Demos kot zgodovina

Ustanovitev-Demosa

Letos praznujemo 25. obletnico ustanovitve Demosa. Le da je ne praznujemo. Podobno kot pri drugih pomembnih dogodkov iz obdobja slovenske pomladi je tudi ta obletnica padla v nekakšno gluho lozo. Obeležujejo jo v glavnem le tisti, ki izhajajo iz Demosove politične tradicije. Pri ostalih mineva skoraj brez pozornosti.

To znova izpričuje, da se slovenska pomlad, čeprav predstavlja ključni moment slovenske zgodovine, v katerem je dokončna nacionalna emancipacija sovpadla z edinstvenim – in zato izjemno dragocenim – trenutkom demokratičnega preobrata, ni vpisala v zgodovinsko zavest širšega prebivalstva. Gibanje, ki bi zaradi svojega notranjega pluralizma lahko služilo kot referenčna točka sodobne slovenske državljanske zavesti, ostaja domena zgolj enega političnega tabora. Dejstvo, da slovenska pomlad ni dobila svojega mesta v nacionalnem kanonu, je eden od razlogov, da je postala del politične mitologije ene same strani.

V tej mitologiji ima Demos posebno mesto. Ni bil le za notranje najbolj pluralna, temveč tudi najbolj uspešna politična koalicija v slovenski zgodovini. Zastavila si je široke, jasno definirane in ambiciozne cilje – demokratizacija, prehod v tržno gospodarstvo, osamosvojitev – in jih tudi izpeljala. In nato izginila za vedno. Zaradi te svoje usode je Demos poleg ustanovnega mita prevzel tudi vlogo izvorne travme.

Vsak globok politični ali družbeni preobrat popolnoma spremeni to, čemur je nemški zgodovinar Reinhart Koselleck pravil obzorje pričakovanj. Naenkrat se zdi, da je mogoče vse, kar se je še včeraj zdelo kot utvara. Takemu času, radikalno odprtemu za priložnosti, so stari Grki pravili kairos.

A že v naslednjem trenutku se vzpostavi novo ravnovesje, ki sicer ni vrnitev na prejšnje stanje, a je zelo drugačno od tega, kar so si udeleženci sprememb želeli ali pričakovali. Neizpolnjeni upi prevzamejo obliko ideje o nedokončanih nalogah, ki jih je za seboj pustil prehitro zaprti kairos.

Zato se v vsakem kriznem ali zgolj zagatnem trenutku, ko se zdi, da so vzvodi postopne, dolgočasne in mukotrpne izboljšave odpovedali, pojavi želja po vrnitvi k izvornemu trenutku, po obuditvi ustanovnega zagona, ko bo znova vse mogoče in se bodo udejanjile vse neizpolnjene obljube.

Takšni poskusi, čeprav izhajajo iz pristnega občutka frustracije nad krivicami, nedoslednostmi in neumnostmi sedanjega stanja (opis, ki bi lahko veljal za večino situacij v zgodovini človeških združb), so obsojeni na neuspeh. Obnova izvornega trenutka je nemogoča, saj bi ji umanjkali dve ključni razsežnosti, ki sta omogočili uspeh ustanovnega kairosa: izvirnost in spontanost.

Sam vidim na obzorju mnogo pomembnejšo nalogo: omogočiti, da ustanovni trenutek resnično postane del zgodovinske dediščine. Le kot tak bo lahko služil kot vir navdiha za nove generacije.

 

(Članek je bil izvorno objavljen v Slovenskem času in je plod sodelovanja med to revijo, portalom Časnik in Kritiko konservativno).

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s