“Sladke pijače” – aktualni sovražnik narodnega zdravja

Coke Confronts Its Big Fat Problem(Vir: Businessweek)

Obeta se nam nov davek. Pogajanja s sindikati so pač – v maniri slovenskega dogovornega gospodarstva – kot že neštetokrat bila zaključena v zadovoljstvo vodstva četrte veje slovenske oblasti, ki ima v naši demokraciji tako ali tako praviloma zadnjo besedo. In manjkajoča sredstva je potrebno nekje najti.

Povedano drugače – vlada mora najti denar in ob omejenem manevrskem prostoru je za to potrebno biti iznajdljiv in inovativen ali pa preprosto kopirati „dobre zglede“ iz tujine (na primer zibelke neliberalne demokracije Madžarske). Predvsem je pogosto treba biti tudi samovoljen. Dodatna sredstva je potrebno pač najti tako ali drugače in tudi tam, kjer to do sedaj ni bilo običajno. Značilna instrumenta, katerih se je oblast lahko poljubno poslužila, ko je bilo denimo potrebno dvigniti plače uradnikom, so bile do sedaj predvsem trošarine na goriva in tobak. Zdaj se jima, kot kaže, pridružuje še davek na „sladke pijače.“

Kaj je s tem narobe? Saj gre vendar za zdravje naših otrok, za katere je znano, da so v povprečju predebeli! Razen tega sladkorna bolezen ni mačji kašelj za zdravstveno blagajno, bolezni srca in ožilja prav tako ne!

Verjamem, da mnoge zagovornike tega davka v osnovi vodijo dobri nameni. Med drugim se kot enega tehtnejših razlogov navaja podporo zdravnikov, ki vsekakor najbolje poznajo razsežnosti in resnost posledic prekomernega uživanja sladkorja.

Kar pa v ničemer ne spremeni dejstva, da je predlagani davek arbitraren in diskriminatoren. Da je celotna kampanja, ki poteka že nekaj časa, demagoška. Da je edina logika, na podlagi katere je takšne zakone moč utemeljiti, malone fašistoidna. In da navsezadnje verjetno v ničemer ne bo bistveno prispeval k zdravju državljanov, saj to tudi ni njegov resničen namen.

Pojdimo lepo po vrsti.

Če pustimo ob strani histerične manihejske kampanje, se bolj razumne strategije utemeljevanja tovrstnih davkov običajno opirajo na dejstvo, da ljudje z nezdravim načinom življenja v prerezu potrebujejo več zdravstvenih storitev. Pomenijo večje tveganje in s tem strošek. Logična in poštena rešitev bi bila torej višja zavarovalna premija za rizične zavarovance.

Ker se količina vnosa „nezdravih snovi“ od osebe do osebe razlikuje, ker je to praktično nemogoče nadzorovati, in ker je pri nas zdravstveno zavarovanje tako ali tako pretežno podržavljeno, bi predstavljalo sprotno plačevanje „po porabi“ najbrž resnično najbolj praktičen in verjetno tudi najpravičnejši način vplačevanja takšnega dodatnega zavarovanja. To pa se zdi v praksi identično denimo plačilu „davka na sladke pijače.“

Kje je torej sploh težava?

Težava se skriva v preprostem dejstvu, da tu ne gre za dodatno zavarovanje, temveč za čisto navaden davek s čisto navadno namembnostjo. Da sredstva zbrana z njegovo pomočjo ne bodo namenjena izrecno zdravstveni blagajni, ampak poljubni proračunski porabi. Da torej cela zadeva nima nobene zveze s poštenim plačevanjem zdravstvenih storitev in da gre preprosto za nov način polnjenja proračunske luknje. Česar vlada niti ne skriva, saj sama navaja, kako bo v proračun priteklo dodatnih 8 milijonov evrov.

Gre skratka za arbitraren davek, naložen določeni skupini, ki se od preostale populacije razlikuje v tem, da ima rada in kupuje določene proizvode. Zanj v resnici ne obstaja nobena druga utemeljitev od argumenta moči in samovolje – „obdavčili vas bomo, ker to pač lahko storimo.“ Vsi zraven pritaknjeni plemeniti nameni so navadno zavajanje.

Porabniki „sladkih pijač“ bodo posledično, proporcionalno gledano, za enake javne storitve prispevali več od neporabnikov. Kako se že temu reče v običajnem jeziku? Diskriminacija. Tudi izraz „kraja“ ni popolnoma zgrešen. Načelo no taxation without representation tu pade na celi črti. Je morebiti hkrati z davkom predlagan dodaten sedež v parlamentu, rezerviran za predstavnika pivcev „sladkih pijač“?

Res je, da imamo tovrstnih davkov – da ne omenjam para-davkov – že kar nekaj. Šolski primer so trošarine na tobak. Nenavsezadnje spadajo sem tudi različni dohodninski razredi. Neproporcionalna obdavčitev prebivalstva je tako prej pravilo kot izjema. A golo ugotavljanje (slabega) stanja ne more služiti za argument, da tej neugledni druščini dodamo še eno tovrstno davščino.

„Toda,“ bi kdo porekel , „izbira je vendar prosta. Nihče ni prisiljen kupovati teh pijač in plačevati davka.“ Res je. Nihče ni prisiljen. To je, kot bomo videli, tudi ena glavnih tez pričujočega članka. A če bi kdo resno verjel, da se bo zaradi davka na „sladke pijače“ večina ljudi dejansko odpovedala njihovemu uživanju, si vlada danes ne bi mogla obetati dodatnih osmih milijonov na leto.

Pa četudi bi vsi „plemeniti nameni“ bili iskreni! Ne spomnim se, da bi svoje izvoljene predstavnike kdaj pooblastil, da takole, po očetovsko, skrbijo za to, da bom razvijal zdrave življenjske navade. Da se ukvarjajo s tem, da državljani Republike Slovenije ne bodo popili preveč Coca-Cole.

Še bolj kot predlog sam pa je priskutna histerična in demagoška kampanja, v kateri servilno sodelujejo glavni slovenski mediji. Moram reči, da se mi je prav zasmilil direktor Radenske, ko ga je novinar ene najbolj gledanih TV postaji pred vesoljno Slovenijo v očitajočem tonu zasliševal, ali se sploh zaveda, koliko sladkorja je v litru neke osvežilne pijače. Kaj naj bi možakar odgovoril? Da dobro ve, kaj piše na etiketi? In morda še to, da siljenje kogarkoli k nacejanju z Oro do sedaj ni sodilo med njihove poslovne strategije?

Taisti novinar ni bil zmožen upoštevati dejstva, da mora količina sladkorja (in drugih snovi) biti zapisana na etiketi. Da si to vsakdo lahko prebere in da nihče nikogar ne sili v nakup. Zagotavljanje obveščenosti potrošnika je dejansko ena izmed nalog države in prav je tako. A kako zanimivo, se v tako rekoč vsakdanje zavajanje in pogosto celo neposredno laganje v reklamah politiki redko obregnejo (povsem bi se strinjal z omejitvami marketinških prijemov, ki ciljajo na otroke!). Ko gre za uvedbo novega davka, pa se naenkrat čutijo dolžni zaščititi potrošnika – pred njim samim.

Po mnenju vlade, „stroke“ in nekaterih novinarjev je slovenski potrošnik očitno nepismen ter nezmožen odločati o tem, kaj je dobro zanj. Potrebuje viteško zaščito naše sedme sile, ki ga – skupaj s pristojnimi inštancami – lahko edina obvaruje pred malopridnimi nakanami industrije osvežilnih napitkov. V teh izrednih razmerah, ko nam sladke pijače nezadržno pronicajo skozi vse pore našega družbenega organizma, pa je oblast dolžna odločnega posega, kajne?

Če logiko propagande za davek na sladke pijače vzamemo resno, je glavna premisa jasna: državljani so nedoletni, nebogljeni otroci. Naloga države je, da zanje skrbi, jih usmerja in jih tudi vzgaja. Državni paternalizem je nekaj normalnega in zaželenega.

Če to premiso sprejmemo, moramo sprejeti tudi njene možne nasledke. Potencialno nezdravih praks – ali takšnih, ki se komu zdijo takšne – je nešteto, torej je tudi nešteto področij, kamor se država eventuelno še sme (bi se morala) vmešati. Naj mi kdo prosim navede splošno načelo, s katerim bi lahko postavili jasno mejo, ob kateri se bo morala oblast v svojih iskreno ali neiskreno paternalističnih težnjah ustaviti! Brez njega ni ovire na poti v mehki fašizem.

Tudi če sprejmemo načelo, da sta direktna prisila in prepovedovanje sicer nedopustna, omejevanje in spodbujanje s pomočjo davkov pa dopustno, stvar ni kaj dosti drugačna. Ne gre le za to, da so tudi davki orodje prisile. Osnovna nevarnost je enaka. Kje je zagotovilo, da jutri ne bomo deležni davka na slaščice? Pojutrišnjem na bel kruh, mesne izdelke, živila s „preveč“ mlečne maščobe? Morda še na kavo in čaj? Zakaj ne na nasilne filme? Kje je meja? Možnosti so neizčrpne, precedens pa ustvarjen.

Ni je reči, ki je ne bi bilo mogoče predstaviti kot nezdravo in tega tudi „dokazati“ z ustreznimi raziskavami. Tudi uporaba interneta, ki ga je pred kratkim neuspešno skušala obdavčiti madžarska vlada, ima nesporno lahko marsikatere slabe posledice za zdravje. Ta trenutek je javno mnenje še takšno, da tak predlog ni uspel. A počakajmo kako desetletje ali dve. Ljudje se lahko navadimo marsičesa in hitro pozabljamo. S trenutnim trendom, ko arbitrarno obdavčevanje vsega mogočega postaja norma se zna zgoditi, da davek na internet čez čas ne bo več izzval česa več od godrnjanja manjšine. Stvari, ki bi se nam danes zdele nezaslišane, lahko sčasoma postanejo norma.

Naj zadevo pogledamo s te ali one strani – bodisi kot na zgolj pritlehen način črpanja dodatnih sredstev, bodisi kot na resnično težnjo oblasti, da s pomočjo sredstev prisile usmerja državljane k bolj zdravemu načini življenja. V obeh primerih je zelo problematična.

Najbolj problematično pri vsem skupaj je to, da se v prevladujočem javnem diskurzu tovrstne politike in njihovi „argumenti“ obravnavajo kot povsem neproblematični, kot edini resen protiargument pa navaja oškodovan interes proizvajalcev in prodajalcev.

Konec koncev ne gre za obskuren davek, ki na kratek rok res ne bo nikomur povzročil resnejše škode. Če bi šlo le za tistih nekaj 10 centov več, kolikor bo po novem stala plastenka osvežilne pijače, ne bi bilo vredno pisati teh vrstic. Gre za načela. In popolna odsotnost teh v v razpravi je tisto, kar je resnično zastrašujoče. Še huje – niso odsotna le načela, temveč v večji meri tudi razprava sama.

Tisto kar zapolni mesto odsotne razprave, so že omenjene histerične kampanje, ki iz neke sicer resnično nezdrave stvari ustvarijo družbenega demona. Posredno pa se s tem demonizira tudi tiste, ki imajo to nezdravo stvar radi. Kako bi sicer bilo upravičeno, kaznovati jih z dodatnim davkom? Ne rečejo jim v angloameriškem svetu kar zaradi lepšega „vice taxes.“

Vsem podpornikom davka na sladke pijače toplo svetujem, naj ne bodo preveč presenečeni ali jezni, ko bo vlada obdavčila kako dobrino ali dejavnost, ki je draga njim samim. To se lahko zgodi kaj kmalu.

Advertisements

One thought on ““Sladke pijače” – aktualni sovražnik narodnega zdravja

  1. Pingback: Kritika konservativna: “Sladke pijače” – aktualni sovražnik narodnega zdravja - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s