Sovražni govor in govorica gneva

Amedy Coulibaly, Parižan, oborožen z brzostrelko, bojno puško in dvema pištolama, je 9. januarja vstopil v prodajalno s košer izdelki. Ubil je štiri ljudi in zajel več talcev; kasneje je med policijsko akcijo tudi sam umrl.

Coulibalyjev napad ni bil deležen veliko pozornosti. Zasenčil ga je poboj na uredništvu Charlie Hebdo, ki sta ga dva dni pred tem izvedla njegova sodelavca – soborca? –, brata Chérif in Saïd Kouachi. O njegovem zločinu niso pisali kolumn. Nihče ni raziskoval, kaj ga je gnalo k uboju obiskovalcev trgovine. Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom. In seveda, nikomur ni padlo na pamet, da so bile žrtve »krive« za to, da jih je Amedy Coulibaly postrelil.

Njegov zločin ni sprožil javne diskusije, in prav je tako. Nasilen napad na ljudi, ki izvajajo neko svoboščino – v tem primeru kupovanje izdelkov v skladu z lastno religiozno tradicijo –, ne sme biti povod za javno razpravo o upravičenosti te svoboščine. Nasilje ne more biti argument: lahko se mu uklonimo, pogosto smo prisiljeni priznati njegovo fizično premoč, vendar to ne pomeni, da mu bomo pripisali težo tudi v redu argumentov.

"Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom"

“Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom”

 

Evropska pomota

A prav to se je zgodilo po poboju dela uredništva Charlie Hebdo, ki sta ga zakrivila Coulibalyjeva sodelavca, brata Kouachi. Evropska javnost se je seveda strinjala, da je bi atentat nekaj slabega. Za trenutek ali dva smo bili »vsi« Charlie. Toda ali ni, če pomislimo bolje, satirčni časnik izzval napade? Ali niso pisci in karikaturisti sistematično smešili francoskih muslimanov, ali niso profanizirali njihovega preroka, njihovega boga? Zakonodaje evropskih držav prepovedujejo blatenje dobrega imena posameznikov. Mar ne bi bilo smiselno – z ozirom na to, kaj je izzval Charlie Hebdo –, če bi to prepoved razširili tudi na blatenje dobrega imena družbenih skupin, na svetoskrunstvo?

Ta vprašanja so si zastavljali mnogi Evropejci. Celo papež je pripomnil (v nepričakovanem obratu Lk 14,26 in Mt 5,39): »Če bi mi kdo užalil mater, bi ga udaril«. Toda pozabili so, da Charlie Hebdo ni bil edina tarča terorističnih napadov. Napad, ki so ga v sekvenci od 7. do 9. januarja izvedli brata Kouachi in Amedy Coulibaly – ki je sicer že 7. januarja ubil naključnega mimoidočega –, ni bil napad na svobodo govora. Storilci so izbrali dve tarči, uredništvo satiričnega časnika in trgovino s pretežno judovskimi obiskovalci, v katerih so prepoznali primera – vendar nič več kot primera – domnevnih sovražnikov islamske vere. Lahko bi streljali na ameriško veleposlaništvo. Lahko bi napadli sedež stranke Front National, analogno Andersu B. Breiviku, ki se je leta 2011 odločil, da je za domnevno stisko njegovega naroda odgovoren pomladek norveške Laburstične stranke. Toda izbrali so Charlie Hebdo in Coulibaly je, dva dni kasneje, sam ali po predhodnem dogovoru z bratoma Kouachi, izbral košer trgovino. Poljubni, naključni izbiri: navsezadnje so tarče terorističnih napadov vselej arbitrarne.

Če torej danes razpravljamo o svobodi govora, o vprašanju, ali so avtorji Charlie Hebdo prekoračili dopustne meje javnega izražanja, tega ne počnemo zaradi motivov napadalcev, zaradi njihove domnevno prizadete religiozne občutljivosti: kajti v nasprotnem primeru bi morali tudi premisliti, ali niso Judje z obiskom košer prodajalne sami izzvali Coulibalyja. Nasprotno, poboj uredništva Charlie Hebdo je sprožil diskusijo zato, ker evropska javnost že sama po sebi – že dolgo pred napadi – ni več prepričana v dopustnost svobode javnega govora. Dvomi o tej svobodi so seveda legitimni. Toda huda napaka, znamenje absolutne nepremišljenosti evropske javnosti je v tem, da se je v razpravo o svobodi govora zapletla po uboju ljudi, ki so izvajali to svobodo.

Sovražni govor

Drug, neposrednejši razlog, zakaj te dni razpravljamo o svobodi izražanja, je ustanovitev »Sveta za odziv na sovražni govor« pri Mirovnem inštitutu. Kot je pojasnjeno na spletni strani, je namen projekta »poskus odzivanja na problem razširjenosti in sprejetosti sovražnega govora v Sloveniji«; Svet je »zastavljen kot neodvisno telo, ki se javno odziva na sovražni govor v javnosti.« Na sovražni govor se bo torej odzval z govorom, ki bo sovražni govor razkrinkal in obsodil.

Z ustanovitvijo Sveta se lahko strinjamo ali ne. Kritiziramo lahko strukturo njegovega članstva, na primer pomanjkanje predstavnikov verskih skupnosti, ali pa pozdravimo odločitev, da vključi reperja Zlatka. (Kajti rap je pogosto vir intenzivno žaljivega govora – žaljivega do žensk, etničnih manjšin, belcev, policistov ipd. – in hkrati tudi sam tarča javnega preganjanja. Zlatko je torej strokovnjak za sovražni govor ex professo.) V vsakem primeru pa mislim, da je Svet dobro izhodišče za razumevanje tega, kaj si evropska javnost predstavlja pod izrazom »sovražni govor«. Pomaga nam razumeti, pod katerimi pogoji postane javni govor nesprejemljiv za ušesa in razum sodobnega Evropejca.

Obstaja neka dobro znana, razširjena kritika pojma sovražnega govora, ki prihaja prej z desne kotliberalne strani. Subjektom, kot je pravkar ustanovljeni Svet pri Mirovnem inštitutu, se očita, da koncept sovražnega govora uporabljajo izrazito asimetrično. Prihranjen je zgolj za določene primere, le za nekatere identitete in družbene skupine: zato, pravijo kritike z desne, bi morali ta pojem opustiti. Vzemimo dva primera iz slovenske dnevne politike. Leta 2011, malo po zmagi Pozitivne Slovenije, je skrivnostni Tomaž Majer – po mnenju nekaterih Janez Janša – na spletni strani SDS zapisal, da so »trenirkarji« volili v skladu z navodili vodij svojih etničnih skupnosti. Javnost se je nemudoma vzdignila, se v solidarnosti oblekla v trenirke in, kot se spodobi, priobčila več preciznih kritik Majerjevega pisma. Toda ista javnost ob vsakih volitvah brez večjih zadržkov sprejme tezo, da katoliški volilci glasujejo po nareku iz prižnice. Gre za isto vsebino govora – neki skupini sodržavljanov se odreka zmožnost samostojne politične presoje – vendar za radikalno drugačna odziva. Majerjevo pismo je označeno za sovražni govor, eseji o naivnih katoloških volilcih za legitimno družbeno kritiko. Pojem sovražnega govora se torej uporablja nepravično, sklepajo kritiki z desne, saj je apliciran asimetrično, neuniverzalno.

"Javnost se je nemudoma vzdignila, se v solidarnosti oblekla v trenirke in, kot se spodobi, priobčila več preciznih kritik Majerjevega pisma. Toda ista javnost ob vsakih volitvah brez večjih zadržkov sprejme tezo, da katoliški volilci glasujejo po nareku iz prižnice."

“Javnost se je nemudoma vzdignila, se v solidarnosti oblekla v trenirke in, kot se spodobi, priobčila več preciznih kritik Majerjevega pisma. Toda ista javnost ob vsakih volitvah brez večjih zadržkov sprejme tezo, da katoliški volilci glasujejo po nareku iz prižnice.”

A konzervativni kritiki se motijo. Bistvo kategorije sovražnega govora je ravno v njeni asimetričnosti. Sovražnega govora ne morejo izrekati vse družbene skupine, prav tako ne more biti sleherna skupina njegova tarča. Sovražni govor lahko izreka samo tisti, ki ima družbeno premoč, in njegova tarča je lahko samo nekdo, ki je v družbeno podrejenem položaju. Sovražni govor torej ni govor, ki bi ga lahko prepoznali zgolj na podlagi tega, kar govor izreka. Ne prepoznamo ga takrat, ko ga slišimo, temveč šele tedaj, ko uspešno identificiramo položaj moči, ki ga zaseda njegov govorec, in dominacijo, ki jo v družbenem življenju izvaja nad ogovorjenim. Da bi ga lahko prepoznali, moramo torej upoštevati nediskurzivno, »predgovorno« stvarnost, ki se skriva v ozadju sovražnega govora. Zato sovražni govor nikakor ni kategorija, ki bi jo bilo mogoče pripisati samim izjavam ali ki bi se nanašala zgolj na elemente diskurzivne stvarnosti. To je jasno izrazil tudi Mirovni inštitut v svojem communiqué: »Pobudniki se zavedamo, da problem sovražnega govora izhaja iz družbenih razmerij in sistemskih neenakosti.« Asimetrična raba kategorije sovražnega govora torej ne zagreši nedoslednosti, kot pravijo kritiki z desne, saj je bistvo te kategorije prav v njenem »posluhu za razlike«.

Toda – kako lahko prepoznamo te razlike? Kdo je sposoben ugotoviti, ali se za danim govorom skrivajo družbene asimetrije, zaradi katerih je mogoče govor oklicati za sovražnega? Seveda, natanko svet profesionalcev, strokovnjakov. Potrebujemo usposobljeno telo, ki bo s sociološko, religiološko, feministično itd. analizo opredelilo naravo družbenega razmerja med govorci. Da bi identificirali sovražni govor, potrebujemo strokovni govor: potrebujemo peticije, uradna mnenja, javna pisma in znanstvene analize, ki bodo, prvič, prepoznale družbeno premoč, ki jo ima govoreči nad ogovorjenim, in, drugič, identificirale njegov govor kot diskurzivni odraz te premoči.

Od tod osrednji paradoks sovražnega govora. »Sovražni govor« ni odvisen od tega, ali je pri govorcu resnično prisotno afektivno stanje sovraštva. Prav tako neodvisen je od tega, kako je govor slišal in razumel ogovorjeni. Koncept »sovražnega govora« odmisli to, kar je v komunikaciji najbolj neposredno in živo, odmisli afektivno vez med govorci, zaradi katere se skozi govor sploh lahko prenašata sovraštvo ali ljubezen. Abstrahira od govornikove namere, samega govora in naposled recepcije ogovorjenega. Edino, kar šteje, je vprašanje, ali lahko v ozadju te govorne stvarnosti prepoznamo asimetrično razmerje moči in ali se to prediskurzivno nasilje nadaljuje tudi v govoru. In mi, ki imamo zmožnost te identifikacije, mi, ki odločamo o tem nasilju – mi, ki smo nek način edini pravi sogovorniki sovražnega govora – smo strokovni svet, avtorji strokovnega govora.

Konkretne posledice takšnega razumevanja komunikacije so jasne. Če določimo, da imata SDS in skrivnostni Tomaž Majer premoč nad delom populacije, ki je mišljen z izrazom »trenirkarji« – torej nad mlajšimi potomci priseljencev pretežno bošnjaškega in srbskega izvora –, potem je Majerjevo pismo sovražni govor. In nasprotno, če s strokovno analizo ugotovimo, da je Katoliška cerkev v družbeno prevladujočem položaju, potem je jasno, da katoliški volilci ne morejo biti tarča sovražnega govora. Tarča sovražnega govora niso niti takrat, ko jim ljudje pripisujejo iste stvari kot gospod Majer »trenirkarjem«. Bodimo pozorni: to ni nedoslednost v rabi izraza. Nasprotno, to je logični nasledek teze, da je komunikacija odraz predjezikovnih razmerij moči.

Govor gneva

Vendar sovražni govor ni le zrcalo stvarnih neenakosti. Nasprotno, te neenakosti sovražni govor le še dodatno okrepi. Hate speech adds insult to injury. Šovinistične premise jezika niso le izraz ekonomske, seksualne ali pravne prevlade moških nad ženskami, temveč tudi neko novo orodje te dominacije: ravno zato, pravijo feministke in gender teoretiki, je jezik sploh vredno kritizirati. To stališče pa ima neko nepričakovano posledico (posledico, ki je, mimogrede, izjava ob ustanovitvi Sveta ne omenja in ki je Svet verjetno tudi ne bi podprl): če je lahko govor sredstvo poglabljanja že obstoječe družbene premoči, potem nam nič ne preprečuje, da bi tega govora ne obrnili proti skupini z družbeno močjo in naredili iz njega sredstvo boja proti njej. Z drugimi besedami, če sprejmemo tezo, da je javni govor področje boja, v katerem dominantna skupina nadaljuje svojo oblast z drugimi, jezikovnimi sredstvi, in če je takšen govor nedopusten natanko zato, ker z njim ta skupina krepi svoj položaj, potem nas samo korak ločuje do sklepa, da je dopusten, celo upravičen in nujen tisti govor, ki tej skupini jemlje njeno moč.

Takšen govor nam je poznan. »Politiki so barabe«. »Cerkev vodijo klerofašisti.« »Angela Merkel uresničuje to, kar je spodletelo Hitlerju.« »Slovenijo obvladuje kompradorska buržoazija v kolaboraciji z neoliberalnim okupatorjem.« »Moška kultura je kultura posilstva.« S temi izjavami je javnost zasičena. Postale so del folklore. Vajeni smo govora, ki je odkrito sovražen, ki ga prežema sovraštvo, ki je sovražen v vsaki svoji besedici in ki je sovražen do te mere, da sovraži besedo samo. Ampak bodimo pozorni: to še vedno ni sovražni govor. Kajti izrečen ni iz pozicije moči in ne ogovarja posameznikov ter skupin, ki bi bili nemočne. Nasprotno: ta tip govora se predstavlja kot govor, izrečen natanko iz položaja nemoči. »Jaz, posameznik brez kakršnekoli moči, ki bi podpirala moj govor, se izrekam o nekom, ki ima vso moč pod Soncem. Prav zato lahko rečem karkoli; kajti govor je edina stvar, ki mi je še ostala. V mojem govoru se ne izraža kulturna, ekonomska, politična dominacija; nasprotno, moj govor je edino, kar mi ob pomanjkanju vseh drugih oblik moči sploh še ostane. Zato smem reči vse: vsi so fašisti. Vsi so klerofašisti, barabe, lopovi, kompradorska banda, neoliberalna strahovlada, SDS plačanci, Židi in nacisti v eni osebi.«

Še enkrat, ne smemo se zmotiti: to ni sovražni govor. To mislim smrtno resno. Ta tip govora, ki ga najdemo povsod in ki je v resnici tako pogost, da se nam ga skorajda ne zdi več vredno poimenovati, bi sam – kljub vsemu – imenoval »govor gneva«. Govor gneva – ali govor resentimenta – verjame, da sme izreči karkoli, in sicer prav zato, ker ne more poleg govorjenja storiti ničesar. Govor gneva se rodi iz občutka, da nam razen govora ne ostane nič.

"S tem, ko govor zapremo v že obstoječa razmerja moči, mu onemogočimo, da bi se sam iz sebe odpiral po eni strani v resničnost in po drugi strani k nagovorjenemu. Govor postane simptom, čigar pomen je zaprt pred nagovorjenim in ki ga lahko zato razvozlajo samo posebni sveti, strokovne komisije, diskurzivne analize in javne izjave."

“S tem, ko govor zapremo v že obstoječa razmerja moči, mu onemogočimo, da bi se sam iz sebe odpiral po eni strani v resničnost in po drugi strani k nagovorjenemu. Govor postane simptom, čigar pomen je zaprt pred nagovorjenim in ki ga lahko zato razvozlajo samo posebni sveti, strokovne komisije, diskurzivne analize in javne izjave.”

Sovražni govor in govor gneva imata nazadnje skupen izvor. Oba izhajata iz prepričanja, da je javni govor nadaljevanje, razširitev področja boja, ki se dogaja že pred samim govorom. Oba obravnavata govor kot polje, v katerem se asimetrije v razmerjih oblasti ali povečujejo ali kompenzirajo. Oba mislita, da je mogoče govor pojasniti z nečim, kar je strogo gledano predbesedno. Ampak pri tem nujno izgubita cilj, smoter, zgled, sam logos, ki je bil vedno imanenten govorjenju in ki se ohranja le, dokler človeške govorice ne navežemo na nekaj predlogosnega. Izgubita govorico, ki je resnicoljubna in ki hkrati vedno upošteva občutljvosti nagovorjenih. S tem, ko govor zapremo v že obstoječa razmerja moči, mu onemogočimo, da bi se sam iz sebe odpiral po eni strani v resničnost in po drugi strani k nagovorjenemu. Govor postane simptom, čigar pomen je zaprt pred nagovorjenim in ki ga lahko zato razvozlajo samo posebni sveti, strokovne komisije, diskurzivne analize in javne izjave. Govor je razumljiv šele s strokovnim govorom, in ne več s sensus communis, s senzibilnostjo, skupno vsem govorcem nekega jezika. Že samo dejstvo, da za identifikacijo sovraštva, drugega najmočnejšega afekta, potrebujemo – ali da vsaj mislimo, da potrebujemo – posebno komisijo, priča o izgubi tega skupnega čuta.

Tega čuta si ne bomo mogli povrniti z bojem.

Advertisements

One thought on “Sovražni govor in govorica gneva

  1. Pingback: kritika konservativna: Sovražni govor in govorica gneva - Časnik

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s