Anarhokapitalistični prispevek k debati o odnosu med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom, drugi del

V prvem delu razprave sem se dotaknil koncepta svobode, ki predstavlja teoretično jedro klasičnega liberalizma. Pokazal sem tudi na nekaj paradoksov, ki nastanejo v klasično liberalnem konceptu razumevanja svobode, ter izpostavil napake, ki jih v svoji argumentaciji delajo nasprotni teoretični tabori. V tem delu razprave vas čaka rafiniranje debate o svobodi in njene relacije s prostim trgom ter poskus premisleka o vlogi morale v klasičnem liberalizmu in aplikativni ekstenziji te teorije v ekonomski politiki.

 

O podivjanem prostem trgu in svobodni odločitvi

nozick

Vrnimo se še enkrat na debato o prostem trgu in klasično liberalnem konceptu svobode. Naredimo miselni eksperiment: kaj bi se zgodilo, če država ne bi obstajala in bi imeli opravka s prostim trgom, ki je definiram z najbolj morečimi nočnimi morami socialistov/komunistov (in tudi dela konzervativcev)? Verjetno se strinjate, da bi tak povampirjen trg pripeljal do silnih tveganj. Vsakdo, ki bi vstopal v menjavo, bi sprejemal tveganje, ki nadproporcionalno obremeni donos iz te menjave. Iz te situacije sta možni samo dve poti: prvič, interakcije postanejo tako nestabilne, da celoten trg razpade, torej trgovanja ni. In drugič: kjerkoli je tveganje, mora obstajati zavarovanje, sicer nihče ne bo vstopal v interakcije, ki imajo neskočno tveganje in ničen donos. Prva pot je nerealna, to pa zato, ker je v zgodovini nismo videli. Kar smo videli in čemu se kolokvijalno reče prosti trg, je kratko obdobje ekonomskega trga v času institucionalnih tranzicij. Takšne tvorbe so praviloma izrazito nestabilne in ne trajajo posebno dolgo (kakor tudi ni obstojna, marksistično rečeno, prvobitna akumulacija kapitala iz tega obdobja). Druga pot je tisto, kar vidimo v naravi. Ker niti teoretično niti praktično situacija podivjanega prostega trga ne vzdrži, imamo opravka z argumentom, ki je neobstoječ. Zato pa ta argument, po naravi stvari, ne more služiti kot ločnica med ničemer, še najmanj med konzervativnimi in klasično liberalnimi političnimi praksami. V tej zgodbi liberalci nismo v paradoksu, so pa naši kritiki v paralaksi.

Naš paradoks nastopi drugje: ko je koncept zavarovanja interakcij tako uspešen, da se »zavleče« v institucije, s čimer trg samemu sebi skrči prostor izbire, oziroma reducira  svobodo na raven definicij, ki izhajajo iz monopolnih institucij.

Pogosto se znotraj takšnih debat, kot se je pojavila na tej spletni strani, pojavi Schumpetrova teza o kreativni destrukciji, bodisi na strani klasičnih liberalcev ali pa nasprotnega tabora. Pa se ne bi smela, ker Schumpeter ni del klasičnega liberalizma in se zato njegove teze niti ne morejo pojaviti v debati. To čisto za zraven.

 

O morali

 

Ta del razprave je najbolj enostaven. Nobena doktrina ni amoralna, zato niti klasični liberalizem ali pa anrholiberalizem nista amoralna. Vse dokler doktrina zaobjema človeške interakcije, je analiza v domeni morale. Še več, ekonomska politika, kot najbolj očiten primer uporabe neke ekonomske doktrine (kar klasični liberalizem v enem delu tudi je), je sama po sebi dokaz vnosa morale v delovanje institucij, saj gre za proces interference politike v življenja posameznikov, kar mora po naravi stvari biti dejanje deformacije morale posameznika.

Nosilci ideje ekonomske politike, ki temelji na odsotnosti morale (ali pa institucij in regulacij) so praviloma slabi ekonomisti, ampak to je debata za kdaj drugič.

 

 

O drogah, kurbah in ostalih »moralnih aberacijah«

 

Sam po sebi argument, da politična aplikacija doktrine klasičnega liberalizma pripelje do moralnih aberacij, ni argument, ki bi lahko potegnil ločnico med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom. Zakaj? Zato, ker naj bi se klasični liberalizem ločil od vseh mogočih svetovnih nazorov prav na tej točki, zato metodološko gledano to ne more biti partikularni razmejitveni dejavnik, ki bi razločeval politične preference dveh doktrin, o katerih je govora. Povedano drugače: konzervativci bi se morali potrditi, če želijo resno debato, podati kak argument, ki ga ne uporabljajo že komunisti.

Nejasno je tudi, čigav je argument, da doktrina klasičnega liberalizma pomeni legalizacijo moralnih aberacij. Je od ostalih, ki na ta način definirajo kaj klasični liberalizem, ali pa prihaja z naše strani in je argument, s katerim opisujemo sami sebe? Upam, da razumete razliko, ker če ni jasna, potem je legitimen tudi argument, da je konzervativnost pot v teokracijo. Pa seveda to ni veljaven argument. Kaj je pri tem izhodišče ocenjevanja moralnih aberacij in kakšna je uporabna vrednost tovrstne debate, pa težko rečem, ker o tem ne vem ničesar.

Odgovor klasičnega liberalizma bi bil, po Humu (ki pa ga resnici na ljubo ne sprejema zelo veliko klasičnih liberalcev), da vse, kar se pojavi v naravi, je naravno in če je naravno, potem obstajajo interakcije med agenti. Če obstajajo interakcije med agenti, obstajajo tveganja in če hočemo tveganja zavarovati, potem je nujno interakcije pogodbeno definirati. Sklep: kar obstaja v naravi, naj se legitimizira v zakonih, sicer »moralne aberacije« odpirajo prostor neproporcionalnim in nezavarovanim tveganjem, ki se kaj hitro lahko razlijejo v družbi in naredijo neproporcionalne negativne eksternalije. To je pragmatizem, če že hočete.

Odgovor anarhokapitalizma bi bil, da je vse te trge, ki jih definira »aberacija morale«, bolje pustiti neregulirane, ker imajo sami tendenco konvergence k stabilnosti, če so prepuščeni prosti interakciji svobodnih posameznikov; še več, če ni mogoče sklepati svobodnih dogovorov, naj noben trg ne bo reguliran »od zunaj«. Spet, mi smo v paradoksu, preostali pa so naši recenzenti.

Za vse ostale doktrine je iskanje procesa kodifikacije absolutne morale v institucije, z zanikanjem realnosti stvari, slaba strategija. To pa zato, ker morajo sami nastopati na trgih, ki so regulirani, na osnovi dominantne morale in so kot taki reducirani, ko pride do vprašanja svobodne izbire. In odprl se vam je paradoks: transkacije, ki obstajajo v naravi in so »nemoralne«, da bi jih regulirali, se izrine v pravno–formalno prazen prostor, ampak tam zaživijo kot prosti (še vedno ne podivjani!) trg, medtem, ko se moralne transakcije kodirajo v regulacije, kjer se prostor svobodne izbire skrči.

Naj dam primer: z marihuano se trguje na nelegalnem trgu; ta trg je stabilen, odpravljena so varnostna tveganja zaradi delujočih dogovorov (varnostna tveganja, zanimivo predstavlja zgolj država), karteli na tem trgu se naglo razkrajajo (četudi hitro nastajajo), donosi od transakcij so polni (agenti ne plačujejo davkov) in ne obstajajo nobene hiperegulacije z ekstremističnimi inšpekcijskimi nadzori (in posledično ekstremnimi transakcijskimi stroški iz tega naslova). Zdaj pa poskusite narediti legalen posel in prodajajte vino. Trg vina, čeprav je stabilen (in stabilnost je definirana od zunaj, torej s strani zakona), je istočasno hiperreguliran, obdavčen in podvržen legitimiziranim kartelom in dominantnim igralcem. S tem primerom vam želim pokazati, kaj povzroči ločevanje trgov na amoralne in moralne in posledično nelegalne in legalne. Dejansko ste kaznovali »moralne trge« in nagradili »nemoralne trge«.

Nauk seveda ni, da je potrebno prepovedati prodajo alkohola, zato da bi tudi ta trg zaživel, temveč, da bi pragmatični konzervativec hotel regulirati trg marihuane in ga zato legalizirati. Ker resnici na ljubo marihuana ne bo izginila iz družbe, pa če se še tako trudite verjeti v vaše moralne temelje.

Končna sodba: liberalec si bo prizadeval, da so trgi neregulirani, zato bo pozdravil vse, kar je »nelegalno«, konzervativec pa bo izvajal tlako na reguliranem trgu in hkrati istočasno iz narave še vedno ne bo izločil »moralnih aberacij«.

To pa odpira zanimiv problem: ali je odsotnost konkurence moralnih konceptov dobra ali slaba stvar? Pozor, beseda ne teče o moralnem relativiziranju, ampak o evoluciji morale. Če je to dobra stvar, potem imate tam zunaj permanenten problem.

Če nekdo obiskuje prostitutke, snifa kokain in podobno, s tem ne bo prenehal zaradi obstoječe zakonodaje ali pa ker se neka tretja stran ne strinja s takšnim početjem in le to zavrača, kot moralno sprevrženo dejanje. To pa tudi pomeni, da nekdo ne bo postal narkoman ali ljubitelj prostitucije, če se ta dva trga legalizirata. To je menda zelo tipična argumentacija. Naj jo podkrepim s primerom. Če mi ni všeč mnenje Luke Lisjaka Gabrijelčiča, ga ne bom ubil, čeprav sem anarhokapitalist in bi to, po pričevanju premnogih pomenilo, da sem moralni relativist, in ne, uboja ne bom zgrešil, ker mi to prepoveduje zakon, ampak enostavno tega ne bom naredil, ker je takšno dejanje v nasprotju z mojimi prepričanji. Naj mi Luka oprosti to noro komparacijo, ampak potreboval sem tezo, ki bi tovrstno argumentacijo pripeljala do absurda.

Torej, zakon je zunaj, ampak sam po sebi ne zagotavlja ničesar in tudi ne preprečuje ničesar. Lahko samo sankcionira. In bodimo realni: ta sankcija je samo premestitev vprašanja odgovornosti za dejanja posameznika, to pa spet ne more biti substitut za težnjo po zakonih, ki temeljijo na absolutni morali. To ne pomeni, da zakonov ne bi smelo biti, to samo pomeni, da bo narava človeka dominirala nad zakoni. Zdaj, če prenese nekdo, v imenu morale, dejanja, ki se sprožijo v naravi v pravno prazen prostor, to še ne pomeni, da ne obstajajo ali pa da je to najbolj učinkovit način razgradnje interakcij z ekstremnimi eksternalijami.

Zdi se, da konzervativci pridejo v svoj paradoks. Vztajanje pri absolutni morali jim preprečuje izgradnjo učinkovitega zakonskega okvira, ki bi preprečeval ekstremne eksternalije. Moralno konkurenco zavračajo, saj jo razumejo kot proces relativizacije, moralni monopol kot fundament za izgradnjo zakonov pa je neučinkovit pri izgonu »moralnih aberacij« iz narave.

Drugo vprašanje je konkurenca moral. Takšno stališče ni neobičajno pri klasičnih liberalcih in gre v smer preprečevanja monopolizacije morale. Cilj je seveda preprečiti nastanek totalitarne morale. Ali je to dobro ali ne, ne vem, zagotovo pa ne priča o tem, da doktrina klasičnega liberalizma prinaša v družbo legalizacijo takšne morale, ki bi skvarila naravo človeka. Prav nasprotno, klasični liberalizem ne pristaja na družbeni inženiring, torej spreminjanja narave človeka, ampak zelo pragmatično prizna, kakšna je njegova narava.

O tem, da je kapitalizmu in klasičnemu liberalizmu inherentno uničevanje okolja, pa ne bi niti  razpravljal, to pa zato, ker je debata nesmiselna. Odnos doktrine, ki jo zagovarjam/kritiziram, do okoljskih težav je jasen in znan že zelo dolgo.

 

Za konec

 

Klasični liberalizem – in njegova najbolj čista torej utopična različica, anarhokapitalizem –  zaide v težave vsakokrat, ko se pojavi v praksi. Kako je z drugimi doktrinami, težko sodim, ker si ne morem vzeti pravice presojanja doktrin, ki jih nisem prevzel za svoj svetovni nazor. Seveda me vedno razveseli, če je ekonomska politika ali pa, če hočete, institucionalna kodifikacija bližja doktrini klasičnega liberalizma, kot pa da temu ni tako. To pa vseeno ne pomeni, da razumem ekstenzijo te doktrine v družbeno realnost kot injektivno preslikavo teorije. Menim tudi, da nihče ne bi smel presojati katerekoli doktrine na takšen način. To seveda pomeni, da je doktrina, ki ne deluje v realnosti, predvsem miselni eksperiment, ampak ker je svetovni nazor v domeni morale, to še ne pomeni, da je potrebno nekaj zavreči, če instrumentalizacija ni mogoča. Še manj je racionalno pristajati na debato, v kateri se poskuša doktrino opisati od zunaj. Takšna debata ne more prispevati k ničemur. Komunisti pogosto opisujejo klasični liberalizem kot neoliberalizem, skorajda fašizem, konzervativci pa pogosto kot vdor amoralnega v proces oblikovanja zakonov. Toda iskreno, to še vedno ne pove ničesar o klasično liberalni doktrini, celotno debato pa reducira na ponovno pojasnjevanje pojmov in obrambo pred argumenti, za katere smo zgoraj pokazali, da sploh ne obstajajo.

V realnosti je tako, da sta tipična politična zaveznika klasični liberalizem in konzervativizem. Menim, da je to slabo in da bi morali konzervativci v celoti zavreči klasični liberalizem, podobno kot so zavrgli komunizem. To se mi zdi dobro tudi z vidika klasičnega liberalizma, ker v tej koaliciji je klasični liberalizem vedno znova skrčen na ekonomsko politiko, ekonomska politika pa po naravi stvari klasični liberalizem deformira, saj pristane na spreminjanje narave človeka prek intervencij političnega trga. Tudi za konzervativizem je bolje, da razvije svojo ekonomsko filozofijo in jo postavi kot platformo svoji ekonomski politiki. Sposojanje konceptov pri doktrini, ki v osnovi ne verjame v monopolizacijo morale, za konzervativizem ne more biti zdravo. Konzervativci tudi ne bi smeli sklepati zavezništev s tistimi, ki jih označujejo za moralne relativiste. Konzervativcem želim, da se otresejo nas, klasičnih liberalcev, čeprav jim napovedujem težavno transformacijo na področju razumevanja ekonomije. Vseeno pa verjamem, da bodo vsaj (nekateri) mirni, če iz sistema izrežejo koncept konkurence morale.

Čisto za konec pa moram dodati, da z olajšanjem sprejemam debato med konzervativci in klasičnimi liberalci. Doslej smo bili namreč, vsak posebaj, deležni zgolj debate, ki so jo sprožali socialisti/komunisti in katerih namen je bil naslikati hudiča iz konzervativcev ter pogoltneže iz klasičnih liberalcev, in to samo zato, da legitimizirajo ali svoje falirane ideje ali pa vsebinski ništrc.

 

Avtor razprave je Kizo, komentator na portalplus.si

Advertisements

2 thoughts on “Anarhokapitalistični prispevek k debati o odnosu med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom, drugi del

  1. O podivjanem prostem trgu in svobodni odločitvi
    Ne strinjam se, da bi svoboden trg svoji neregulirani obliki razpadel zaradi radikalizacije transakcij. Spontani red in naravno stanje med ljudmi je sodelovanje in trgovanje in ne antagonizem. Obstajajo zgodovinski primeri, ko so celo vojskujoče strani med seboj trgovale. Tržnica zelenjave ali kramarski sejem je primer čisto normalnega trga in na njem ne vlada zakon močnejšega. Že sam izraz „podivjani trg“ implicira na nasilje, ki ga je treba omejiti in hop, že rabimo državo. Ni res.

    O drogah, kurbah in ostalih »moralnih aberacijah«
    Dajem skrajni primer nemoralne ekonomske transakcije: Nekdo potrebuje denar za zdravljenje bolnega otroka. Prodal bi ledvico, vendar mu moralni zakoni, ki prepovedujejo trgovanje z organi to ne dovolijo, ker je to nemoralno. Ker zakonodajalec ne poznajo konkretnih okoliščin, lahko zaradi moralnih norm umre otrok. Politična ureditev in zakonodaja ne sme zajemati morale, ampak samo zaščito svobode kot odsotnost prisile. Moralne aberacije, ki pri tem nastanejo morajo in lahko gojijo ljudje sami in v nobenem primeru ne smejo postati razlog za ukrepanje družbe države. Tudi Solidarnost in dobrodelnost so prav tako kot morala samo osebne vrednote, ki so sicer lahko vrednota države ali družbe, ne pa zakon ali predpis. Liberalizem ne zagotavlja sreče ali morale, lahko samo postavlja pogoje za te cilje in vrednote.

    Drugače pa:
    Bravo, gospod Kizo in celotna ekipa Kritike konzervativne.

    Like

  2. Malo zapoznel komentar. Nisem našel pravega časa, da bi razvozlal tale Kizov prispevek. Sicer mi je Kizo dober komentator.
    Sam sem bolj naravoslovec, zato so mi jezik članka malo teže razumljiv. Dajem kontro, zato bom napisal komentar v malo bolj verskem jeziku (na inženirski način).

    Zase težko rečem, ali sem konservativec ali liberalec. Lahko pa se opredelim za kristjana. Podobno kot v zvezi z klasičnimi liberalci je tudi v zvezi s kristjani najti cel kup bedastih stereotipov. Za nekatere smo si krivi tudi sami.

    O svobodi
    Svoboda je absolutno pomembna. Pravi kristjan je celo toliko svoboden, da ne more s popolno gotovostjo trditi, da Bog zares obstaja. To svobodo nam dopušča Bog, ker se nikoli dokončno ne razkrije. Kdor ga išče, dobi mogoče nekoliko več potrditev o njegovem obstoju.
    Pri kristjanu gre za prostovoljno podrejanje nekim normam in za zaupanje nekim avtoritetam. Nobenih ovir ni za tistega, ki hoče stran. Gre za to, da si kristjan želi Boga in je zato pripravljen malo potrpeti, ko upošteva neka pravila. Sicer pa Jezus pravi: “kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.” (Mt11,3).
    Je pa kljub vsemu treba priznati, da je v sami cerkvi precej težav s svobodo, recimo lažno zbujanje krivde ali zloraba s strani avtoritet. Ampak to so odkloni.

    Anarhokapitalizem
    Anarhokapitalizem je ideal, tako kot je krščanstvo ideal. Anarhokapitalizem, kot najbolj čista oblika klasičnega liberalizma, ni možna tako kot tudi popolno krščansko življenje ni možno. Pravijo, da tudi svetnik sedemkrat na dan greši. Tako da se mi zdi čisto pošteno uporabljati te pojme.

    Nisem pa čisto prepričan, da prav razumem pojem anarhokapitalizem. Anarho je najbrž mišljeno kot brez omejitev. Kapitalizem pa je sistem, ki temelji na kapitalu. In kapital je neko imetje, ki ga je možno ovrednotiti z denrajem (npr. Euri). Če pod kapital spada tudi nekaj, kar se ne da ovrednotiti z denarjem, potem je moje nadaljnje komentiranje zgrešeno.
    Osnovna teza anarhokapitalizma je torej, da je preko svobodne izmenjave denarja svet najbolj popoln. Ne poznam dobro teorije in tukaj ne nameravam ugovarjati. Mogoče mi je sistem celo všeč. Če malo fantaziram, je mogoče v nebesih tudi kaj takega (sem pa prepričan, da tam ni nič centralnoplanskega).

    Ugovarjal bi v tem, da kapital ni edino, kar je pomembno. Še celo Mastercard ve, da so nekatere stvari neprecenljive(, za ostalo so oni). Če se kapital jemlje kot edino, kar lahko vodi ta svet, recimo “Veruj v pravično moč kapitala”, potem kristjan krepko zastriže z ušesi. Nekdo mu namreč ruši prvo Božjo zapoved, ki pravi “Veruj v enega Boga.” Bog je tisto prvo, vse ostalo je njemu podrejeno. “Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.” (Mt4,4). Kapital je torej potreben pogoj, ni pa zadosten.

    Ljudje imamo precej negativnih izkušenj z raznimi gnostičnimi utopisti, iskalci svetega grala, ki so osvojili neko znanje, potem pa so mislili, da bodo rešili svet. Za njimi je potem ostala sama podrtija. Če nekdo misli, da bo rešil svet, če uvede pravi sistem (mogoče celo ob primerni pomoči tehnologije), potem bo v kristjanu težko našel zaveznika. Odkar smo bili izgnani iz raja smo pač prisiljeni v nek trud, delo, boj proti zlu in noben sistem nas tega ne bo rešil.

    O drogah in kurbah
    O drogah ni kakšnih absolutnih zadržkov. Vino ima celo pomemben pomen v mašnem obredu. So pa običajno v raznih kulturah droge rezervirane bolj za posvečene ali za posebne priložnosti. Z njihovo uporabo so koristi, je pa tudi precej nevarnosti. Predvsem si z njimi ne smemo škoditi. V kapitalizmu je nek interes po uvajanju marihuane. Pač zato, da bi ljudi, ki so že precej okupirani (službe, marketing), še malo pospešili, kar bi povečalo dobiček. Znano je, da so finančniki krepko uporabljali kokain, zato ker so imeli hud tempo (da so lahko nepretrgoma sledili vsem borznim informacijam). No, zdaj so jih že precej nadomestili stroji, ki brez prestanka lahko reagirajo na informacijo v roku milisekunde.

    Kurbe in podobno so druga stvar. Tukaj sta dve zapovedi: “ne nečistuj” in “ne želi svojega bližnjega žene”. Spolnost je nekaj boljšega v Božjem načrtu in vsak odklon velja za močno žalitev. Ne gre samo za Boga, gre tudi za uspešnost in zdravje neke družbe. Kaj več o tem ne bi moraliziral.

    Malo mi je hecno, ko klasični liberalec na novo raziskuje moralo. Kristjani imamo že precej popolne napotke, ki so se prečiščevali skozi tisočletja. Seveda pa je res tudi, da ljudje v svoji trdosrčnosti radi postavljajo omejitve, ki jih v resnici ni.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s