Intimno srečanje z Noamom Chomskim

Za razliko od številnih soljudi negujem zdravo navado, da redno berem članke in knjige avtorjev, s katerimi se v izhodišču niti malo ne strinjam. To se morda zdi nekoliko mazohistična praksa; praviloma je res. Je pa tudi najboljši način, kako spoznati in razumeti, kako razmišljajo ljudje, s katerimi se znajdemo na nasprotnih okopih.

Pred dvema tednoma smo se doma lotili velike čistke: izkoristili smo naključje, da smo vsi beroči člani družine imeli nekaj prostih dni in se odločili, da bomo naredili nekaj reda na preobloženih knjižnih policah našega doma. Med pozabljenimi naslovi smo mdr. našli Failed States: The Abuse of Power and the Assault on Democracy (2006), eno bolj znanih knjig ameriškega jezikoslovca in političnega aktivista Noama Chomskega. Brez oklevanja sem vzkliknil: »To bom pa jaz vzel!«

Takoj sem se lotil branja. Danes sem zaključil.

chomsky

Branje Chomskega me je spominjalo na slab seks. Kot debata, iz katere se nikakor ne moreš izvleči, ali zabava, na kateri se zadržuješ v nedogled, čeprav ti je v resnici dolgčas, in se zato vedno bolj napijaš, ne da bi se pri tem zabaval. Ali pa kot povabilo k prijateljevemu stricu, ki dela »ful dober domač šnopc«, in potem se moraš skremženo smehljati in hvaliti, čeprav bi mu najraje zabrisal štamperli v gobec. Prijatelju, namreč, ne stricu. Stric je pač samozadovoljen kmet, si misliš, ampak prijatelj … jebemti! Ne vem, kako bi razložil. Od znamenitega ameriškega intelektualca sem pričakoval bolj dodelane argumente od tistih, ki jih srečujem v fragmentih njegovih tekstov in člankih, ki jih moji kolegi objavljajo na družabnih omrežjih. Ugotovil pa sem, da je to to: naj sem se še tako trudil, da bi se angažiral z njegovimi argumenti, nisem mogel mimo ugotovitve, da je vse skupaj žalostna farsa in da so v njej glavni problem tisti, ki jo vzdržujejo. Ko sem knjigo prebral do konca, mi je postalo jasno: ljudje, ki se navdušujejo nad Chomskem, niso pripravljeni, da postanejo vodstvena elita v državi. Kljub temu bom napadel strica, čeprav se mi malo smili.

Ena od stvari, ki me je najbolj motila – celo travmatizirala – pri Chomskem, je antidemokratična marela, ki pokriva vse njegove analize in izpričuje brutalno sovraštvo do političnega liberalizma in večstrankarskega sistema. Ta nevarna antiliberalna fiksacija ga vodi v opravičevanje proti-zahodnih kritik, brez prevelikega obzira do tega, od kod prihajajo. Branje Chomskega je kot srečanje z zadetim skvoterjem, ki ti nabija klasično mantro, »Zahod je drek … ljudske demokracije, Kuba in Venezuela: to zažiga, stari«.

Avtorjevi globoki protidemokratični predsodki pridejo na dan pri uporabi besedišča. Seveda, jezik vedno izdaja določena ideološka izhodišča, temu ne moremo ubežati, vendar je pri Chomskem poljubnost, s katero operira s politično terminologijo, naravnost osupljiva: na številnih mestih brez vsakršne refleksije aplicira pojme, kot je imperializem, na Združene države in Izrael, in nikoli ne dvakrat pomisli, preden uporabi nalepko nacizma in fašizma za označevanje kateregakoli pojava ali gibanja, ki ga hoče diskvalificirati. Stil, ki ga uporablja Chomsky, se skorajda ne razlikuje od idejnega arzenala aktivistov evropske radikalne levice. Ko sem ga bral, sem moral večkrat preveriti, ali sem še vedno doma ali sem se slučajno pomotoma znašel na mitingu Združene levice.

Failed_States

Poleg fiksacije – tako značilne za ljudi z nizko politično in osebno kulturo, tako na levici kot na desnici –, s katero vsak pojav primerja s fašizmom ali nacizmom, Chomsky kaže podobne simptome selektivnega internacionalizma, za katerimi boleha naša plemenita antifašistična levica. Izjave, kot so »Putin je dober, ker se upira zahodnemu imperializmu,« so postale leitmotiv, ki veselo odzvanja v naših logovih, nekoliko komično pa se sliši, ko se srečajo s svojo logično dvojčico: »Milošević je bil žrtev ameriškega nasilja, ker je bil levičar in se je upiral zahodnemu prodoru na Balkan«. Nekaj takega trdi naš avtor in dokazuje, da Milošević ni vedel ničesar o pokolih, ki so jih izvajale srbske milice v Bosni. Za tako trditev je, to je treba priznati, treba imeti jajca. Malo manjka, da bi Republiko Srbsko začel hvaliti kot spontani eksperiment asimetričnega federalizma.

Pri branju takšnih abotnosti hitro postane jasno, da Chomskyjevi argumenti in njegova navidezno hvalevredna samokritičnost do lastne države izvirajo iz globoke ideološke pristranskosti: to je značilnost, ki bi jo v vsaki drugi okoliščini težko označili za lastnost kritičnega intelektualca. Primer: referenčni filozof »alternativne levice« niti za trenutek ne podvomi, da bi Sadama Huseina označil za legitimnega državnega voditelja Iraka, v brk kateremukoli pacifistu, ki je bil vsaj minimalno občutljiv do problema kršenja človekovih pravic v Sadamovem Iraku, pa čeprav je nasprotoval ameriški invaziji. Ko sem v teh dneh bral Failed States, si nisem mogel kaj, da se ne bi neprestano spraševal, kako je lahko tako simplicističen avtor postal profesor na ugledni MIT in referenčni mislec ne-socialdemokratske zahodne levice. Potem sem prišel do dela, ko brez sramu zatrjuje, da je umor Rafika Haririja naročila CIA (pri čemer niti ne omeni resolucije Varnostnega sveta OZN, ki se je iztekla v podrobno poročilo, iz katerega izhaja povsem druga zgodba) in da Hezbolah ne izvaja atentatov, saj je politična stranka. In sem pomislil, da je tu na delu zelo podobna logika kot pri neokonservativnih publicistih iz 80-ih, ki so legitimirali ameriško podporo protikomunističnim režimom s sprevrženim vodilom »sovražniki mojega sovražnika so moji prijatelji«. Le da je pri slednjih šlo vsaj za »pošten« cinizem, Chomsky pa, tako se zdi, zares verjame lastnim samoprevaram. Iskreno ne vem, kaj je bolje: kot politolog in s tem, uh, dedič Machiavellija, bi rekel, da prvo mogoče res ni bolje, je pa drugo gotovo slabše.

Problem ljudi, kot je Noam Chomsky, niso njihove ideje, ki se jih da enostavno ovreči: problem je, da so prepričanja, na katerih gradi svojo podobo disidentskega intelektualca, utemeljena na argumentaciji, ki velja za uradno resnico v velikem delu sveta. Celo v večjem delu sveta. Chomsky trpi za inverzno obliko zahodno-centrične iluzije, ki jo sam kritizira: niti za trenutek ne pomisli, da velik del planeta pokrivajo države s protiameriškimi in protidemokratičnimi režimi in da iz tega dejstva izhajajo določene etične konsekvence za njegove pozicije. Ne gre le za to, da ti režimi izkoriščajo diskurz, ki ga širi Chomsky, za svojo protizahodno propagando; problem je, da same producirajo material, ki ga naš junak pridno uporablja za svoje, priznajmo si, dokaj enostavno disidentstvo. Vsaj minimalna samorefleksija glede tega bi bila dobrodošla – žalostno dejstvo, da bomo takšno samorefleksijo zaman iskali, priča o tem, da imamo opraviti s skrajno omejeno intelektualno figuro.

Gre za lik intelektualca, ki se odlično umešča v mentaliteto nekdanje sovjetske vplivne sfere, protiameriškega resentimenta muslimanskega sveta in latinskoameriške levice. Ameriški Jud, ki zanika legitimnost Izraela, ob vsaki priložnosti obrekuje Združene države, in iz vsakega vogala vidi laziti imperialistične lobije. Ni nenavadno, da je postal glavna referenca glede bližnjevzhodnega konflikta, kljub svojemu šibkemu znanju glede tega vprašanja. Govori, kar hoče slišati ena stran v tem sporu – in poleg tega govori tako rekoč iz »sovražikovega tabora«, kar mu daje avreolo čistega in nepokvarjenega glasu resnice. Dejansko pa je le kanonfuter ideološke vojne, ki jo v svojem shematskem in moralističnem simplicizmu ni zmožen dojeti niti v najosnovnejših niansah. Je brodolomec Hladne vojne, tip naivnega zahodnega intelektualca, proti katerim so nastopili resnični kritični levičarji, ki so bili sposobni konsekventno misliti svojo ljubezen do svobode, enakosti in pravičnosti: ljudje, kot so bili George Orwell, Albert Camus ali Ignazio Silone.

Ljudje, kot je spoštovani gospod Noam, pa nam v ničemer ne pomagajo pri refleksiji o vse bolj klavrnem stanju demokracije v Združenih državah ali o zapletenostih arabsko-izraelskega spora, saj se utrdijo na že začrtanih okopih in se spremenijo v izložbene intelektualce strankarskih aparatčikov. Argumentirati, da je Hezbolah zgolj politična organizacija kot vsaka druga (in pri tem zamolčati obstoj njenega vojaškega in terorističnega krila in vire njenega financiranja) je enako nesprejemljivo, kot če bi trdili, da izraelska vojska vedno postopa z brezhibno spoštljivostjo do človekovih pravic; da niti ne omenimo, da ga njegova legitimacija Miloševića ne dela nič boljšega od libertarcev, ki poveličujejo Pinochetov Čile kot uspešen družbeni model.

Pri branju Chomskega me je presunilo boleče spoznanje: centristi smo odvečni ljudje. To se mi je zgodilo že drugič v enem letu (prvič je bilo, ko sem bral Israel: Start Up Nation, kjer avtorja Saul Singer in Dan Selor judovsko državo prikazujeta v pretirano idilični podobi). Odvečni smo, ker motimo barvno uglašenost črno-belih klišejev, ker vsako debato skalimo z neprijetnimi dejstvi in »čudnimi« protiargumenti, ki niso vzeti iz nobenega od uveljavljenih arzenalov; ker se nas ne da spraviti v nobeno škatlico. Navadna jajca, boste rekli. Tudi v redu. Važno je, da ideološki pingpong ni edina igra v mestu. Kar se mene tiče, mi ni žal intimnega srečanja s Chomskim. Še en razlog več, da zaupam le preverljivim dejstvom in rigoroznim analizam znanstvenega družboslovja ter uravnovešenim spoznanjem samorefleksivne humanistike. Od ideoloških fobij in ekstaz pa sem danes še bolj kritičen kot pred dvema tednoma. Hvala vam, stric Chomsky.

Advertisements

8 thoughts on “Intimno srečanje z Noamom Chomskim

  1. Dober prispevek! Slabe knjige imajo vsaj ta razlog obstoja, da lahko pišemo o njih … Chomsky je v nekem lingvističnem delu napisal nekaj takšnega: “Zanimive so tiste teorije, ki so informativne, ki niso parafraze vednosti, ki si jo delimo vsi. Generativna gramatika (tj. Chomskyjeva lastna teorija jezika) je interesantna zato, ker nam pove nekaj novega o tem, kako se ljudje naučimo jezika. Politične teorije pa so po drugi strani nezanimive, saj so zgolj razširitve moralnih sodb, ki si jih itak delimo vsi. Vsi vemo, kaj je prav, kaj je treba storiti, kaj je v dani politični situaciji dobro in kaj zlo. Zato nam politična teorija ni potrebna: treba je zgolj izpostavljati dejstva, ljudi okoli sebe moramo obvestiti o dejstvih.”

    To je po mojem jedro politike Chomskega. Obstaja nek politični common sense – ki je hkrati tudi moralni common sense – zaradi katerega je vsaka debata o finesah odveč. Ob zadostni informiranosti lahko vsi ugotovimo, da je neka nepopolna politika praktično identična fašizmu, tako kot lahko ob absolutni obveščenosti vsi prepoznamo avtentično demokracijo (denimo Chavezov tip oblasti). Toda ker ljudje podpirajo politiko, kot je bila Busheva in kot je danes Obamova, ali ker ljudje podpirajo Izrael, lahko sklepamo, da so ta dejstva prikrita na sistematičen in absoluten način. Od tod dve temeljni podmeni Chomskyjeve politike: na eni strani univerzalni common sense, ki lahko brez pomišljanja razsoja o dobrem in zlem, na drugi strani absolutna ideologija, ki lahko kljub vsej njegovi evidentnosti utiša ta common sense. Na eni strani absolutna suverenost moralne sodbe, na drugi strani absolutna moč ideološke mistifikacije.

    Njegova lingvistika je dost boljša, vredna je branja. V lingvističnih spisih Chomsky koristno uporabi to, v čemer je pač dober: v neprebojni, čisto logični argumentaciji. V politiki pa ta stil mišljenja nujno propade.

    Like

      • Avtor linkanega teksta pravi o Chomskem: “I think it’s the correct posture intellecutally and, also, that it’s a particularly American one.” S tem zadnjim delom se strinjam, in sicer v nasprotju s Krištofom, ki Chomskega postavi na stran protiameriških mislecev. Chomsky ni tipični protiameriški intelektualec, ki bi na oddelku za comp. lit. ali postkolonialne študije predaval o dekonstrukciji in Marxu. Meni se prej zdi, da spada med tiste ameriške intelektualce, ki ZDA in establishment kritizirajo iz perspektive neke določene ameriške tradicije, tradicije Walta Whitmana, Marka Twaina, Hemingwayja, delno Rortyja in tudi, zakaj pa ne, Michaela Moora. Imaš figuro tega no bullshit, pokončnega, nepodkupljivega skeptika, skozi katerega govori demokratični common sense. Ta figura (ki je, mimogrede, vedno tudi beli moški!) se bojuje proti prevarantski oblasti in hkrati proti obskurantizmu intelektualnih elit. Chomsky ni nikoli skrival svojega sovraštva do Derridaja, tudi v debati s Foucaultom je nastopil proti postmodernističnim trendom, lani je zelo ostro napadel Žižka … Skratka, kritizira ZDA, nedvomno, toda pri tem črpa iz ameriških, in ne evropskih virov.

        Like

          • On producira skeptike. Nič več, nič manj. Poglejte si kakšno njegovo predavanje. Tam se vidi, da kdaj pa kdaj namerno “laže”, da bi poslušalci dvomili tudi v njega in tako prišli do lastnih zaključkov. Take zadeve se sicer težko “prebere” iz knjig, je pa jasno da ne želi fan-atikov, ki bi mu slepo sledili.

            Nekateri temu rečejo ameriški pragmatizem.

            Like

  2. Pingback: Kritika konservativna: Intimno srečanje z Noamom Chomskim - Časnik

  3. Sicer Noama Chomskega nikoli nisem bral, sedaj pa sploh ne mislim z njim zgubljati časa, življenje je za take stvari prekratko, bom ponovil samo kratko modrost, ki popolnoma opiše te zadetke kot so NC. Fašisti prihodnosti, se bodo oklicali za antifašiste. W. Churchill

    Like

  4. Pred leti sem se lotil njegovega Somraka demokracije, a nisem tam našel nič takega, česar ne bi našel v našem dnevnem časopisju. Verjamem, da je velikan na področju jezikoslovja, kar pa se politike tiče, se mi zdi čisto povprečje.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s