Robert Nisbet in iskanje skupnosti

Nepoznavanje miselne tradicije konservatizma lahko gotovo označimo kot eno izmed največjih belih lis slovenske humanistike. Da se slednje počasi zapolnjujejo, se lahko poleg nekaterim redkim objavam del konservativnih klasikov (v mislih imam predvsem deli Nova politična znanost E. Voegelina ter Moč idej R. Weaverja, ki ju je izdal Inštitut Karantanija) zahvalimo tudi prispevku Kritike konservativne. Namen pričujočega zapisa je nadaljevanje tega poslanstva – v njem namreč želim predstaviti pomembnega avtorja, ki je v slovenskem prostoru tako rekoč nepoznan, in sicer ameriškega sociologa Roberta Nisbeta.

Resnici na ljubo je treba reči, da je Nisbet avtor, ki ne sodi med »zvezdnike« niti med nekoliko ekscentričnimi krogi konservativnih intelektualcev v anglosaških deželah. Kot poudarja priznani kolumnist New York Timesa Ross Douthat, lahko razloge za to iščemo predvsem v tem, da Nisbet ni bil izstopajoča osebnost. Manjkale so mu npr. filozofske ambicije Lea Straussa ali Richarda Weaverja, prav tako pa ni nikoli iznašel dobro zvenečih fraz, kot je denimo »imanenca eshatona« Ericha Voegelina. Ne glede na to imamo opravka z avtorjem, čigar ideje so izredno zanimive in, upam si reči, nepogrešljive za vsakega, ki bi rad bolje razumel sodobne družbene procese, predvsem problem skupnosti.

Robert Nisbet

Robert Nisbet

O pomenu skupnosti v konservativni miselni tradiciji sem že pisal. Dejansko je prav pomen, ki ga konservativci pripisujemo skupnosti nasproti posamezniku ter s tem nujno povezano vprašanje avtoritete, ena bistvenih razlik med nami in našimi liberalnimi »bratranci«. O Nisbetovih uvidih glede te problematike bomo več izvedeli nekoliko kasneje, za začetek si najprej grobo oglejmo njegovo življenjsko pot.

Robert Alexander Nisbet je bil rojen leta 1913 v mestecu Maricopa blizu Los Angelesa v Kaliforniji. Študiral je sociologijo na Berkeleyu, kjer je tudi doktoriral iz francoske konservativne misli 19. stoletja. Danes se sliši skorajda groteskno, da je prav na Berkeleyu prišel v stik z robustno obrambo »vmesnih« institucij v delih Edmunda Burka in Alexisa de Tocquevillea, ki sta bila v ameriškem družboslovju tedaj skorajda neznana. Sic transit gloria mundi. Poklicno je deloval kot profesor na Berkeleyu in nato kot dekan oddelka Kalifornijske univerze v Riversideu. Višek akademske kariere pa je dosegel, ko je prevzel prestižno Katedro Alberta Schweitzerja na univerzi Columbia v New Yorku. V zadnjih letih življenja je raziskoval na American Enterprise Institute, konservativnem think tanku v Washingtonu, kjer je leta 1996 tudi umrl.

 

Propad skupnosti kot bistvo moderne

Problem in pomen »vmesnih« institucij oz. različnih skupnosti je glavna tema Nisbetove misli. O tem pričajo že naslovi nekaterih njegovih najpomembnejših del – The Quest for Community (1953), The Sociological Tradition (1966), The Social Philosophers: Community and Conflict in Western Thought (1973), Twilight of Authority (1975). Skratka, Nisbeta je vse življenje zaposloval pomen skupnosti. Tu se sámo postavi vprašanje, kaj je avtor pod tem pojmom sploh razumel.

Izhajajoč iz Tönniesovega razlikovanja med Gemeinschaft (občestvom, skupnostjo) in Gesellschaft (družbo), je za Nisbeta skupnost »nekaj, kar obsega mnogo več kot zgolj lokalno skupnost. Pojem označuje vse oblike odnosov, za katere je značilna velika prisotnost intimnosti, čustvene globine, moralne obveze, socialne povezanosti in kontinuitete v času«. Skupnost zato obsega in vključuje celotnega človeka in je popolno nasprotje čisto racionalno organiziranim delovnim odnosom, ki danes prevladujejo v zahodnih družbah.

Osrednji pomen skupnosti označuje tudi Nisbetov pogled na zgodovino. Skupnost, kot smo jo pravkar opisali, je bila skozi večino človeške zgodovine, vse do prihoda moderne dobe, razumljena kot nekaj naravnega. Bistvena novost moderne je prav to, da stvari niso več mogle biti sprejete kot preprosto dane, temveč podvržene zunanjemu kriteriju – razsvetljenskemu razumu, ki lahko spoznava naravno pravo. Naravno pravo pa je postalo tudi kriterij sprejemljivosti ali nesprejemljivosti družbenih odnosov. Ti so bili podrejeni novim normativnim vrednotam, ki so jih na podlagi naravnega prava razvili misleci razsvetljenstva – hotenju, privolitvi in pogodbi. Občestvo, cerkev, ceh – vse te starodavne skupnosti so bile podvržene radikalnemu preizpraševanju in v večji ali manjši meri zavrnjene kot tiranske in nazadnjaške oziroma ekonomsko neučinkovite. Individuum ni bil več razumljen in utemeljen le prek svojih odnosov z okoljem oz. soljudmi, temveč kot načeloma avtonomen. Da ne more izkoristiti te svoje avtonomnosti, so krivi le zatiralski družbeni odnosi: »Človek je bil primaren, njegovi odnosi sekundarni«.  Posameznik je zdaj poizkušal – in moderna filozofija je te njegove poizkuse legitimirala – seči onkraj svoje primarne družbene vloge in dolžnosti.

"Država naj zagotovi posameznikovo enakost in svobodo, a v zameno mora posameznik svojo voljo podrediti volonté générale."

“Država naj zagotovi posameznikovo enakost in svobodo, a v zameno mora posameznik svojo voljo podrediti volonté générale.”

Jasno je, da je premosorazmerno s propadom manjših skupnosti rasla velikost in pristojnost države, ki je prevzemala vedno več funkcij, ki so prej bile v domeni prvih (skrb za svoje starejše člane je bila tako npr. dolžnost družine in deloma vaške skupnosti, funkcijo nekakšnega »sodnika za prekrške« je opravljal fevdalni gospod, moralni predpisi so bili v veliki meri domena Cerkve itd.). »Konflikt,« pravi Nisbet, »med centralno vlado in avtoritetami ceha, vaške skupnosti, razreda in verske skupnosti je bil najusodnejši izmed vseh konfliktov v človeški zgodovini«. Pri tem je treba poudariti, da si je moderna država vsaj deloma izborila nekatere lojalnosti, ki so bile običajno pridržane vmesnim skupnostim – postala je totalna politična skupnost. Izmed teoretikov, ki so najbolj pripomogli k prevladi države nad nižjimi institucijami, Nisbet izpostavlja predvsem Bodina, Hobbesa in Rousseauja. Hobbesove ideje so vzpostavile državo kot nekakšen nadomestek verske skupnosti, Rousseau pa jo je povzdignil na raven najvišje moralne skupnosti. Da bi zagotovil človeško enakost, je slednji skušal posameznike »osvoboditi« od drugih posameznikov in od njihovih skupnosti. Pri tem pa se pogosto pozablja, da je tako osvobojeni posameznik postal – odvisen od države. Država naj zagotovi posameznikovo enakost in svobodo, a v zameno mora posameznik svojo voljo podrediti volonté générale. V rousseaujevski državi ni prostora za uporniške posameznike in neodvisne institucije, celo religija mora biti vključena oz. izenačena z vrednotami nacije.

Nisbet ni bil a priori odklonilno nastrojen do vseh pojavov moderne dobe, a je jasno opozarjal na ceno, ki jo je človeštvo moralo plačati za napredek na nekaterih področjih. Če je začetno osvoboditev človeka od spon tradicionalnih skupnosti in njihovih tradicij spremljal velik optimizem, ki je dosegel vrhunec na začetku 20. stoletja, je Nisbet že v 50-ih letih v ZDA zaznal velik porast pesimizma. Vedno bolj jasna je postajala duhovna izolacija in moralna zbeganost posameznikov. Poudarek na posameznikovi samozadostnosti in samouveljavitvi je pripeljal do njegove osamljenosti v človeškem mravljišču velemesta. Izhajajoč iz Tocquevillea, je Nisbet občutek izgubljenosti, ki preveva sodobnega človeka, iskal predvsem v izgubi institucij, ki stojijo med posameznikom in neosebno državo, skratka različnih skupnosti. Če se posameznik namreč ne more zanesti na pomoč družine, verske skupnosti ali drugih podobnih lokalnih oblik povezanosti, se bo moral obrniti na institucije centralne države.

Še več, povečevanja pristojnosti in vloge države ne smemo razumeti le kot čisto racionalen odgovor na drugačne družbene razmere. Potrebe po varnosti, pripadnosti in smislu onkraj samega sebe so v človeku prvinske. Včasih so jih zadovoljevale številne neodvisne skupnosti, v katere je bil posameznik vključen. V moderni dobi to za vedno več ljudi ni bilo mogoče. Izolirani, frustrirani in zmedeni posameznik je svoje potrebe po pripadnosti in skupnosti, ki jih ni mogel več zadovoljiti na človeški ravni, začel iskati v totalitarni politični skupnosti, ki jo je teoretsko opredelil že Rousseau. Slednja je bila do določene mere prvič vzpostavljena v času po francoski revoluciji (v obdobju jakobinske diktature), vso svojo iracionalno privlačnost (in grozovitost) pa je pokazala v 20. stoletju. Liberalizem je tako nevede in nehote rodil totalitarizem. Če ponovno citiram Douthata: »Doba Jeremyja Benthama in ekonomije manchestrske šole je Evropo pustila zrelo za vodilo “Ein Volk, ein Reich, ein Führer” ter diktaturo proletariata«. Mogoče se lahko na tem mestu spomnimo tudi na Marxove besede, da je prav buržoazija odigrala najbolj revolucionarno vlogo v zgodovini.

»Doba Jeremyja Benthama in ekonomije manchestrske šole je Evropo pustila zrelo za vodilo "Ein Volk, ein Reich, ein Führer" ter diktaturo proletariata«.

»Doba Jeremyja Benthama in ekonomije manchestrske šole je Evropo pustila zrelo za vodilo “Ein Volk, ein Reich, ein Führer” ter diktaturo proletariata«.

Iz povedanega je verjetno največji Nisbetov uvid že jasen: veliko, na prvi pogled paradoksalno, nasprotje med sočasnim vzponom individualizma in kolektivizma, ki je značilno za moderno dobo, predvsem za 20. stoletje, je le navidezno. Zdi se skrajno neverjetno, da je laissez faire 19. stoletje, ko so bili posamezniki in trgi končno osvobojeni spon »trona in oltarja«, tako zlahka prešlo v totalitarno obdobje Hitlerja, Stalina in Mussolinija. A to se nam lahko zdi nenavadno le, če zanemarimo procese in podmene, na katerih se je uveljavila moderna država, podmene, ki jih je jasno predstavila francoska revolucija, ter na drugi strani vzamemo v ozir prvinsko človeško potrebo po varnosti in pripadnosti.

 

Konservatizem kot skrb za primarne skupnosti

Bralec si je ustvaril napačno predstavo, če se mu zdi, da je Nisbet opisano pot smatral kot edino mogočo. Avtor je trdil, da liberalizem ne vodi nujno v totalitarizem, če se zaveda pomena neodvisnih virov avtoritete v obliki robustnih skupnosti, namesto da jih poskuša brezobzirno uničiti kot prepreke na poti do popolne osvoboditve posameznika. Politična svoboda namreč potrebuje različne avtoritete, drugače se izpridi v tiranijo države oz. rousseaujevske splošne volje nad posameznikom. To so razumeli že nekateri klasično liberalni misleci 19. stoletja, predvsem Alexis de Tocqueville, ki ga mogoče lahko označimo kar za Nisbetovega duhovnega očeta.

Za Nisbeta konservatizem temelji na varovanju tradicionalnih družbenih odnosov – družine, soseske, pokrajine – pred posegi centralizirane države. Zato je ostro zavračal tiste »konservativce«, ki so konservatizem enačili z nacionalizmom ali militarizmom (v ZDA lahko kot eksemplarični primer takega »konservatizma« izpostavimo senatorja Josepha McCarthyja), ki dejansko vodita v kulturno barbarstvo in birokratizacijo države. Pravi red mora bit grajen »od spodaj«, skozi strukture primarnih skupnosti. Tudi svoboda najbolje uspeva v manjših skupnostih: »Posameznik sam je nemočen. Individualna volja in spomin, izven spodbude asociativne tradicije, sta šibki in kratkotrajni.«

"Skupnost zato obsega in vključuje celotnega človeka in je popolno nasprotje čisto racionalno organiziranim delovnim odnosom, ki danes prevladujejo v zahodnih družbah."

“Skupnost zato obsega in vključuje celotnega človeka in je popolno nasprotje čisto racionalno organiziranim delovnim odnosom, ki danes prevladujejo v zahodnih družbah.”

Kot najbolj znano delo Roberta Nisbeta lahko gotovo označimo The Quest for Community, ki je izšlo že leta 1953. Na krizo skupnosti in posledično tudi krizo Združenih držav je preroško opozarjal že v Eisenhowerjevi dobi, ko so se zdele tradicionalne ameriške institucije na vrhuncu moči. Zanimivo je, da je delo našlo velik odmev tudi med delom radikalne študentske levice, kar je Nisbeta zelo zabavalo. Dejansko pa to niti ni tako presenetljivo. Konservativce in radikalne levičarje gotovo povezuje antipatija do doktrinarnega liberalizma in nezaupanje do atomiziranega avtonomnega posameznika. Oboji tudi zavračamo prehod politične moči v neosebne roke finančnega kapitala. Razlika je v tem, da levičarji priznavajo perfekcionističen pogled na človeka (ali drugače: zavračajo dogmo izvirnega greha) ter idejo napredka in izpolnitve zgodovine. Konservativni pogled je nasprotno izrazito tragičen in pesimističen.

 

Nisbet in sodobna desnica

Žal lahko rečemo, da sodobna evropska in anglosaška mainstream desnica, tako »konservativna« kot liberalna, Nisbetovih ugotovitev, ki smo jih pravkar predstavili v grobih obrisih, ne razume, še manj pa upošteva. Osredotoča se na »osvoboditev« posameznika od regulatorne oblasti države in s tem spodbuja divji individualizem, ki končno ogroža prav liberalni projekt sam. Lep primer nam ponuja neuspeli projekt nedavno preminule Margaret Thatcher. Čeprav je pri marsikaterem zahodnem konservativcu »Maggie« razumljena kot junakinja (priznam, da na osebni ravni uživa tudi moje simpatije), je treba priznati, da je »thatcherizem« srednjeročno popolnoma spodletel. Če so v začetku 80-ih let državo v rokah držali sindikati industrijskih delavcev (ki so, mimogrede, delovali kot socialno konservativne in patriotske skupnosti), danes to počnejo sindikati javnega sektorja. Obseg države in njene pristojnosti pa so se do danes povečale, pri čemer je osebna svoboda znatno nazadovala. Stvari so padle tako nizko, da celo Konservativna stranka ne spoštuje več celo tako osnovne vrednote, kot je verska svoboda.

Za intelektualno nemoč sodobne zahodne desnice (tudi slovenske, seveda) je simptomatično poveličevanje nekaterih v bistvu primitivnih libertarnih avtorjev, kot sta denimo Ayn Rand in Murray Rothbard. Glede prve je Whitaker Chambers ob izidu njenega znanega dela Atlas Shrugged upravičeno zapisal, da diši po nacizmu (izjavo je treba razumeti v celotnem kontekstu zgoraj zapisanega).

"Za intelektualno nemoč sodobne zahodne desnice (tudi slovenske, seveda) je simptomatično poveličevanje nekaterih v bistvu primitivnih libertarnih avtorjev, kot sta denimo Ayn Rand in Murray Rothbard."

“Za intelektualno nemoč sodobne zahodne desnice (tudi slovenske, seveda) je simptomatično poveličevanje nekaterih v bistvu primitivnih libertarnih avtorjev, kot sta denimo Ayn Rand in Murray Rothbard.”

Nisbetovo delo konservativcem ne ponuja jasnih političnih receptov, kako praktično politično delovati. Čeprav so številni ameriški republikanski politiki načeloma razumeli njegovo misel, so jo le redkokateri tudi uspešno prevedli v prakso. Oživitev neodvisnih skupnosti prav s strani države namreč gotovo ni nekaj preprostega. Vprašanje je, če je sploh mogoče. Po drugi strani pa bi nenaden umik države iz številnih področjih, kjer je sedaj aktivna, verjetno prej sprožil nov totalitarni impulz (v levo ali desno smer) kot pa obnovitev nekdanjih skupnosti.  Gotovo pa lahko rečemo vsaj to: rasti obsega in pristojnosti države ne moremo trajno omejiti s spodbujanjem individualizma, temveč le prek varovanja skupnosti kot neodvisnih virov avtoritete.

Advertisements

2 thoughts on “Robert Nisbet in iskanje skupnosti

  1. Pingback: Kritika konservativna: Robert Nisbet in iskanje skupnosti - Časnik

  2. Če sem vam zadnjič predstavitev Bonalda kritiziral, pa bi predstavitev Nisbeta tokrat rad pohvalil. Omogoča mi takoj recimo malo drugačen pogled na nekatere razne posiljene dihotomije, tipa urbani liberalci vs. rednecki in mi omogoča videti recimo izhodišča nasprotnikov napada ATF/FBI na Koreshevo sekto v Wacu, kjer mi zaprtemu v svoj balonček, ni bilo niti približno jasno, zakaj se nekateri tako razburjajo, če “so se pulcaji spravl nad ene teroriste, sj za to jih pa mamo” (to, da se čudakov ne sme kar streljat je pa itak menda tudi liberalno stališče). Skratka Nisbet se mi zdi aktualen in koristen za vsakogar in za razumevanje in mišljenje trenutka.

    Like

Prosimo, upoštevajte, da so komentarji namenjeni civizirani izmenjavi mnenj

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s