Žongliranje po turško

Med poročanjem o krizi ruskega rublja in ukrajinskem konfliktu, dvigu embarga na Kubo, grozljivih zgodbah o islamskem terorizmu na domačih tleh – in še grozljivejših zgodbah o terorizmu v Afriki in na Bližnjem vzhodu – so evropski mediji bolj ali manj spregledali zelo pomemben geopolitičen premik na lastnem pragu.

Ampak preden preidem k bistvu problema, ki bi ga želim prestaviti, stopimo korak nazaj. Pogled od dlje nam omogoča širšo perspektivo.

Libijski konflikt

Smo sredi maja 2014: libijski general z imenom Khalifa Haftar, ki je nekaj mesecev pred tem izvedel mehki državni udar pod imenom Operacija dostojanstvo, začne z ambiciozno vojaško operacijo, katere cilj je iztrgati Bengazi iz rok islamističnih milic in znova vzpostaviti red v državi. Haftar, stari disident v času Gadafijevega režima, ki je vrsto let živel v izgnanstvu v ZDA, je s svojo odločno akcijo proti islamistom prišel v spor s parlamentom, ki ga je obvladovala libijska veja Muslimanske bratovščine, in razpisal nove volitve, na katerih so zmagale sekularne sile. Toda Ustavno sodišče in Turčija nista hotela priznati rezultatov volitev, izvedenih sredi Haftarjeve vojaške operacije. Libija se tako ni znašla le na pragu državljanske vojne, temveč sredi konflikta med Turčijo in Egiptom.

Kakšno vezo imata Turčija in Egipt v zapletenem in skoraj plemenskem libijskem spopadu, se boste vprašali. Odgovor je dokaj enostaven: po demonstracijah proti Mursiju poleti 2013 in državnem udaru, ki je na čelo najštevilčnejše arabske države postavil generala Al-Sisija, je Egipt potreboval radikalno spremembo v svoji zunanji politiki. Zavedal se je namreč, da je zaradi zaporednih notranjih pretresov začel naglo izgubljati pozicijo regionalne velesile. Prek svojega podpore Hafterju je hotel povečati svoj vpliv v Libiji in s tem okrepiti svojo staro vlogo glavnega pokrovitelja sekularnega arabskega nacionalizma v regiji. To pa ni ustrezalo Turčiji, ki je po padcu Mubaraka hotela privezati Egipt k svojim interesom. Znano je, da je bil Mursi velik podpornik nove egiptovsko-turške naveze. Turčija se je njegovim naslednikom maščevala tako, da je začela financirati islamistične skupine v Libiji. Glavni cilj je bil izvoziti libijsko nestabilnost v sam Egipt, prek okrepitve Muslimanskih bratov. General Haftar se je tako znašel sredi hladne vojne med Turčijo in Egiptom, v katero je vpletena tudi Alžirija, ki ji je ravno tako v interesu, da oslabi islamiste.

Egiptovski zaplet

Ko se je Al-Sisi povzpel na oblast, se je znašel sredi treh odprtih front; vojaštvo je bilo zelo nervozno zaradi nevarnosti porasta terorizma na Sinajskem polotoku, meja z Gazo je postala skrajno luknjičasta, kar je omogočilo ponovno oborožitev Hamasa, političnega zaveznika egiptovske Muslimanske bratovščine, slednja pa je bila besna, ker je bila nasilno odstranjena z oblasti. Nova oblast je okrepila represijo nad Muslimanskimi brati, povečala vojaško prisotnost na Sinaju in zopet zaprla mejo z Gazo. Ta preobrat v egipčanski politiki pa ni bil čisto nič všeč Turčiji, ki je v zadnjih letih vložila ogromno sredstev v financiranje Muslimanske bratovščine, v upanju, da bi jo iztrgala iz orbite arabskega islamizma in jo spremenila v satelit Erdoğanove Stranke za pravičnost in razvoj.

Kot protiudarec se je Erdoğan odločil za drzno potezo: podpreti islamistične skupine v Libiji z namenom, da bi okrepil strateško pozicijo Muslimanske bratovščine v Severni Afriki ter tako politično destabiliziral Egipt in istočasno ustvaril kaos ob njegovih mejah. Kaj bi namreč Al-Sisiju, ki je prekrižal Erdoğanove načrte, da bi iz Egipta naredil za oprodo svoje politike, bolj zagrenilo življenje kot odprtje četrte fronte v Libiji?

Ko je Turčija začela izvajati velikanski pritisk v prid Muslimanske bratovščine in njenih sestrskih strank v Severni Afriki, se je Egipt odločil za strateško povezavo z Alžirijo: obe državi zdaj skupaj podpirata generala Hafterja v Libiji. Rezultat je, da se ob skoraj popolni brezbrižnosti evropskih medijev, pa tudi politike, kakih dvesto kilometrov od obal Evropske unije odvija brutalen spopad za geostrateški vpliv med Turčijo in Egiptom, in to na območju z najpomembnejšimi zalogami zemeljskega plina v Sredozemlju.

Država troll

Recep Tayyip Erdo?an, right, shakes hands with his Palestinian counterpart Mahmoud Abbas

Erdoğanova Turčija je postala regionalna velesila, ki se zna prekleto dobro gibati na močvirnatih tleh. Je edini, ki je sposoben istočasno paktirati s skrajno levičarskimi uporniki Kurdske delavske stranke (na grozo sekularističnih turških nacionalistov) in cinično dovoljevati Islamski državi, da taiste upornike preganja do in čez turške meje, izvajati čistke proti Gülenovim privržencem znotraj lastne stranke in hkrati financirati Muslimansko bratovščino v Egiptu in islamiste v Libiji, podpirati tatarsko skupnost na Krimu in mižati ob ruski invaziji polotoka, biti član NATA in Putinov zaveznik.

Skratka, turški predsednik se spreminja v voditelja trollovske države, ki si hoče na najbolj neortodoksne načine utreti pot med velesile sredozemskega bazena. Poleg tega hoče prek zavezništva s Katarjem postati igralec celo v Perzijskem zalivu.

Rusko-turška naveza

Najpomembnejše rezultate pa je poželo turško približanje Putinovi Rusiji. Rusija namreč načrtuje izgradnjo tretjega plinovoda (kar bi povečalo turško odvisnost od ruskega plina iz 58 % na skoraj 70 % celotne porabe plina) in dve od treh jedrskih elektrarn, ki jih v prihodnjih desetletjih načrtuje Turčija. Ruske investicije v turške nuklearke naj bi dosegle kar 20.000 milijonov dolarjev, ker je skoraj dve tretjini vrednosti sedanje trgovinske izmenjave med obema državama.

Ta investicijska strategija, ki bo tandemu Gazprom-Rusatom omogočil nadzor nad 74 % turškega energetskega trga, ima svoj geopolitični odgovor: Turčija v regiji tekmuje proti Savdski Arabiji, Iranu in Združenim arabskim emiratom. Pri tem naslanja na Katar, ekonomsko močno državo, ki pa nima velikih zaveznikov znotraj regije. Močnejša naslonitev Katarja na Turčijo pa bi znatno oslabila moč ZDA v regiji, ki bi le stežka lahko ohranila svojo vlogo branitelja interesov arabskih monarhij proti iranski nevarnosti in arbitra njihovih medsebojnih sporov. In to Rusiji seveda ustreza.

Ostale arabske monarhije se očitno zavedajo nevarnosti, da bi se znašle v kleščah med Iranom na eni strani in Turčijo na drugi, zato so začele odločno zoperstavljati prodoru turškega vpliva. Toda države, kot so Savdska Arabija, Združeni emirati ali Bahrajn, imajo sicer visoke dobičke iz prodaje nafte (nedavni padci cene so pokazali labilnost takšne enostranske ekonomije), nimajo pa industrijske strukture niti demografske moči, da bi lahko same ali celo v skupnem zavezništvu bile na istem nivoju kot Turčija.

Od tod turška samozavest: vse bolj se namreč izrisuje scenarij prihodnosti, kjer se bosta za vpliv v regiji spopadala Turčija in Iran. Interes Rusije pa je, da bi postala arbiter med njima. To je pravzaprav še zadnja karta, ki jo Rusija ima, če hoče ohraniti svojo vlogo svetovne velesile.

Turška protislovnost

Nedavni vzpon Turčije kot velesile je tako nenavaden in protisloven kot njena zgodovina. Država, ki ji vlada islamski konservativizem in hkrati še vedno velja za trdnjavo sekularizma, članica NATA in trdna Putinova zaveznica, zaščitnica Palestincev in trdovratna nasprotnica arabskega nacionalizma, ameriška zaveznica in tiha podpornica Islamske države.

Opraviti imamo s trollovsko državo, ki se ne ustavi pred nobenim paradoksom, da bi postala glavna sila Bližnjega vzhoda.

Modro bi bilo, Evropa njen vzpon spremljala z večjo mero pozornosti.

Advertisements

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s