija sili k lastni odpravi.

S to kritiko se ne strinjam. Napačna se mi zdi zato, ker poskuša odmiranje institucij človeškega sveta pojasniti z groteskno idejo napredka ali zgodovinskih zakonov. Toda kljub temu opozarja na neko resnično nevarnost, ki se ji konservativec ne more nikoli povsem izogniti, in sicer prav zato ne, ker si svoje politično delovanje ponazarja z metaforo ohranjanja. Konservativec hoče ohranjati, ja, in kot trdi levičarska ali progresistična kritika, se včasih – ali morda celo pogosto – zgodi, da hoče ohranjati pri življenju tiste institucije človeškega sveta, ki so že izgubile svoj življenjski princip in je zato od njih resnično ostala le še konzerva. Toda spomnimo se na svet Avstro-Ogrske iz Musilovega Moža brez posebnosti. Spomnimo se na Jugoslavijo osemdesetih in na absurdnost vseh poskusov, da bi jo obdržali pri življenju. Ta svetova nista mrtva zato, ker bi ju prehitela groteskna figura svetovnega duha. Ne, po mojem mnenju je konservativec podvržen še toliko hujši nevarnosti: v svoji želji po ohranjanju pogosto spregleda, da so obstoječe institucije ostale brez svobodne dejavnosti mnoštva ljudi, skozi katero se sploh lahko udejanjanjo kot sheme, kot veljavni vzorci človeškega občevanja. To je osrednja nevarnost konservativizma, in ne njegovo domnevno zaostajanje za zgodovino.

"Ko pravimo, da nek človeški svet umira, da je postal »včerajšnji«, kot je o svetu Avstro-Ogrske dejal Stefan Zweig, imamo v mislih natanko izgubo teh življenjsko nujnih dejavnosti. Prav ta bistveni pogoj pa spregleda konservativec, ko se sprevrže v reakcionarja: ohranjati hoče s prisilo"

“Ko pravimo, da nek človeški svet umira, da je postal »včerajšnji«, kot je o svetu Avstro-Ogrske dejal Stefan Zweig, imamo v mislih natanko izgubo teh življenjsko nujnih dejavnosti. Prav ta bistveni pogoj pa spregleda konservativec, ko se sprevrže v reakcionarja: ohranjati hoče s prisilo”

Institucije, ki jih hoče konservativec ohranjati, denimo Cerkev ali univerza, namreč niso stvari. Svoje dejanskosti ne dobivajo po stvariteljskem aktu in nato po samotnem delu konservatorja. Nasprotno, institucije so dejanjske le, kolikor jih nenehno oživljajo človeške dejavnosti; same institucije pa, po drugi strani, te dejavnosti spravljajo v zakonito obliko in s tem omogočajo občevanje, komunikacijo med njimi. Ko pravimo, da nek človeški svet umira, da je postal »včerajšnji«, kot je o svetu Avstro-Ogrske dejal Stefan Zweig, imamo v mislih natanko izgubo teh življenjsko nujnih dejavnosti. Prav ta bistveni pogoj pa spregleda konservativec, ko se sprevrže v reakcionarja: ohranjati hoče s prisilo, s finančno ali državno protekcijo, z restavracijo. Povedano na kratko, institucije želi vzdrževati kakor stvari, ki bi obstajale povsem neodvisno od delovanja drugih.

Na tej točki se naposled razkrijejo meje te metafore, »ohranjanja«, tako kot tudi vsa pomenska prtljaga, ki jo izraz prenese s seboj iz svojega izvornega področja, tj. rokovanja s predmetnim svetom. Sveta institucij, v nasprotju z rečevnim svetom, ne moremo ohranjati. S svojo vedno novo dejavnostjo ga lahko, in to je, priznam, še ena metafora, samo vedno znova obnavljamo.

Da ne bo pomote, to ni nedvoumen ugovor proti konzervi. To je kvečjemu apologija svežih rib.

Advertisements

2 thoughts on “Ohraniti, pustiti, spremeniti. Metafora v političnih nazorih

  1. Bistvo pojma progresivnosti jaz ne bi povezal zgolj z željo po spreminjaju kot tako, ampak gre za željo po spreminjanju “na bolje” v smuslu družbenega napredka, razvoja na področju tehnologije, znanosti, družbenega ugodja itd. Če se danes nekdo v sloveniji spomni, da bi obstoječi politični in splošno družbeni red vrnil nazaj v socializem, ga torej spremenil, potem na to zagotovo ne bi mogli gledati kot na progresivno težnjo, ampak prej konservativno oz. reakcionarno.

    Da razmerje dopuščanja ne more biti politično je nesmisel, kot je nesmisel, da se dopušča le med neenakimi. Politične pravice so ravno to – dopuščanje, pri čemer le te izhajajo ravno iz razmerja enakosti. Bistvo liberalne države je ravno v tem, da je svobodnim in enakopravnim subjektom dopuščeno vse, kar ni izrecno prepovedano in to na osnovi dejstva enakosti. In to bistvo je seveda politične narave.

    Reakcionizem tudi ne gre enačiti z konservatizmom. Reakcionizem bi kvečjemu lahko označili kot ultra-konservatizem, torej neko skrajno pojavno obliko, ki jo opisujejmo s pojmo konservativnost. Konservativec v osnovi ohranja tisto, kar v neki družbe že ima neko vrednost, torej predstavlja neko vrednoto, medtem ko za reakcionarja velja, da bi rad ponovno vzpostavil neko družbeno politično stanje iz preteklosti, ki ga več ni. V naših razmerah so tako tipični reakcionarji tisti, ki jim pravimo “jugonostalgiki” oz. morda tisti, ki bi si želeli vrnitve v družbeno stanje, ki smo ga imeli pred 2. svetovno vojno, ko je npr. Cerkev predstavljala ključno politično figuro.

    Ko kritiziramo konservativne težnje pa je treba vedeti predvsem to, da se konservativnost dejansko izkazuje na vrednotah, ki se konservativcu prikazujejo kot nespremenljive, univerzalne, trajne, večne.

    Like

  2. Pingback: Kritika konservativna: Ohraniti, pustiti, spremeniti. Metafora v političnih nazorih - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s