Kritično o kritičnem mišljenju

marija

R. R. Reno, urednik ugledne ameriške teološke revije First Things, je pred kratkim držal zanimivo predavanje o problemu nekritičnega poudarjanja pojma “kritičnega mišljenja”.

Spodbujanje kritičnega mišljenja, ugotavlja Reno, je postalo splošno sprejeto vodilo, ki naj bi usmerjalo delovanje akademskega področja.

Vendar Reno poudari, da “nekritično” sprejemanje tega vodila vodi v spoznavni proces, ki se namesto v iskanje in afirmacije resnice osredotoča na izogibanje zmotam. To vodi v položaj, ko so edine resnice, ki jih je akademski konsenz pripravljen sprejeti, pravzaprav malenkostne. Posledica je sterilnost in nezanimivost akademske kulture, ki je po “koncu velikih zgodb” zapadla bodisi v diskurz strkovnosti bodisi v drobnjakarsko specializacijo.

Reno je seveda namerno provokativen. Sam poudari pomen zahodne tradicije kritičnega mišljenja, ne le v spoznavnem procesu, temveč tudi v življenju, saj nas varuje pred pretirano navezanostjo na delne resnice ali celo zmote.

Toda kot pravi, lahko kritično mišljenje očisti plevel zmote (kar je koristno in nujno), ne more pa posaditi zrn resnice. Vsaj ne tistih resnic, ki so življenjsko pomembne.

 

Postmodernizem in Descartesove hiše vednosti

Reno izvor sodobne ideje kritičnega mišljenja najde pri Descartesu. Kartezijanski dvom je imel za namen očistiti teren tradicionalnega védenja in tako narediti prostor za izgradnjo nove, znanstvene in matematične hiše znanosti. Za modernizem je bilo torej kritično mišljenje sredstvo pri izgradnje nove, trdnejše in obče veljavne resnice. Postmodernizem se je uspešno uprl prevzetnosti te modernistične pozicije; generacija Foucaulta, Derridaja in Rortyja je orodja kritičnega mišljenja uperila proti modernizmu samem. Ideja, da je na področju človeških zadev mogoče zgraditi nov in trden korpus vednosti (ideja, ki je še v 50-ih in 60-ih letih prosperirala v družbenih vedah, ki so se napajale iz strukturalizma in marksizma), je bila poražena. Njen grobar, postmodernizem oz. poststrukturalizem, pa se je iztekel v hiperkritičnost, ki do danes dominira zahodne univerze. To ohranja stanje, kjer je kritika sama sebi namen in ne služi več izgradnji novih resnic.

Postmoderna humanistika (kulturne študije) uči, kako delujejo posamezne kulture. Njihov namen je analiza različnih načinov proizvodnje smisla. Tako kot študente v poslovnih šolah učijo, kako se proizvaja vrednost, pravi Reno, tako na humanističnih oddelkih učijo, kako se proizvaja smisel. To, proti prvotnim nameram postmoderne humanistike, vodi v mehanicistično razumevanje kulture. Dodali bi lahko, da je sodobni humanist na družbe in tradicije vajen gledati tako, kot antropolog gleda na eksotične civilizacije (ni čudno, da je bil eden od očetov kulturnih študij in avtor sodobnega pojma kulture ravno antropolog Clifford Geertz): iz strogo zunanje, distancirane pozicije, ki je lahko empatična, nemore pa biti iskreno participativna.

Oziroma z Renovimi besedami: univerze študente učijo, kako razmišljati o kulturi iz kritične distance, ne učijo pa jih, kako razmišljati znotraj kulture, kako same sebe razumeti kot konstruktivne nadaljevalce določene tradicije.

Navezujoč se na znano Descartesovo metaforo, Reno opozarja, da se sodobni študentje humanistike na zahodnih univerzah učijo, kako se gradijo različne hiše vednosti – ne znajo pa se resnično naseliti znotraj katerekoli od teh hiš (bodisi znotraj tradicije ali nove oblike vednosti) in kljub prepoznavanju njenih omejitve živeti znotraj nje.

 

Nespoznavnost kot osvoboditev

Reno vzpostavi zanimivo vzporednico s pozno helenistično dobo: poznoantični skeptiki  in epikurejci so zagovarjali stališče, da ni mogoče spoznati odgovorov na vélika vprašanja. Vendar to zanje ni bil vir obupa, temveč osvoboditve. Nespoznavnost resnice jim je omogočala umirjen, distanciran odnos do življenja. Takšna “skulirana” drža, povezana z ironijo, je zelo značilna za sodobne akademike in intelektualce.

Svoboda pred resnico – ali vsaj svoboda pred močnimi resnicami – je ena od razpoznavnih značilnosti našega časa, pravi Reno. In to naveže na pojem “diktature relativizma”, o kateri je govoril papež Benedikt XVI.

 

Pietas in pristnost

Na tej točki se Reno obrne k pojmu pietas, latinski besedi, ki označuje spoštljivo ljubezen do tega, kar nas presega in določa.

Reno spomni, da je španski filozof Ortega y Gasset, ki ga lahko imamo za enega od predhodnikov sodobnega “relativizma”, opozarjal na ključni pomen tega pojma. Ortega, ki je bil pod Nietzschejevim vplivom, je odločno zavračal idejo, da so véliki posamezniki “svobodni duhovi”, ki zgolj afirmirajo lastno svobodno voljo. Ravno nasprotno, je trdil Ortega: velik človek je ravno tisti, ki išče poslanstvo, ki bi mu lahko posvetil svojo življenje; vsak veliki duh išče nekaj, kar ga presega, da bi se mu podredil. Zato je plemenitost od vedno povezana z idejo služenja: aristokrat ni tisti, ki počne, kar mu je volja, temveč tisti, ki je predan služenju nečemu večjemu.

Reno skupaj z Ortego poudari ključen pomen kritičnega mišljenja kot prepotrebnega orodja za očiščevanje te pietas, tj. prostovoljnega služenja nečemu večjemu.

A hkrati izpostavi problematičnost Ortegove pozicije. Ortega je bil nietzschejevski relativist, v kolikor je poudarjal, da je človek preteklosti spregledal ključno razsežnost svojega položaja: namreč, da so ideali, ki jim služi, odraz njegove lastne potrebe po služenju. To ga je, tako kot Don Kihota, spravljalo v neiskrene, nevrotične položaje. Človek preteklosti je vedno iskal vrednote zunaj sebe, v kulturi in religiji – v nasprotju s tem pa je Ortega poudaril, da je treba kulturo in religijo afirmirati kot odraz človekovega življenja, kot odsev njegove težnje po samopreseganju. Sodobni človek, ki spozna to dejstvo, bo kulturo (v najširšem pomenu besede) razumel kot afirmacijo lastnega življenja. Težnja po preseganju ostaja za Ortego ključna – a zdaj postane odraz človekovega stremljenja k pristnosti.

Tu se zdi, da Reno v svoji kritiki Ortegovega vitalizma (v kateri lahko, skupaj s podobnimi stališči pri Bergsonu in Sartru, vidimo zgodnje klice postmodernizma) sledi kanadskemu filozofu Charlesu Taylorju in njegovi prodorni analizi “kulture avtentičnosti” (prim. Charles Taylor, Nelagodna sodobnost. Ljubljana: Claritas, 2000), pri čemer pronicljivo poudarja, da se (v nasprotju z Ortegovo vizijo) sodobna kultura avtentičnosti lahko izraža le negativno, torej skozi kritiko vsega obstoječega (torej vsega, kar omejuje človeka in njegovo avtentičnost), ne zmore pa priti do afirmacije.

V tem pogledu se zdi, da je Renova pozicija bližja Christopherju Laschu in njegovi kritiki “kulture narcisizma” (Kultura narcisizma. Ameriško življenje v času zmanjšanih pričakovanj. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012) ali Alanu Bloomu in njegovi kritiki  površnega relativizma v Closing of the American Mind kot pa kot Taylorju (ki kljub kritičnosti opozarja, da “kulture pristnosti” ne gre a priori zavračati, temveč jo je treba sprejeti kot pomemben dejavnik kulturne stvarnosti sodobnega Zahoda).

 

Platonova etika 

V iskanju verodostojne alternative se Reno obrne k liku angleškega kardinala Johna Henryja Newmana in navede njegovo provokativno trditev, da je bolje verjeti v vse kot v nič. Gre za miselni eksperiment, pravi Reno, ki na radikalni način izpostavi temeljno dejstvo – človeški um je ustvarjen za spoznavanje, in ne za dvom (trditev, ki nas takoj spomni na Chestertona in njegovo apologijo Sv. Tomaža Akvinskega). Dvom je še kako pomemben, znova opozarja Reno, a poudarjanje dvoma – namesto spoznavanja resnice – kot glavnega gibala prej ali slej spodkopa človeka kot etičnega in spoznavnega subjekta.

Reno opozori na Platonov poudarek na vlogi matematike pri spodbujanju ljubezni do modrosti, tj. učenju filozofije. Matematika je pomembna, ker spoznavajočemu človeku daje upanje, da je možno spoznanje onkraj dvoma. Matematične resnice so seveda le fragmenti resnice – za razliko od Descartesa in zgodnjih modernistov (pomislimo na Hobbesa) Platon ni verjel, da je na njeni podlagi mogoče zgraditi koherentno stavbo resnice. A vseeno je ključnega pomena, saj spoznavajoči um uči, kako izgleda resnica. Daje mu drobce resnice, da se ljubitelj modrosti navadi na njen okus. Z urjenjem okusa se uči razločevati resnico od neresnice ali delne resnice. Iz tega platonističnega uvida izvira tudi srednjeveško (sholastično) pojmovanje znanstvene vednosti (sapientia) kot “okusnega spoznavanja” (sapida scentia).

Reno, kot humanist, sicer proti matematiki oz.eksaktnim znanostim poudari vlogo rigoroznega humanističnega študija, ki nam omogoča spoznavanje (ravno v pomenu okušanja drobcev) resnice skozi zgodovino – ki je naš resnični dom na tem svetu.

Iz tega izpelje nauk, ki mu pravi pedagogija pietete: pedagogija, ki se od hiperboličnega dvoma preusmeri v iskanje elementov resnice, kar seveda zahteva gojenje vrlin skromnosti in ponižnosti. Toda hkrati tudi pripravljenost osebnega angažmaja za tisto, kar imamo za pravilno in resnično.

Povedano drugače – zavzame se ponovno ovrednotenje ideala modrosti.

Celotno predavanje si lahko pogledate na spodnji povezavi (po ogledu boste tudi razumeli, zakaj naslovna slika tega članka):

Zelo zanimiv je tudi drugi del, tj. razprava, ki sledi predavanju. V njej govornik predstavi vrsto ključnih poant. Med drugim opozori na težavni izziv, kako študente učiti, naj pozorno analizirajo in temeljito kritično pretresejo določeno (intelektualno, religiozno, miselno itd.) tradicijo, in jih hkrati spodbujati, naj jo vzamejo za svojo, tj. se razumejo kot njeni dediči in nadaljevalci. Toda ravno v tej težavni nalogi je kleč. Cilj, pravi Reno, je spodbujati prav takšno “kritično pritrjevanje” – rigorozni študij tradicij, ki jo spremlja intelektualni pogum za njihovo sprejemanje.

Zanimiva je tudi njegova zadnja opazka, namreč da so v zadnjih dveh desetletjih študentje postali zelo “hladni”, torej bojazljivi in previdni, in da je torej med mladimi generacijami veliko večja nevarnost apatije, brezbrižnosti in konformizma (umirjenega nihilizma, kot nekje pravi Reno) kot pa fanatizma.

Toda tu bi lahko dodali: fanatizem praviloma vznikne prav sredi apatičnih, konformističnih in prestrašenih družb. In to je tudi Renova zadnja opazka: v takšnih okoliščinah, kjer izobraževanje spodbuja distanco in hiperrkritičnost, se lahko hitro zgodi, da tisti, “ki okusijo resnico”, postanejo nestrpni in “začnejo hlastati za enostavnimi odgovori na zelo zapletena vprašanja”.

Skratka: predavanje, ki mu je vredno prisluhniti.

Advertisements

One thought on “Kritično o kritičnem mišljenju

  1. Hvala za ta zapis. Reno ima večinoma prav, kot vedno. :) .. bi se pa sam bolj ustavil pri Allanu Bloomu in njegovem temeljnem delu The Closing of the American Mind. Namreč, kritično mišljenje je na sodobni zahodni univerzi res normativna vrednota, a seveda v dovoljenih okvirih. Relativizem seveda ni “relativističen” tudi do samega sebe, temveč vse nasprotujoče glasove bolj ali manj agresivno zatira, je “diktatorski” tudi v univerzitetni sferi. Označiti sodobno univerzo kot prostor resničnega svobodnega kritičnega razmišljanja, je zato vsaj sporno, če ne celo popolnoma napačno. Biti kritičen do recimo “gender theory” ali česa podobnega je zato na večini današjih univerz skorajda nezaslišano dejanje.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s