Spletno obnašanje in “družbena odgovornost”

O nekaterih stvareh je težko govoriti na način, ki bi bil povsem prost moraliziranja. Ena izmed takšnih stvari je osebna tragedija. Na zasebne nesreče, ki po nizu naključij privrejo v javnost – ali, še huje, ki jih povzroči prav javna pozornost – se bomo v javnosti praviloma odzvali z razmislekom o morali. Nekateri bodo obžalovali krivico, ki se je zgodila prizadetim. Tisti bolj zagreti bodo pričeli iskati odgovorne. Manj ognjevit, intelektualni del javnosti bo s prstom pokazal na družbene razmere. Toda v vsakem primeru je jasno, da bo treba najti vzrok za krivico, da se bo lahko javnost pomirila samo tedaj, ko bodo dokončno znani – in zato osramočeni, ponižani, izločeni – odgovorni za tragedijo.

»Krivi so mediji!«

Zdi se, da smo v primeru, ki je v zadnjih tednih razburjal slovensko javnost, dosegli konsenz o krivcu. Za smrt ravnatelja mariborske šole so v prvi vrsti odgovorni mediji. Prvi učinki te sodbe so že razvidni. V četrtek je nekaj uredništev – med njimi tudi Delo in 24ur.com, dva izmed najvplivnejših slovenskih medijev – podpisalo zavezo za etično poročanje. To lahko razumemo kot očitno znamenje pokore. Domen Savič, popularni bloger in twiteraš, je stopil še korak dlje. Podjetja, ki so oglaševala v najbolj rumenih medijih, je pozval k umiku oglasov. Ob pomoči drugih vigilantov – čuječih, odgovornih državljanov – je akciji dejansko uspelo doseči odstop več oglaševalcev iz Slovenskih novic in nekaterih drugih medijev, impliciranih v tragediji.

Krivec je identificiran, krivec je osramočen. Je javnost dosegla katarzo?

goya-caprichos

Mislim, da ne. Prvič, pri razpravi o odgovornih za tragedijo je postalo hitro očitno, da je vigilantski bes zelo izbirčen. Marko Milosavljević, predavatelj komunikologije na FDV, je izpostavil uredništvi spletne izdaje Planet TV in Sveta 24, ki sta objavili povezavo do spornega posnetka. Toda zakaj ni spregovoril o uglednem časniku Mladina, ki je fotografijo posnetka objavil na eni izmed svojih naslovnic? Zakaj ni opozoril na Odmeve, ki so o zadevi sklicali cel debatni krožek? Na spletnem portalu Danes je nov dan so celo zapisali, da o tem primeru na Mladini sploh niso poročali … Morda gre za nenamerne pomote. Toda vseeno je jasno, da je prvi problem »odgovornega državljanstva« njegova absolutna arbitrarnost: ker vigilanti iščejo zadoščenje, ker hočejo poiskati krivce zato, da bi se pomirili z obstojem krivice, in ne zato, da bi to krivico poravnali, bo njihova strast ugasnila, ko bodo našli enega – običajno tistega najbolj očitnega – odgovornega.

Stvari pa niso tako preproste. Dr. Milosavljević, gospod Savič in drugi aktivisti, ki krivdo za tragedijo pripisujejo medijskim hišam, pozabljajo, da je posnetek zaokrožil po spletu še pred poročanjem v konvencionalnih medijih. Povezavo na videoposnetek so si delili uporabniki Facebooka in Twitterja, ljudje so si jo izmenjavali preko elektronske pošte in klepetalnic, omenjali so jo na spletnih forumih in blogih. Nasploh velja, da se nelegalno pridobljeni ali še posebej delikatni posnetki po spletu najprej razširijo preko agregatnih strani à la Imgur in LiveLeak, po družabnih omrežij in podobnih platformah, na katerih uporabniki komunicirajo brez uredniškega nadzora.

Poleti je svetovno javnost razburila objava ukradenih fotografij več hollywoodskih zvezdnic, med drugim Kate Upton in Jennifer Lawrence. Fotografij niso ukradli najeti paparaci klasičnega rumenega tiska. Na splet jih niso naložili zaposleni pri The Sun. Golih slik niso delili novinarji, o njih niso razpravljali profesionalni televizijski gosti in, naposled, gledali jih niso bralci rumenega tiska. Vse to so v prvi vrsti počeli uporabniki interneta, neodvisno od kakršnekoli uredniške politike. Konvencionalni mediji in njihove spletne izdajo so, če zlorabimo prispodobo, samo ujeli val, na katerem je že dolgo pred njimi deskala množica online surferjev. Nekaj zelo podobnega se je zgodilo pri aferi Baričevič, ki je bila v vseh svojih podrobnostih znana že pred tem, ko sta o njih naposled spregovorila tudi Slovenske Novice ali POP TV. In mislim, da velja isto tudi za posnetek mariborskega para.

Anatomija spletnega obnašanja

Pogosto slišimo, da je internet medij 21. stoletja, tako kot je bila televizija medij 20. stoletja. Vendar ne smemo pozabiti, da obstaja med televizijo in internetom kvečjemu površna analogija. Oba posredujeta svoje vsebine prek ekrana ter zvočnikov, in tu je podobnosti konec. V nasprotju s TV in drugimi velikimi mediji 20. stoletja internet namreč ni monolitna tvorba, ki bi v skladu s premišljeno uredniško politiko in oglaševalsko strategijo ustvarjala nov, nadomesten svet, v razmerju do katerega je gledalec kvečjemu pasiven subjekt. Uporabnik ne »spremlja« interneta. Nasprotno, uporabnik se na internetu obnaša. Internet ni predstavno polje, ločeno od naše dejavnosti, temveč področje našega delovanja.

S tem ne mislim samo na trivialno dejstvo, da je med uporabniki spleta neprimerno večji delež soustvarjalcev vsebin kot med televizijskimi gledalci ali bralci časopisa. Prav tako ne želim opozoriti na dejstvo, da je postal internet nujen pripomoček pri mnogih oblikah dela. Prej hočem poudariti, da tudi takrat, ko na internetu ne delamo ničesar – torej tudi takrat, ko »smo samo na netu«, ko samo »gledamo neke strani« – v resnici nismo povsem nedejavni. Človek 20. stoletja je lahko sedel za časopis, sedel je lahko pred televizor, a za internet ne moreš preprosto »sesti«. Tudi najbolj pasivna oblika uporaba interneta zahteva od nas minimum dejavnega obnašanja.

goya1

Ena izmed najbolj elementarnih oblik tega vedenja je žal – in to je v resnici najbolj obžalovanja vredna plat spleta – radovedno poizvedovanje. To je izkustvo, poznano vsem internetnim uporabnikom: ko odpremo brskalnik, nenadoma naletimo – preko naše izhodiščne strani, pa naj bo to Siol, Facebook ali Reddit – na množico različnih namigov in povezav, ki nas napotujejo na potencialno zanimive stvari. Ta zanimiva stvar je lahko telo, ki ga je iznakazila bizarna bolezen. Lahko je telo, popravljeno z lepotno operacijo. Lahko je politična afera, nenavadno mnenje kolumnista, lahko je celo zanimiv znanstveni podatek ali globoka misel pesnika (navedena v angleščini, s slovnično napako in kičastim ozadjem). Temeljno gibalo, ki me žene pri brskanju po spletu, je občutek, da bi moral zvedeti kaj več o tej stvari, vse dokler moje pozornosti ne pritegne druga, očitno še bolj zanimiva stvar: in tako dalje, v neskončnem vrtincu frenetičnega poizvedovanja.

Toda včasih se zgodi – in tu nastopi trenutek, vreden naše moralne pozornosti –, da me pritegne dogodek, za katerim bi v svojem življenju zunaj spleta nikoli ne poizvedoval. V življenju zunaj spleta bi se mi zdelo preprosto narobe, če bi poizvedoval po podrobnostih neke smrti, nesreče, zasebnega življenja ali spolnih navad. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi poklical prijateljico in od nje zahteval natančen opis prometne nesreče, ki jo je videla zadnjič na poti v službo. Niti slučajno ne bom prosil svojega šefa, da mi razkrije detajle bolezni svoje matere. Ko bom na cesti srečal pohabljenega človeka, bom umaknil pogled: ne iz gnusa, temveč iz odpora pred lastno radovednostjo. Toda na internetu te zadržke pustim za seboj. Ne le, da sem pripravljen klikniti na povezavo z odkrito škodoželjnim naslovom, ampak bom tudi dejavno poizvedoval za njenimi podrobnostmi. Poskusimo rekonstruirati miselni tok povprečnega spletnega radovedneža: »Na Facebooku je nekdo omenil posnetek. Nekaj o seksu. Baje sta gor neka šolnika. Pa skrivaj sta bila posneta! Kje ste videli ta posnetek? Poišči znano spletno stran s filmčki. Nato vnesi iskalni niz „ravnatelj“. Ne morem verjeti, da to gledam! Kdo je ta človek? Iz katere šole? Imaš njen spletni naslov?«

»There is no such thing as social responsibility«

»Krivi so mediji«. Kdo še resnično verjame, da lahko vso situacijo povzamemo s tem preprostim klišejem? Posnetek z mariborskim parom in ukradene slike hollywoodskih zvezdnic postavljajo našo zmožnost moralnega razmišljanja v zadrego. Želimo si krivcev, hočemo jih identificirati. Želimo spraviti »medije v medije«, kot se glasi slogan družbeno odgovornih državljanov. Pri tem pa pozabljamo, da je sramota, ki se je zgrnila nad ljudi na posnetkih, v resnici posledica nekega na prvi pogled nedolžnega delovanja: poizvedovanja po spletu, »surfanja«. V nasprotju z uredniškim delom te dejavnosti ne moremo pripisati enemu posamezniku ali točno določeni skupini ljudi. Nasprotno, posnetek in fotografije je iskalo na tisoče, na sto tisoče ljudi. V tej situaciji odpovejo naše moralistične zahteve: neobvladljivo velika množica ljudi, v kateri ne bomo nikdar našli tistega edinega krivca, je počela nekaj, kar je samo po sebi brez škodljivih učinkov. Toda ker je bila ta dejavnost pomnožena, ker jo je vršilo na tisoče uporabnikov, je lahko dosegla dovolj veliko moč, da je povzročila realno trpljenje. Z drugimi besedami, internetna dejavnost postane škodljiva natanko takrat, ko odgovornosti zanjo ne moremo več pripisati jasno določenim posameznikom.

goya2

Ta točka je ključna, če hočemo razumeti moralno dvoumnost masovnega obnašanja. Aktivnosti, kot sta poizvedovanje po spletu in deljenje delikatnih informacij, vodijo v hude posledice samo tedaj, ko so dovolj množične, da postane nesmiselna sama kategorija odgovornosti. Moje spletno obnašanje povzroči realno trpljenje šele takrat, ko temu obnašanju sploh ne morem več reči »moje«, temveč le še »naše«. (Naj samo omenim, da ta razsežnost masovnega obnašanja ni nastala z internetom: ljudje so jo poznali že od nekdaj in tudi zavestno izkoriščali, ko so hoteli razpršiti odgovornost za neprijetna dejanja. Skrajen primer je kamenjanje, način kaznovanja brez jasno določljivega rablja).

Zato se moramo oddaljiti od nepremišljenega pojma »družbene odgovornosti«. Iskati krivce in odgovorne za učinek, povzročen z množičnim obnašanjem, je v najboljšem primeru naivno, v najslabšem pa vzrok novega trpljenja. Odgovorni državljani, ki spravljajo »medije v medije«, ki izdajajo pamflete s konkretnimi imeni urednikov, se morajo zavedati, da pri spletnih uporabnikih izzovejo natanko isti tip škodoželjnega obnašanja, zaradi katerega je posnetek z mariborskima šolnikoma sploh lahko postal viralen. Uporabnik, ki z gole radovednosti poišče ime urednika rumenega portala ali deli novico o njegovi domnevni »odgovornosti«, se obnaša povsem enako kot radovednež, ki je zvedavo raziskoval osebno ozadje mariborskega para.

facebook

Ne, pozivanje k odgovornosti ni smiselno. Problem je drugje. Težava je ravno v naši nepripravljenosti, da bi svoje spletno obnašanje razumeli v kategorijah slabega in dobrega, torej v kategorijah, s katerimi večina izmed nas presoja svoje ravnanje v svetu izven interneta. Naše brskanje po spletu se nam očitno zdi tako abstraktna dejavnost, da tudi takrat, ko aktivno iščemo informacije, za katerimi v offline življenju ne bi nikoli poizvedovali, tega ne presojamo kot nekaj slabega. V času, ki ga preživimo na spletu, vidimo moralni vakuum. Toda dokler je med stvarmi, ki jih počnemo online, in stvarmi, ki jih delamo offline, jasna analogija, moramo na obe sferi obnašanja aplicirati iste moralne kategorije. Z drugimi besedami, radovedno poizvedovanje za podrobnostmi tuje nesreče je nekaj slabega, pa če se dogaja na spletu ali v telesnem življenju, v manj eteričnem mediju, denimo v pogovoru. Aktivno iskanje vpogleda v tuje spolno življenje – posebej takrat, ko njegovi akterji nočejo biti prikazani – je nekaj slabega tudi na internetu. Slabo ni zaradi morebitnih posledic, za katere bi moral potencialno »prevzeti odgovornost«, temveč je slabo samo po sebi. Če se tega ne zavedam sam, nimam absolutno nobene pravice, da bi krivdo za svojo moralno pozabljivost valil na uredništva rumenih medijev.

Nihče ne more biti »družbeno odgovoren« za mojo šibkost pred skušnjavo radovednosti.

Advertisements

5 thoughts on “Spletno obnašanje in “družbena odgovornost”

  1. Pingback: Na koncu nas bodo vse pobili v imenu svobode | The L Files

  2. Pingback: Kritika konservativna: Spletno obnašanje in “družbena odgovornost” - Časnik

  3. Pingback: Christmas readings | Esohap

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s