Nasvidenje, mister Mussomeli!

V teh dneh je ameriški diplomat Joseph Mussomeli zapustil službovanje kot veleposlanik Združenih držav Amerike v Ljubljani in odšel nazaj v svojo deželo v zasluženo penzijo. Mediji in javna grla (ter seveda tudi domorodsko ljudstvo) imajo o Mussomeliju zelo deljena mnenja. Če bi na hitro pregledali le tista, ki se nočejo vrednostno opredeliti do njegove 4-letne pojavnosti v Sloveniji, bi največkrat zasledili pridevnik kontroverzni. Vendar, kaj je tisto, kar je bilo za nas tako kontroverznega pri njem?

Le hiter pregled njegovega udejstvovanja nam pokaže, da je Mussomeli nedvomno bil zelo izkušen diplomat, države v katerih je služboval pa so zelo oddaljene od slovenske realnosti. Egipt, Filipini, Šrilanka, Bahrajn in Kambodža. Tik preden je prišel v našo skupnost, pa je služboval kot Veleposlanik ZDA v Kabulu. Slovenija seveda spada med tiste države, ki so strateško povsem nepomembne, zato je seveda dobra destinacija za zaslužne diplomate, ki se morajo malo odpočiti ali pa jim manjka kakšno leto do penziona. In tako je tudi Mussomeli, ko je zapustil Afganistan, prišel k nam na počitek za nekaj let. Še sam je izjavil, da so mu v Washingtonu dejali, da je »Slovenija urejena družba brez težav«. Nič lepšega, noge po kavbojsko na mizo, vsake toliko pa se prikažeš na kakšnem visokem srečanju. Vendar ne. Mussomeli je prejšnjo izjavo dopolnil: »Seveda se ne bi mogli bolj zmotiti.«

Mussomeli s sodelavko. (vir: mediaspeed.net

Mussomeli s sodelavko. (vir: mediaspeed.net

I’m an Alien, I’m an American in Ljubljana

V bistvu obstajata dva načina biti tujec v Sloveniji. Prvi je tisti, ko prideš, se zaljubiš v lepo pokrajino in lepa dekleta, si kupiš hišo v Prlekiji ali stanovanje v Piranu, po možnosti delaš pol leta v domovini in pol leta živiš tu ali pa preprosto delaš prek interneta. Nikoli se ne naučiš jezika, nikoli ne gledaš poročil, ko ti govorijo o politiki, se strinjaš z vsem povedanim in predvsem se nikoli tu ne zaposliš. Takšni tujci živijo sanjsko Slovenijo in vsi jih imamo izredno radi, saj nas legitimirajo, da res živimo v najlepši državi v vesolju.

Obstaja pa druga oblika tujcev. Teh pa praviloma ne maramo preveč. To so tisti, ki se preselijo na naše konce in želijo z nami živeti svoje življenje. Želijo se zaposliti, delati z nami, se zares pogovarjati z nami, želijo poslušati novice in primerjati tukajšnje dogajanje s tistim v njihovih državah, želijo se pogovarjati o tukajšnji politiki in povedati svoje mnenje o določenih temah. To so tisti, ki ne hodijo za nami z odprtimi usti, češ kako je vse tukaj pri vas izredno in prelepo, temveč tudi povejo, katera jed jim ni najbolj všeč, tudi skritizirajo ceste, smučišča, našo vožnjo z avtomobili, urbanistične zasnove, glasbo, ki jo poslušamo, pa birokracijo in nemogočo zaposlovalno politiko itd. No, takšen tič je bil Mussomeli.

Vendar zmotno je misliti, da je Mussomeli to govoril, zato ker nas je mrzil. Niti zato, ker je vihal nos nad nami. Ali, da je skoz njega svetovni hegemon vršil pritisk na slovensko politiko, kot bi se izrazil sosed Svetlane Makarovič.

Chesterton je nekoč dejal, da ženska ne kritizira moškega zato, ker ne pozna njegove moške narave in ga zato hoče priličiti svojim predstavam. Ravno obratno, pravi veliki mislec. Ko ženska ljubi moškega, ga kritizira ravno zato, ker ga pozna in ve, da bi lahko bil boljši, kot je sedaj.

Če to prenesemo na opise dveh tipov tujcev v Sloveniji, bi lahko dejali, da prvi tujec sploh ne mara zares Slovenije, on namreč ljubi le svojo lastno impresijo Slovenije, ki jo je v nekem trenutku dobil in jo želi za vedno obdržati. Zato te impresije noče mazati s poznavanjem prave, konkretne Slovenije. Drugi pa, nasprotno, toliko ljubi Slovenijo, da je pripravljen investirati svojo osebo vanjo. Hoče biti del življenja te dežele toliko, da je po svoji moči pripravljen se zastaviti kritiki, mobingu in zasmehovanju, da bi to lepo, vendar problematično dekle, kolikor se da spravil k polnejšemu življenju in razvoju njenih talentov, ki jih, zaradi lastnih inhibicij, trenutno ne zmore.

In to je bil, v dobrem in slabem, v primernem in manj, Joseph Mussomeli. Lahko bi gledal v zrak in se sprehajal po Bledu, kot to počnejo praktično vsi zaslužni (ali odsluženi) politiki, ki pristanejo kot veleposlaniki v Ljubljani. Po vseh državah, kjer je služil, je v Sloveniji dobil državo, ki jo je lahko imel rad in se z njo poistovetil. Vedno sem mu verjel, ko je dejal, da bi rad preživel starost pri nas. In ravno to ga je gnalo, da je šel v diskusije, spore, da je podajal kdaj tudi kakšne povsem neprimerne in grobe izjave, vendar ne zato, ker je bil zunanji, temveč ker je kot (sicer začasni) prebivalec Slovenije, hotel biti zares del nje. In že zaradi tega je vreden spoštovanja.

Slovenija kot občanska družba

Ko smo se Slovenci odločili iti na pot samostojnosti in državnosti, smo se odločili iz naroda dvigniti v nacijo. Če je narod ekskluziven, saj temelji skoraj povsem na danostih, ki jih nismo sami izbrali, na skupnosti, v katero smo rojeni in vzgojeni, pa je nacija inkluzivna, saj svoja pravila in pogoje postavlja ne glede na same danosti. S tem, da smo postali država, smo iz svoje partikularne skupnosti postavili odprti in obči prostor. Vendar se po drugi strani tudi kot država obnašamo kot neka partikularna skupnost. O vseh drugih narodih lahko govorimo po javnih občilih, kar nam v trenutku sede, ko hodimo po svetu, moramo vedno vse komentirati, vendar se, ko kdo pokritizira nas, takoj naježimo. Le Slovenci lahko kritiziramo Slovence bi moral biti moto naše države.

Pred časom je v reviji Razpotja izšel intervju z Marcusom Pučnikom, pastorkom nam bolj znanega Jožeta. Marcus izhaja iz Nemčije, kjer je tudi študiral katalonski in španski jezik. Konec osemdesetih se je po spletu naključij preselil v Barcelono in tam z izjemo nekaj let, ko je kot novinar delal na področju Bosne in Kosova, ostal vse do danes. Marcus je bil velik kritik srbske ekspanzionistične politike v devetdesetih. Danes v Barceloni dela kot piarovec za think tank proti katalonski neodvisnosti, vzporeja jo celo z velikosrbsko idejo. Marcus se nenehno oglaša v medijih in polemizira z zagovorniki odcepitve. Vendar Marcusa, vse do danes, še noben Katalonec ni diskvalificiral, češ, kaj pa imaš ti, Nemec, Slovak, za govoriti o naših stvareh.

Zdaj pa poglejmo v Slovenijo. Na sicer angleški Wikipediji po geslom Joseph Mussomeli v rubriki criticism so napisane naslednje besede:

»While in Slovenia, Mussomeli frequently provided his opinions and advice on the general issues and challenges faced by the Slovenian society. In 2013, some Slovenian diplomats accused him of inappropriately interfering with the internal politics of the Republic of Slovenia.«

No, takšno izrazoslovje uporabljajo države kot so Bahrajn ali Severna Koreja.

Advertisements

3 thoughts on “Nasvidenje, mister Mussomeli!

  1. Pingback: Kritika konservativna: Nasvidenje, mister Mussomeli! - Časnik

  2. ** O vseh drugih narodih lahko govorimo po javnih občilih, kar nam v trenutku sede, ko hodimo po svetu, moramo vedno vse komentirati, vendar se, ko kdo pokritizira nas, takoj naježimo. Le Slovenci lahko kritiziramo Slovence bi moral biti moto naše države.**

    Zdi se mi, da je to širša južnoslovanska – balkanska posebnost in bolj stvar manjvrednostnega kompleksa.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s