Anarhokapitalistični prispevek k razpravi o odnosu med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom

Na spletni strani Kritika konservativna se je sprožila odlična debata, ki je po svoji naravi mešanica politične in ekonomske filozofije. Upoštevajoč, da sta oba pojma izgnana iz mainstream medijev oziroma da so jasno definirane konzervativne ali klasično liberalne argumentacije prispele na sam rob javnih razprav, je odpiranje debate znotraj domene teh dveh pojmov več kot dobrodošlo. In prav je, da je odgovor konzervativcev in klasičnih liberalcev na proces krčenja javnega prostora – njegovo odpiranje.

V debato bom posegel s svojega zornega kota, in sicer anarhokapitalističnega, to pa zato, ker je to najbolj utopična različica klasičnega liberalizma in je posledično tudi najbolj čista. Ta čistost seveda omogoča premislek v najbolj ekstremni različici, kar je, kot veste, tudi metodološki postopek v matematiki, ko se preverja obnašanje dinamičnega sistema. Če je sistem po takšnem preverjanju še vedno stabilen, potem je primeren za analizo in aplikativno obravnavo. Torej: če lahko na vprašanja, odprta v debati, najdem odgovore tako, da uporabim najbolj ekstremno različico doktrine, potem je v debato sploh mogoče posegati, saj imam na voljo stabilen instrumentarij.

V debato pa imam namen vpeljati tudi kritiko svetovnega nazora, ki mu pripadam. Menim, da je to intelektualno pošteno in samo tako lahko zagotovim, da se razprava odvija na fer način. Pomanjkanje volje do testiranja lastnih tez je namreč značilnost politike in ne filozofije.

Da bo vnaprej jasna moja teoretična podstat, sem zavezan razkriti, da moje argumentacije temeljijo na teoretskih osnovah, ki sta jih postavila Rothbard in Nozick.

Ni odveč dodati, da je za razliko od klasičnega liberalizma anarhokapitalizem utopija; to pomeni, da iz tega teoretskega izhodišča ni mogoče metodološko dorečeno potegniti aplikativnih ekstenzij v smislu definicije ustavnega, institucionalnega in ekonomskega reda v smislu normativnih perskripcij. To se zdi nenavadno, saj takšna odmaknjenost od realnosti onemogoča falzifikacijo teorije, vendar po drugi strani omogoča pregled njenih premis v njihovi najbolj čisti obliki. In slednje je ključno za namen te razprave. Aplikacija klasičnega liberalizma v smislu ekonomske politika ali pa izgradnje institucij namreč ne more biti drugega kot kompromis, ki naj zadovolji politično stabilnost. Če pa to drži, o klasičnem liberalizmu ne moremo sklepati iz ukrepov ekonomske politike. In to je prva napaka, ki jo običajno naredijo kritiki, pa tudi premnogi »zaščitiki« klasičnega liberalizma.

O svobodi

Razpravo je po mojem mnenju smiselno začeti z vprašanjem svobode, ki predstavlja »trdo jedro« klasične liberalne doktrine. Tipični ugovori proti doktrini klasičnega liberalizma so, da s konceptom svobode in svobodne izbire posameznike spodbuja k podivjani konkurenci. Menim, da ugovor ni veljaven, in sicer iz dveh razlogov: prvič, ker ne operira z definicijo konkurence, temveč s predstavo, kaj naj bi ta bila, in drugič, ker svobodna izbira, malce paradoksalno, sama po sebi pripelje do zamejitve konkurence.

Naj dam primer. V klasičnem liberalizmu boste zelo pogosto naleteli na argumente proti monopolom (monopol je seveda evfemizem za redukcijo svobodne izbire), vendar pa je en monopol nedotakljiv. Gre za centralno bančništvo, kjer je bil med bolj znanimi avtorji zgolj Hayek tisti, ki je razmišljal o konkurenci tudi na tem področju.

Argumenti so večinoma pragmatične in instrumentalne narave – monopol centralnega bančništva je mogoč, ker se je v naravi izkazal za najbolj učinkovitega. Ali pa: monopol centralne banke je smiseln, ker odpravlja moralni hazard in istočasno zmanjšuje asimetrijo informacij. Če so takšni monopoli mogoči (in spomnimo, da je v bogastvu narodov Smith zagovarjal monopol v pomorstvu), potem je odveč razpravljati o pojavnosti regulacij v klasičnem liberalizmu in če je odveč razpravljati o tem, potem je jasno, da polje svobodne izbire ni definirano z negativno svobodo. Kar je prva kontradikcija teorije same, hkrati pa tudi negacije argumenta o teoriji, ki da razglaša »nebrzdano svobodo«.

Po drugi strani v anarhokapitalizmu ne obstaja nič takega kot institucionalna predeterminiranost monopolov in regulacij. Nasprotno, v najbolj čisti različici, ki jo je predpostavil Nozick, prihaja do medsebojnih interakcij, ki določajo evulutivno pot institucij. Te interakcije temeljijo na zavarovalniškem principu, kar pomeni, da je interakcija mogoča in stabilna zgolj, če je s tem preprečeno obstoječe tveganje. Takšna pot lahko pripelje do konkurenčne zmage določenega tržnega podvzema in posledično do monopola, ki pa ni nujno stabilen do te mere, da obstane kot institucija. Povedano drugače: iz tega mislenega toka mora nujno slediti, da se zmagovalec na trgu ne kodificira in institucionalizira oziroma da ne more nastati regulator tipa centralne banke.

Kritiki klasičnega liberalzma se na tej točki ne bi smeli nadejati zmage svoje argumentacije, saj je teorija vseeno napačna. Zakaj? Ker realnost priča, da nikjer nismo imeli priložnosti videti tovrstnega razvoja dogodkov. Ultimativni tržni monopol centralne banke se je zgodil povsod in se zakodiral v ustavne ureditve. Še več, regulacije centralne banke so pripeljale do koncepta »too big to fail«. Povedano drugače, na določeni točki zavarovalniški koncept medsebojnih interakcij preraste v institucionaliziran monopol, ta pa definira robne dogodke tržne igre. Torej? Prav ničesar v zvezi z »nebrzdano svobodo«. Če pa so institucije korumpirane, razlogov za te pojave ni moč iskati v doktrini klasičnega liberalizma.

Rothbard je znotraj tega konteksta celo nekoliko pragmatičen in postavi tezo, da tržne akcije ne morejo rezultirati v ničemer drugem kot v trgu. Ta trditev ima smisel zlasti, če svet razumemo po Humovo: vse, kar se pojavi v naravi, je naravno, po analogiji je vse, kar se pojavi na trgu, stvar trga. Tržna igra je modificirana, vendar še vedno po definiciji tržna, zlasti, če so centralne banke podvržene mednarodni konkurenci.

Zakaj toliko besed o monopolu centralne banke? Zato, ker bi vam rad zelo jasno pokazal težave, ki nastopijo v interpretaciji vsega, kar izhaja iz klasično liberalne doktrine in ker je potrebno razumeti, da njene aplikativne ekstenzije nujno vodijo v omejevanje svobodne izbire. Lahko sicer čistijo področja intervencionistične doktrine, ne morejo pa odpreti svobodnih interakcij. Poleg tega je trditev, da je mogoče, da obstaja svoboden trg, ki je popolnoma podivjan, ravnokar diskvalificirana: interakcije so, ne glede kako obračate klasični liberalizem, zamejene in daleč stran od koncepta laissez faire (ki pa že v samem štartu ni klasično liberalni kontekst).

Torej, razlika med konzervativizmom in klasičnim liberalizmom (četudi se spustimo na raven njegove najbolj utopične različice, torej anarhokapitalizma) ne more temeljiti v skrbi pred strahovitimi rezultati prostega trga. Takšnega prostega trga enostavno ni, je demon, ki ga vidijo drugi, saj se v doktrini klasičnega liberalizma trg zameji sam po sebi (kaj šele v praksi!). In če imamo liberalci težavo s paradoksom, imajo drugi težavo s tem, kaj nam pripišejo, da naj bi mi zagovarjali.

O destrukciji države

AlthingIceland

Pogost očitek klasičnim liberalcem je, da radi razgrajujemo državo, saj vztrajamo pri tem, da naj medsebojni dogovori dominirajo nad formalnimi institucijami in da lahko formalne institucije nastajajo le preko evolucijskega procesa iz neformalnih institucij.

Najprej o institucionalni evoluciji. Menim, da ideja, da naj neformalni dogovori dominirajo nad formalnimi institucijami ne pomeni, da gre za razgradnjo države. Zakaj? Če drži teza, da se formalne institucije evolutivno razvijejo iz neformalnih, potem je sprememba mogoča samo na dva načina: prvič, ne sme se blokirati neformalnih dogovorov, saj to zagotavlja dinamiko izgradnje institucij, ali pa, drugič, prepove oziroma ignorira se neformalne dogovore in institucije se transformira s pomočjo intervencije moči. Drugih izbir zgodovina ni dala na voljo. Če obvelja druga različica, potem se bojim, da je možnost korupcije institucij izjemna. Torej? Tisto, kar deluje kot razgradnja, je v resnici šok v sistemu, ki omogoča dinamiko evolucije institucij.

Tu je še ena bolj zanimiva zadeva, in sicer klasično liberalno obravnavanje koncepta države, ki kaže na doktrinarne težave oziroma kontradiktornosti. Država temelji, tudi v klasičnem liberalizmu, na konceptu družbene pogodbe, torej ustave. Dogovora, ki nastane na temelju svobodnih interakcij in predstavlja podstat za institucije, torej tudi definicijo političnega in ekonomskega trga. Kaj je tu problematično? Problematično je, da interakcije določijo družbeno pogodbo, ki ni dinamična, ampak s ponotranjanjem pravil igre nastavlja statično družbeno pogodbo, ki rezultira v dominaciji interesnih skupin (če hočete, vstavite v ta kontekst moralni hazard) nad svobodno izbiro posameznika. Prosti trg iz klasično liberalne doktrine po definiciji rodi konzervativnost: se zameji in tisto, kar je tradicija, pretopi v statiko.

V tem gnezdita, za klasične liberalce, dva praktična problema, ki kažeta na doktrinarne luknje. Prvi problem: teoretično iz prostora svobodnih odločitev in po nuji stvari, preko koncepta zavarovanj nastane država, ki predeterminira vstop kateregakoli igralca na trg. To pomeni, da se ne morete odpovedati davčni številki, emšu občana, zdravstvenemu in pokojninskemu zavarovanaju itd. Še več, čeprav družbene pogodbe niste podpisali, jo morate upoštevati, kot absolutno normo vašega obnašanja. S tega vidika je jasno, da koncepta svobode, kot ga pozna klasični liberalizem, sploh ni. In drugič, če izvzamete primer srednjeveške Islandije, potem v zgodovini ne boste našli primera delujoče anarhično urejene skupnosti (torej takšne, kjer je koncept države, kot ga poznamo v politični filozofiji, odsoten). Torej, zgodovinska kurioziteta ne more potrditi obstoj doktrine klasičnega liberalizma v institucionalni ureditvi, niti ne obstaja dominacija svobodne volje nad družbo. Če posameznik ne more podpisati družbene pogodbe, ampak jo mora sprejeti in znotraj nje igrati tržno igro, potem ne obstaja dogma »družbe ni, so le posamezniki«. Posledično je dvom konzervativcev in komunistov (prosim, razumite izraz »komunisti« v politično–filozofskem, ne vulgarno političnem pomenu) odveč, klasični liberalizem ne dezagregira/atomizira družbe, ampak sam pade v neznosen paradoks, iz katerega se ne more izviti: družbene pogodbe se ne podpiše, se jo pa upošteva kot osnovno definicijo interakcij. Takšen ugovor torej sploh ne obstaja, obstaja le boleč paradoks za klasične liberalce.

Lahko me razumete narobe ali pa prav, kakor želite, ampak dejstvo je, da v konceptu družbe, kjer je vse določeno, še preden posameznik vstopi na trg in kjer obstajajo (družbene) pogodbe, ki jih posameznik ne sprejema po svobodni volji, temveč pod prisilo monopola institucij, ni mogoče argumentirano reči, zakaj nekdo ne bi bil liberalec, še manj pa na klasični liberalizem nalepiti destrukcijo/atomizacijo družbe.

S tem pa še zdaleč ni konec paradoksov, kaj šele, da bi se izčrpala debata o razliki med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom. V naslednjem prispevku k razpravi nas čaka podrobnejši pregled interpretacij koncepta konkurence ter odpiranje vprašanja morale.

Avtor razprave je Kizo, komentator na portalplus.si. Zapis je plod sodelovanja med portaloma Kritika konſervativna in Portal Plus. Ali kot bi rekel Rick v Casablanci (Humphrey Bogart): “I think this is the beginning of a beautiful friendship.”

Advertisements

5 thoughts on “Anarhokapitalistični prispevek k razpravi o odnosu med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom

  1. Kizo piše:

    “Ni odveč dodati, da je za razliko od klasičnega liberalizma anarhokapitalizem utopija; to pomeni, da iz tega teoretskega izhodišča ni mogoče metodološko dorečeno potegniti aplikativnih ekstenzij v smislu definicije ustavnega, institucionalnega in ekonomskega reda v smislu normativnih perskripcij”.

    Prevod: anarhokapitalizem je utopija, klasični liberalizem pa ne.

    Dalje:

    “To se zdi nenavadno, saj takšna odmaknjenost od realnosti onemogoča falzifikacijo teorije, vendar po drugi strani omogoča pregled njenih premis v njihovi najbolj čisti obliki”.

    To je kolosalna neumnost. Vsaka abstrakcija je odmaknjenost od realnosti, abstraktne modele oz. teorije pa znanost dela tako, da bi jih bilo mogoče falsificirati. Gre zgolj za to, ali teorija povzema bistvene značilnosti realnosti ali ne.

    Dalje in baje “ključno za namen te razprave”:

    “Aplikacija klasičnega liberalizma v smislu ekonomske politika ali pa izgradnje institucij namreč ne more biti drugega kot kompromis, ki naj zadovolji politično stabilnost. Če pa to drži, o klasičnem liberalizmu ne moremo sklepati iz ukrepov ekonomske politike. In to je prva napaka, ki jo običajno naredijo kritiki, pa tudi premnogi »zaščitiki« klasičnega liberalizma”.

    Prevod: klasični liberalizem je utopija, ker ga ni mogoče aplicirati v njegovi čisti obliki.

    Kako po tem odstavku resno jemati bistroumne, v dolge stavke zavite in s tujkami začinjene (ne)smisle, ki sledijo?

    Like

  2. Pingback: Kritikakonservativna: K razpravi o odnosu med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom - Časnik

  3. “Torej, razlika med konzervativizmom in klasičnim liberalizmom (četudi se spustimo na raven njegove najbolj utopične različice, torej anarhokapitalizma) ne more temeljiti v skrbi pred strahovitimi rezultati prostega trga. Takšnega prostega trga enostavno ni, je demon, ki ga vidijo drugi, saj se v doktrini klasičnega liberalizma trg zameji sam po sebi (kaj šele v praksi!). In če imamo liberalci težavo s paradoksom, imajo drugi težavo s tem, kaj nam pripišejo, da naj bi mi zagovarjali.”

    To zgoraj je seveda nesmisel, ki izvira iz osnovnega nerazumevanja obeh pojmov. Pri liberalizmu, še posebej če se spustimo na nivo anarhokapitalizma, gre preprosto za to, da naj se družbeni odnosi omejujejo zgolj z svobodno voljo ljudi. Skratka, glavno in edino vodilo delovanja na trgu naj bo soglasje vpletenih. In tu se zgodi tisti trk z konservatizmom, ker konservatizem temelji na pojmu moralne oz. socialne pravičnosti. Za konservativca soglasje kot tako ni dovolj, da je nek odnos na trgu legitimen, ampak mora ta odnos biti podvržen tudi neki moralnosti. Primer: nekdo nima denarja, da bi šolal svoje otroke, zato se odloči, da najboljšemu ponudniku na trgu proda svojo ledvico. Če izhajamo iz liberalizma, še posebej pa iz anarhokapitalizma, potem je tak dogovor, v kolikor gre za svobodno voljo vpletenih, povsem legitimen, medtem kot je seveda za konzervativca povsem nesprejemljiv, ker je z njegovega vidika moralno nevzdržen. In tu je tisti razkorak.

    Če torej poenostavim, problem, ki ga ima konservativec z klasičnim liberalizmom je v tem, da klasični liberalizem ni zavezan socialni pravičnosti in ker ni, potem temu ni zavezana niti njegova ideja prostega trga. Tako da problem, ki ga konservativci vidijo v klasičnem liberalizmu ni povezan z neomejenostjo trga kot tako, ampak z njegovo moralno vsebino. Neomejenost trga je problematična ravno zato, ker ni moralna oz. ni problematična dokler je moralna.

    Klasični liberalci tako zagovarjajo prosti trg, ki temelji na soglasju med posamezniki. Konservativci pa zagovarjajo prosti trg, ki temelji na soglasju med posamezniki, katerih svobodna volja pa je omejena z socialno oz. moralno pravičnostjo.

    Like

  4. Super, da je v razpravo posegel še Kizo. Članek je mogoče malo kompliciran, ampak za začetek nič hudega. Upam, da se bo razprava še nadaljevala.

    Menda se klasičnemu liberalizmu očita razgradnjo, destrukcijo, atomizacijo družbe in institucij. Jaz menim, da je z neke perspektive to res. In da je to dobro. Čeprav se mogoče sliši neugledno za liberalce. Problem pri skupnostih je, da skupnosti rade postanejo “trdosrčne”. Postanejo farizejske, častijo konzervo, začnejo zatirati svobodo. Zato je razgrajevnje stalno potrebno. Kot je po drugi strani potrebno, da nove svobodne skupnosti stalno nastajajo. Kot je v naravi, rast in odmiranje, staro odmre in nastaja novo. Torej konservativci gradijo skupnosti, liberalci pa skrbijo za svobodo posameznika.

    Gremo torej veselo na delo.

    Like

  5. O svobodi
    Da je centralna banka primer monopola, ki ga kot sprejemljivega dojemajo klasični liberalci, se mi ne zdi dovolj radikalen primer gnilega kompromisa. Vzemimo raje policijo, ki predstavlja monopolizacijo sile. Klasični liberalci so pripravljeni sprejeti, da ima državna policija monopol nad izvajanjem pravice. Anarhokapitalisti zagovarjajo, da se na trgu vzpostavi več varnostnih agencij in da uporabniki odločijo o zmagovalcu na trgu, ki pa mu sam trg ne zagotavlja, da bo obdržal monopol, če kupci ne bodo zadovoljni s storitvami. To pomeni, da bi morala obstajati stalna ponudba konkurenčnih storitev za vse storitve, ki jih nudi država. Ne le centralno banka, tudi vojska in policija morajo na trg. V tem smislu so anarhokapitalisti specialne enote v vnojni za svobodo, liberalci pa navadni naborniki.

    O državi
    Velika Britanija je primer države brez ustave. Niso brez ustave, ker so jo pozabili sprejeti, ampak zato, ker se zavedajo, da v političnem procesu ni mogoče postaviti temeljev, saj bi lahko bili prej ali slej v nasprotju s konkretno situacijo. Raje od ustave imajo sistem zakonov, ki težijo k abstraktni ideji oblike svobode. Škoti in Angleži so tudi zaradi takega globoko filozofskega pristopa pri politični ureditvi pravi svetilnik svobode v zgodovini sveta. V tem pogledu je VB prabi primer anarhokapitalistične države, ki ne temelji na družbeni pogodbi.

    O konzervativizmu
    Konzervativizem je soroden anarhokapitalističnim, klasičnoliberalnim filozofijam v tem, da ne poziva k revolucijam na osnovi racionalnih zaključkov, ampak na osnovi empiričnih dognanj vztraja na epistemološki nevednosti pri sprejemanju novitet. Ko pa začne konzervativizem vključevati moralo, pride v direktno nasprotje z liberalizmom. Prav tako konzervativizem že etimološko pomeni določeno nasprotovanje svobodi, saj je že iz imena jasno, da na prvo mesto postavlja ohranjanje obstoječega in ne svoboda, kot to počne liberalizem.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s