Za kaj se borimo na desnici (del I.)

Politična razporeditev se razlikuje od države do države, posledično obstajajo razlike tudi glede specifičnih interesov določenega političnega pola. Predvsem v Evropi so ti zelo odvisni od preteklih zgodovinskih izkušenj, predvsem v minulem krvavem stoletju, zlasti pa v času po drugi svetovni vojni.

V Italiji je na primer celotno povojno obdobje obvladovala Krščanska demokracija (Democrazia cristiana, DC), ki je po eni strani zagovarjala tradicionalne in konservativne vrednote, po drugi pa vodila neke vrste korporativni kapitalizem z močno socialno noto ter hkrati izvajala skrajno pragmatično, skoraj tehnokratsko politiko. Zato veliko število ljudi, ki bi jih lahko imenovali interesni volivci, na Apeninskem polotoku voli stranke desnice. To so, da se razumemo, volivci, ki hočejo ohraniti bodisi osebne bodisi korporativne privilegije, ki so jih nakopičili skozi finančno napajanje iz javne blagajne in paradržavnega gospodarstva v dolgih desetletjih hladne vojne. Pri nas takšni volivci glasujejo skoraj izključno za stranke levega centra (LDS, SD, DeSUS, SMC).

Berlusconijeva Naprej Italija in kasneje Ljudstvo svobode se je sicer rada predstavljala kot predstavnica podjetniške in napredne Italije, a dejansko so njeni uspehi temeljili na podpori interesnih volivcih nekdanje Krščanske demokracije (pa tudi njene dolgoletne zaveznice Socialistične stranke). Pri Berlusconijevem projektu je šlo za cinično kleptokracijo, ozaljšano z barvami ideološkega antikomunizma , ki je slonela interesnih volivcev starega sistema. Skratka: enak fenomen kot Jankovićeva Pozitivna Slovenija, le z drugim ideološkim predznakom, ki je posledica različne zgodovine.

Toda kljub temu vendarle obstajajo neke obče razlike, ki združujejo tako levico kot desnico po vsej Evropi (da ne rečem po celem svetu). Nekaj teh vidikov smo se, iz različnih pogledov, poskušali dotakniti v zadnjih mesecih na tem portalu.

V tem sestavku bom skušal podati nekaj izhodiščnih točk, za kaj se desnica v Sloveniji tukaj in zdaj bori (oziroma bi se morala boriti). Upam, da bo moje izvajanje vsaj okvirno razložilo, zakaj so konservativci in liberalci v Sloveniji politični zavezniki – oziroma bi po naravi stvari to morali biti.

Slehernik

Medtem ko levičarska misel v jedro svoje misli postavi ljudstvo, kot edini politični subjekt, ki nastopa na zgodovinskem prizorišču in ki si mora izbojevati svojo suverenost in oblast, stoji v samem jedru desničarske misli posameznik – slehernik. To pomeni, da je slehernik izvorno pred družbenimi odnosi oziroma da slehernik, zaradi svoje takšnosti, te sploh omogoča. Slehernik namreč ni nek čisti individuum ali neki nosilec dobrega, ki bi ga neurejeni družbeni odnosi izmaličili, temveč je slehernik, takšen kot je, vedno bistveno odprt do okolice in zaradi tega vedno že vpet v okolico, v razmerja s soljudmi. Zato je v skladu s svojim dostojanstvom do te okolice bistveno odgovoren. To pa zato, ker je poleg horizontalne odprtosti – torej urejanju medosebnih odnosov na ravni vsakodnevja (to, čemur pravimo politika), slehernik odprt tudi v horizontalo – torej to, čemur pravimo svobodna volja delati dobro. Zato je slehernik bistveno dinamično in problematično bitje, saj v svojem bistvu nima nikakršne gotovosti, kako bivati, in se zato nenehno zaletava ob moralna vprašanja. Družbenost zatorej ni nekaj, kar bi bilo dano od zgoraj, neka samostojna enota (ta bi namreč predpostavljala statičnega subjekta, reduciranega na gradnika višje enote), temveč je nekaj, kar se dogaja med posamezniki.

To pa zato, ker, kot smo poudarili, slehernik ni čist, temveč se formira skozi določene skupnosti in institucije in jih hkrati soustvarja. Poroka in družina sta gotovo ene izmed takih institucij, ki jih s svojim delovanjem in odločitvami nenehno soustvarja. Čeprav je poroka tu že tisočletja, sta njen obstoj in način, kako je materializirana, še vedno povsem odvisna od vpletenih. Nobena institucija ne obstaja kar sama od sebe, po inerciji, temveč potrebuje svoboden sprejem in zavezo s strani konkretnih posameznikov. Enako velja za lokalno cerkev, vaško skupnost, mestno življenje, četrtne skupnosti, takšna in drugačna interesna, kulturna, socialna ali cehovska združenja. Čeprav so jih določeni posamezniki v času vzpostavili, je njihovo delovanje (in prenos) povsem odvisen od posameznikov tu in zdaj, ki tako kot vsi trpijo dejstvo, da na tem svetu živijo zgolj enkrat in zato ne vejo povsem, kako živeti. Vse (ali vsaj večina) teh institucij so nastale ravno iz želje po ustvarjanju nekega dobrega, ki gre onkraj zgolj bazično animaličnega zadoščanja potreb. Idiotes so namreč Grki pravili tistim ljudem, ki so se odpovedali skupnemu trudu za soustvarjanje dobrega.

Slehernik tako išče svoje bivanjsko izpopolnjevanje tudi in predvsem znotraj sodelovanja z drugimi posamezniki. Vinar se trudi ustvariti čim boljše vino, vendar – kaj je dobro vino, brez dobre družbe? Kuhar poskuša narediti čim bolj izbrane jedi – vendar naj bo še tako odlična, je hrana brez družbe neokusna in vedno nekoliko grenka. Še filozof bo težko pisal razprave, ne da bi računal, da ga bo kdo bral.

Seveda vsem ni dano ali omogočeno ustvarjati končne izdelke. To pa ne pomeni, da ne morejo kakorkoli drugače, po svojih močeh sodelovati pri ustvarjanju prostorov za kvalitetnejše bivanje: če ne drugače, vsaj tako, da sodelovanje v skupnosti omogočijo enemu posamezniku, ki mu bi to bilo – zaradi bolezni, globoke revščine ali napačnih odločitev – sicer onemogočeno.

(Ko danes gledamo na predmestna območja naše dežele, posejana s tako opevanimi hišami, zgrajenimi na jugokreditih, ne moremo ne začutiti žalosti nad atomiziranostjo in družbenim mrtvilom, ki vlada v njih.)

Seveda nobena družba ni popolna. Perfektne družbe ni. Je pa poskus človeka, da bi svoje dni na zemlji preživel v zasledovanju dobrega. Oziroma, če obrnemo drugače, nobena instanca, pa naj bo to država ali velika ideja, ne sme onemogočiti tega bistvenega in izvornega vidika medčloveškega občevanja, v katerem posameznik deluje v in skozi družbo v doseganju polnega življenja. Čeprav to pomeni, da bodo mnogi namesto izbire za zasledovanje dobrega in skupnostne dobrobiti izbrali obratno pot. Vendar tam, kjer ni možnosti zla, tudi ni prostora za dobro.

Vetraio

Prvotna akumulacija kapitala

Seveda, zavedamo se, da je današnji svet mnogo bolj kompleksen. Ljudi na Zemlji je toliko, kot še nikoli (samo na območju Slovenije ni še nikoli živelo toliko ljudi kot danes), naravnih virov in zemlje ni na pretek, družbeni, politični in gospodarski odnosi so mnogo bolj kompleksni, kot so bili v preteklosti. In vendar v določenih okvirih, tudi znotraj ekonomije, v jedru še vedno držijo poudarki, kot smo jih podali zgoraj. Ekonomija ni nikakršna invencija moderne zgodovine, temveč obstaja toliko, kolikor obstaja človek. Ekonomija zato ni nič drugega kot ena izmed oblik interakcije med posamezniki. Ta temelji na (implicitnem) pristanku posameznikov, da opravljajo tisto delo za druge, ki so ga zmožni ali ki ga znajo. Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno ta vidik medosebnih odnosov, ki nastane (oziroma bi nastal) samoniklo, iz same narave človeka takšnega, kot je (in ne takšnega kot bi moral biti), na ustrezen način institucionalizirati, seveda s posebnim ozirom na nujne omejitve, brez katerih bi se razkrojilo samo tkivo teh odnosov, ter na nujo sankcioniranja in onemogočenja tistih, ki posegajo v človeško dostojanstvo in fizično integriteto soljudi (to so razne oblike suženjstva, kamer nedvomno spadata tudi prostitucija ali zasužnjenost uničujoči odvisnosti, ki jo povzročajo trde droge).

Dejstvo je namreč, da neurejene gospodarske razmere onemogočajo prvotno in bistveno poslanstvo ekonomije – to je ustvarjanje dobrobiti in blaginje, ne le znotraj gospodarske sfere, temveč znotraj celotne medčloveške sfere. Da je dandanes realni sektor v sporu z javnimi službami in je popolnoma sovražno nastrojen do kulture, do te mere da praktično ne obstaja mecenstvo in še tisto, ki se pojavi, je takoj obsojeno in izpljunjeno, je hud pokazatelj tega, kako razbita in neuravnovešena družba smo postali.

Da bi razumeli, zakaj so ekonomske razmere pri nas tako neurejene, si moramo pri naših levičarskih sodržavljanih sposoditi koncept prvotne akumulacije kapitala, ki pa ga bomo prevedli v konkretnejšo, bolj realno sliko. Ta Marxov pojem pomeni nasilno in nepravično prisvojitev dobrin, bogastva in proizvodnih sredstev, ki jo izvede neka določena skupina ljudi (z nekoliko ciničnim in neprimernim imenom jo imenujmo »elita«); v želji po vzdrževanju tako vzpostavljene ekonomske moči ta »elita« nato vzpostavi politični sistem, ki to politično-ekonomsko moč legitimira in ohranja. Če sledimo takšni opredelitvi, lahko mirne duše rečemo, da se je prvotna akumulacija kapitala na Slovenskem zgodila v času po drugi svetovni vojni s t. i. nacionalizacijo. Če poskušamo stvar uzreti samo onkraj okrasja parol, lahko brez dvoma rečemo, da je bila nacionalizacija krivično prilaščanje lastnine, ki je pripadala že izoblikovani in oblikujoči se gospodarski in civilni sferi. Ker pa seveda nikoli ni lastnine brez lastnika, nacionalizacija ni povzročila, da so stvari postale »od vseh«: režim jih je predal v roke »elite«, ki je z njimi upravljala in s tem ustvarila delovne in politične pogoje svoje vladavine na ozemlju celotne države.

Še več, ker lastnina ni imela konkretnega lastnika, ki bi lastnino upravljal, je ustvarila sistem, kjer so bile vodilne službe v nenehni odvisnosti od politične moči in je zato namesto uspešnosti v vodenju več štela lojalnost do politične skupine, namesto meritokracije pa komolčarstvo. Takšna oblika akumulacije kapitala in vodenja pa je po definiciji oblika organiziranega kriminala. Kar se je videlo toliko bolj v naslednjem stadiju, tj. po osamosvojitvi, in vse do današnjega dne. Menedžerski prevzemi, politično kadriranje, ustvarjanje monopolov, nemogoče delovne in tržne zakonodaje, ki več ali manj prizadenejo zgolj malo gospodarstvo, nikoli pa ne dosežejo »nacionalnih biserov«, korporativni sistem in dogovori med socialnimi partnerji, ustvarjanje sporov med redno zaposlenimi in njihovimi ne tako srečnimi kolegi, ustvarjanje strahu, zmede in izsiljevanja na delovnem mestu. Popolna nepreglednost, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača.

Purcitar

Poslanstvo desnice

Desnica v Sloveniji zagovarja, da je potrebno ustvariti zdravo in organsko delujočo ekonomijo od spodaj, ki bo temeljila na suverenih posamezniki in njihovi odgovornosti. Zato je nujen korak k temu pravno omogočanje oziroma liberalizacija svobodne pobude. Kar konkretno pomeni omogočiti čim boljše pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki nastaja na pobudi posameznikov in deluje ne glede na politiko, razbremenitev stroškov poslovanja z nižanjem davkov in prispevkov ter ukinitev večjega dela administrativnih obremenitev, tudi z naslova zdravstvenega in tržnega inšpektorata, pri čemer je treba predati večjo odgovornost na lastnike/upravljavce in tudi hitreje in odločneje sankcionirati prestopke. Skladno s tem pa tudi liberalizirati in fleksibilizirati delovno zakonodajo, da pride do lažjega in ugodnejšega zaposlovanja.

Takšen sistem bi omogočal boljši in širši razvoj gospodarstva, od malega obrtništva do visoko razvitih tehnoloških podjetij, pa vse do različnih oblik dela, kot sta tudi zadružništvo in socialno podjetništvo, ki sta zaradi levičarske propagande na desnici po nepotrebnem prišla na slab glas. Dogovor med posamezniki, ki so temeljni ekonomski subjekti družbe, predstavlja osnovo ekonomskih odnosov – zato morajo biti takšni dogovori v svoji širini in bogatosti legalizirani. Danes je žal premnogo takšnih dogovorov zaradi izredno toge (korporativne, družbenostne) zakonodaje, izvrženih v sivo cono.

Le na takem humusu lahko zrastejo večja in pomembnejša podjetja, ki bodo neodvisna od političnih vetrov in kjer bodo lastniki odgovorni tako za dobro poslovanje svojih firm, kot tudi za pravice zaposlenih in do okolja, v katerem poslujejo.

Advertisements

2 thoughts on “Za kaj se borimo na desnici (del I.)

  1. Pingback: Kritika konservativna: Za kaj se borimo na desnici (del I.) - Časnik

  2. Pingback: Kritika konservativna: Za kaj se borimo na desnici (del II.) - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s