Meja na Šentilju

Odkar je leta 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, meje z Avstrijo ni več. Natančneje to pomeni, da je prehod meje prost in nenadzorovan. Kar ne pomeni, da meje kot takšne ni več. Še zlasti, če sežemo onkraj ozko administrativno-politične rabe besede „meja.“ Države in politične meje se menjajo. Tisto, kar traja in zagotavlja kontinuiteto ljudskega sobivanja, je kultura.

***

Pred kakim mesecem sem zgodaj zvečer posedal v kavarni Jelinek, na dunajski ulici, imenovani po slovitem avstromarksistu in socialnodemokratskem voditelju Ottu Bauerju, počasi srebal melange in površno listal po straneh najnovejše številke časnika Die Presse. Bežni prelet vsebine pa je nepreklicno zmotil ležerni večer in v meni zbudil nelagoden občutek. Pa ni šlo za kake posebej dramatične naslove. Ne, bili so to le članki o docela normalnih rečeh. Normalnih tukaj, v Avstriji, se razume. Dnevne novice in banalnosti, ob katerih pa se slovenski človek – ne glede na to, da sicer na hladnem Dunaju marsikdaj lahko pogreši toplino domačega jezika, slovansko prešernost in provincialno gostoljubnost – zave, kako v domovini v marsičem vlada nenormalnost. In da je tako meja še kako realna.

V Avstriji parola „Sozial denken, Lohnsteuer senken“ („mislimo socialno, znižajmo davek na plače“), ki se blešči s plakatov po hodnikih podzemne železnice in v časopisnih oglasih, ne predstavlja prav nič nenavadnega. In to s strani socialne demokracije! Medtem ko pri nas časopisje skupaj s sindikati ob vsakem predlogu nižanja davkov govori o „koncu socialne države“ (katere že?) ter nekakšnih „bogataših,“ (katerih že?) ki bi jim to bilo v „darilo.”

V taisti državi, ki je sicer svetovno znana po pikolovskemu birokratizmu in katere politični sistem vsebuje nekatere izrazito socialistične elemente, vključno z – za razliko od slovenske – relativno dobro delujočo obsežno socialno državo, je povsem običajno v gostilni dobiti na roke napisan račun. Nihče se zaradi tega kaj preveč ne obremenjuje. Pri nas se uvajajo davčne blagajne, medtem ko bi bile v Avstriji razumljene kot nesramnost oblasti nasproti državljanom.. In (presenečenje!) dela na črno je tu manj kot v Sloveniji. Kljub temu, da – zgodovinsko in formalno gledano – pravna reda obeh držav temeljita na podobnem pozitivističnem modelu, ki mu gre sicer v principu marsikaj očitati, v Avstriji pravna država vseeno neprimerno bolje deluje.

In slednjič: v Avstriji je tudi povsem normalno, da 70 let po masakru nad civilisti v francoski vasi Oradour, ki so ga zagrešile enote SS, policija izvrši hišno preiskavo pri 89-letni osebi, ki je osumljena sodelovanja pri tem zločinu. Sodelovanja v skladu z ukazi nadrejenih, ne pa da bi pomor morebiti ukazala ali vodila. V Sloveniji pa raje „zgodovino puščamo zgodovinarjem“ in spoštljivo skrbimo za mirno starost nekdanjih nosilcev vodilnih funkcij v organizacijah, ki so – poleg mnogih drugih zločinov – izvedle množični masaker nad lastnimi sonarodnjaki (saj res – na „napačni strani“ so bili!). V našem javnem diskurzu še vedno vlada nelagodje pred tem, da bi zločinu rekli zločin ter umoru umor in se zato pogosteje uporabljajo izrazi kot so „usmrtitev,“ „uboj“ ali „poboj.“ Predsednik trenutnega državnega zbora pa bratomorne zločine raje pripiše naravnemu pravu.

Navedeni primeri s področja ekonomije, prava in morale pač razodevajo neko globoko razliko v mentaliteti, vrednotah in praksah – razliko v kulturi. Pa čeprav bi naj kulturno z Avstrijci „spadali skupaj“ oziroma bili ozko sorodni. Daleč so torej tisti časi, ko je Ivan Cankar – sicer odločen zagovornik jugoslovanskega povezovanja – govoril, da smo si z ostalimi južnimi Slovani „po krvi bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa (…) veliko bolj tuji, nego je naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu“.

***

Ozka kulturna povezanost prostora, ki ga danes zasedata državi Slovenija in Avstrija, je zgodovinsko dejstvo, ki sega v daleč v megleno davnino. Tudi politično so ti kraji skozi večji del svoje poznane zgodovine delili usodo. Še zlasti velja poudariti šeststoletno pripadnost habsburškim dednim deželam. Znotraj tega okvira so slovenske dežele kot Notranja Avstrija – za razliko od Češke in Moravske, bavarskega Salzburga, ki je bil avstrijskim deželam priključen šele v času napoleonskih vojn, da ne govorimo o Ogrski – predstavljale enega najstarejših, jedrnih teritorijev.

Innerösterreich

Deželi tostran in onstran Karavank sta tako bili najtesneje povezani več kot tisočletje, pri čemer tudi „narodni preporodi“ v 19. stoletju teh vezi v njihovem bistvu niso omajali. Celo izbruhi mednacionalne nestrpnosti in slednjič politična meja, zarisana leta 1918, niso bistveno načeli dejstva, da – ne glede na razlike v jeziku in folklori – deželi pripadata istemu srednjeevropskemu kulturnemu krogu oziroma njegovi (post)habsburški subsferi. Pri čemer je še ne tako davno dežela južno od Karavank znala v marsičem biti občutno naprednejša od tiste na severu. Medtem ko se je svoj čas veliki narod na severni strani vztrajno pogrezal v blato ideologij o rasni večvrednosti, se je drobceni narod na jugu kulturno razvijal in odpiral v svet ter v skromnih gmotnih in – v kontekstu unitaristične Jugoslavije – ne vedno najprijaznejših političnih pogojih gradil svoje kulturne in znanstvene ustanove.

Pa tudi v gospodarskem pogledu si nismo bili vedno tako vsaksebi, kot danes, ko že desettisoči Slovencev v Avstriji iščejo dela in boljšega življenja. Leta 1938 je BDP na prebivalca tedanje Dravske banovine znašal 80 % avstrijskega (vključno z Dunajem!); danes o čem takšnem lahko le sanjamo. Takrat sta bili v okviru svetovnega gospodarstva obe deželi pretežno semi-periferni. Od tedaj je Avstrija postala ena najbogatejših držav sveta, mi pa smo…no, imeli samoupravni socializem.

Danes ni več tako. O naprednosti – bodisi gospodarski, bodisi kulturni – ni vredno izgubljati besed. Problem se kaže predvsem v samem pomanjkanju temeljnega občutka umeščenosti in povezanosti na obeh straneh Karavank.

V Sloveniji v tem pogledu vlada shizofrena zmeda – enkrat bi bili Srednja Evrope, drugič Balkan, tretjič morda kar Zahodna Evropa. V zgodnjih devetdesetih letih so tako naši modri vladarji v neizmerno poniglavi oholosti zavrnili povabilo v Višegrajsko skupino. To se je 2013, ko Slovaška ni več pokazala zanimanja za naše članstvo, vrnilo kot bumerang. Slovenija je bila postavljena tja, kamor takšna oholost tudi sodi. Na Balkan. Le da ima tisti pravi, „zgodovinski“ Balkan svoje specifične kvalitete, ki Slovencem v veliki meri manjkajo. Ter da so se „Balkanci,“ ki jim devetdeseta leta 20. stoletja še zdaleč niso bila tako prijazna kot Slovencem, za razliko od teh vmes marsičesa naučili.

Namerno sem segel preko slovensko-avstrijske primerjave in navedel primer višegrajske skupine, saj pri celi zgodbi ne gre le za Slovenijo in Avstrijo, temveč za širši srednjeevropski prostor. In v tem oziru – tu moramo biti jasni in pošteni – ignoranca ne vlada le na južni strani Karavank.

***

Eklatanten primer takšne ignorance je bila denimo decembra 2013 v štajerskem Gradcu prirejena znanstvena konferenca z naslovom Rebellion and Protest from Maribor to Taksim. Social Movements in the Balkans“ (Upor in protest od Maribora do Taksima. Družbena gibanja na Balkanu).

Pustimo ob strani, da je smešno – če ne tudi žaljivo do turških protestnikov – vzporejati množične in žal zelo krvave proteste mladih Turkov proti nasilnemu, avtokratskemu režimu z islamističnimi težnjami ter poulična ravsanja v majhnem srednjeevropskem mestecu zaradi domnevno korumpirane lokalne oblasti in radarjev za hitrost vožnje. Nasilno vzpostavljanje takšnih primerjav gre najbrž pripisati tudi profesionalnemu interesu slovenskih udeležencev, da svoj „študijski primer“ predstavijo kot dovolj relevanten in morda – med njimi so bili namreč tudi samooklicani „vstajniki“ – tudi propagirajo svojo politično stvar (ob strani pustimo tudi problematičnost takšnega mešanja znanosti in politike, kot tudi ustvarjanje nekakšne „vrline“ iz dejstva, da je Slovenija ekonomsko nasproti Avstriji danes periferija!).

Tisto resnično šokantno in žalostno je, da organizatorji dogodka – zgornještajerski družboslovci, preučevalci jugovzhodne Evrope – spodnještajerski Maribor danes vidijo kot del nekega povsem ločenega kulturnega prostora. Kot tisto drugo. Čeprav stoletja pripadajoč isti štajerski deželi, sta v njihovem mentalnem zemljevidu Gradec in Maribor očitno medsebojno bolj oddaljena kot pa Maribor in Carigrad!

Nedvomno velja to razumeti predvsem kot izraz zgodovinske in kulturne ozkogledosti avstrijskih akademikov, odražajoč tudi občutno mero (nereflektiranega) orientalizma. A si moramo zavoljo sebe samih hkrati priznati, da razlog ne tiči zgolj v tem.

Meja na Šentilju je danes v mnogem res meja med dvema svetovoma.

Advertisements

One thought on “Meja na Šentilju

  1. Pingback: Kritika konservativna: Meja na Šentilju - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s