Slovenski rashomon

kranjci

Francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo je tokrat prejel slovenski pisatelj Drago Jančar za svojo knjigo To noč sem jo videl, v kateri opisuje spomine na ekscentrično damo Veroniko in njeno smrt skozi oči različnih oseb, na podoben način, kot je to storil japonski režiser Akira Kurosawa v svojem znamenitem filmu Rashomon.

Čeprav Drago Jančar v knjigi problematizira slovenski zgodovinski spomin, pa lahko podobno rashomonsko optiko uporabimo tudi za problematiziranje sedanje slovenske družbene stvarnosti, kajti za opisovanje le-te se vsak opazovalec drži lastne velike in absolutne naracije, v kateri razkriva izvor problemov slovenstva. Tako beremo, da problemi »slovenske duše« izhajajo bodisi iz »provincialnosti«, »tradicionalizma«, »farške potuhnjenosti«, »Balkana«, »komunizma« ali celo »neoliberalizma«. Kakorkoli, že avtor te ali one naracije je odkril vzrok »deformacije« slovenske duše, ki jo opisuje v tako fatalističnih terminih, da mi na misel pridejo prej psevdoznanstvena doktrina o »duši rase« kot pa zgodovinsko pogojeni kulturni vzorec.

Toda, vsem razlikam vkljub, je nauk tovrstnih analiz slovenske duše prikaz naše domnevne nesposobnosti in fatalistične zaznamovanosti, pravzaprav napovedi, da si kot narod zaslužimo izginiti v toku zgodovine in prepustiti prostor naprednejšim in sposobnejšim narodom. Se pravi, ponotranjenje napovedi bodisi Hitlerja bodisi Marxa o izginotju malih narodov Srednje Evrope.

O določeni nesreči slovenskega narodnega položaja, ki jo je povzročilo pomanjkljivo poistovetenje starih elit, kot sta npr. visoka buržoazija ali plemstvo, s slovensko narodno identiteto, v večji meri sicer ni dvomiti. Tako smo bili npr. nedvomno prikrajšani za hitrejši »kulturni razvoj«. A slika le ni bila tako zelo črno-bela, saj je razkol med identiteto elit in širšega prebivalstva vzniknil šele v obdobju romantike (pred tem stanje na Slovenskem ni bilo bistveno drugačno od mnogih drugih dežel, kjer so elite govorile drugačen jezik od ljudskih množic); ko se je naše ljudstvo ovedelo svoje jezikovne istovetnosti in na njej vzpostavilo moderno narodno zavest, smo se za kratek čas resda znašli brez močnih nacionalnih elit, vendar se je del tujejezičnih elit le zavzel za slovenske interese; kasneje, zlasti konec 19. in začetek 20. stoletja, se je začel razvoj lastnih samostojnih elit, tesneje zavezanih slovenstvu, kar pa je žal razredna revolucija prekinila. A vendar tudi le-te ne gre jemati za »izvirni greh«, ki naj bi neodpravljivo zaznamoval slovenski narod in zakoličil njegov položaj kot »naroda proletarca« (izraz je, mimogrede, Cankarjev).

Naj tako k »slovenskemu rashomonu« različnih pogledov na nezavidljivi položaj, v katerem se nahajamo, tudi sam dodam še enega, ki pa ni fatalističen in ki zavrača bodisi ideje o duši rase bodisi o toku zgodovine, vodenem s strani metafizičnega »duha«, temveč je trdno zakoličen v ideji o svobodni volji človeškega bitja. Zatorej bralce pozivam, naj ne verjamejo idejam, ki jih sicer kljub ostremu tonu tolažeče rešujejo osebne odgovornosti, temveč naj kot racionalna in svobodna bitja sami odločajo o smeri, kamor bodo kot posamezniki, in pripadniki slovenskega naroda, pluli.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s