Biti konservativec – primer Louisa de Bonalda

Na internetnem portalu Kritika konservativna je bilo objavljenih že več tehtnih prispevkov o konservativni politični misli. Pozorni bralec je medtem gotovo že ugotovil, da definicija konservatizma nikakor ni nekaj preprostega. Kot sem že skušal pokazati v svojem prispevku, je prav ta »izmuzljivost« ena od bistvenih atributov konservatizma, ki zavrača ozko ideološko mišljenje.

V pričujočem prispevku se bomo skušali bistvu konservatizma približati na drugačen način in sicer prek prikaza življenja in dela enega izmed velikih konservativnih mislecev in državnikov. Naš case study bo »soimenjak« avtorja teh vrstic, francoski plemič Louis de Bonald. Bonald je v slovenskem prostoru, a tudi širše, praktično neznan avtor, čeprav prav njegova dela nedvomno predstavljajo enega izmed vrhuncev francoske protirevolucionarne misli. Zato si gotovo zasluži nekoliko podrobnejšo predstavitev. Iz našega stališča je zanimiv posebno zato, ker predstavljajo tako njegovo zasebno življenje kot javno delovanje enovito celoto (za razliko od denimo njegovega sodobnika Chateaubrianda), ki nam lahko poda dober uvid v to, kaj pravzaprav praktično pomeni biti konservativec.

bonald

Konservativnost kot skrb za zemljo

Louis-Gabriel-Amboise de Bonald (1754-1840) je bil rojen v mestecu Millau v starodavni francoski pokrajini Rouergue. Bralec bi jo danes zaman iskal na zemljevidu. Francoska revolucionarna oblast je v tipični maniri radikalnih reformatorjev, ki brezglavo uničujejo vse, kar je staro in »nefunkcionalno«, starodavno pokrajino spremenila v prozaični departma Aveyron (imenovan po istoimenski reki). Ljubezen do gorate in trde domače zemlje, ki je Bonalda spremljala vse življenje, predstavlja bistveno sestavino samoidentifikacije ter končno konservativnosti. Velika napaka bi bila, če bi to razumeli v romantičnem smislu, kot byronovsko poetično idealiziranje narave oz. sentimentalizem. Kot poudarja ameriški prevajalec Louisa de Bonalda, Olaf Blum, je slednji svojo zemljo ljubil, čeprav je poznal njeno trdoto in neprizanesljivost. Svojemu prijatelju baronu von Senfttu je takole pisal o njej: »Srečen sem, da živim sredi dežele, daleč stran od meja, od bogastva in industrije. Živim v revni kmečki deželi, ki najbolje navdihuje verska čustva in zmernost.«

Za Bonalda je kmečko življenje inherentno konservativno. Kmet namreč vzpostavi tesno duhovno vez s svojo zemljo, prek nje izpolnjuje svoje poslanstvo skrbnika, ki mu ga je dodelil Stvarnik. Preko takega »lokalnega patriotizma« človek izoblikuje svoj značaj, kar mu pomaga pri zasledovanju dobrega. Cenil je težko ročno obdelovanje zemlje, kar je izkusil na lastni koži. Po vrnitvi iz emigracije se je namreč z vsemi silami vrgel v obnovo svojega posestva, ki je med revolucijo hudo trpelo. Iskreno ljubezen do domače zemlje dobro ilustrira naslednji citat iz pisma sinu Mauricu: »Imeli smo sijajno žetev sena, a trmasta suša nas je spravila ob vso letošnjo pšenico. Nič nismo pridelali na Larzacu, nič na Causse, nič na Caumels. Henrietta je vzgojila lepe jerebice, ki podnevi tekajo naokrog, ponoči pa se vrnejo. Kmalu bom začel z deli za preusmeritev reke … Bourrie mi je prinesel čudovitega ovčarskega psa. Vidiš, dragi prijatelj, opisujem ti podrobnosti, ki sem jih imel rad, ko sem bil tvoje starosti. Veseli me, da te zanima stanje naše zemlje, ki je bila naš ponos v vseh težavah.« Zato si ni težko predstavljati, da je Bonald obsojal modo 18. stoletja o umetnem oblikovanju narave, ki se je kazalo v t. i. angleških vrtovih. Zanj je bil to znak »rousseaujevstva«, lažnega sentimentalizma, ki z resnično ljubeznijo do zemlje nima nič skupnega.

Tradicionalni kmečki način življenja se je med revolucijo znašel pod številnimi napadi. Tak napad je Bonald videl npr. v zakonu o obvezni delitvi premoženja staršev med vse otroke. S tem je bila ukinjena pravica primogeniture, ki je v kmečkem okolju opravljala pomembno socialno funkcijo. Brez nje je namreč prihajalo do drobljenja kmetij, kar je uničevalo kmete in ustvarjalo brezposelni in brezpravni proletariat, ki je bil močno dovzeten za radikalna gesla jakobincev in drugih revolucionarjev.

 

Konservativnost kot skrb za skupnost

Bonald je izhajal iz starodavne plemiške rodbine, ki je že stoletja opravljala pomembne funkcije v državni upravi in vojski. Šolal se je na Collège de Juilly, ki so ga vodili oratorijanci. Slednji so za razliko od jezuitov v šolski kurikulum hitro prevzeli kartezijansko filozofijo in empirične znanosti. Vpliv take izobrazbe je opazen v njegovih delih, ki so pisana v izrazito »matematičnem«, mestoma težko berljivem slogu.

Njegove življenjske poti na tem mestu sicer ne bomo podrobno opisovali. Povejmo le, da je po začetnem navdušenju nad revolucijo to kmalu splahnelo in Bonald je postal eden najglasnejših kritikov novega režima, zato je moral 1791 emigrirati v Porenje. V tem času so začeli nastajati tudi številni njegovi politično-filozofski spisi, kot npr. Essai Analytique sur les Lois Naturelles de l’Ordre Social ali Législation Primitive. Z njimi se je uveljavil kot vodilni monarhistični mislec poleg Josepha de Maistra in Renéja de Chateaubrianda. V politično življenje se je aktivno vključil v času burbonske restavracije, ko je mdr. postal tudi eden izmed 40 »nesmrtnih«, tj. članov Francoske akademije. Po revoluciji 1830 je zapustil politično prizorišče in se posvetil skrbi za svoje posestvo.

Bonaldova dela so raznovrstna in obsežna, zato bomo predstavili le nekaj poudarkov v njegovi misli. Ukvarjal se je z najrazličnejšimi vprašanji, skozi katere pa se kot rdeča nit vleče obračun z revolucijo. Slednjo je videl kot izdajo Francije, kot izdajo francoskih institucij – monarhije, plemstva in Cerkve. Če je Edmund Burke podal tehtno obrambo predsodkov kot združene modrosti brezštevilnih rodov, lahko pri Bonaldu najdemo enega najboljših zagovorov vloge plemstva oz. (če apliciramo na današnjo družbo) družbenih elit nasploh. Slednjih po Bonaldu nikakor ne določa njihovo bogastvo, temveč vloga, ki jo opravljajo v družbi. Plemstvo je predvsem služenje – plemič, ki se vdaja le razkošju, zanemarja svoje najsvetejše dolžnosti. Plemič je odgovoren za svojo skupnost, je njen naravni voditelj, sodnik in zaščitnik. Njegovo mesto je zato doma, sredi svoje družine in sredi svojih ljudi, njegovi visoki funkciji pristaja le skromno in preprosto življenje. Prav zaradi teh posebnih dolžnosti uživajo tudi nekatere druge pravice kot običajni ljudje.

Danes se nam tako razmišljanje seveda zdi iluzorno. Francosko plemstvo, kot ga poznamo denimo iz Laclosa, je popolnoma odpovedalo svojim dolžnostim in poznalo le še pravice. Zato ga lahko primerjamo z sodobnimi elitami, ki jim je (v najvišji meri) služenje svoji skupnosti tuje. Prav tako kot francosko plemstvo so slednje pozabile na svoje dolžnosti, ki edine lahko legitimirajo tudi njihove pravice. Te so brez njih le neupravičen privilegij.

 

Konservativnost kot skrb za družino

Končno se moramo obrniti še k skrbi za prvo skupnost, tj. za družino. Revolucija je močno napadla in prizadela družino s sekularizacijo poroke ter z nujno povezano legalizacijo ločitve, ki je bila obema partnerjema na voljo že zaradi osebnostne neskladnosti. S tem je bila porušena poroka, kot je obstajala v Franciji skorajda tisočletje, nad otroki pa je zavisel Damoklejev meč ločitve. Na mesto služenja družini kot prvobitni skupnosti je stopila osebna egoistična volja posameznika oz. njegova pravica do samouveljavitve. Obračun z revolucijo je zato viden tudi pri Bonaldovih spisih o družini in zakonu.

Prav esej Du Divorce je danes mogoče njegovo najbolj znano delo. V njem je sistematično podal svoj pogled na institucijo družine ter jo umestil v širšo družbo. Zanimivo je, da je kot globoko veren katoličan podal čisto sekularne argumente proti ločitvi. Predvsem je zavrnil razsvetljensko tezo, da družba temelji na družbeni pogodbi, ki jo sklenejo avtonomni posamezniki, katerih avtonomijo mora država nato ščititi. Za Bonalda posameznik pravzaprav ne obstaja, saj je vsak človek odvisen in definiran prek urejenih odnosov s soljudmi. Družba je le urejena množica odnosov, drugače niti obstajati ne more. Družbene težave torej nujno izhajajo iz napačne ureditve le-teh. Ker je vsak posameznik definiran prek odnosov z drugimi, so družbene, ekonomske, verske in moralne zadeve nujno medsebojno povezane. Eksperimentiranje z družino je torej norost, ki bo pripeljala do nepredvidenih družbenih posledic, saj so prav družinski odnosi inkubator za razvoj sleherne človeške osebnosti. Naloga države ni obramba avtonomije posameznika, temveč varovanje in urejanje družbenih odnosov.

Bonald je opozoril, da bo družba, ki dovoljuje javen preklic svete zakonske zveze, nujno postala banalna, plitka in neumna. Kajti če si ne moremo zamisliti niti svete in nedotakljive poročne vezi, si v življenju praktično ne moremo zamisliti ničesar drugega kot čimprejšnjo izpolnitev svojih želja. Zato je (deloma preroško) opozoril, da bo tako mladostniško zasnovana vizija družbe nujno privedla tudi do nazadovanja umetnosti: »Ker taki otročji ljudje vedno potrebujejo spektakel, bodo njihovo brezdelje napolnile lakajske norčije, harlekinske burke in detektivske zgodbe.«

Bonald se je torej z vsemi močmi vrgel v boj za ohranitev svetosti zakonske zveze, kar mu je deloma tudi uspelo. Med leti 1815 in 1823 je sedel v predstavniški zbornici, kjer mu je uspel njegov največji politični dosežek – dosegel je ukinitev ločitve, ki je v Franciji nato obveljala vse do leta 1884. Njegovi drugi predlogi, kot denimo ponovna uvedba cehov, uzakonitev primogeniture ter nedeljivosti kmečkih posesti, pa niso bili uspešni.

 

Bonald danes?!

Marsikateremu bralcu se je to pisanje verjetno zazdelo kot prazno teoretiziranje, ki z realnostjo nima veliko skupnega. Morda je kdo v tem videl argument, da sodobni konservatizem s starim res nima veliko skupnega in je konservatizem torej v bistvu čisto partikularen. Sam menim drugače. Čeprav danes kmečka družba ne obstaja več, čeprav nimamo več plemstva in čeprav je govoriti o prepovedi ločitve v javnosti tako rekoč nepredstavljivo, so osnovne maksime Bonaldove filozofije še vedno veljavne in, da, tudi aktualne. Biti konservativec po Bonaldu pomeni varovati družino, skupnost in naravo. Ko se odločimo postaviti družino in dom pred materializem in ugodje ter smiselno delo in pripravljenost služiti drugim pred iskanje dobička, tako tudi sodobni ljudje sledimo Bonaldovi misli.

Advertisements

6 thoughts on “Biti konservativec – primer Louisa de Bonalda

  1. Torej konservativnost kot je predstavljena tukaj pomeni predvsem restavracijo ancien regima v takšni meri, kot je le še sploh mogoče?

    Like

    • Žal ste popolnoma spregledali poanto. Svetujem vam, da članek skušate počasi prebrati še enkrat. Če pa imate kakšno konkretno vprašanje oz. če vam kakšen pasus ni jasen, vam rade volje poskušam odgovoriti.

      Like

      • Žal ne, ali pa ste ga slabo predstavili. Fevdalna legitimacija elite, skupnosti do največ 5000 duš (ker v večjih pač pokroviteljska osebna “očetovska” skrb ne deluje več), so vrtenje koledarja stoletja nazaj. anahronizem, zazrt v omejenost provincialnega vrtička. Preklic zakonske zveze je v nekaterih drugih kulturah od nekdaj mogoč, pa niso zato postale banalne.

        Z legitimacijo elit imamo tudi sedaj precejšnje težave in predstavljam si, da bi lahko kak pisec po kakšnem prevratu lahko napisal dobro argumentiran slavospev idealu meritokracije, vendar je težavai tudi tu, kot nekdaj v Francij, da deluje kvečjemu še v kakšnem zakotju, ne pa več recimo v finančnih središčih oz. v Parizu.

        Če so Bonaldove maksime morda res trajne, pa gotovo niso povsem nespremenljive, kot ste celo sami zapisali za posameznike, ki so del prepleta odnosov in vezi in ne popolnoma avtonomne celice, pa podobno velja tudi za pojme kot so skupnost, družina in celo narava (sic), ki so del družbenih razmerij, pričakovanj, delovanja, ki se spreminjajo in na novo vzpostavljajo.

        Like

        • Torej, prispevek je sestavljen iz dveh delov, ki se medsebojno prepletata. Po eni strani se gre za predstavitev Bonalda kot človeka in njegovega dela (v zelo shematični maniri seveda), po drugi pa je namen članka najti osnovne maksime, na katerih je njegova misel zgrajena. Kaj je v njej takega, kar je bistveno in presega partikularno zgodovinsko situacijo.

          Če se z zaključki glede tega ne strinjate oz. se vam te vrednote danes zdijo nerelevantne, je to vaša legitimna pravica. Ni pa pošteno članka obtoževati, da se zavzema za restavracijo družbenih razmer izpred leta 1789, ker tega ne počne. Zavzema se le za ponovno preučitev in tudi uveljavitev izpostavljenih vrednot – skrbi za družino, skupnost in naravo. Skratka za iskanje univerzalnih in večnih resnic v našem partikularnem zgodovinskem trenutku, če tako hočete.

          Liked by 1 person

          • Moj zadnji komentar pa ima celo tri dele, v prvem govorim o neadekvatnosti Bonaldove misli, da bi naslovila že probleme njegovega trenutka, da je tam najti kaj več kot regresijo, v drugem o analognih težavah pri analizi sedanjega trenutka in v tretjem se dotaknem večnosti :-P

            Glede slednje pa, ko boste naslednjič rajžali proti Monakovem, si le vzemite čas za eno od omenjenih večnih vrednot in se ob poti ustavite v eni še najbolj naravnih pokrajin v teh koncih v Lungau-u (to je tam med tuneli, kjer morate plačati cestnino), če malo zavijete z avtoceste, se morda znajdete celo v dolini, na kateri boste na eni strani videli zbuldožerirane terase na katerih Sepp Holzer goji češnje in celo kakšno oljko, na drugi pa erodirano pobočje z od lubadarja načeto smrekovo monokulturo. Za katero naravno naj se tukaj zavzemam, naj se strinjam s kmetijsko birokracijo in trdim, da je edino pravilno (in tradicionalno) saditi smreke, ali naj potegnem z alter permakulturniki, da je fino na 1500m n.v. v alpah gojiti oljke, kaj od tega pa je pravzaprav večno? Potem pa bi lahko rekla še kakšno o družini.

            Bonalda sam nisem bral, komentiram samo vašo predstavitev.

            Like

  2. Hvala za tale članek, zelo mi je blizu razmišljanje.

    “Za Bonalda posameznik pravzaprav ne obstaja, saj je vsak človek odvisen in definiran prek urejenih odnosov s soljudmi. Družba je le urejena množica odnosov, drugače niti obstajati ne more.”

    Tu gre tudi za vprašanje čustvene inteligence, kot enem izmed vidikov inteligentnosti (poleg splošne, prostorske, matematične in telesne). Posameznik čustvene inteligence ne rabi.

    Sodobna nevrološka znanost definira čustveno inteligenco takole: “S pomočjo inzule in cingulne skorje smo zmožni čutiti, kaj čutijo drugi. Posebej specializirani “zrcalni nevroni” v korteksu pa nam pomagajo razumeti, kaj drugi delajo, ker se sprožajo, kakor da bi to delali mi sami. Empatija je pomemben del socialne inteligentnosti.” (Iz publikacije o razstavi “Možgani – zgodba od znotraj”.)

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s